Ker pri nas ni čisto nič snega, smo pač morali mi malo k njemu. Nikomur se sicer ni dalo, a dan je bil tako lep, prav topel, sončen, sploh prekrasen, da smo kar vse popokali, tudi če so se upirali, in smo šli.

Nekam proti gorenjski sem hotel, nekam proti hribom, da vidim malo pravega snega. Sanke smo naložili, sitnobe pa tudi!

Še sreča, da smo na radiu slišali, da je na koncu AC prava gneča, zato smo kar zavili dol proti Tržiču. Pa smo šli do Ljubelja, a tam z gnečo ni bilo nič drugače. No, pa še v senci je bilo že vse na Zelenici, to pa nam ni dišalo.

Zato smo si našli prostor natanko pod kamero na Ljubelju, kar sem na žalost opazil šele precej pozno, drugače bi si kako sliko shranil.

Za sankat sicer ni bilo, lopat nimamo, smo se pa zato kar metali po snegu. Ko je pa tak lep, snežno bel, nič pokvarjen kot tu v dolini, nič umazan... Oh, se z veseljem noter zariješ, tudi z glavo naprej!

In je kratek čas čisto dovolj za napolnjenje baterij in za uživanje. Razen Leandra nihče od nas nima kombinezona in smo bili hitro vsi čisto mokri. A se nismo sekirali. Luštno je bilo, čeprav je Tadeja še vedno slabe volje...

Ker nisem bil zadovoljen ne z pro-vreme-novimi, ne z Vremenovimi spletnimi kamerami, sem šel delat malo konkurence. Upam, da mi ne bodo vsi skupaj zamerili...

Nekje sicer lepo naredijo, a zelo slabo vzdržujejo in projekti počasi tonejo v pozabo, Vreme ima pa samo kamere od spletne skupnosti. Pa potem Dars, pa DRSC pa oni pa tretji in tako naprej. Preden pogledaš vse, gredo tri ure v nič.

Pa se mi to ni dopadlo in sem naredil nekaj po svoje. Nekaj, kjer bom na enostaven način in hitro videl, kako je kaj po tej naši Sloveniji.

Tako imam zdaj na naslovu www.krtina.com/maps/cams.asp lepo zbrane vse spletne kamere, ki sem jih našel. Zaenkrat sem jih našel 149, kar je precej lepo število, nisem pa seveda še vseh vpisal. To gre precej počasi, saj moram za vsako najti točno lokacijo. Za nekatere seveda to ni problem, o drugih pa nimam najmanjšega pojma, kje sploh so. Potem je pa potrebno določit še nadmorsko višino pa točne koordinate pa stran pa... En kup stvari, ki jih zbiram z vseh koncev. Pa še preračunavat je treba te koordinate za v google maps. Vse skupaj sicer ni težko, je pa dolgotrajen posel. A prej ali slej ga bom že naredil.

V tem trenutku je vpisanih 37 kamer, dodajam jih sproti, kakor imam čas. Če kdo pozna kakšno kamero, ki bi jo lahko še vključil, naj mi kar piše na mail. Če je kolikor toliko on-line, jo bom z veseljem vključil. Prav tako velja, pišite mi, če kje vidite, da sem se zmotil v natančni lokaciji. Slovenija sicer še ni vsa pokrita z najbolj natančnimi kartami, a nekaj se vseeno vidi. In prej ali slej bo tudi to dodano, se ni za bat.

Obstaja manjša težava z velikostjo slik, še posebno Dars je zmagovalec v različnih velikostih, medtem ko ima vsaj drsc vse slike iste velikosti. Morda bom velikosti omejil, morda ne. Zaenkrat se še odločam. Če omejim potem bodo tiste wide slike precej smešne. Morda bom moral celo vsako posebej zmanjševati, kar pa pomeni, da bom moral vpisat podatke o velikosti vsake kamere. Kar se mi pa ne da. Za zdaj. Sicer bi pa morali že vsi imeti velike ekrane! Kajne?

P.S. 31.7.2007 - popravljal linke. Skoraj noben ne drži več, ne moreš verjet... No, pa kamer je zdaj mnogo več: 243.

Kaj sem jaz lačen zdajle... Pojedel bi samega vola! S kožo in kostmi pa še s čim.

No, hm, mogoče pa tudi ne... Ampak nekaj takega pa bi si privoščil:

Brez okraskov in svečk, kar tako, iz rok v usta, kot sem in tja naši otroci. Uau, kaj bi bilo to kul.

Ah, kaj sanjam... doma me čaka kefir pa prepečen'c. Cela gostija takorekoč!

Včeraj sem se šel poštarja. Celo dooolgo uro sem zlagal papirčke v kuverte.

Od začetka ni zgledalo nič posebnega:

ampak čas je kar mineval, jaz pa trgal, zlagal, lepil, zlagal, štampiljal.

Konec je bilo že bolj kaotičen, po 90-ih kuvertah:

Končal sem natanko 12 minut pred zaprtjem naše Pošte. Ker so otroci hoteli z mano, sem še njih naložil in pridrvel do Pošte dve minuti pred zaprtjem.

Tam se je izkazalo, da sem kuverte napačno poštampiljal (napačen kot) in že vse je kazalo, da bom moral ponavljat vajo iz poštnih pošiljk. A sem s klečanjem, bičanjem samega sebe in krokodiljimi solzami v očeh (no, približno...) uspel prepričati skoraj neomajne poštarje, da so mi pogledali skozi prste oz. kuverte.

Tako sem še tam deset minut štampiljal poštnina Plačana... Sem bil vesel, samo, da mi ni treba še enkrat v kuverte zlagat. Huh.

Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi ob plačilu s petnajstimi evri v žepu spet žalostno gledal račun, ki je znašal 18 evrov. Mater, če gre kaj narobe, gre vse narobe... A tokrat se uslužbenke niso več jezile, so že videle, da sem izgubljen primer, z nasmehom so mi odprle vrata (seveda je bila pošta že zaprta) in me počakale, da sem skočil na bankomat.

Zdaj me pa le še zanima, komu vse sem sploh poslal te kuverte. Ne verjamem čisto, da jih bodo vsi dobili, pri taki zmedi...

Podobna zgodba se je zgodila še v knjižnici, kjer sem spet moral uporabiti solze in kolena, a tam sem bil že stari maček, navajen vsega hudega. Pa tudi utrujal ne bom več z istimi zgodbicami, saj je bilo zelo podobno.

Skratka, 25.1. bom proglasil za Dan opravičevanja.

Prvi sneg tudi v Krtini! Neverjetno.

Ob 23:30 zabeležene prve snežinke, ki še sploh niso zgledale kot sneg.

Zjutraj sem moral pa pucat avto, kot da je metlo z vseh strani. Tudi od spodaj. Pa še vse skupaj lepo ledeno... prav prijetno opravilo navsezgodaj!

In to ravno danes, ko sem bil brez KAVE...

Take tri stopnje današnjega ubogega snega pa je zabeležila naša kamera:

prva ob 7:16, cela 2cm:

Druga ob 11:32; se že hitro poslavljamo:

In tretja, kot zadnja; vsega že konec ob 12:49:

Jah, čakamo na novega, a nede?

Ker vem, da boš sebe zjutraj bral, ti polagam na srce:

- danes imaš navsezgodaj zdravnika, kamor moraš priti popolnoma tešč,
- zato zlij kavo stran, če si si jo slučajno skuhal,
- pripravi se na dolgo čakanje in ne pomisli na to, da boš brez kave vsaj do 11h,
- pripravi se na to, da ti bodo rekli da si bolan,
- pripravi se na dodatne tablete, ene so pri štiridesetih premalo,
- pripravi se, da te bodo vsaj malo za ušesa. Si predebel, premalo se giblješ, preveč piješ in kadiš,
- pripravi se, da te bodo prav vsi pomilovalno gledali, ker si tak kot prej opisano,
- pripravi se na špikanje, tapkanje in šlatanje vseh vrst,
- pripravi se na tiho zmajevanje z glavo,
- čisto lahko te zadane še sladkor, holesterol in ostale prijetne stvari,
- nikar ne priznaj, koliko piva popiješ, zaslužil si boš samo presenečen dvig obrvi in celotno preiskavo jeter ter vprašanja o alkoholu v družini. Potem boš šele v ri*i,
- ker kajenja ne boš mogel skrivati, se pripravi na celotno preiskavo pljuč,
- če ne boš šel na rentgen, ti bodo dali pa za pihat v tisti veliki lonec; norčevali se bodo iz tebe, ker ne pihneš kot dvajsetletnik,
- sem že napisal, da bi moral shujšat?
- ker je tvoja zdravnica lauf junkie, nikar ne reci, da se ne ukvarjaš s športom; sem in tja igraš košarko, povej po pravici, tisto pivo potem pa spusti,
- vsem razlagaj, da imaš doma štiri otroke, ki ti ne dajo miru in zato zgledaš tako zmatran. Nikar ne priznaj, da je povezano z zgodnjo uro.

Če se boš vsega držal, si lahko za nagrado na koncu privoščiš dvojno kavo s smetano in tremi cukri. Pa še kak masten krof. Mogoče boš do 13h v službi. To te naj ne bi skrbelo, a nede?

P.S.
Nikar se ne pozabi stuširat! K zdravniku greš, človek!!!

Zjutraj sem Heleni rekel, da je 70% možnosti, da bo danes sneg. Zato sva šla z našim džipkom in nisva vzela vsak svojega avta. Kar je pomenilo, da mora zobarja odpovedat.

Potem je kazalo na tri grozne sestanke. Ampak če je človek pogumen in ima dobro mero potrpljenja, se stvari same od sebe poštimajo. Enega sem imel, en je odpadel, enemu sem se pa ognil. Več kot zadovoljen.

Helena je odpovedala zobarja in se naročila za čez tri mesece, prej ne dobiš.

Vsake pet minut mi telefonira, da morava iti domov, ker so zameti. Hm, malo je jezna, se mi zdi.

Ker pa je z mojim dejanjem postal dan brez obveznosti, smo se spokali na pico. Čeprav je obstajala možnost, da nas zamete. Zato me je Helena kar naprej pošiljala po lopatko. Jeza se počasi nabira.

Na pici smo rekli, da bomo nekaj pojedli, drugo bomo pa domov odnesli. Saj veste, koliko smo domov odnesli, kajne? No, domov smo se bolj odkotalili. Kar ni bilo težko, saj so nas čakali zameti. Jeza se počasi preliva v sarkazem.

Pa še v knjižnico nismo šli zaradi snega. Hm.

In tako sem iz dneva, v katerem smo najprej imeli polno obveznosti, na koncu naredil dan brez obveznosti in dan za pico. In kaj dobim? Samo špikanje, sarkazem in zafrkavanje. Lepa reč. Zahvalnost pa taka!

Kako se reče tistemu, ko led direktno preide v plin? No, tako smo mi prešli iz lakote direktno v nažrtost. In dan je poln.

Dobesedno.

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....