To je zdaj že druga stvar, ki smo jo izgubili. Registrska tablica. Včeraj zvečer.

Opazila sva šele po koncu rekreacije. Seveda smo naredili par kilometrov, vendar je bila že noč, slabo se je videlo. Ne jaz, ne Helena nisva natančno vedela, od kdaj je ni več. Kdo ve?

Nikakor ne moreš biti stoprocenten v to, kdaj si jo nazadnje videl. Registrske tablice preprosto so. Ne gledaš prav posebno ali so še tam ali ne. Take stvari opaziš čisto slučajno. Ali pa tudi ne, drugi te prej opozorijo.

Pa sva si danes še malo razbijala glave, kam bova vse šla, povsod tam kjer vse smo prejšnji teden bili s tem avtom.

No, ko greva pa iz vrtca pa hop, pojdiva pogledat še za tablico, zdajle je dan. In se peljeva čez Dob, do šole. Nič. Pa zapeljeva potem proti domu in glej, glej, tam ob cesti se nekaj svetlika:

Ha! Huh. Sva kar oba vzklikala taka in drugačna gesla, ki se pač vzklikajo v takih primerih. Tamauček je bil čisto navdušen...

Potem sem se pa jaz spomnil, da sem včeraj zvečer tukaj mimo šel, a sem nekih sto metrov prej opazil sprehajalca s psom. Na tleh, takoj za ležečim policajem seveda takrat nisem nič opazil. Jo je najbrž že moral pobrat in jo je prislonil k žlebu. Tako od strani je v noči nikakor nisem mogel opaziti.

Morda tudi ni bil on, morda je bil kdo drug, vseeno hvala njemu in vsem dobrim dušam. Zopet.

Nekam veliko bova morala vračat. Vendar bova to počela z veseljem!

Mašila so zelo pripravna zadeva. Ravno zadnjič sem poslušal nekoga po radiu: "misl'm... u bistvu... misl'm... u bistvu". Govoril je pet minut, povedal pa toliko, kot bi govoril trideset sekund. Ali pa se je samo meni tako zdelo, ker sem že na začetku izklopil možgane.

Zame sta dva "u bistvu..." že mnogo preveč, moje misli odletijo drugam in ne poslušam več s pozornostjo.

Naš Mitja je v teh letih čisto ta prav. Eno uro se pogovarja po telefonu, a ne vem, če se kaj zmeni. Že če hoče meni kaj povedat, potrebujem kar veliko mero potrpljenja, da ga uspem poslušat.

Seveda pa sem bil pri njegovih letih sam čisto enak. Mašila gor in dol, takrat smo imeli najbrž kakšna druga, a verjamem, da sem jih uporabljal kot po tekočem traku. Pri govorjenju zelo rad pograbim kakšno stvar, ki mi je blizu in jo že naslednji dan vpletem v svoj jezik. In si ne morem prav nič pomagat.

Se je pa moj fotrček enkrat odločil, da mi iz glave izbije tele "misl'm" in "u bistvu". Joj, kaj me je zafrkaval... A se je kar namatral, ker se nisem dal kar tako. In šele takrat sem spoznal, koliko teh mašil sploh uporabljam! Mnogo preveč.

Tako mi je enkrat uspelo, da sem se teh dveh rešil. Hura!

Ampak kaj si morem, če sem vse skupaj nadomestil s "pravzaprav". Tlačim ga prav povsod, tudi tja, kjer ga ni treba in mu sploh ni mesto. Vse kaže, da ga bom še kar nekaj časa uporabljal.

Edino, če se ne bo kdo spet spravil nadme.

Kako prav se napiše post? Ne post ampak pōst. Al nekako temu tako...

Kakorkoli že, šele par dni je posta, meni se pa takele stvari luštajo:

Kot, da bi se res postil. Ravno danes sem jedel meso in tudi drugače grešil. Prijela pa me je neznanska želja po žaru.

Žar, žar, žar. Njami. Komaj čakam, kdaj bo čas, da odpremo sezono z našim kaminom.

Odkar sem dobil Siol TV, tale naša satelitska čisto sameva. Uboga, sama, žalostna čepi v kotu in na balkonu.

Po pravici povedano, tako čepi že pol leta. Enkrat zadnjič sem jo vžgal, da vidim, če še dela. In še dela. To je pa tudi vse.

Pa tako me je imelo, da sem se takrat namatral, vse opisal, iskal satelite in delal boga in pol. Zdaj pa takole. Da pa bi kake stvari dol vlekel, me pa ne drži. Le zakaj, kdo bo pa potem vse to pregledal... Saj nimam tega časa. Sploh se mi pa ne da. Dolpotegnem le tisto, kar potrebujem v določenem trenutku, ne pa kar vsega. Čeprav poznam kar par ljudi, ki zbirajo vse. Čisto vse. Kar jim pride pod roke.

Kaj naj torej z vsem tem? Naj prodam? Težko se bo ločit... Helena bo pa najbrž čisto vesela, vsaj "začasnega" kabla prek fasade bi se znebili.

Ko imaš polne roke stvari in moraš otroka posaditi v sedežek v avtu in ga pripeti, kaj narediš? Stvari položiš na avto, kajpada.

Včasih so to čisto navadne reči, drugič pač ne. Tokrat je bila to knjiga. Iz naše domžalske knjižnice.

Kar seveda ne bi bilo nič hudega, če bi knjigo nato pobral s strehe. A je nisem. Pa ravno knjige! Ah.

Po pol ure smo se vozili še pol ure in pretaknili vse kotičke, kamor bi lahko s strehe dol padla. Pa nismo seveda nič našli.

In tako sem šel danes v knjižnico bolj s sklonjeno glavo. In bolj polno denarnico.

Ampak.

Čakam, da odkljukajo vse knjige. Gospa odkljuka.
"Aha, katere pa imam še doma?" vprašam.
"Ja, to pa to pa to", odvrne knjižničarka.
"Ja, prosim tele bi rad podaljšal, ja" rečem.
"Hm, kaj pa... a ni na seznamu še ena?" še prav potihoma nedolžno vprašam in vlečem denarnico iz žepa.
"Ne, to je vse" odvrne.
Začudenega pogleda se ne da opisat in se torej ne bom matral.
"Ajaaa?" je vse, kar spravim iz sebe.
Potem je na vrsti ona za začuden pogled.

Skratka, takole je šlo še nekaj časa, dokler nisem vsega priznal. Da sem knjigo izgubil in da jo bom plačal, naj me ne vržejo iz knjižnice, kakšna sramota!

Pa se knjižničarka ni pustila zmesti in je kar lepo rekla: "Če ni tukajle notri vpisana, vam je tudi ni treba vrniti!"

No, lepa reč. Katera dobra duša se me je usmilila in vrnila najdeno knjigo? Večno ji bom hvaležen. No ja, večno ravno ne, a na kakšno pivo bi jo pa z veseljem peljal, to dobro dušo!

Takole se stvari včasih rešijo kar same od sebe. Zdaj me pa le še zanima, koliko letošnje sreče smo ponucali na ta račun???

P.S.

Ko sem imel svojega starega telefona dovolj, sem ga podzavestno kar naprej kje pozabljal. Rekord je bil skoraj 30 kilometrov vožnje z njim na strehi, a hudir ni in ni hotel pasti dol. Mater!

Otroci težijo k telefoniranju sorazmerno s številom svojih let. Višek je tam nekje okoli 15 leta. Prej gre strmo navzgor potem na počasi navzdol. Skratka, pri nas porabimo za telefon veeeeliko ur.

Zdaj, ko imamo še Siol-ovo linijo, se je zadeva seveda malo zakomplicirala. En ISDN s Telekoma ter eno linijo na Siol. Ker sem na gorenjskem doma, me je seveda zelo zanimalo, kako bi lahko kaj prišparal. Ali bi lahko preusmerjal klice glede na to kam otroci kličejo?

In sem se spravil na številke. Naivno sem mislil, da je to lahko delo, a so mi hitro vzeli vse upe. Pa mogoče pri zemeljskih operaterjih še gre, čeprav imajo tudi oni na tisoče cen, medtem ko pri mobilnih ne moreš izračunat nič. Odvisno od paketa pa človeka pa številke pa poožaja planetov in vsega boga, kar si lahko izmislijo.

Potem je seveda tu še asinhronost, cene namreč niso enake za v obe smeri...

In tako sem obupal.

Ker pa je prvih 120 minut s Siola na Telekom zastonj, je doma predpisano, da uporabljajo Siol za klice na Telekom. Pa še nadaljni klici so tudi cenejši. Na mobilce pa je itak prepovedano klicat. Če pa hočejo klicati v druga omrežja, morajo podati pismeno vlogo s koleki na vložišče krtina.com. O rešitvi vloge bodo še pravočasno obveščeni (nekje do 35 leta starosti). Kako me pa drugi kličejo, me pa ne zanima. Naj se pobrigajo sami.

Ampak, ker sem se že matral s cenami, jih dajem tukaj gor. Mogoče bo kdo kaj videl, kar ga bo zanimalo. Ali pa tudi ne. Men je (že) čist vseen...

Ker smo bili zjutraj vsi nekam sitni, smo se popoldan kar popokali in smo šli na sprehod okrog našega jezera.

Kakor je dopoldan grozno zgledalo (sprehoood!!!), je bilo potem čisto fino.

Vmes nas je še dež fino opral, tako, da zdaj čakamo palačink in toplega čaja! Super!

Tele luknje me je pa kar strah... Ojej.

Pa smo si spet privoščili malo zunanjih del. Čeprav sem malo jamral in stokal, sem šel potem kar rade volje ven. Mraz je moj največji sovražnik in če ni vsaj 15 stopinj, bi najraje kar notri sedel. Za računalnikom seveda...

Pa povsod že vse cveti.

Helena je obdelala vso travo, vrt in pesek, jaz pa sem malo popravil stopnice. So se že vsi pritoževali, da so zanič. Kar so najbrž res bile.

No, zdaj zgledajo prav super. Upam samo, da jih prvi dež ne odplakne.

Pravzaprav so te stopnice samo zato, da hitreje in lažje pridemo do gostilne. Hm. No, ja... pa še kaj bi se našlo.