Danes je najbolj primeren dan za obisk banke.

Zadnjega smo.

Čisto jasno je, da sem vse opravil le na pol. Vrsta je bila čisto do vrat. Mi je kar slabo postalo...

Nekatere stvari se nikoli ne spreminjajo. Vrste v bankah so konec meseca popolnoma enake, kot so bile dvajset, trideset let nazaj.

Blazno napredujemo.

Pa kje - madona - sem pomislil na penzije... Zdaj bo pa striček google še nekaj časa obračal svoj - že porabljeni - denar, jaz bom pa bogve koliko časa po žepu vlačil ček, dokler ne bo razpadel. In potem ne bo več razloga za it v banko.

Mater je to dobra ideja, anede?

Dva kroga okrog Gradiškega. Wega, Stane in jest.

Super.

Tri kroge potem v gostilni.

Še bolj super.

Zdajle se mi pa nič več ne da. Pa ne vem, ali je to zaradi teka ali zaradi gostilne... Je*at ga.

8.080m, 57:07, 7:04/km, 782kCal, 169 obratov povprečja, 186 max, 250m gor pa še dol.

Drugi krog je bil celo malo boljši, za malenkost. Smo ga vsi trije skupaj tekli, pri prvem krogu se je Stane izgubil v daljavi.

So pa zanimivi grafi. Nikakor mi ne gredo skupaj. Morda zaradi treh krogov pr' Furman?

Prvi krog:

Drugi krog:

Skupno:

Pri vseh teh različnih skalah ne vidim prav veliko povezav. Morda je še zadnji - skupni, še najbolj razumljiv. Obrati so šli gor. Kaj pa 'čjo drugega...

Samo 8.080m... tole se na tekmovanju šteje za 8.400m! Kje so me oropali?

No, ja, kar ok. Evo, sem že pri osmih km. Še dvajset???

Da ne bom samo o luknjah, betonu in škarpah govoril... Tudi kaj drugega se nam dogaja, ne armiramo samo betona, čeprav na prvi pogled tako zgleda. Tisto, kar imaš direkt pred nosom/hišo, je le najlažje slikat. Pa še vsak dan nekaj drugega...

V nedeljo smo šli prvič letos na sneg. Na Soriško planino. Ufffa, super! Kakšen dan! Sonce, sonce, sonce. Napolnil baterije končno do konca. Le kako je lahko Helena zbolela, če pa je bil tak leeeeep sonček???

Smučarji in sankači so se seveda pritoževali, ker opoldne že nikamor ni šlo več, sneg je postal čisto voden in mehak. Mene pa ni nič motilo, samo, da je bil sonček.

Drugače pa vsi mokri. Kot zajci. Še posebej otroci. Do konca mokri, pa še malo naprej. Pa sitni zaradi tega tudi. Dokler se nisem razjezil, potem je bilo malo bolje, malo manj sitnobe.

No, ja, nasankali se nismo bogve kaj, nekaj pa je le bilo! Če je za letos konec snega, bomo lahko rekli, da smo bili vsaj enkrat!

Dve sta popolnoma uživali.

Se mi pa zdi, da smo uživali prav vsi Krti! Kar je čisto prav!

Če bi bil zidar, bi tole sam delal. Ampak nisem in nimam tudi nikakršnega namena to postat. Zdi se mi mnogo preveč zapleteno.

Ko pa gledaš mojstre, kako to lepo delajo, brez vsakršnih težav, se ti pa kar milo stori. Vse jim gre kot po maslu. Zašolajo mimogrede. Žico krivijo in režejo brez vsakršnega problema. In stvari so potem čisto naravnost. Kako jim to rata, bo meni še dolgo skrivnost. Še navadne dile ne znam postavit naravnost, pa se lahko trudim cel dan. Z vaservago ali brez...

Je pa res, da če bi poslušal zidarja, bi prej ali slej imel vse v škarpah. Škarpica tule, škarpica tamle, škarpice gor in doli. Včasih se mi zdi, da zidarji, kamorkoli pogledajo, vidijo le škarpe, takšne ali drugačne. Pred očmi jih imajo kar naprej. In vsi njihovi predlogi se sestojijo iz raznoraznih škarpic.

Hja, ko se znaš enkrat igrat z betonom, je to tako, kot z lego kockami. Vse bi iz tega zgradil...

Kakorkoli že, naša luknja se polni. S hruškami.

Plata bo super. Vsaj zdaj tako zgleda.

Eni mali - ampak dolgi - škarpici se pa nismo mogli odpovedat. Nas je nagovoril. In mi smo podlegli. Kaj čmo, Miki je prepričljiv.

Ta nas čaka danes, ker so fantje pridni ko strela.

Maček včeraj cel dan ni smel ven. Še tega bi se manjkalo, da bi se šapice poznale...

Nad luknjami smo toliko navdušeni, da jih kopljemo kar naprej. Otroci pa tudi kar naprej sprašujejo, katera luknja bo pa za bazen?

Bazena pa še ne bo tako kmalu, čeprav smo že toliko zverzirani, da bi bila to mala malca.

Smo pa našli tudi kahlo med kopanjem. Super.

Super dobra zemlja... samo za kaj drugega nasut je, čisto za nič drugega. Same opeke, kahle, železo, neumnosti pač.

Smo pa skoraj prekopali najprej elektriko, potem vodo, na koncu pa še plin. Z malo sreče smo vse pustili nepoškodovano. Ufff.

Bager - naš prijatelj!

Upam, da ga zdaj dolgo ne bomo več videli...

Lahko bi napisal tudi: Spet en od jebenih začetkov.

Kar naprej začenjam s temle tekom. Potem je dva-do-trikrat mir, potem se pa spet vse ustavi. In nato spet začetek.

Jih imam že čez glavo, teh začetkov! Kar naprej se borit in it vedno od začetka. Brez kakršnegakoli napredka, samo stopicljam na mestu. Ko kreten. Klinc.

Ampak danes je bilo vseeno čisto ok, čeprav se pritožujem. Malo se moram, drugače bo zgledalo, kot da je vse ful kul super. Še surle mi ni bilo treba brisat, kar je prav nenavadno, saj še vedno teče ven, da porabim šteko robcev na dan. Med tekom pa nič. Hm, naslednjič grem zdravit prehlad s tekom, pa da vidimo teorijo!

6.840m, 48:58, 7:09/km, 692kCal, 167 obratov, max 181 obratov, 110 m klanca.

Čeprav se mi ni dalo, sem na koncu vsaj malo podaljšal, ker je pač šlo čisto v redu. Do tiste velike cifre je še daleč, bom moral podaljševat malo hitreje.

Počasi se življenje vrača vame. Počasi.

Pravzaprav nisem nič kaj boljši, kot sem bil prejšnji teden, ampak večno pa ne morem biti doma in nič delat. Še zdravnici sem lepo rekel: "če bi bilo to pet let prej, bi najbrž šel v službo in se delal, kot da nič ni, ampak zdajle... ne, preprosto povedano: ne da se mi več."

"Oh, potem pa ostanite do petka doma!", je rekla.

Pa sem. A ni fajn imet take dobre zdravnice? Res pa je, da me vidi samo takrat, ko je res kaj narobe. Drugače raje ne grem k njej, ker me kar naprej krega. Če ne zaradi cigaret pa zaradi pritiska. Jaz pa se počutim tam kot paglavec, ki ga babica zaloti, ko krade marmelado. Eh...

Pa teden sploh ni bil nič prazen. Veliko se je dogajalo, še posebej potem čez vikend, tako sem danes spet dodobra skurjen. Ampak treba se je pobrat, mogoče grem celo tečt danes. Bi bil (že spet!) skrajni čas. Počasi tudi kaj spišem tukajle gor. En kup slik sem nafotkal, bomo videli, kdaj jih spravim gor.

Pravzaprav pa sploh ni bilo tako slabo. Take - cele - počitnice, kot otroci, kaj?

Kot taka, naluknjana vreča sem. Iz povsod teče...

Jebela cesta, k ne maram bit bolan!

Vedno si tako želim, da bi bil bolan in bi potem lahko delal, kar bi hotel. Japajade. Na koncu še pred tv ne morem vegetirat, kaj šele, da bi kaj bral.

Čist zguba časa.