Na Brano se da gledat z mnogo strani.

Včasih popolnoma kraljuje nad vsemi Kamniško-Savinjskimi alpami. Zgleda največja, najmočnejša, najvišja, najnaj. Včasih pa zgleda prav neznantna.

Kakšna torej je? Visoka, mala, velika, manjša?

Najbrž spet odgovor ni enoznačen in jasen. Kakor kdaj, bi se lahko glasil. Kakor kdaj.

V nedeljo je bila naprimer visoka, a prijazna.

A vse se je začelo seveda že prej. Že prejšnji mesec, ko smo s Krti načrtovali dvodnevni pohod na Ojstrico, Korošico, Veliko planino. Že prejšnji teden, ko smo načrtovali, da bo dvodnevni program odpadel zaradi vremena, bo pa pač treba za vsaj en dan skočit v hribe. Na Skuto!

Pa se je potem vse vrtelo okrog vremenske napovedi, Skuto smo v soboto že odpisali, nekaj se je risalo Srebrno sedlo... nato pa je s sobotnimi večernimi nalivi vse skupaj šlo v tri krasne! Mogoče bo pa jutri res lepo vreme, a kaj, ko bo vse premočeno, mokro, bljaki. Kdo ve, če bo sploh nehalo padat! Kdo ve zasigurno?

Kako naj v takem planiraš kaj bolj zahtevnega, višjega, bolj oddaljenega? Še posebej jaz, ki sem rajši na varni strani... Ne gre.

Ampak nekam pa morava it, drugače se posušiva. Torej? Ker Helena sploh še ni bila letos na Kamniškem (LETOS SPLOH ŠE NI BILA NA KAMNIŠKEM!) je morda najbolje, da se vsaj enkrat odpraviva tja. Pot je znana in tudi v mokrem prideva gor. Ma, pridemo gor tudi v čem hujšem, koča je odprta, v eni uri sva pa dol, če se potrudiva. Če pa bo slučajno lepo vreme, pa lahko vedno potegneva naprej na Brano.

Pa sva šla. In to niti ne tako zgodaj.

Dve uri petnajst do Kamniškega je bilo kar ok za lep pohodniški tempo, vreme pa je nakazovalo, da bo treba še podaljšat, do Brane.

Jaz sem potihem sicer upal, da se Heleni ne bo dalo - sem pač lenoba - a se kar ni dala in ni niti omenila, da bi se obrnila. Jaz pa sem bil potem seveda tudi raje tiho. Kljub temu, da se mi ni dalo, da me je bilo tudi malo strah in da sem vedel, da bo potem na koncu še presneto težko priti do doline.

No, včasih pa tudi vem, kdaj je treba ženo poslušat in bit tiho in it lepo za njo. Brez tega védenja bi že presneto veliko lepih stvari spustil, zato še hvala bogu, da se sem in tja zadržim in sem raje tiho.

Na Sedlu je pihalo kot za stavo, v par minutah se nama je zanohtalo, a izkušnje so dobra stvar - bila sva polno opremljena!

Dvesto metrov naprej pa spet vse dol. Takoj ko je nehalo pihat, je postalo vroče. Helena pa je z veseljem poslikala vse moje preoblačenje. Sicer ne vem zakaj, mogoče zato, ker se vedno pritožujem, da se kar naprej ustavlja? Pa jest, pa pit, pa lulat, pa preobleč, pa kapo gor, pa kapo dol, pa rokavice, pa jopco, pa majico, pa cukr, pa... Evo, zdaj pa jaz takole...

Pot je prekrasna, razgledi še bolj

vse ravno prav zame, da se privadim buljenju v globino, a da me zraven ne zadane kap.

Vrh pa širok, prostran s prekrasnimi razgledi in seveda z obveznim križem! Čemu so križi na vseh teh vrhovih in kdo jih je postavil mi ni bilo nikoli jasno, motijo me pravzaprav ne. Morda bi morali motit tiste, ki jih moti vsak klin, vsaka prisotnost človeka, ogromen križ na vrhu pa jih pač ne. Čudno.

Pred klošarji se ne moreš skrit nikjer, na vrhovih pa sploh ne! So pa tako lepi, hitri in tako dobro vidijo, da si zaslužijo kako drobtinico.

Malo sva še posedela, se nagledala in se na koncu še pofotkala.

Na koncu tudi dol ni bilo hudo, čeprav sem se - jasno! - bal, kako bo šlo. Pa je treba le it, stopit, se odpravit. In je šlo čisto lepo. Nobena strmina ni več tako huda, ko si enkrat v njej.

V zadnjih letih sem pridelal navado, da obiskujem planinske koče. V večini njih kaj malega popijem, le redko pa jem. Ne vem čisto zagotovo zakaj, zaenkrat mi je všeč razlaga, da jim skušam pomagati. Koče niso kar tako tam, včasih pridejo presneto prav in v načrtovanju izletov jih vedno tudi vzamem v obzir. Ker mi pomagajo, jim skušam pomagati nazaj. Če z enim čajem pa z enim čajem.

Po drugi razlagi pa hodim v koče le zato, ker sem bil vzgojen v duhu neobiskovanja koč. Vedno smo imeli vse s seboj, v nobenih koči nismo nič potrebovali in se zato tudi skoraj nikoli ne oglasili v nobeni. In zdaj se upiram vzgoji in ravnam povsem drugače. No, ta teorija se mi zdi malo privlečena za lase. Časi uporništva so že zdavnaj minili...

Kakorkoli že, v Koči na Kamniškem sedlu, tam na zadnji klopi, sem opazil nekaj nadvse zanimivega - ASCII Art:

Saj ne vem ali je tu že od nekdaj ali pa sem ga le zdaj prvič opazil! Čisto pravi, ascii, sprintan na matrični tiskalnik in zlepljen skupaj! Muzejski primerek!

A glede na to, da na Kamniškem strežejo ljudje, ki imajo mimogrede iPhone v žepu... nikoli se ne ve!

Pa je bilo potem treba priti še dol. Uro in petdeset sva hodila, lepo počasi, smo se začeli že malo spotikati in biti nerodni. V hribih se je počasi začelo oblačit:

midva pa sva po petih urah in petdesetih minutah hoje le prišla do Kamniške Bistrice. In čeprav sva rekla, da nikoli več ne greva v Dom, sva vseeno zavila tja. Jebemti pa lokacijo...

Ne gledat mene, ampak - kdo pije pivo, a? Ha, tukajle se lepo vidi!

V nedeljo je bila Brana visoka. 1653 višinskih metrov pač ni čisto malo in je za naju kar lep trening. Če bi vzel kaj od Chef-a, bi čisto komot rekel: "na Brano gre ta prav dec od odspodi!"

In v nedeljo je bila Brana prijazna. Vse, kar je bilo, je bil zoprni veter čez Sedlo. A velikokrat Brana ni prijazna. Severno pobočje je muhasto, zgleda precej nenevarno, a kar nekaj nesreč se je že pripetilo tam. Ravno v takih časih, kot so zdaj, ko se kar naenkrat lahko vse spremeni v ledeno ploskev, ki leti direktno na Okrešelj.

Oh, kako naj ne bi bil zadovoljen s takim izletom?

Letos je bilo za nas morja bolj malo.

Z otroci sploh nisva še šla, zato sva morala to vsaj malo nadomestit. Vsaj za čez vikend, no, malce podaljšan, a kaj več že ne.

Helena je takole videla naš dopust, jaz pa v svojem stilu tako:

Začelo se je nekako takole:

saj nisem niti vedel ali naj se smejem ali jokam. Nič kaj ni kazalo, da bi to sploh in v kakršnemkoli primeru šlo noter.

Pa se je Toyota izkazala in je požrla vso prtljago. Celo še bolje, nekaj prostora je še ostalo, zato sem na koncu v navalu evforije tulil, da naj vzamemo kar vse s sabo! Vse gre v Toyoto!

Ker smo jo nato hitro odkurili, sem lepo zloženo prtljago slikal šele ko smo prišli že na cilj. Saj je vseeno, ne? Bistvo je v tem, da se vidi, kako sem to profesionalno, lepo in sploh in oh zložil! Bog ne daj, da bi se kdo vtikal v ta moj posel, le jaz lahko pakiram! Ha!

Saj niti sam ne vem zakaj je temu tako, ampak najbrž ima kaj opravit s hormoni. Ali pa je to vse samo prevara - vedno lahko rečem: "jst sm že spakiru, vi pa dejte vse ostalo!"? Kdo bi vedel, Helena mi pusti se igrati in ne beza po nepotrebnem v stvar. Pametno.

Kamp je bil sicer polno poln, a okrog nas nobenega, letos smo pa res dobri s temile prostori!

Hudič je s temi prostorčki tik ob morju... odkar so kampi na Hrvaškem več ali manj v rokah tujcev, so pogruntali, da je pravzaprav morje tisto, kar je vredno. Le še malo nas loči od tega, da bodo apartmaji kmalu cenejši kot pa takle prostor ob morju, le še malo! Že znotraj kampa se cene raztezajo za 3-kratnik...

Res pa je, da so tile kampi hudičevo dobro urejeni, da vse štima, da je vse čisto, da... da sploh ni več tistega odnosa na katerega sem navajen! Hudirja, kar nekaj manjka... Eh, ja, počasi bo naše stare čase vzel hudič...

Mi smo se pa kopali in kopali in kopali. In še malo kopali. Pa se sploh nismo veliko glede na to, da je Tamauček prav vsake dve minute izdavil: "a gremo kej v vodo?" Pa je imel vodo dva metra stran. Ampak sam pa ne. Ne pa ne. Je moral bit vedno vsaj en od naju, potem je bolj zanimivo.

Se da celo skakat.

Ali pa celo stati na vodi.

Ampak kar naprej nismo mogli bit v vodi. Enkrat smo šli pogledat Mirno, že dolgo nas je tista dolga cesta vabila. Pa se na koncu ni izkazalo za nič kaj prav posebno zanimivega. Velika polja pa precej revne kmetije. Drugega pa nič.

Sem in tja so si tudi otroci priborili fotoaparat. In kaj lepšega se jim je lahko nastavilo:

O, ja, enkraten sončni zahod je bil.

Se je pa bilo treba tudi malo ukvarjat s športom, vsekakor. Zato sem dvakrat (2-krat!) celo vstal ob petih - no, drugič že ob šestih, da sem šel tečt. Tečt, ej! Ob petih?!

Sam sebi sem se zdel čist nor. Najbrž tudi sem. Ampak kar je, je. Tečt sem šel namreč prvič po Nočni 10ki. Jejha!

Ta prvi dan mi je pravzaprav kar šlo. Malo manj kot deset km, urica. Človek bi le pričakoval, da bo na morju tekel ravnino. Japajade! Kar naprej neki klanci, grrrr.

Drugi dan je šlo že mnogo slabše. Pravzaprav me je vse nekaj bolelo, dalo se mi ni več in same izgovore sem iskal. Se vidi tudi po trasi, ki je postala povsem kaotična, naredil pa sem le slabih 7km. Sem pa našel vse večje klance v kampu, o ja, to pa sem jih! Še po štengah sem se podil gor! Oujea!

Takole so me paparaci ujeli, ko sem prihajal s kruhom nazaj. - Jih je bilo že strah, da sem vse sam pojedel, pa so mi šli raje malo naproti.

Zato pa sem jih proti večeru potem rade volje vzel s sabo na potep po vseh stopnicah kampa. Od začetka je bil to cel hudir, ker se nikomur nikamor ni dalo, no, kmalu pa je bilo veselja in tekmovanja kolikor češ! Ma, ja, čisto nekaj drugega je v klanc lest kot pa tečt...

Ampak smo pa res obredli prav vse stopnice. In res jih ni prav malo!

A enkrat se vse lepo konča. In je bilo treba vse lepo pospravit, šotor zložit, avto spakirat (spet jaz, seveda) - nazaj grede je vedno bolj grdo zložen, ni več take navdušenosti...

in potem se usedemo v avto in jaz vprašam:

"Kje pa so ključi?"

Potem je bilo nekaj časa tiho. Pa še malo tiho. Pa še eno malo tiho. Potem sem pa šel tole delat, kaj sem pa hotel...

V šotoru so še vedno viseli. Lepo še vedno na kljukici. In prav prejšnji dan smo se režali, kako bi bilo smešno, če bi pozabili ključe v šotoru, ko bi že vse zložili.

Hja, v resnici to niti ni tako smešno.

Arrrrrggghhhh.

Smo pa zato žilavi in čez pol ure je bilo že vse pozabljeno, še en pozdravček in gremo proti domu!

Zemljevid je ena boljših človekovih pogruntavščin.

Pri nas jih uporabljamo na veliko. Sploh jaz. Kar naprej nekaj gledam, planinske karte, google karte, najdi.si zemljevide, geopedio, vse, kar mi pač pride pod roke.

Zadeve so uporabne, povedo ti kje si in kako boš do nekam prišel. Pri tem pa ti pustijo povsem proste roke, nič ne omejujejo, nič ne priporočajo, odsvetujejo, niso pametne, le v svojem jeziku ti pokažejo kako je. In to mi je všeč. Zato jih pa uporabljam.

Zadnjič sva na črpalki kupila petrolovo avtokarto Slovenije. 1 proti 270.000 je ravno toliko, da sploh kaj vidiš, a, hej, drugega sploh niso imeli. Midva pa nisva imela pojma kako priti v Osilnico, še manj pa, kako priti iz Osilnice. In sva jo morala vzet.

Karta sploh ni tako poceni, zdaj točne cene ne vem, nekje okrog šest evrov. To me ne bi prav nič motilo, naj bo 20 evrov, če je kvaliteta ok. Ampak, da pa ta jajca razpadejo po pol dneva uporabe...

to je pa že malo preveč.

In, ne, ni to težava prav petrolovih kart! Ne! To je težava vseh kart, ki jih prodajajo pri nas!

Planinske karte PZS, brez katerih se v hribe sploh ne bi smel podat, so povsem iste! Jah, za načrtovanje poti nekje na mizi v kuhinji so že ok, ampak na terenu...

Zadnjič smo imeli na trekingu s sabo planinsko karto Krna. Ojej! Po dnevu uporabe - sicer res da Uporabe - je karta samo še za stran, za v smeti.

Se opravičujem in mi je žal, ampak to je pa vseeno malo preveč. Pekrat jo dam ven iz nahrbtnika, zložim in vse skupaj razpade?! Kaj čem s tako karto?

Pa se na žalost vsa kalvarija teh kart tukaj sploh šele začne. Zadnje dobre karte smo na žalost videli v rajnki jugi. Že v osemdesetih sem kot mulc stopical okrog tiste trgovine s kartami (Borec?) na Kongresnem trgu in sem in tja zapravil drobiž raje za specialko kot za sladkarije. Pa se polovice kart sploh ni dobilo, ker so bile "zaupne" ali pa jih ni bilo na "zalogi" in smo tekmovali, kdo jih bo več nabral...

Do današnjih časov so seveda karte dobile povsem druge oblike, a vsebina je več ali manj ostala. Vsaj zdi se tako. Poskusite nabavit karte v digitalni obliki! Super! Ampak res ne vem, kaj čem s kartami iz prejšnjega stoletja?

Sem in tja se kdo potrudi in izda kakšno karto, ki je osvežena. Pa so te osvežitve res vredne svojega imena? Na Krnu smo imeli staro in novo karto in res ne vem, katera je bila boljša. Na koncu se je izkazalo, da na stari ni vsega, a, hej, tudi na novi ni bilo nič bolje! Osvežen zemljevid Grintovci pa je potencialno celo nevaren?

Eh. Škoda. Dober izum gre zaradi šalabajzerizma k hudiču.

Pa res ne vem ali je danes, v dobi digitalizacije tak problem vse to osveževat in vzdrževat?

Na koncu se še najbolj izkaže bedast in navaden ortofoto zemljevid. Je še daleč najbolj osvežen in ažuren. Bo treba sprintat, ni druge!

V takem lepem okolju, kot je Kamniška Bistrica...

Če se nameniš na Kamniškega Dedca in si pri tem še malo ogledaš zanimivosti Repovega kota, tolmune in skoke,

če malce raziskuješ in ne ubiraš niti markiranih poti niti tistih malo bolj ali manj shojenih, temveč jo ubiraš kar povprek,

mogoče greš celo predaleč v desno, ampak potem to popraviš kar s hojo navzgor in navzgor,

saj tako ali tako nisi na markiranem, vseeno ti je, danes raziskuješ, se potepaš, iščeš,

in tudi tam, v srcu divjine, tam, kjer nikogar ni, tam, kjer bi morali biti le gamsi in tebi podobni popotniki, tam, kjer iskal si lepoto, divjino in naravo, tudi tam ne moreš brez Človeka, to preprosto ne gre:

Direktno nad štedilnikom je nekaj deset metrov višje na prelepi jasici z enkratnim razgledom parkirana lovska hišica, prelepo okolje, gozdiček, razgled, res neokrnjena narava:

malce nižje pa so vse tiste stvari, ki jih ne maramo, nočemo, ne potrebujemo, zavržemo. A se jih od tu ne vidi.

Blišč in Beda.

Tudi lovci niso več tisto, kar so včasih bili.

Bi pa dal nagrado tistemu, ki se je spomnil genialne ideje - "hja, kar dol po bregu ga porinmo!"

Če že težko razumem, da ljudje svinjajo na vsakem koraku in da jim vse pada kar med hojo od rok, pa takšnega ekscesa ne bom zmogel nikoli razumeti. Klinc pa lepote. Klinc pa gozd. Klinc pa narava. Koga briga?!

P.S.

Po brezpotjih sta hodila in slikala Jasmina in Marko. Jaz sem zapisal le naše skupne misli in razočaranja.

O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.

Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!

Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!

Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!

Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!

Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...

Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.

Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.

Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.

Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:

Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...

Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!

Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!

Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:

Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.

Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:

Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...

Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!

Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!

Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.

Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...

Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:

Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!

In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!

Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!

Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!

In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!

Jaz se kar povabim. Pridemo in vse pojemo.

No, včasih pa tudi kaj s sabo prinesemo. Tokrat ribe.

Jih je pa moral Rado spečt. A mu je za priznati, da jih je dobro - enkratno - spekel! Najbrž zato, ker sem mu jaz gledal pod prste, Leander pa pomagal.

O, ja, njami so bile! Sem že rekel, da jih je Rado super dobro spekel? Prilagam kar dokaz:

Tako dobro smo se napokal - sem seveda vzel vse ribe v ribarnici, najhuje je, če jih zmanjka -, da smo potem res zavzeto gledal perzeide. Zavzeto! Toliko časa, dokler nismo zaspal. Res... pravi party animali smo v teh letih. Uau.

Jutro je bilo potem malo žalostno, s skakajočimi mački, tigri in podobnim živalstvom, ampak vseeno smo se spokal ven. Je treba iti malo ven, se sprehodit, sploh po taki noči! Jasno, mi smo šli kar tako, nepripravljeni. Saj je Plešivica za vogalom.

A bejž no!

Toliko, da ni deževalo, sama megla in mraz. Oblečeni.

Skozi Boršt je seveda šlo, je kaj za videt!

Pri tabli smo bili tudi še nasmejani, saj ni pisalo koliko kilometrov nas še čaka!

Potem pa smo začeli najdevat gobe! Gobeeeeeee! In vse je šlo potem zeeeeelo počasi. Smo se vlekli in vlekli in še malo bolj vlekli. Ampak gob pa smo imeli nekaj, kar nam je držalo nasmeške na ustnicah.

Hosta je bila enkratna, meni je bila sploh všeč, vse je bilo megleno, zaspano, prvinsko!

Ja, na koncu se nam je že malo vleklo, Tamauček je malce že sitnaril, a smo kar naenkrat prišli na cilj - Plešivica!

Razgled zaradi megle sicer ni bil kdo ve kakšen, je bilo pa tam gor prav luštno!

Dobro, to, da je treba priti še nazaj, se nikomur ni zdelo prav nič groznega. Pa se še jaz nisem sekiral...

Smo pa tudi na poti nazaj našli še marsikaj! Od velikih jurčkov, ki so delali veeeeelike nasmehe:

pa do nerazumljivo odloženih smeti, kar tam nekje ob poti - kako kaj takega sploh komu pade na pamet mi ne bo nikoli jasno!

Pa smo morali še in še hodit. In hodit. In hodit. In čeprav Rado pravi, da ni bilo vse skupaj nič, le ubogih 15km, se mi zdi, da smo jih z gobarjenjem vred naredili kar še nekaj več. Prav VSI smo bili zmatrani:

Ker smo naredili krog, je bilo treba zašpilit še klobaso, kako se to dela, sva tokrat naučila še Radota. Upava, da si je zapomnil!

Po dobrem sprehodu(!) smo bili seveda vsi lačni, zato smo navalili še na čevapčiče in zmazali prav vse. Potem pa smo se morali poslovit od naših gostiteljev, se jim zahvalit za enkraten vikend! Priznam, da meni takole super paše, pa čeprav zaspim mnogo prekmalu in se pol stvari sploh ne moremo pomenit. Se pravi, da se moramo večkrat dobit?!

Hvala, Darja & Rado! Večno hvaležni, saj vesta, anede?!

Seveda pa potem nismo mogli kar domov. Neprevidno omenjanje Krke in bližina mesta, kjer je bil Leander s taborniki, nas je odpeljala direktno v Stavčo vas. Tam ima ŠD enkratno urejeno plažo na Krki, Tamaučku so se kar zasvetile oči, ko je spet ugledal reko.

Še Heleno smo spravili noter, jaz pa sem bil že precej siten.

Najprej ni bilo kje za parkirat. Pa precej zmatran sem bil. Popoldan nisem šel nič spat in tudi ni kazalo, da bi sploh šel. Naslednji dan bom moral biti cel dan v hribih, rabim spanje! In na koncu se je še nad nas vlekel presneto črn oblak, ki je grozil in grozil.

Oblaku je uspelo le napol. Iz Krke smo se pobrali do avta prej, preden je udaril z vso silo, je pa zmagal v tem, da sem moral potem vozit v hudem nalivu celo pot do Krtine. Japorkadušno!

Hah, luštno, enkratno! Pa se vikend še končal ni!

17.8.2004 - 17.8.2010

1501 objava in 3768 slik.

Zakaj sem lani rekel, da je slik "le" cca. 2500 nimam najmanjšega pojma, zdi pa se, da se mi ni dalo štet. Letos sem jih namreč naštel natanko 3768. Pfuf...

Šest let našega življenja, šest let dogodkov, šest let več ali manj rednega pisanja.

V zadnjem letu se je število prispevkov na mesec še malo zmanjšalo, so pa prispevki zato večinoma mnogo daljši in z več slikovnega gradiva. Največkrat seveda s kakšnih poti, hribov, potovanj in podobnega. Sledim svojim občutjem in se ne sprašujem zakaj je ta blog tak, kakršen je. Je del mene in skozi njega se vidi, s čim se ukvarjamo in kaj se nam dogaja.

Nobenih velikih razodetij in preveč pametnih misli, naj se s tem ukvarjajo poklicani. Sam gledam na življenje skozi vsakodnevna opravila, skozi tisti najbolj enostaven - dolgočasen - čas. Takrat se namreč dogaja še največ stvari. In prav nič mi ne bi bilo všeč, da bi šle te ure mimo mene. Presneto moje so, naše, zato jih ne dam!

Ali kakor sem rekel že par let nazaj: lastna razmišljanja opisujem zavito skozi opažanja lastnega sveta.

Velike spremembe so se lani dogodile, a letos ni nič kaj drugače, zdi se, da od sprememb živimo, se na njih pojimo. Kar me - malce paradoksalno sicer - pomirja, daje mi občutek varnosti in zaupanja v prihodnost. Še zmoremo, še migamo, še se nam ljubi! Vse ostalo je pravzaprav postranskega pomena.

Torej, vse najboljše Podkleteno Nebo! Da bi Pot od Sebe in Nazaj še velikokrat prehodil!

P.S.

Nič obljub za drugo leto. Besedici "pravzaprav" se ne bom odrekel. Ni šans.

Sem in tja nam preprosta okoliška raziskovanja prinesejo mnogo več, kot bi pričakovali.

Še posebej, če se zgodijo na kak čisto navaden četrtek, brez kakšnih velikih pričakovanj.

Tokrat smo hoteli pogledat še tisto malo, kar nama manjka od Moravške poti. Pa se ni ravno posrečilo, ampak zdaj veva, kje je treba zavit desno in ne levo! Nisva pa se nič sekirala, saj je vseeno, kje gremo, danes je važno le, da gremo!

Malce smo pa le pokukali v Tuštanjski grad. Lepo zrihtano!

Malce po cesti, da razgibamo nožice, preden se zaženemo v hrib!

No, potem sva hitro zavila levo - ravno tam, kjer bi morala desno - in smo jo potem mahali proti levi in še bolj proti levi. Kar naenkrat so bile pod nami že Moravče. Hm, malce preveč levo sva midva, da bi lahko prišla na Murovico, tole bo težko! Kaj pa, če gremo tule kar naravnost gor? Nekje tukajle bi moral biti Cicelj.

In je tudi bil. Direkt naravnost čez hosto, čez drn in strn smo šli. Uživali in lomastili!

Tamaučka je kar naprej nekaj strah, da ne vemo kje smo, da se bomo izgubili in tako naprej. Pa mu tokrat nisva mogla bolje predstavit, kako dobro veva kje sva, ali pa se vsaj presneto dobro delava!

Dol smo jo mahnili po kolovozih, seveda po takih, kjer še nismo hodili. Sva poskušala priti čimbližje na izhodišče. In res - gor smo šli na levo, prišli pa smo dol z desne:

Bolj ne bi mogla zadet, sva se kar še čudila nekaj časa.

Večerni sonček je v svoje čudovite barve ravno obarval celotno pokrajino in tudi grad je postal kar nekam mehkejši.

Mi trije pa smo bili po nenadejanih lepotah slabih dveh ur in pol kar malce zasanjani in presneto dobre volje. Lepa pot je bila za nami, košček naše okolice pa malce bolj spoznan!