Junija 2017 je bil drugič izveden Pohod ob reki, ki povezuje. 

Gre za pot od Domžal do Kamnika in še naprej ob Kamniški Bistrici. tisto, kar smo v letu 2016 še raziskovali.

Evo, to leto pa že na polno! 

PD Domžale je bil na prvi točki, malo smo se predstavljali, jemali emaile (še ni bilo gdprja) in potem, kasneje, ko so tisti iz Kamnika že zaključevali, pohodnikom dajali značke.

Napeljala sva še Darjo, Dejana in Bolta, pa smo šli, tistih dobrih deset km bomo pa že naredili, ne?!

Ob počitkih, ki jih je bil ob Bistrici seveda najbolj vesel Bolt, ni bilo problema.

Pridno nas je hodilo vseh pet, še uradni fotografi so nas ujeli!

Vse skupaj je meni precej hitro minilo, še začeli nismo, pa je bil že Kamnik. V dobri družbi grejo kilometri lažje! Poleg tega je res povsod nekaj, pa stojnice, pa zanimivosti, pa... nikakor ti ne more biti dolgčas!

V Kamniku pa... no, seveda, na pivo! Saj je bilo vroče za - ja, prav za pivo! 

Nazaj smo šli z avtobusom, je bilo organizirano. K sreči se ni nihče pritoževal zaradi psa in smo vsi prišli na bus.

Ampak je bilo še vedno vroče, pa se nam še ni šlo domov. Smo še malo ostali v Domžalah v parku in si ogledali še nekaj dogajanja, kar ga je ostalo.

Naslednje leto spet?

Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet  dol. 

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.

Itak sva z Lojzetom hotela le na Kokrško sedlo. Rajcu nest steklenico šnopsa.

No, saj sva bila tudi na Kokrškem, flašo sva odnesla, a ker Rajca ni bilo, da bi nama dal kaj delat, sva šla še malo naokrog.

Šnopsa nisva probala.

Vreme je bilo tisti dan, 28.9.2016 prav lepo, nekaj so se zgoraj meglice vlekle, a tako je v začetku jeseni večkrat. Zapeljeva pa se raje gor V Konec, kdo ve, kako se še dan obrne!

Kolikokrat sem šel že na Kokrško? Kar nekajkrat, ampak še vedno kako stvar prvič opazim. Ta staro zajlo naprimer. Ali pa sem jo že kdaj videl, pa si nisem zapomnil. Tudi to bi se znalo zgodit.

Konec septembra ni bilo prav nič hladno. Vroče nama je bilo, presneto vroče!

Na Kokrškem sva pustila flašo, nekaj spila, a ker sva imela še kar nekaj časa na razpolago, se nisva obrnila nazaj, ampak sva šla malo preverit še pot do Kalške gore.

Tja gor v meglice čez tale za nadelavo siten skok.

Za vogalom se rado sreča domačine, sploh v poznem poletju, ko je naokrog že manj ljudi. Če ne bi imel še palic, ki zvenijo že na daleč, bi bilo pa še bolje.

In se nama še vedno ni šlo dol, pa sva si rekla - ja, pa pejva gor. Pa bova šla čez Kalce dol. Zmenjeno!

Na grebenu se nama do Kalške gore potem ni dalo, greva kar dol na Kalce! Pregledat tisto staro zajlo tule spodaj. Pa kako je kaj označeno in ali je neoznačena pot mimo lovske koče do Žagane peči zdaj spet kaj označena ali ne.

Pot ni več popackana, se pa da lepo sledit možicem, v kotanji pa pot tako ali tako postane prav lepa, široka in sledljiva. Pa tudi, če ne bi bilo nič, bi se dalo lepo liniji sledit. No, če pa bi bila megla... ejej, potem pa ni več enostavno.

Kmalu sva v gozdu, pri lovski koči pa še hitreje.

Malo me je hotelo bit strah, a se nisem dal. Lojze je itak šibal naprej in nisem imel kaj razmišljat, če sem ga hotel ujet. Strmine so kar fejst, a so lovske poti vedno tako lepo speljane, da se ni za bat!

Nisva bila najhitrejša, kako pa bi bila, ko je treba kar naprej klepetat, ne? 1:45 do Cojzove, 0:40 do grebena, 1:25 s pavzo do Lovske koče, 0:40 do Žagane peči, pa še petnajst minut nazaj gor do avta. 

Lep jesenski krog, ne tako dolg kot predlani, 2015, a vseeno v tem času presneto lep, miren in tih.

Tokrat je šlo za Zeleno os Kamniške Bistrice, za pohod ob reki.

Helena je bila povabljena zraven kot predstavnica PD Domžale, jaz pa sem se seveda prištulil zraven. Saj sem markacist, nekaj pa bodo le imeli od mene, sem si mislil in upal, da me ne bodo poslali domov.

Pravzaprav smo se skušali vsi skupaj prepričat, kako je v začetku maja priti od Domžal do izvira Kamniške Bistrice. Nekaj stvari se že ve, naprimer pot od Domžal do Kamnika je že bolj znana, a tudi tam je nekaj ovir, ki pa se v zadnjem času že pospešeno odstranjujejo. Nekaj stvari smo predvidevali, o nekih natolcevali, zato pa je prišlo do tega, da bi bilo najbolje vse skupaj preverit na terenu! Poleg tega bi si zadevo v živo ogledala tudi oba - v tistem času - novopečena direktorja TIC Kamnik in Zavoda za šport Domžale. Super!

Seveda pa brez Bojča ni šlo. Jaz pravim k sreči, saj se od takih poznavalcev lahko ogromno naučiš!

Dobili smo se v Kamniku, nisva pa vedela, kako bomo zdaj to speljali. Se bomo vozili gor in dol in gledali le posamezne odseke ter na koncu malo hodili? Bomo se sploh samo peljali? K sreči sem sam vzel nahrbtnik, kjer je več ali manj vedno vse notri in ta prave čevlje, Helena pa tudi, saj sva bila v Kamniku potem kar presenečena: "ja, kar peš gremo do izvira!" Aja? Peš? Vsi? Celo pot?

No, ja, pa tudi prav! Zakaj pa ne? Za take pohode sva vedno za!

Po nama v začetku prav neznanih poteh, saj iz Kamnika pa res še nisva šla peš.

Skozi Kamnik in ob Bistrici je kar lepo šlo. Lepa četica nas je bila!

Gledali smo, kje lahko ljudje zaidejo, kaj in kako označiti, kam postaviti redarje, je treba kje prečit cesto... in tako naprej. To je predvsem turistični pohod in zadeve so precej drugačne kot pri planinskem pohodu, ko od ljudi pričakuješ vsaj malce orientacije in vajenosti hoje. Tu se cilja povsem na druge skupine.

Do Godiča je šlo lepo, malo pred tem smo naleteli tudi na Velikoplaninsko vas, ki je bila res že zelo pri koncu izgradnje! Še malo, še malo, pa bo!

Malo naprej je tudi še šlo, Županje njive, a naprej od premikajoče Marije pa se je že zakompliciralo, poti so sicer dorečene, a lastniki niso (več) najbolj navdušeni.

No, medtem ko kakšni drugi lastniki so. Pokažejo ti hišo, ki so jo sami načrtovali in zgradili, pa še za cuknit kaj dobiš! Pa lastnika nismo nič poznali, le hiša nam je bila res všeč!

Kmalu zatem nas je pričakal tudi Zdravko, a kaj veliko ni mogel pomagati. Koželjeva je še vedno hudo podrta, edini obvoz je zgornji, ki pa ni prav lep, več ali manj je kolovoz. Najbolj pa je motila cesta mimo Calcitovega rudnika, tam je nemogoče hoditi kje drugje, kot ob cesti, kjer pa ni nič kaj dobro urejeno. Ta predel je res zoprn za hojo, v primeru turističnih pohodnikov pa to pomeni, da moraš zapret polovico ceste. Redarji, policaji, zdravniki... saj vemo, kako to gre.

Od zgornje ceste v Korošico proti gondoli pa smo potem komaj našli pot. Markacije so sem in tja, a pot ni prav nič uhojena. Pa tudi če bi bila, je bila povsem skrita pod zelenjem! Tule že dolgo ni nihče hodil! Kolikor sem se prej trudil, da bi ostal suh, je bilo takoj brez pomena. Vse se mi je zlivalo direkt v čevlje, juhuhu!

A s skupnimi (m)očmi smo le našli vse markacije in povsem na frišno ponovno uhodili pot!

Ko smo bili že mokri nam pa tudi blato ni delalo več težav.

Od Korošice naprej je nato Koželjeva lepo prehodna, par novih mostov od PD Kamnik in kmalu smo bili že pri Predaslju!

Na koncu se je seveda vleklo, kot se vlečejo vsi konci, smo pa ravno pred nočjo lahko zaokrožili še okoli celotnega izvira Kamniške Bistrice. Kar nekaj mostičkov je na novo postavljenih!

Čeprav je bila koča že zaprta pa nam je Maja - TD Kamniška Bistrica - vseeno zrihtala pivo. Po taki dolgi poti je nadvse pasalo, o ja!

Ah, kje, sam se sigurno ne bi nikoli spomnil, da bi šel takole iz Kamnika peš do konca. Kje pa! Pa se je kar nabralo nekih kilometrov, saj ni čudno, da smo potrebovali kar nekih 5 ur hoje!

Kaj mi je pa bilo, da ob vseh mojih GPSjih nisem vzel niti ure... pa nimam pojma. Najbrž je bilo krivo to, da sem mislil, da se bomo večinoma vozili. No, pa se nismo in tudi prav je tako! 

Smo pa ugotovili, da celotna pot seveda ni primerna za nek tak turistični pristop, Koželjeva je lepa planinska pot in ni primerna prav za vsakega takega turista. Ceste, prehodi in ostale stvari pa dodajajo svoje dimenzije. Tako se je Heleni hitro porodila ideja, da bi bilo za letos najbolje organizirat pohod v obe smeri le od Domžal do Kamnika in obratno. Na tisti dan, ko sta v obeh mesti sejma, v Domžalah Slamnikarski, v Kamniku pa Okusi Kamnika. Za naslednja leta pa bo treba malo trase prilagodit, nekje kaj še dodatno narest - v okolici Qlandie se že gradi, da bo prehod lažji - in tako naprej. Da bi Os bolj polno zaživela.

11.6., ko je bil razpisan pohod, je seveda sodelovala tudi Helena na stojnici PD Domžale, kjer so štempljali žige poti in popisovali pohodnike. Ni odveč napisat, da je pohod, sploh za prvič, enkratno uspel!

Rad bi si mislil, da mogoče nekaj malega tudi zaradi vseh nas, ki smo si vse lepote, težave in izzive pogledali iz prve roke.

Vsake toliko časa je treba malo obnovit. Znanje, slike, prostorsko orientacijo, lokacijsko informacijo. 

Res sem v teh koncih precej, a se je še vedno prav super podit tule naokoli! 

Flori se od zadnjega podobnega izleta ni prav več veliko spominjala, pa je bilo tako treba znanje obnovit. Da bo lahko peljala svoje male tabornike na izlet. Dan v Kamniški Bistrici bo sigurno vsem všeč!

Dan je bil bolj žalosten, ni ravno vedelo ali bi deževalo ali ne, ampak za naju je bil tak deseti april ravno pravšenj. Bova fino noge pretegnila in se fino imela!

Parkirala sva pri Firštovi mizi, pojedla golaž v mislih in se odpravila naprej. Si bova najprej ogledala čimveč, nato pa bova razmišljala kaj je primerno za tiste male navihančke in koliko bodo sploh zmogli.

Predaselj in most, kjer sem spet delal malo drame. Če je pa drselo, no!

Mi pa gre vseeno zadnje čase malo bolje. Si upam že dol pogledat. Uau.

Izvirek, ta mali izvir Bistrice je kar tam sredi ničesar.

Most pri Jurju, vode je kar nekaj, tudi v Krvavcu.

Dan je pa res bolj ubog, snega sicer ni več v dolini, malce višje pa se še najde kak ostanek plazu.

Plečnikova lovska rezidenca še vedno sameva, a se vidi, da nekdo zanjo vsaj nekaj skrbi. Še dobro!

Ja, Kurja dolina je dobila čisto svoja vrata. Le čemu, sva se spraševala, odgovora pa na žalost nisva dobila. Ima vezo s Spominskim parkom?

Spominski park ima še vedno pravopisno napako, temu se bo najbrž težko odrečt. Park tudi ni povsem konsistenten, vsaj ne s tem, kar piše na tabli, a vseeno. Tista mehkoba pod nogami v smrekovem gozdiču vsaj malce ublaži vso grenkobo tablic, ki se nahajajo tam. Če se le malo potrudiš jih lahko vidiš veliko, pravzaprav več, kot bi jih rad.

Tale mostiček iz parka na severno stran je zdaj že preteklost. Poleti je v režiji kamniških markacistov nastal nov, večji in bolj varen.

Nato sva jo mahnila do Žagane peči, a sva bila tam okoli tako hitra, da sva naslednjo sliko naredila šele pri Lepem kamnu.

Ta me vedno fascinira, najbrž ima neke veze z otroštvom. Enkrat moram koga sprosit, da me spusti gor na vrh. Morda se še česa spomnim, ne samo Gamsovega skreta.

Je pa tudi Lepi kamen dobro nažagan.

 

Razgledi so super. Nikamor se ne vidi. 

Sivnico tako spustiva, le maham nekam tja v tisto smer, kjer naj bi bila. Baje.

Se pa spodaj predava turističnem kažipotu, ki kaže proti Rokovnjaškim jamam. Potka je, nekaj je celo nadelano, so pa tudi neki inovativni kažipoti. Na sliki se ne vidi dobro, a v naravi se je dobro videlo in mi je bilo prav všeč, moram priznat.

Kam višje nisva šla, strmo in vse kar preveč drseče. Jame pa so.

 

Še mimo kapele Lurške Matere Božje, v kateri še nikoli nisem bil. Hm, bo treba to enkrat popravit.

Pogledat še ali je Dom na Kamniškem sedlu odprt ali zaprt. Mislim, da je tale info kar drži.

Sva potem hotela v tistem drsečem še okoli izvira, a je prišel mimo tip z rokami globoko v žepih in v nekih tankih čeveljcih, skoraj espadrilah in se začel motovilit okoli naju po mokrih, drsečih kamnih. Sva se kar obrnila in pustila krog okoli izvira za naslednjič. 

Tip je tokrat imel srečo, naredil je cel krog v super primernih čeveljcih z rokami v žepih. Car. Upam, da bo tudi v prihodnje imel tako srečo, ker pri pameti je očitno nekaj šparal.

Na zdravilnih krogih sva se še malo pozdravila in se spiralasto zavrtela naprej!

Ko je takole veliko vode, kot jo je bilo ta dan, potem vidiš, da je Izvirov več, veliko! Izpod vsake skale priteče del Bistrice!

Nekaj sva tako le prehodila! Sploh ni bilo malo. Sva pa tudi veliko spustila. Za drugič?

Flori je v naslednjem mesecu nato uspešno vodila izlet v Kamniško Bistrico, a se je seveda za tamale tabornike tak pohod močno skrajšal, večino so skakali okoli Izvira, kar pa je tudi prav. 60 tamalih v okolici Predaslja bi meni vsekakor pognalo lase direktno v zrak! Potem pa pazi na vse!

Obnova je bila torej uspešna, prostorsko orientacijski registri skupaj s slikami v glavi so se obnovili in so ponovno sveži in pripravljeni na nove izzive!

Spat smo šli zgodaj. 

Morda celo res prezgodaj. Ponoči se je otrokom kar dogajalo, nisem pa povsem siguren kdo je nočno spanje bolj motil: otrok, ki ni in ni hotel zaspati ali njegova mama, ki ji je to šlo skrajno na živce.

Mene ni nič motilo, motila je le vročina, ki tudi ponoči ni prav veliko popustila, šele proti jutru je postalo znosno. Zato ni bilo šanse, da bi lahko krenili pred pol osmo. K sreči na severni strani še kar nekaj časa ni bilo pričakovati sonca.

Naš cilj je bil Škarjev rob, tam čez se bomo prekobalili nazaj na drugo stran. Škarje so vedno izrazite, vseeno s katere strani gledaš in vedno jih je enostavno opaziti. Od daleč zgleda grozno, od bližje že malo bolje, prehod je pa res enostaven, vsaj glede na vse tiste stene, ki drsijo na sever.

Tako je težko razumeti karte, ki v srednjem delu namenjajo poti čez Škarjev rob oznako "zahtevna" pot. Morda bi bil lahko zahteven del poti le tisti, čisto zadnji del, kjer si moraš res malce pomagati z rokami. Drugače pot res ni v nobenem primeru zahtevna in je lepo speljana preko naravnih prehodov.

A mi smo do Škarjevega roba še veliko počivali. Včasih tudi zato, ker te lahko tam, sredi ničesar, ujame riba in te poje!

Ali pa se ustavljamo le - samo? - zaradi razgledov.

Najprej se ustavimo po kaki uri hoje. Precej za nami hodi še ena družina, trojica. Ko pridejo mimo nas, se le nekih dvajset metrov za nami ustavijo tudi oni. Slišna razdalja, vse naokoli pa prazno, nikjer nikogar drugega. Ok, morda je res prostor super, pa se vsi hočejo tule ustavit. Tako ali tako pa gremo mi naprej.

Potem se ustavimo drugič. Res lepo, kar obsedimo in gledamo. Zakaj je Tamauček oblečen v jakno, ne ve nihče, nikakor ne zato, ker ga zebe. Jaz sem namreč na istem mestu brez majice, zato ta slika ne dela pravice vročini, ki je v teh dneh vladala tudi nad 2000m.

Uživamo.

In potem spet tista družina, pridejo mimo nas in se - tokrat celo bližje, le kakih pet metrov od nas - odločijo za postanek! Tudi jaz brez majice in moj, ne ravno najmanjši, trebuh jih ne moti, ha! Juhuhuhuuu, kakšno veselje!

Helena postane kar penasta, meni gre pa na smeh, ker kar ne zmorem razumet. To je povsem enako problemu na parkirišču - ko sam parkiraš na večjem parkirišču, kjer ni nikjer nikogar, a ko pride naslednji avto, ti parkira direktno zraven. Nikjer drugje ni dobro, najbolje in edino varno je tam, kjer je že kdo drug. Ti pa se na koncu, ob vsem prostoru, ki je na voljo, matraš priti v svoj avto...

Če so se oni ustavili, bo to sigurno ok in varno in dobro in... Pa se dajmo še mi! V slogi je moč, v skupnosti je varno. Je to podobno jatam rib? No, za sesalce se večkrat uporablja naziv čreda ali trop. Hm.

No, mi ne hodimo v gore zato, da bi bili z drugimi, da bi se ne vem koliko pogovarjali, da bi izmenjevali mnenja, kje je dobro za jest in kje je poceni trgovina in kateri obrtnik te ne bo nategnil, ne! V hribih iščemo povsem nekaj drugega, zato nas je tole vrglo s tira in le par minut smo potrebovali, da smo že šibali naprej.

Tokrat celo malo hitreje. Da nas ja ne bi ujeli še tretjič.

Dol nasproti nam prilezeta dve punci, ena ima čelado na glavi, drugi visi na nahrbtniku. Ne morem si kaj, da ne bi bil pameten, moram nekaj zinit, čeprav sem ponavadi tiho. Izkaže se, da je punco, ki nima čelade gor, tako presneto strah tiste "plezarije", da ni nobene možnosti, da bi si poveznila čelado na glavo. Najbrž je imela že tako ali tako Ojstrice poln kufer in se je držala skale z obema rokama, kot da bi jo hotela vzeti s seboj.

Sem jo povsem razumel, tudi jaz bi včasih najraje kako skalo objemal in se nikamor več premaknil. Ampak vsaj s čelado na glavi!

Tako se po dobrih treh urah, ob 10:45 le prekobalimo na drugo stran in potrebno je bilo predajat znanje. S starejšega na mlajšega. 

Teh razgledov ne vidimo prav velikokrat.

Do Korošice se pa potem kar vleče. K sreči opazimo par zanimivih stvari, le malce moraš počakat, si privadit oči in glej, glej - tamle daleč, pod robom stene, sedi celo planinski orel! Njegovo mesto nam izda kavka, ki kar naprej kroži okoli njega in se dere nanj. Kaj imata med seboj, ne opazimo, skoraj sigurno pa ni nič prijaznega. Večje ptice pač rade jedo manjše. 

Poglejmo malce nižje - tam je tudi živo, saj je tam cela čreda gamsov, skupaj s par mladiči, ki veselo skačejo naokrog!

Tako vse tisto kamenje, ki je še pred minuto zgledalo le kamenje, kar naenkrat oživi in hitro spoznaš, da tudi puste pokrajine kipijo od življenja. Le malce se moraš umiriti, si privaditi oči in pogledati.

Do Korošice se res vleče. In ko misliš, da si že za bajto, je do nje še kar nekaj.

Pri Korošici smo tako šele ob 11:50h. Nobene sence nikjer, pivo le napol mrzlo, k sreči je pod kočo pipica, s katero pa imam - kakor zgleda - le jaz veselje. Drugi raje - spet! - kupujejo (toplo) vodo v plastenkah, jaz pa bi se cel stlačil v tisti mali umivalnik, če bi se le lahko. Da o tem, da sem spil vsaj dvajset litrov, sploh ne govorim.

Mrzla voda in cvetoče poljane. Dolgo ležimo tam v travi, do 13:20h, ni čudno, ko pa je luštno!

Ni pa bilo vse tisto ležanje najbolj pametno. Sploh ne na tej vročini, brez sence, brez varovanja, le s klobučki. In do dol - ja do dol, do doline! - bomo rabili še ohohoho časa!

Od začetka še kar gre, a do Presedljaja je dolga, še Konj in Rzenik začneta izginjati v soparah vročičnega dneva!

Na žgočem Presedljaju smo ob 14:48, le pokimamo in jo odbrzimo naprej.

Komaj namreč čakamo varna zavetja gozdov, na kar moramo pa še kar čakati. Ni prav blizu, tja do lovske koče moraš prit, da se končno začne gozd. Vsaj nam se tokrat zdi, da je tako presneto daleč.

Potem je malo bolje, čeprav pa z višino postaja vedno bolj soparno.

Čez sitni del, ki je res že dobro podrt, se zavihtimo brezkompromisno in mimogrede, čeprav me malo skrbi. Težko bo tole porihtati tako, da bo dalo mir. Vse se hitro premakne kak meter, dva nižje. 

Mimo klopce, nato pa nas na polno udarijo serpentine, kjer so se gospod pustili peljati s konjem pri svojem lovu s sokolom. Zato pa so tako dolge, razvlečene in gredo večkrat tako gor kot tudi dol. Prav nič čudnega ni, da je že povsod vse razrito in da tiste dolge serpentine upošteva le še peščica pohodnikov, če sploh. 

Še jaz, kot markacist, sem se resnično trudil, a priznam, da mi je po parih ovinkih, ko greš res tako daleč stran levo in desno, pa sploh ni kake velike strmine, vse skupaj prišlo vrh glave. In smo vsi trije lepo uporabili eno od bližnjic. Ni šlo drugače, preprosto ni šlo.

Prej ali slej bo vse tako zrito in prehojeno, da bo potrebno vse skupaj kar na novo narest.

Ker vročina še vedno seka ko nora, imamo seveda željo, da se shladimo pri Orglicah. Če sploh bo kaj od vode, tega še ne vemo. A kako priti do njih? Pot gre seveda spet v okljukih okoli in naokoli, nekaj časa sledimo, potem me pa spet razkuri in jo mahnemo kar lepo desno in navzdol. To bi morali narediti že kar kakih deset minut prej oziroma takoj, ko smo prečili grapo.

Pri Orglicah pa: presenečenje! Milijon + 7 ljudi. Slapu ni, pa tudi Bela takoj ponikne, nikjer je ni. Ostali so le trije, štirje tolmunčki, v katerih se potem nahaja vsa ta množica ljudi. Super! Nisi čisto prepričan, da bi si v tej vodi sploh umil obraz. Ne. Ne!

Zato jo razočarani mahnemo naprej, bomo šli pa do Bistrice, si rečemo. Čeprav se nam že zdi, da tam ne bo prav nič drugače, vročina je huda, dan nedelja - kako drugače pa naj bi bilo?! K sreči se je vsaj sonce umaknilo za vrhove doline in ne žge več direktno.

A sem in tja gre tudi nam kaj v prid! Bela za Orglicami sicer ponikne, a se potem nekaj nižje tudi kar naenkrat prikaže. In to v popolni samoti, brez ljudi, nikjer nikogar! Ah, juhuuuuu, juhej tulimo in se na hitro spravimo not.

A Bela tu ni več tolmunčkasta, ogreta in dokaj topla, temveč je prava hči spod planin, lepo pretočna in temu primerno - presneto - mrzla! Aaaaaa!

Kaj več od nog nam ne uspe pomočit vanjo, saj sploh ni čudno, da nikogar ni!

Se jo pa tu vsaj da piti in spet popijem za večjo cisterno vode. Sem že rekel, da je vročina huda, kajne?

Ko končno pridemo že kar dobro utrujeni do ceste, je ura že 18:25. Ravno prav, torej!

Zdi se nam, da je do avta na parkirišču še cela ura hoje, a se jaz pogumno postavim za vse nas: "bom šel jaz po avto, vidva kar tukaj počakajta!" Kakšno veliko dobro delo sem naredil, se zavem, ko potrebujem do avta celih devet (9)! minut. Pa še šest z avtom nazaj in to je to. 15 minut. Uau.

Bili smo več kot zadovoljni, čeprav so naše noge fino trpele. Toliko rdečega po nogah še nisem videl, žuljev k sreči nič, a od vročine in nogavic vsa koža skoraj prekuhana. Posledice - k sreči ne boleče, le vidne - pa so še dolgo ostale.

A kakorkoli že - pravzaprav je bila tista petkova odločitev: "gremo v hribe", prav enkratna odločitev. Super smo se imeli, se počasi valili čez doline in prelaze ter uživali čisto vsak korak poti. Kljub vročini. 

En vikend, dve izmed najlepših dolin, kup vtisov, paleta doživetij, cela zgodba. Nikakor ne moreš reči, da se ni splačalo!

Dolina Korošice mi je nadvse pri srcu, to sem najbrž že večkrat zapisal. Mirna, sama, prijetna, kaj pa vem... 

6.5. sem šel pogledat, kako kaj s snegom tam gori proti Kompoteli. Najbrž ga še ni povsem pobralo, kaj?

Kadar imam čas, se zapodim po dolini kar od začetka, parkiram nasproti gondole in se napotim po tisti dolgi makadamski cesti. Po vseh pravilih bi mi moralo biti strašansko dolgčas in kakor se poznam, bi moral že po desetih minutah klet, kaj je to za ena frdamana cesta.

Pa se nič od tega ne zgodi. Pravzaprav v tej dolinici uživam. Tudi v hoji po cesti. Tako pač je, ne bom se preveč spraševal...

Lepo je, res. Še posebej potem, ko stopiš iz gozda.

Pa seveda vedno pogled navzdol, na Kamniški vrh.

Sem pa zadel ravno pravi čas. Ves Žafran na Veliki planini sem letos zamudil oz. bil gori prekmalu, sem pa zato tukajle dobil nazaj!

Še bolj pa sem zadel čas, ker je bil na Pl. Koren ravno oskrbnik. Gostoljuben oskrbnik! Sva prav lepo pokramljala in moram priznat, da ima neke super dobre arcnije! Njami, se kar nisem dal spodit...

No, skoraj. Sicer pa sem sem vedel, da bom prišel še nazaj!

Naprej se mi ni dalo, ker je bil sneg ena sama vdirajoča mokrota in sem zato pogledoval na desno. Pl. Koštuna? Kako pa je kaj tam, a?

Tisto plezalno mesto bom pa že zmogel, kaj?

Seveda sem ga zmogel, nič hujšega ni, je pa treba bit previden. 

Je pa zato planina pravi cukrček!

S prekrasnim razgledom, prekrasnim! Za naprej je bilo tudi tukaj še preveč snega, zato sem samo še pozvonil - sem kje sploh že višje videl zvonček? 

in se mimo gostoljubnega oskrbnika, katerega sem seveda spet nažical za predobro travco, že kar malce veselo odpravil v dolino.

In spet cesta ni bila prav nič dolgočasna. Prej nasprotno. Sicer pa si kar naenkrat spet v dolini, kaj bi se sekiral. Je pa zato most čez Bistrico precej zanimiv in kar malce strašljiv... Take stvari pa si raje ogledujem z varne razdalje. Če ne bi vedel za žled, bi najbrž iskal kak avto dol pri Ribji peči. Uff.

Pa še karta. Pri tej projekciji je seveda največ same ceste. Ki pa me prav nič ne moti, ampak to sem pa že povedal, kajne?!

Mogoče se kdaj opogumim in grem iskat Medvedjo jamo in se sploh pojat po tisti "ta visokih" neoznačenih stezah. Mogoče.