Ne, ne, nisem pozabil na Barbaro, a šele zdajle sem prišel do lanskega decembra. Počasi lovim vpise in sem vedno bolj ažuren! 

Ja, seveda.

2013 smo bili seveda tudi. In prej tudi še velikokrat. Torej tudi letos. No, lani.

Tokrat je bil prvi Rado.

Drugo mesto je pripadlo Urški.

Tretje Rajkotu.

Četrto, zadnje pa tokrat meni. A ni bilo zanimivo, ker nismo bili povsem zadnji... so se pa vseeno načakali. 

Rezultati? Ne bi preveč govoril, lahko bi pa rekel, da je bil najhitrejši tisti, ki ima išijas.  

Takle mamo torej.

Zmagovalci, al kako?

Ja, priznam, precej zamika se je nabralo s temile zapisi. Mogoče kar malce preveč, kaj?

Sladkih 6 je namreč prvi vikend v novembru. Novembru. Tistem lani...

Se opravičujem, ampak takole je. Mogoče pa v naprej kaj not prinesem. A? Ja.

Sem šel tečt? Sem šel firbec past? Sem šel prijatelje gledat, pozdravit? Hm, težko je rečt.

Res je, da sem nekaj malega res tekel.

Pa velik klepetal.

Pa mogoče še malo tekel. Da so me vsaj slikali.

Mogoče sem pa samo raziskoval lisice sladkogorske, ki uporabljajo nalepke za markacije!

Malo sem pa tudi pokvaril razgled na končno tabelo rezultatov. Vsi najboljši, pa še piskec povrhu, nad vsemi. Le krogov ne gledat.

Je pa bil to en mojih najbolj počasnih tekov. Kar je sicer težko, vsak je zadnje čase moj najpočasnejši, tako, da se že čudim, kje neki so sploh meje v počasnosti?

Po drugi strani pa bil lahko vse skupaj strnil v: lej, en polmaratonček pa stari še nekak obrne.

Torej je bilo predvsem zaradi prijateljev. In kakor zgleda, bo tudi naslednje leto prav tako. Nič ne kaže, da bom letos kaj več tekel. Kvečjemu še manj. Bomo videli, če konec tega leta še pretečem polmaratonček... 

A kakorkoli vzameš: prišel sem občudovat pokale!

Jej, jej, tale "moj" tek.

Lansko leto sem se spraševal, letos sem se pa odločil.

Tole je bil moj zadnji formaraton. Vsaj za par let.

Nima več veliko smisla. Če človek ne trenira, ne vadi in sploh ne teče, najbrž nima na takem dogodku kaj veliko počet. Kakorkoli sem se prejšnja leta spraševal ali sem sploh lahko še bolj počasen - sem si zdaj podal odgovor: ja, seveda, lahko si še bolj počasen! Mnogo bolj počasen!

Letos se je tako nabralo le 23 krogov. 44,5km, vsaj to. Pa sem vsega skupaj zabušaval le eno uro. Ves preostali čas sem lepo preživel na progi. Kaj sem delal, nimam pojma, a vse tako se zdi, da tekel pač nisem.

Po pravici povedano sem šel tečt samo zaradi Krtov. Letos so nam Lisičke za las odnesle četrto mesto. Na koncu smo malo popustili in so nas tako prehitele za par krogov. A vseeno, čestitke vsem amaterskim Krtom za pretečenih celih 358km! 

To je to, nič več ni kaj rečt. Lepo je bilo, hvala!

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011, 2012 , 2013 in 2014 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati za letos tukaj.

Tabelice na žalost ne morem povečat še za eno leto - tokrat nisem niti ure s sabo vzel. Že to nekaj pove, kajne?

 

Takole.

Čisto lahko bi spisal skrajno podoben sestavek kot lansko leto, čisto lahko.

Kake velike razlike v razmišljanju od lani namreč ni. Ne, na žalost tukaj, v tej smeri lastnega razvoja nisem prav nič napredoval. Še vedno sem zadovoljen s +1. Pravzaprav je celo tako, da sem letos mogoče še malo bolj zadovoljen s tole +1, kot sem bil prejšnja leta. 

Najbrž zato, ker sem lenoba.

Ker... no, saj vem, zakaj ta +1. Ostaneta mi še dve leti, mogoče največ tri, potem pa se s takim načinom teka v nobenem primeru ne bo več dalo napredovati. Prihajam do svojih meja, do tiste točke, kjer bi bilo potrebno marsikaj spremeniti, a na to seveda nisem pripravljen.

Takrat s tem tempom preprosto ne bo šlo več, kvečjemu manj. Treba bo tečt in to hitreje! Sem pripravljen na to? Najbrž ne, drugače bi to že kdaj zagrabil... pa nisem, ampak se vsako leto s +1 vlečem počasi naprej in čakam, da rešitev pade z neba.

Pravzaprav sem s tem trenutno povsem zadovoljen. Letos mi je šlo dobro, lahko bi rekel, da celo mnogo bolje, kot vsa druga leta, čeprav po rezultatu sodeč to ni videti. A letos ni bilo nobenih bolečin - zahvala dveh treningov teka pred formaratonom - in nobene velike utrujenosti, krize ali pa sploh česarkoli. Tako mirnega teka brez težav že dolgo nisem imel.

Seveda je šlo vsake toliko časa počasneje in z vedno več hoje, ampak to je moj način. Nisem tekač, pa vseeno se je izkazalo, da moje pojanje čez hribe zelo pripomore k teku. Res pametna pa ideja sta bila vsaj tista dva tekaška treninga, s tistima sem si sigurno rešil prvi dve uri trpljenja!

Vesel sem, da ni bilo težav in da je šla najprej 21ka mimogrede mimo, nato 42ka, potem pa se je - po pričakovanjih - malce bolj ustavljalo. 23, 24 krog sta bila naporna, volje je zmanjkovalo, a so potem 25, 26 in 27 šli kar naenkrat mimo.

In potem se je skoraj vse skupaj zalomilo!

Preden sem odšel od doma, namreč nisem prav dobro pogledal, koliko krogov sem naredil lansko leto. Niti nisem natančno vedel, koliko krogov sem naredil predlani. Številke si zelo slabo zapomnim, vse so si podobne...

In tako mi je med tekom naenkrat kapnilo, da sem lani naredil 26 krogov, predlani pa 25. Torej jih moram letos 27, pa bo vse v najlepšem redu!

Zato tečem in tečem in tečem in tečem in še malo tečem. No, počasi tečem, saj se razumemo, kajne? Tam okrog 23-24 kroga je kriza, a 26 je blizu, izenačenje in potem le še zadnji krog!

O, s kakšno lahkoto je šel zadnji, mimogrede ga je zmanjkalo, jaz pa ves vesel, da sem končal!

Ampak potem... potem me kar naenkrat nekaj prešine. Nalahko, čisto mimogrede se oglasi črv dvoma. Kaj pa... če si jih že lani naredil 27, a?!

Ojej! To bi pa bila groza. Groza z velikim G! Si sploh ne upam predstavljat, da bi s tekom lepo zaključil uro prej in prikrevsal domov z enakim rezultatom kot lani! Ne... najbrž bi si nogo odgriznil, sigurno!

Zato me je vrglo pokonci, pograbil sem Tamaučka in: "pejva midva še en krog. Čist tko, za vsak slučaj!" In sva šla še v osemindvajsetega.

Kakšna sreča, kakšno razodetje s tistim črvom dvoma! Sem potem doma pogledal, koliko krogov sem naredil lani... ja, seveda, 27! Oooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Huh, za las je šlo tole.

No, takole se jaz zabavam, ni ravno najbolj veselo, mi pa ni nikoli dolgčas, ne, to pa res ne.

Tokratni tek je spremljal le naš Tamauček, ki je bil dopoldan pri tabornikih, popoldan pa je z mano, pa tudi z ostalimi Krti naredil kar dobrih 7 krogov! Mater, drugo leto bi pa lahko svojo cifro dobil, ne?!

Krti smo jo kar dobro šibali, na žalost dva kroga manj kot lani. Kar nekaj poškodb smo imeli letos, priprave na takole dolgo preizkušnjo so težke, brezveze puščat kolena kje vmes... jih je vseeno škoda!

Radotu se zahvaljujem za prvih nekaj krogov, ki sva jih skupaj pretekla, minili so tako hitro, da je bila 21-ka kar naenkrat za mano. Najbrž pa sem bil že po kakem 15km slaba družba, zamišljen in odsoten.

Rajkotu pa seveda želim, da se pocajta čimprej in naj to koleno neha neumnosti počet! Kmalu nas čaka nova dogodivščina!

Krtom pa vse čestitke, vsak se je trudil po svojih močeh in prav to je pomembno!

Letos mi je bil tek prav všeč, celo tisti začetni dež me ni prav nič motil. Vedno je zanimivo, kako je od začetka vse našponano, nagneteno, potem pa se počasi umirja in umirja, tam nekje ob treh postane že prav samotno. Potem pa se pred koncem spet počasi vse bolj gnete, hiti in dogaja, dokler ne doseže vrhunca malce čez 17h, ko se še tisti prvi zadnjič vrnejo v cilj.

Moje tekaške superge za 25€ so se obnesle več kot odlično, brez žuljev, brez mravljincev, brez težav, naslednjič prešaltam tudi pri trekerskih ultradragih salomonkah, ki zdržijo le ubogih 10 mesecev, na superge iz lidla, hoferja ali kaj podobnega. Čemu vsa ta tehnično zahtevna jajca, če pa se da tudi drugače?!

Kot vedno - dve ploščici, dva kosa banane, dva litra kokakole, liter in pol izotonika, plus vsa voda in nekaj izotonika na startnem prostoru. Nič več. Mogoče mi bo enkrat le kapnilo, da sta dve ploščici pa vendarle premalo? Mogoče ja, mogoče ne, zaenkrat še gre.

S sabo sem imel celo ogromno torbo hrane, oblek in vseh drugih neumnosti, potreboval sem vsega skupaj 20-30%. Enkrat za preobleč, pa še to samo zato, ker mi je končno nekje po petih urah postalo toplo.

Ja, seveda, stegna sem si pa spet odrgnil do konca. K sreči sem to opazil šele doma. Ha!

Torej tako, po lastni uri 7:32h in 55.36km ter 1125 višincev, uradno pa 54,208km v 7:10h. Naporna proga, a kar nekako privlačna. Drugače ne bi zdržal tule že v četrto, kajne?

Naj za konec dodam še tabelico, ki je - najbrže le meni - zelo zanimiva in odraža moj tekmovalni nagon, pripravljenost na treniranje in splošno usmeritev:

km	2009	2010	2011	2012
10	1:28	1:10	1:20	1:08
22	3:12	2:41	2:55	2:40
42	/	5:19	5:47	5:30
50	/	6:27	6:50	6:39

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011 in 2012 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati tukaj. Če bo tek tudi drugo leto, bom najbrž tam. S +1, se ve.

Sem in tja se mi kaj posreči. Mi rata. Mi uspe.

Kljub vsem strahovom, kljub lenobi, kljub tistemu v glavi, ki pravi, da ne (z)moreš.

Sem in tja tega sploh ne poslušam, čeprav je v moji glavi precej na glas. Kar grem.

Tako sem šel tudi v nedeljo. Nekam sem moral it in ker je bilo bolj za trening in bolj slabo vreme in in in... sem seveda spet izbral Veliko Planino. Kaj pa čem drugega.

Ampak tokrat je bilo drugače. Že doma sem vedel, da tokrat ne bo dovolj samo gor in dol in to je to. Preveč si že želim daljših pohodov, več vlaganja, več matrarije. Ja, že zvečer so me prešinjale ideje, kaj pa, če bi jo jaz mahnil kar prek Planine in potem po Koželjevi nazaj?

Seveda, zdaj sem lahko general in lahko pišem pravzaprav karkoli, a tistega občutja, ko sem se zjutraj potikal po hiši in komaj čakal, da bi me kdo odrešil in mi ne bi bilo treba nikamor it, ne morem prikazat! 

Strahovi so se namreč čez noč razrasli v neslutene višave. Nepoznan del poti, slabo vreme, spolzka in drseča tla, megla na Planini, (pre)dolga pot, sam - vse to pri meni spada pod strahove. In niti ne tako majhne.

Pa še našim sem naštimal, da me lahko spremljajo, testiram namreč ViewRanger android aplikacijo. Ni bilo lepše priložnosti, kot je ta!

Potem sem se zavedel šele nekje na sredi Pasje peči, čeprav sem - seveda - prej razmišljal, kako mogoče ne bi bilo slabo (ker je mokro, anede!) it raje čez hrib, a sem se presenetil. Razmišljal sem tudi do kam sploh čem danes it? Ali se ustavim v Jarškem in koga briga, saj nihče ne bo vedel, kaj sem imel (še) v mislih? Ali grem naprej?

Pa saj je taka megla, komaj vidim palice postavljene na Planini. Kaj, če se izgubim, kaj če zaidem, kaj če... nisem niti dovolj oblečen, kaj, če začne deževat? Glej, glej pa zmrznjeno je, kaj če bo led? Kaj, če bo v Dolskem grabnu sneg? 

No, evo, s takimi in drugačnimi nesmisli se moram potem ukvarjat. In sem se z njimi ukvarjal točno do par korakov pred Jarškim domom, ko še vedno nisem bil odločen. Odločil sem se čisto zadnji korak in to pravzaprav nezavedno - namesto, da bi stopil desno proti Domu, sem korak položil na levo stran in se Jarškemu za las ognil.

Seveda je zavest naglas tulila - se boš pa v Domžalskem ustavil!

Pa se hudirja nisem. Megla je sicer bila, a nič hujšega, sva z Wego doživela mnogo hujšo. Led je sicer na planini bil, a tudi prav nič hudega. Pihalo ni. Mraz je bil, a saj sem imel za obleč povsem dovolj, do Zelenega roba bom pa ja zdržal!

In ko sem enkrat pustil dva doma za seboj, me je zapustil tudi precejšen del tegob, ki so me kar naprej tlačile dol. Je pomagalo še za naprej!

Testiranje GPSja je bilo kar ok, telefon je bil seveda v v nahrbtniku, Garmin pa na roki - tako pa to zgleda potem na karti - modra je Android in Galaxyjev GPS, rdeča pa Garmin FR305 GPS:

Garmin je seveda precej bolj natančen, res pa je, da na androidu nimam najmanjšega intervala, malce sem šparal! Vidi se tudi, da se sem in tja android malo izgubi, v nahrbtniku je seveda težje.

Šel sem se pofočkat čisto na vrh Gradišča, je preveč pihalo - na vrhu vedno piha -, da bi sploh obstal, nato pa sem jo raje zavil malce naokrog. Na vrhu je bilo namreč vse nekam prav na tanko zaledenelo in po tisti strmini od Gradišča do Zelenega roba se res nisem hotel dričat. Saj je treba malo hišice spoznat, morda spet kdaj prav pride!

Skoke na vrh in do doma na Zelenem robu oba GPSja zaznata kar ok.

No, na Zelenem robu se malo pogrejem, nekaj spijem in se - začuda - prav nič ne sekiram več. Točno vem, da bom šel dol čez Dolski graben, bom že nekako prišel nazaj do avta, prav daleč pa tudi ne more bit, no!

Ko se odpravim ven v meglo in mraz me komaj še začudi trenutna odločitev, da grem do Planine Dol raje po levi in ne po desni po markirani poti. Danes sem odločitev v zadnjem trenutku že vajen. Pa tudi GPS sem imel s sabo in sem bil lahko bolj pogumen. Taka megla pa tudi ni bila.

Ta, leva pot mi ni preveč všeč, greš preveč dol potem moraš pa do Križev kar nekaj gor. Tam okoli iščem še lovsko kočo, a je zgleda na pomolu, kar nekaj metrov nad menoj, tja pa se mi ne da. Naslednjič torej!

Potem pa znani konci. In prav nič se ne sekiram, kljub drsečim kamnom, listju in koreninam. Pravzaprav se že dolgo nisem tako malo sekiral, sploh zaradi zdrsa ne! Sem in tja pa je kar strmo, jaz pa seveda letim dol, kolikor morem. 

Se pa v Dolskem grabnu izkaže Garmin, ki je resnično dober sprejemnik. Android mu komaj sledi, sprejem je v teh ozkih grabnih pač malce omejen. Pa tokrat telefon niti ni v nahrbtniku, imam ga v žepu, enkrat mi je prej crknil in ga zdaj nadzorujem. Pa se kar drži.

Se strinjam, takle graben je težko sprejemat, a vseeno se android kar dobro drži. Se pa vidi umetnost Garmina, ki zazna vsak presneti ovinek.

Potem pa pridem dol do ceste in tam... zgleda sem že zmatran in začenjam delat neumnosti. Najprej grem po cesti - kakor je tudi prav - a me kmalu prešine, da sem že predaleč (pa nisem bil) in da bi moral it direktno dol. Zato tečem nazaj do poti in jo mahnem direktno dol čez cesto po neki majhni potki.

Pa dobro vem, da to ni prava pot, a me kar vleče tja dol.

Seveda potke zmanjka v naslednjih sto metrih. A nazaj ne grem več, že to, da sem šel nazaj po tisti cesti mi ni sedlo najbolje. Saj gremo lahko kar počez, zakaj hudirja pa ne?

Pa sem šel še malo počez, hvalabogu, kaj bi še motovilil! Pot sem nato seveda hitro našel in se zapodil mimo gondole do Bistrice.

No, tukaj pa pojma nisem imel kje in kako sploh gre ta Koželjeva pot. Enkrat vem, da sem prebral, da je kar strma, a to je bilo enkrat daleč nazaj, prejšnje dni pa se zanjo nisem prav nič dobro pripravil. Prav nič pametno! Niti nisem vedel kje zavije niti kakšna je/bo. No, to me je tokrat stalo kar nekaj globokega dihanja.

Ne vem zakaj, a jaz sem pričakoval široko pot, takorekoč kolovoz, po katerem bom odtekel en tak homerun do Calcita nazaj in bo vse sploh in oh in ok.

No... ne bi se mogel bolj motiti. Najprej strmo v hrib, takoj nato po mokrih in spolzkih lestvicah direkt dol, potem pa le še strmine in strmine! 

Ojej, v dveh minutah sem že dihal kot konj, ne zaradi zmatranosti, bolj zaradi koncentracije. Potka je namreč ozka, ponekod jo je dovolj le za eno nogo, polna listja, gnilega lesa in blata. Mokro. Spolzko. In predvsem strmo ko hudir. Pravzaprav kar prepadno.

Prav zame narejeno!

A se ne dam, do sem sem preganjal svoj strah, ga bom pa še naprej! In ga, preganjam ga z vsakim korakom. Z vsakim korakom na mokro, spolzko in blatno listje. Ah, super.

Sreča, da je tako le nekih deset minut, potem se vse skupaj malo umiri, nekje vmes postane celo zelo nedolžno, se potem spet malo zaostri, a sploh ni več hudo, pa tudi navajen sem že hudega...

GPSja držita pot, se pa vse skupaj razlikuje. Eno je vrisana pot, drugo je potegnjena pot PZS (rdeča tanka črta), tretje pa debela rdeča (Garmin) in modra (android) - vsak malo po svoje:

Prav velike natančnosti ni iskati, soteska je zgleda preveč ostra.

Jaz jo pa šibam in šibam naprej, sicer ne morem tečt, še hodim ne preveč hitro, je vseeno treba bit previden! Na koncu pa cesta, kamnolom Calcita je seveda zaprt za prehod. Za kamnolomom skušam it čez most na drugo stran, kot je pač narisana markirana pot, a me ustavita napisa Hud pes in Privat pot. Še kakega popadljivega psa se mi je manjkalo danes, ja, res!

 

Grem raje po asfaltu do konca, dan je kisel, avtov skoraj nič, še pri Planinskem Orlu je le par avtov. Pa je nedelja!

Garmin pa zazna še to, da sem si bolj podrobno ogledal tablo. Zanimive pristope o katerih sem že razmišljal, najdem tam - čez Hude konce na Kamniški vrh. Prav tam, na desno od table se vzpne pot. 

Ko pritečem do avta na parkirišče Calcita so me ena sama usta. Od ušesa do ušesa, smeji se mi, kot se mi smejalo ni že dolgo časa!

Evforija useka podolgem in počez! Juuuuuuuhuhuhu!

Doma potem razlagam skoraj vsak korak, spremljali so me in me bodrili in mi bili v veliko pomoč. Prej in kasneje.

Navdušenju moraš seveda dati duška, hoditi nekaj centimetrov nad zemljo, a počasi se je treba spustiti nazaj na trdna tla. Počasi in previdno, čez kak dan, dva. Ne preveč na trdno, ego je treba nahraniti do konca.

Potem pa se mogoče lahko posvetiš malo bolj resni analizi tvojega skoraj "nemogočega" podviga.

In vidiš, da si naredil 22,5km, 1680 višincev, 4:30h. In takole lepo pentljo.

Nič kaj impresivni podatki, kajne da ne? Velikokrat že nekaj takega, zakaj torej prejšnje mišljenje o "nemogočem", o "premikanju mej", o... Nekaj tukaj ne štima...

A kljub temu, da zdaj to vem, sem še vedno navdušen. Navdušen nad takim krogom in to navzlic temu, da sem velikokrat naredil še kaj dosti hujšega. Kaj je tokrat drugače? 

No, na to vprašanje ni lahkega odgovora, sploh pa ne hitrega. Zdi se mi, da ga bom še dolgo iskal, a lahko se ga za potrebe današnjega časa na hitro definira, kakor smo podobne stvari že velikokrat definirali: vse je v glavi.

In tokrat se je to pokazalo še toliko bolj resnično.

Hvala bogu velja v obe smeri - tako za oteževanje, kot tudi za olajševanje. Meje obstajajo le znotraj naših glav. So zacementirane, zabetonirane, zasidrane in se te držijo. Vse je na tebi. Na tebi je, da jih odvržeš, da jih razbiješ, da se jim izogneš, da jih premagaš.

Nekateri to znajo velikopotezno, drugi korak za korakom. Vsak se bori na svoj način.

Da premagaš samega sebe. In lastne ovire v lastni glavi. Edina zmaga, ki kaj velja.

Evforija pride potem sama od sebe.

Petič tokrat.

Povsem v skladu z mojim trenutnim stanjem v teku. Lenobno torej.

Buaaaaaa!!!!!!

Šel sem hodit, ker si tečt nisem upal. Saj, kako pa bi tekel, ko pa sem nazadnje tekel nekje spomladi... Trening je bil pa takle - v zvezek sem si napisal: "še tri tedne do Sladkih6 - pejt tečtttttt!" No, vse, kar sem uspel naredit je bilo, da sem šel tri dni prej eno hitro Veliko planino naredit. Kar je bilo super pametno, še v soboto so me zaradi tega noge bolele. Eh, cepec, tekel pa nisem. O, ne, to pa ne! Kot da bi bilo zanalašč...

Največji hudič pa je bil, ker tudi hodil nisem bogve kaj. 37km?! V šestih urah? Pa to bi morda še šlo, a najbolj si zamerim to, da sem bil potem celo nedeljo ves polomljen.

Ne, tega pa si ne odpustim!

Bolje je nehat kot pa se slepit, da "jaz pa rad v hribe hodm". Dej no... potem pa skoraj razpadeš po 37km?

Izgovori, izgovori, izgovori. Imam jih toliko na zalogi, da se že dva dni samo otepam in otepam in otepam. Tudi zdajle se jih otepam... Takoj jih začnem iskat in jih tudi najdem.

Nič, jutri grem tečt. Spet.

Ne bo mene tale asfalt je*al tkole. 37km... dej no!

 (C) MV

Je bilo pa luštno, sicer malo dolgčas zaradi hoje, a vseeno luštno!

Sladkih6 ima po petih letih še vedno tisto nedolžno amatersko noto, kot bi bilo vse prvič. Kot da se prvič srečamo, kot da smo šele začeli.

Super.

Vse čestitke Ani, Marjetki in Rajku! Ko bomo mi znal tkole organizirat...