Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?

Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.

Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.

So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.

Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.

Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.

V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.

Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?

V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.

Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.

Včeraj še enkrat.

Tokrat nismo tako dobro prišli skozi.

Če ne drugega, nam je zalilo del kleti. Nekje 2cm vode je pribruhalo skozi jašek za odtekanje vode. Hm. Ampak to ni nobena škoda, se bo že posušilo. Bolj me moti, da je tudi čez dimnik zamakalo in je voda v igralnici naredila take lepe črte na steni pod dimnikom. Črne. Umazane črte. Grrr. Seveda, polno saj iz dimnika, se zadeve ne da niti normalno pobarvati in zgleda, da se bomo morali navaditi s tem živeti.

Veter je pa bil zanimiv, pri nas je namreč zelo lokalen, ker smo dobro skriti med hišami. Odpihnil je kapo z dimnika žara, kako mu je to uspelo, nimam pojma. Pospravil je vse stole na terasi na kup, odpihnil koš za smeti in metlo. Vse ostalo je ostalo tam, kjer je bilo.

Zlivalo je kot noro. Odkar smo v Krtini, še ne toliko. Tudi drugi pravijo tako, še sreča, da v okolici ni padlo nobeno drevo. Jih je pa zato padlo precej povsod drugod. In čisto nič ne zavidam gasilcem, ki so zgleda celo noč delali kot nori. V Zasavju jih je bilo zunaj kar 101!

Včeraj pa je res treskalo.

Ampak spet ne v Krtini, nevihte nas ponavadi obidejo severno, tokrat pa je šla glavnina bolj južno. Bliskalo je kot za stavo, a kakšnega večjega grmenja ni bilo. Tja od Ljubljane se je nekaj slišalo, a vse skupaj nič.

Nimam čisto nič proti. Pihalo je tudi kar fino, sreča, da sem vse lepo pospravil že prej. Tokrat je še celo stole razmetavalo po terasi, kar se zgodi le zelo, zelo redko. Stisnjeni za hrib in med hiše, smreke, zidove in ostalo, smo dokaj dobro skriti pred vetrom.

Današnji pregled intervencij pa pokaže, da je bilo kar hudo drugod. Veliko dreves tokrat. In taka - skoraj ravna - črta čez celo Slo.

Na Helium-u, seveda.

Pravijo fantje, da bo danes še huje. Hm, upam, da se Krtini uspe izogniti. Upam.

Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.