Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!

Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.

Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.

Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.

Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.

In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.

Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.

In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!

Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!

Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.

Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?

Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.

Včeraj in danes sem se zatopil v takšne zanimive zadeve, kot je DefaultAppPool.

Jako zanimivo.

Strežnik krtina.com se je začel nekam čudno obnašat. Pa pojma nimam zakaj, ker se je to začelo dogajati kar naenkrat, brez kakega vidnega vzroka in brez sprememb. Take težave mi gredo silno na živce.

Saj same težave sploh locirati ne moreš! Kako pa bi jo, ko pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, nekaj začne zafrkavat? Pri tem se mi porajajo le vprašanja, nikakor pa ne rešitve. Zakaj, zakaj, zakaj?

In potem seveda sumim svojega ponudnika, čeprav ni najbrž prav nič kriv, ker tudi doma občasno dela strašansko počasi. Uff, misterija.

Najprej potrebuješ vsaj en teden, da vsaj približno veš, kam pes taco moli, vsaj v katero smer, no. Ampak nikjer nič očitnega, memorije je dovolj, procesor ni obremenjen, nič, le vse skupaj je strašansko počasno. Pa spet zleti, pa spet počasno. Kako naj te ujamem?

Na koncu ni bilo druge, kakor premetavanje Pool-ov sem in tja, da vsaj ne bodo vplivali en na drugega, razdrobljenje vsega, kar se da, na najmanjše skupne imenovalce in spet opazovanje. Recikliranje nastavljeno bolj optimalno in načrtno.

S čisto finimi nastavitvami se nisem ukvarjal, to pride na koncu, ko vsega zmanjka. Oz. če ne bo zdaj bolje, bo pa treba poseči še po tem. IIS je ena čudna zverina. Dokler dela, dela. Ko pa noče več lepo delat... oh, to pa zna biti problem!

Kakorkoli že, prebral sem milijon postov, tehničnih ekspertiz, detaljev, razmišljanj, tudi skoraj filozofskih, ampak nisem nič bolj pameten.

Večina dela sistemcev tako ali tako temelji na ultimativnem orodju in vseobsegajoči resnici: "hiljadu pokušaja".

Trenutno sem nekje na polovici. Upam, da mi druge polovice ne bo potrebno spoznavat.

In tu je tudi tista osnovna razlika med programsko opremo MS-ja in IBM-ja, ki sem jo imel čas spoznavati skozi ves čas:

• - MS dela takoj in dela "kar" ok. Čim pa začne delati slabo, ali pa želiš, da bi bolje delal, si v ri*i.
• - pri IBM-u si pa od začetka v ri*i, še preden začne delat. Ko pa enkrat začne, takrat pa dela dobro in ponavadi zdrži dolgo, dolgo brez težav.

Upam, da bo zdaj vse ok.

Heh, Kamniška Bistrica je lepa, kajne?

Tja do šestih, pol sedmih zjutraj že, potem je pa le še natlačena. Še vedno je lepa, res je, ampak prevladuje natlačenost, ne lepota.

Tale praznik sredi tedna je pa bil... Zjutraj sem srečal prvega kolesarja šele v Mekinjah, drugih še ni bilo nikjer.

Čisto druga pesem pa ob desetih, enajstih... Olala. Po mojem jih je bil en tamal milijon. Saj sem majčkeno računal z njiimi, da bom tudi bolj počasen, a me je količina vseeno kar dobro presenetila. Mater jih je bilo! Kot, da bi bil na kakšnem tekmovanju.

Če bi imel tudi jaz kolo, bi bilo najbrž čisto ok, ampak z avtom med njimi, je pa malce naporno. Po tistih ovinkih, ko vsi (kolesarji, ne jaz) drvijo ko nori. Pa noter, pa ven, pa prehitet, pa ne prehitet, ah...

Še ene tri znance sem srečal, pa so bili prehitri, jaz pa sem moral preveč pazit, hupat pa se sploh nisem upal, kdo ve, če bi se kdo ustrašil in skočil s kolesa.

Da pa ne bom delal krivice samo dolini, kot, da je bilo v hiribih kaj bolje. Helena je po sto metrih itak srečala sosedo, na vrhu pa sodelavca. Kaj bi šele bilo, če bi bil človek gor na Kamniškem cel dan? Najbrž bi srečal več znancev, kot v Ljubljani?!

Žalost je, da vstaneš ob pol petih, si ob pol šestih že na izhodišču,

potem pa...

ne moreš gor!

Jebela cesta pa bolniška! Včasih mi gre na živce, čeprav mi takole - overall - pride kar prav, kaj bom tajil.

Zgleda bo tale sezona izpuščena. Na žalost.

Sem pa dosti drugega dela naredil, kar pa tudi šteje in bo enkrat še prav prišlo. Kakor sam verjamem, vsaka stvar pride še presneto prav in ponavadi je natanko tako, kot mora bit.

In ja, na punco sem presneto ponosen!

Včasih se zgodi, da nam tamauček kar naenkrat izgine. Ja, tak lump je, in kar odkolovrati, bogve kam.

In potem ga iščemo in iščemo in iščemo. Upamo samo, da ne bo kdaj odkolovratil skozi vrata ven.

No, čez nekaj časa smo ga tokrat le našli. Lepo zleknjenega v svoji postelji, ko je spal kot polh, ves zmatran. Kako in kdaj je tja prišel, ni bilo nikomur jasno.

Je pa bila Tadeja vesela, ker je na njem ležal tudi njen telefon, ki ga je kar nekaj časa besno iskala.

Nihče ni imel pojma, kako in zakaj, a je pogled v telefon razkril celotno rekonstrukcijo dogajanja!

"Najprej se zapodim po stopnicah navzgor.

Uuu, kako je daleč. Tadeja je lahko srečna, ker tako dobro držim telefon v rokah!

Pa temo se da tudi slikat! Uau!

Težko je slikati in se obenem izogibati oviram na tleh.

Še malo teme, ko pa je tako zanimiva!

Ah, končno, moja postelja. Pa igračke, pa... Olalala.

Še noge stegnem, poslikam vse svoje posterje...

Pa se malo umirim, da ne bo vse tako zabrisano in...

SPIM."

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?