Počasi se življenje vrača vame. Počasi.

Pravzaprav nisem nič kaj boljši, kot sem bil prejšnji teden, ampak večno pa ne morem biti doma in nič delat. Še zdravnici sem lepo rekel: "če bi bilo to pet let prej, bi najbrž šel v službo in se delal, kot da nič ni, ampak zdajle... ne, preprosto povedano: ne da se mi več."

"Oh, potem pa ostanite do petka doma!", je rekla.

Pa sem. A ni fajn imet take dobre zdravnice? Res pa je, da me vidi samo takrat, ko je res kaj narobe. Drugače raje ne grem k njej, ker me kar naprej krega. Če ne zaradi cigaret pa zaradi pritiska. Jaz pa se počutim tam kot paglavec, ki ga babica zaloti, ko krade marmelado. Eh...

Pa teden sploh ni bil nič prazen. Veliko se je dogajalo, še posebej potem čez vikend, tako sem danes spet dodobra skurjen. Ampak treba se je pobrat, mogoče grem celo tečt danes. Bi bil (že spet!) skrajni čas. Počasi tudi kaj spišem tukajle gor. En kup slik sem nafotkal, bomo videli, kdaj jih spravim gor.

Pravzaprav pa sploh ni bilo tako slabo. Take - cele - počitnice, kot otroci, kaj?

Kot taka, naluknjana vreča sem. Iz povsod teče...

Jebela cesta, k ne maram bit bolan!

Vedno si tako želim, da bi bil bolan in bi potem lahko delal, kar bi hotel. Japajade. Na koncu še pred tv ne morem vegetirat, kaj šele, da bi kaj bral.

Čist zguba časa.

Kakšnih stvari sploh ni opazit. Jih opaziš šele čez dva tedna. Ali pa še kasneje.

Najprej smo obdolžili soseda, da se z vrtanjem vse toliko trese, da se je vse premaknilo. Pa se je izkazalo, da se je nekdo le zaletel. Samo, da nihče ne ve, kdo.

Ne zgleda veliko, malo strešnikov je odkrušenih na zidu, to je pa tudi vse.

Ampak na naši strani zgleda bolj strašno. Ko opaziš, seveda...

Kako bomo to nazaj spravili, pa ne vemo. Malce zgleda strašljivo, kot da bo zdaj zdaj vse skupaj padlo.

Mogoče bo pa bager, ki bo pri nas naslednji teden, nazaj spravil. Mogoče. Če ne bo le vse počilo in razpadlo...

Sosed se je odločil, da najde nafto.

S tem nimam nobenega problema, če jo bo našel on, bo tudi pri nas.

Je pa mal hudič, ker se naša uboga stara hiša trese cel dan kot šiba na vodi. Vse nekaj šklopota, pleše, šipe žvenketajo, vse se trese in podobno. Za košček ometa, ki je odpadel v kleti pa ne vem. Ali je kdo preveč nasilno zaprl vrata ali pa...

Jaz sem že po petnajstih minutah postal čisto živčen. Hvala bogu, da sem šel tečt, potem jih pa ni bilo več. Huh... Ne vem, kako je Mitja zdržal cel dan doma.

Kolikor je videti delavce, je to sigurno eno bolj čistih del...

Mogoče bi bilo najbolje, da soseda kar vprašam kaj počne, anede? Drugače me bo pobral od firbca... Kaj vse sem si že izmislil!

Počasi podaljšujem. Ampak res počasi.

In tole, po službi, sploh ni tako slaba ideja. Sicer je težko začet in se spravit ven (kdaj pa ni?), a ko prideš domov... ojej. Kako je pa potem luštno! Ko veš, da je za tabo! Tralalala.

6.110m, 44:51, 7:20/km, 593kCal, 171 obratov, max 180 obratov, 110m klanca pravijo.

Ni kakšen dober rezultat, pravzaprav celo slab, ampak meni se zdi kar ok. Samo, da pretečem, pa sem že zadovoljen. V teh časih je že tako.

Ej, do začetka maja moram priti do 28.000. Kar nimam pojma, kako mi bo uspelo... Hm. Če bo šlo takole naprej, nikakor.

Iščem malo nove trase po Krtini. Z Garminom je super, nič mi ni treba več misliti in se trudit zapomnit, kje sem tekel. Tečeš in to je to. Rabim pa eno še malce daljšo. Zdaj imam tri kratke.

Tista lanska je sicer dobra, a je še vedno preveč blatna. Moram najti eno dobro, z dobrimi desetimi km, pa da mi ne bo treba v Domžale...

Ej, ej, saj mi kar gre. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat...

Mislim, da sta to pomladna in poletna kolekcija.

Ampak ne me držat za besedo. Pojma tudi nimam, katera je katera...

Tole sta ena dva pobalina, ko sta skupaj... Ali sta čisto podivjana in samo skačeta, ali se pretepata, ali pa - sem in tja - popolno sodelujeta.

Če se ti razbije ta velika Nutella, je to velika škoda.

Ampak, če ti pa pri tem otroci ostanejo celi, pa take škode sploh ne opaziš. Še ena priložnost bi lahko rekli.

Nekateri ljudje se izkažejo v nesreči. Ohranijo trezno glavo in delujejo pomirjujoče, stvarno in efikasno. Znajo stvari vzeti v svoje roke in iz vsega potegniti največ.

Kaj vse se skriva v nas, kam nas vse vodi pot in kaj nam je vse namenjeno, kaj?

Včasih je najboljše se potuhnit, se nekomu zahvalit in it naprej. Čisto nič drugače ne bi bilo, če bi skakal, se sekiral in karkokoli norel.

Za drugič. Za poledico.

Ni mi uspelo, da bi se izmazal...

Uspelo pa mi je, da sem šel tečt.

No, kaj je zdaj uspeh ali neuspeh, ne bom tule razglabljal. Lahko le povem, da niti ni tako slabo it tečt takoj po službi. Morda je celo bolje, kot si predstavljam.

Tako sem za danes frej in me ne bo več slaba vest lovila. HA!

4.03km, 29:18, 7:16/km, 385kCal, 170 obratov, max 176 obratov.

Danes pa nisem nič hodil, čeprav sem 674-krat hotel. Ampak samo 4km... Jej, jej, saj to je celo manj od Mura Challenge... Kdaj bom spet na zeleni veji?