Ura je 15:10. Kmalu bom šel proti domu.

Danes sem si namreč rekel, da bom šel tečt takoj, ko pridem domov.

Zdaj me pa malo stiska...

Morda, morda pa... če se še kje zamudimo... mogoče bo pa že prej tema? Tema je vedno dober izgovor. Luč ni napolnjena, naprimer.

Mater, pa sem moral Heleni povedat! Saj vem, zanalašč sem ji povedal, ravno zaradi tega, ker sem vedel, kako bo deset čez tri.

Mogoče se mi pa uspe izmuznit.

Pravzaprav Sončni podaljšan vikend.

Čeprav sem imel eno nerodno stvar v soboto, se mi je zdel tale podaljšan vikend dolgggggggggg. Kar je samo super! Končno enkrat, da ne pade vse mimo, še preden se dobro obrneš.

Je pa res, da bi lahko bili malo več zunaj. Imam sicer nekaj izgovorov, ampak vseeno bi bili lahko več zunaj. Končno namreč sonček. Se človek čisto drugače počuti!

Nekaj malega pa smo le izkoristili. Sicer je kar pihalo in je bilo na vetru mraz, v zavetrju pa fino toplo. Sem si kar dobro napolnil baterije. Celo toliko, da danes razmišljam, da bi šel tečt takoj po službi. Pojma nimam ali mi bo uspelo, zaenkrat me še drži, kako pa bo, ko pridemo domov... Ves lačen se mi sigurno ne bo nikamor dalo... potem bo pa že tema... Ah... grrr, tečt pejt!

Smo šli kar na Krtinski hrib, ga imamo čisto pred nosom.

Najprej smo čakali in čakali miške, a nekako ni bilo dovolj vztrajnosti, le jaz sem eno ujel s kotičkom očesa.

Nabiranje regrata je zraven seveda obvezno! Tam nekje, v daljavi...

In čisto vseeno je, ali je blatno ali ne, ali je mokro ali ne, ali je... Kotalit se je treba! Brez tega ni nobenega užitka v sprehodu.

Počasi pa bo pomlad, anede?

Smo kot na kakšni konferenci iz leta 1956.

Družba super, hrana odlična! Pri Bevcu v Lukovici imajo enkratne koline!

Zmenili smo se kar nekaj, čeprav nas je bilo premalo. Je pa lepo videt, da nekaterim ni vseeno.

3.23km, 26:42, 8:16/km, 293kCal, 154 obratov, max 173 obratov.

Zdržal sem najprej 1.48km, potem sem hodil 136m, potem tekel 560m, potem spet hodil 86m, potem tekel 480m, pa hodil 85m, pa tekel 403m.

PATETIKA.

Noge odpadle, še zadihat se nisem mogel dobro.

Za pozabit.

Ampak začel sem pa le. He, he, he.

Z bankovci imam kar nekaj težav.

Večjih od 50€ namreč še nisem imel. No, v rokah sem jih že držal, ampak moji niso pa še nikoli bili. Še celo z bankovci za 50€ bi bilo isto, če jih ne bi zadnjič našli pri pospravljanju.

Kar naprej sem omejen na tiste desetake in dvajsetake, ki jih pljuvajo bankomati. Vse tako zgleda, da odkar imamo evro, nisem niti enkrat še dvignil denarja kje drugje, kot na bankomatu.

Še nafto plačam z dvajsetaki.

Sicer pa mi je načeloma vseeno, moja denarnica je večino časa takšnale:

Računov se kar tare, o kakšnih bankovcih pa ni ne duha ne sluha.

Denarnica je pri meni nekako spremenila svoj namen oz. pomen. Prej je le shranjevalka računov, ne pa denarja. Račun-nica? Računčica? Oziroma, še najbolj primerno bi bilo: dokumentnica.

Po denarju tudi diši ne. Šmrk...

Saj ne da bi hotel kakšno verigo delat, ampak ne morem si pomagat... čisto tako... iz firbca...: kakšna je pa tvoja?

Pa mu je le uspelo!

Ko sva prišla ponj v vrtec, je bil oblečen. Sam je povedal, da ga ni bilo prav dolgo strah in da se je hitro pokazal kot maškara.

No, še dobro!

Sta pa bila samo v njegovi skupini dva spidermana, po ostalih skupinah pa še ene par. Opazil sem tudi vsaj dva supermana in batmana. Skratka, herojev se je tokrat kar trlo.

Se je pa potem doma oblačil in slačil in hotel it naokrog, ampak na to bo moral še malo počakat. Saj ne more z mamo/očetom hodit in žicat naokrog: "a mate kej za pusta hrusta?".

Ena sovrtičkarka mu je rekla, da ma joške. Se mi zdi, da je bil kar užaljen, s takimi mišicami obdarjen superjunak, tamala mu gre pa nekaj takega rečt! Ojej!

Samo prehrana mu je delala malo težav, drugače je pa z masko na glavi kar dolgo zdržal.

Čeprav meni še vedno ni jasno, kje je pobral tega spidermana... Doma nimamo nič o njem, filma ni gledal, risank ni, stripov tudi nimamo... Samo iz vrtca?

Geni so hudir. Včasih pridejo prav, včasih pa niti ne.

Naš tamauček se je že dva tedna veselil pusta. V vrtcu se je s prijatelji že vse dogovoril, kaj bo, kako bo in zakaj bo.

Spiderman, seveda.

Toliko je o tem govoril in bil navdušen, da smo mu na koncu res nabavili spidermansko obleko. Cel dan jo je stiskal k sebi in jo kazal vsem, ki so ravno prišli mimo. Pa tudi tistim, ki niso prišli mimo.

Navdušenju ne konca ne kraja. Še včeraj zvečer je bil čisto navdušen, kako se bo prebudil kot spidermanski mulec.

Ampak, danes... Danes pa čisto drugače.

"Ne grem v vrtec!" je bilo prvo, kar je izustil. Potem je še veliko izustil, ampak se nismo dali. Na koncu je vzel oblekico s sabo v vrečki. Se ni hotel napravit. In ko je videl vse tiste maškare v vrtcu... Joj, toliko nesrečne facke pa že dolgo ne!

S pomočjo vzgojiteljice, prigovarjanja in še česa smo ga komaj spravili noter.

Ojej, cela svinjarija, toliko pričakovanja ti na koncu uniči presneta trema. Res, tile očitovi geni niso čisto nič vredni.

Tamauček, a nisi mogel kaj drugega pobrat?

Samo upam lahko, da je čez čas malo popustilo in da se je na koncu vsaj kaj zabaval! Hja, bomo videli...

Zadnje čase opažam nekaj novega. Kar se kaže tudi drugje, ne samo pri meni.

Jaz sem seveda len in vse skupaj pustim na miru, dokler pač ne bo bolje. Pojma nimam, kdaj bo to, ampak enkrat sigurno bo. Sem optimist.

V večini primerov je tako, da človeku po psihičnih naporih prav paše kakšen večji ali manjši fizični napor. S tem se sprostiš, malce umakneš, malo pospraviš v glavi. Vsak je že do tega prišel, komaj se je spravil ven, nekaj potem naredil, tekel, gonil kolo ali pa nabijal žogo. Komaj, komaj si se spravil ven, a na koncu si bil, sicer res zmatran, a kakor ves prerojen. Je tako?

Opažam pa, da gre to le do neke mere. Pa ne fizične, temveč psihične. Ko so enkrat psihične obremenitve prevelike, tudi vsaka fizična aktivnost pomeni le dodatno obremenitev. Ko je enkrat glava prepolna, je pač prepolna. Nič več ne gre noter, nič. Vse ostane zunaj, tako tudi prednosti fizične aktivnosti. In čeprav na prvi pogled zadeve ne zgledajo povezane, pa po vsej verjetnosti so.

Moj tek je porazen. Moja košarka je porazna. Moja hoja v hribe je porazna. In ne morem in ne morem se spraviti k sebi. Nikakor ne morem napredovati, ali pa vsaj priti na nivo, ki sem ga imel. Preprosto ne gre.

Res je, vse je v glavi. In če v betico ne gre nič več, če vedno samo tuhtaš in tuhtaš o tekočih problemih, ni nobene sprostitve več. Tudi fizično zadovoljstvo izostane. Na koncu vsake aktivnosti si samo še bolj zmatran, utrujen, nobenega užitka več, nobene lepote.

Malo bo treba počakat, omejit število psihično obremenilnih aktivnosti, še malo počakat, pospravit po glavi, potem pa, hop! Še dobro, da je zima in da dežuje in da je vse sivo in da ni sezone za tek.

Upam, da me tole vse čimprej mine, da bom spet lahko uporabljal moje naprave, zgubljal kile in morda, majčkeno morda, se pripravil na tistih xx km v začetku maja... Počasi bo zmanjkalo časa, jebela cesta, saj je že februar!