Poli je meni najboljša salama. Res. Dobra je ko hudir. Ampak to je problem.

Ker jo lahko pomlaskam v treh minutah.

Punce pri nas pa imajo raje, če je še kaj drugega notri, naprimer zelenjava. Zato sem in tja, ko se omehča moje škrto srce, kupimo tako "z vrtninami". Kot je tale na sliki:

Ok, saj mene nič ne moti, ampak vseeno me zanima, kje so zdaj te "vrtnine"?

Se mi zdi, da je nekdo oblekel salame v napačne oblekice... Najbrž celo serijo.

Mi se nič ne pritožujemo, vendar pa bo to voda na moj mlin, ko bo kdo spet hotel Poli: "ma ne... daj... kaj veš, kaj bo potem notri...".

Ja, všeč mi je Poli, samo, ko ne bi bila tako presneto draga. In potem se raje mučim s kako noname klobaso brez okusa, ki pa je trikrat cenejša.

Kaj češ, v veliki družini moraš sklepat veliko kompromisov...

Mogoče bi moral dati v naslovu v oklepaj črko r. Kaj pa vem.

Kakor že Hana piše, so tile časi res ena sama zabrisana sled. Glave so polne, mnogo prepolne. Dogaja se nam in prav malo manjka, da bi spet jamral.

Čeprav sem v teh časih jaz nekako v prednosti. Sem ravno na meji, ko me ne preplavi jamranje, ampak vse počnem z velikim zadovoljstvom in energijo, za katero ne vem, kje jo črpam. Ampak ponavadi je tako, s Heleno sva pač usklajena, ne moreva biti oba na tleh, to preprosto ne bi šlo. En drugega vlečeva naprej, danes jaz njo, jutri ona mene. Dokler se tele stvari ne umirijo vsaj malo.

Po drugi strani pa priznam, da sem nad takim stanjem navdušen. No, navdušen je morda malce neprimerna beseda, a nekaj takega. Zdi se mi, da živim, da nekaj naredim in zdi se mi, da moje življenje ni čisto za preč. Projektov je v glavi kolikor hočeš, dela preveč, časa premalo, ampak počasi gre vse naprej. Škoda le, da nisem multitasking za vse te stvari.

Moja razmišljanja so namreč prav posebna. Kar naprej se nekaj pretaka po glavi, a kakšnega konca ponavadi ne doseže. Večinoma ni nikoli časa, da bi se usedel, stvar premislil, jo zastavil in jo kot tako sploh definiral. Tako je vse sestavljeno iz nepreglednega števila posameznih koščkov, ki lebdijo v moji glavi in čakajo, da se usedejo na pravo mesto. Zato vse to le povečuje mojo zmedo, polni glavo, hkrati pa ne prinaša nikakršnih zaključkov.

Stvari si hočem seveda olajšati, delam si elektronske dokumente, imam beležnice, uporabljam listke, a vse je bolj klavrno. Že dolgo razmišljam, da bi uporabljal telefon kot diktafon in bi vanj govoril. A se mi ideje in razlage idej porajajo na vseh mogočih - in nemogočih - mestih. Ko nimam s sabo listka. Ko ni pri roki računalnika. Ko sedim na stranišču, tam pa res ne morem govorit v telefon. Ko... Ah, povsod. In včasih je zadeva mimo, še preden bi lahko potegnil telefon iz žepa. Hop, pa že pozabim, kaj sem si zamislil.

Možganski zapisovalnik bi potreboval, to je to!

Ampak vem, da to ni čisto to. To bi le prestavilo problem v druge sfere. Potem bi potreboval še dodatni čas, da bi vse to pregledal, preposlušal, prebral. In kdaj naj bi bilo to?

Zato ostaja pač tako, kot je. Zmedeno in razpršeno.

S čimer konec koncev ni prav nič narobe. Dokler se lahko borim z zmedenostjo in dokler ne vpliva na čisto funkcionalne stvari, je vse še čisto v redu.

Opažam, da mi pri tem najbolj pomaga dovolj spanja. Zvečer se raje odtrgam eno uro prej iz kleti, pa sem zjutraj kot nov. Koščki v sanjah padajo skupaj, se združujejo, nepotrebni pa odletijo proč.

In na koncu je točno to način, na katerega razmišljam: spanje. Saj veš: zvečer se uležeš v posteljo in si rečeš: "no, tole bom zdajle razmislil... no, da vidimo, tole bomo naredi... ". Cak, pa že spiš. Ampak najlepše je zjutraj, ker ti je vse jasno. Vse! Sicer ne vedno, včasih moraš zadevo večkrat prespat, ampak na koncu se vse vsede na pravo mesto! Ha!

Upam, da nas zasneži čez vikend. Bomo *morali* ostat doma.

Včeraj sem dobil poračun za elektriko. Super, spet bo vse malo dražje.

Naša povprečna poraba je v letu 2007 narasla za 7% v primerjavi z letom 2006. 10% smo povečali nižjo tarifo, za 4% pa višjo. Tako zdaj porabimo že 584kWh na mesec.

Kljub temu, da kar naprej hodim po bajti gor in dol in ugašam luči za vsemi našimi nemarnimi porabniki energije. Kar naprej! Še posebno kopalnica je na udaru. Po mojem se tam luč sploh nikoli ne bi ugasnila, če je ne bi jaz kar naprej - kar naprej! - ugašal.

Sicer pa tudi jaz nisem ne vem kako priden in šparoven... Pa mašino tja, pa mašino sem, pa novo zraven, pa testirat to, pa testirat drugo. Ah.

Naokrog pa govorimo, da smo ekološko ozaveščeni. Da ločujemo smeti. Da pospravljamo za sabo. Da recikliramo. Da... Pri tem pa porabimo daleč preveč energije in s tem vse skupaj izničimo.

Ko bom velik, bom imel sončne celice. A prav?

Vem, da tegale bloga ne berejo ravno programerji, a mogoče mi pa rata, pa bo kdo slučajno vedel kakšno pametno povedat.

Jaz sebe nimam ravno za programerja, čeprav nekaj malega znam. A delam - kakor vse stvari - bolj po svoje, najbrž bi se kak pravi programer za glavo držal, a meni to ne seže ravno do srca. Lahko bi rekel, da je to en tak hobi, veselje, ko nekaj narediš s svojimi rokami. Ja, lahko bi še naprej delal omare, ampak... Kucanje na tipkovnico mi je pač bližje. Po naravi sem len, najlepše je sedeti v komot stolu z ekranom pred sabo. Če pa potem tisto, kar naredim, še dela, je pa mera sploh polna.

Gre seveda za Helium. Nekaj pa me matrajo kamere in to take, dinamične. S samimi slikami kamer večinoma ni problemov, ponavadi so zadeve take, da imajo organizacije to lepo narejeno. Zadnja slika je naprimer webcam.jpg in to je to. S tako sliko ni nobenih težav in jo lahko čisto lepo prikažem v okencu.

Potem pa so tu tisti, ki zadeve naredijo čisto po svoje. Dinamično, zapleteno, neučinkovito. Ne vem zakaj, a sigurno imajo svoje razloge za to. Včasih se sprašujem, da mogoče ravno zaradi mene in meni podobnih sajtov. Kdo bi vedel?

Eden od takih problematičnih je naprimer tale. Slikice so. Vse zgleda ok, vendar samo na prvi pogled. Posamezne slikice se namreč ne da prikazati v oknu pod img tagom. Zakaj ne, mi je čista uganka, ampak se je preprosto ne da.

Zato se moram zateči k iframe tagu, ampak to mi ni preveč všeč. Še posebej ne, ker ima sajt povsod naštimano nekakšno živo sliko in vedno šiba pol minute slikice gor in dol. V strani je javascript, ki to dela in se ga ne morem znebit. In tako vedno, ko prikažeš slikico, vse skupaj traja pol minute. Čeprav slikica že izgine, ko se odmakneš od nje, se zadeva še vedno izvaja. Zanimivo.

Sem raziskoval, kako bi se tega rešil, ampak mi ni kapnilo nič pametnega na misel. So pa kamere z avstrijskih avtocest, ki se mi zdijo zanimive.

Ideja? Kdorkoli?

Enkrat sem se že o tem razburjal. Ampak ni čisto nič pomagalo. Še vedno se namreč razburjam.

Kar naprej, pravzaprav.

Evo, zadnje čase sem spet napisal kar nekaj emailov, kjer sem ljudi nekaj spraševal. Nič kaj težkega, nič zapletenega. Vprašanja, na katera bi dal lahko vsak odgovor.

Ampak ne. Ne. Odgovarja se pač ne. Sploh ne po elektronski pošti. Koga briga. Saj se vedno lahko izmažeš, da pošte sploh nisi dobil.

Ma ja, čisto se razkurim. Čakam teden, dva, pa pošljem še enkrat. In eto, pošiljal bom celo življenje, če bo treba, hudirja! Razmišljam, da bi jih pošiljal na vsake pet minut, mogoče se me bo kdo potem naveličal in tudi kaj odgovoril.

Pa, jebela cesta, saj tale email ni tukaj od včeraj, da ne bi vedeli, kako se z njim ravna! Da ne bi vedeli, da bi bilo pa mogoče lepo kaj odgovorit.

Ma res, že pri pisanju tega sem se spet razkuril... in najbolje, da kar končam in grem spet prepošiljat vsa tista pisma. Grrrrrrrr.

Ko Limbarsko pogledaš iz Krtine, se ti zdi, da je sto kilometrov stran.

Saj se je na sliki skoraj ne vidi, ni res?

Ampak, če si vztrajen in če imaš s seboj dobro družbo, prideš lahko do tja direktno od domačih vrat.

Do vrha smo potrebovali slabe tri ure, potem pa še urico do Moravč, tam pa smo imeli dovolj in nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v Krtino. Celotna pot je torej nanesla:

3:49:10, 15.79km, povprečni obrati 130, max pa 163, 14:30/km v povprečju. 1134kCal, 796m višinske gor in 726m dol.

Sploh ni slabo za otvoritev sezone. Se pa pozna, da nič ne tečem, še danes sem polomljen in vse mi nekaj zateguje. Še posebno dol je bila muka, me je kar hitro matralo koleno. Se bo treba aktivirat, kaj? Skrajni čas!

Pa smo bili hitrejši, kakor piše na smerokazih! In to celo v nasprotno smer - v hrib.

Na vrhu pa krofi, kot se pač za januarski pohod s Krti spodobi!

Če fino pomislim, bi moral takole pot preteči v najmanj dveh urah, da bi lahko razmišljal o kakem teku trojk... Arghhh.

Jaz pa takole, počasi in razbolelo naslednji dan. Ojejej. So pa vsaj obrati bili čisto normalni in nič kaj visoki.

Ni kaj, izlet je bil super! Več slik pa v galeriji!

Čeprav še sam ne vem. Morda je bila sobota prekrasno zafrustriran dan ali pa zafrustrirano prekrasen dan? Kdo bi vedel?

Jasno mi je le to, da je bil dan tako lep, da sem ga večino prespal. Ostali del pa prečepel v kleti s knjigo v rokah. Kadar me tamaučki niso morili.

Lahko je drugim soliti pamet, pri sebi pa si ponavadi bos. In medtem, ko se njim obzorja že jasnijo, si ti v globokem sra*ju.

Pa so me vabili ven, na sončka. Pa se nisem dal. Nekaj je bil omenjen je bil celo tek, ampak jaz sem imel toliko težav sam s seboj, da sem kar pihal. In je šel en lep dan po gobe, tek pa tudi.

Ja, lenoba je gonilo napredka. Se strinjam. Edino lenoba me lahko požene v službo v ponedeljek ob 00:45. Druge sile, kateri bi se uklonil, še ni bilo... Tako pa je lenoba kriva, da vse odlašam do zadnjega, celo malo čez, da dobim odlog, a tudi v drugo ne gre čisto nič bolje. Dokler voda v grlu ni že previsoko. Dokler ne grgram.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj jamram. Ura je 6:15 in jaz tole pišem. Kar pomeni, da sem naredil tisto, kar bi moral že davno. Kar pomeni, da je bila nočna čisto uspešna. In če bodo še ostali zadovoljni, se bodo morda tudi meni razjasnila obzorja.

Ostala bo le še zaspanost. Kake tri dni, potem bo pa vse ok.

Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!

Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...

Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.

Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.

Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...

Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.

Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.

Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...

... pozabila ta drug avto pred službo...

Mojstra in pol!

Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.