Počasi se mi začenjajo kazati osnutki nove teorije.

Stvari glede mojega teka so namreč vsaj majčeno nenavadne, če ne celo čudne.

Danes sem šel spet tečt in spet sem se preveč namatral. Skušal sem pospeševati, a je bilo vse le bleda senca LM. Preprosto ni šlo pa da iz kože skočim. Kako in zakaj je torej šlo na LM?

Imam neko obskurno idejo, da mi tek zapaše šele po osmem km, zdaj jo moram le še razvit in jo tudi dokazat. To pa bo naporno opravilo, saj se mi toliko teči sploh ne da. LEN tekač pač ne teče na dolge proge, anede?

Ampak bom vseeno poskusil.

Zima bo torej dolga in naporna! Dokazovanje teorije je namreč naporno opravilo.

7.049m, 46:18, 172/94%, 739kCal, 6:34/km.

In počasi bo res potrebno tele rezultate dajati nekam drugam, sprehajanje in seštevanje z bloga ni ravno najbolj funkcionalna zadeva.

Oktobra pretekel skupno 78.553m. Super!

Veseli smo, da je praznik.

Še pri nas doma ne vedo vsi, čemu in zakaj ta praznik. Sicer pa tudi ni tak praznik, da bi ga človek lahko kako posebno praznoval, kajne?

Ker pa smo nagnjeni k praznovanju, seveda moramo nekaj praznovat. Je treba it po nakupih, kuhat, se pripravljat, kaj delat in potem smo vsi zadovoljni.

Zato Noč čarovnic pride čisto prav. Imajo otroci vsaj nekaj dela. Pa čeprav s štajersko bučo.

Takale je naša pred hišo. (C) Tadeja, Flori, Leander.

Že tri dni smo jo prižigali zvečer, ker je pač tako tamauček želel. Le včeraj smo jo nekako pozabili. Pa ravno včeraj!

No, bo pa še tri dni potem gorela, nič hudega.

Krtinci smo zelo fleksibilni glede teh stvari...

Počasi bo potrebno končat s tem tekom. Saj samo še o tem pišem... Zdaj pa, ko je končno vse mimo, se lahko posvetim drugim rečem.

Ampak eno malo analizico pa je še potrebno naredit.

Na teku sem se namreč mučil s tem, da sem si na uri shranjeval vmesne čase na pretečenih kilometrih. Ene par sem jih sicer zgrešil (2,4,9,10), ker iz gneče nisem videl označbe za kilometre, a vseeno sem jih kar nekaj ujel.

In potem sem se zvečer spravil te podatke malo uredit.

Pa gledam, jih obračam, iščem napake, predvidevam, se skušam spominjat, kje sem pritiskal na Lap, vsega boga počnem, da bi našel, zakaj so podatki takšni, kakršni so. Brez uspeha.

Torej jim lahko le verjamem, čeprav se mi zdijo - zame seveda - neverjetni. Takile so, pa da vidimo:

• 1km - 6:24:48 / 6:24/km / 167 obratov
• 3km - 19:48:17 / 6:42/km / 168 obratov
• 5km - 33:56:79 / 7:04/km / 166 obratov
• 6km - 40:27:43 / 6:30/km / 167 obratov
• 7km - 47:41:03 / 7:13/km / 168 obratov
• 8km - 54:55:85 / 7:14/km / 174 obratov
• 10,5km - 1:06:53:57 / 4:47/km / 178 obratov

Anede, da so čudni?

Tempa nimam nikakršnega. Malo gor, malo dol, levo, desno, kakor pride. Ok, od začetka je šlo malo hitreje, v gneči. Ampak kaj počnejo tiste 7:15 tam na sredi? Tam sem mislil, da že malo pospešujem, ampak zgleda, da se mi je to samo zdelo. Pa to bi še nekako pogoltnil, pač sem bil vedno bolj utrujen, ponavadi gre čas navzdol, a ne?

Pravzaprav mi je tempo delal težave. Kako ga zadeti? Kako zadeti zadanih 70minut? Naj gledam le obrate? Čas? Pa sem gledal oboje in nekaj kombiniral.

Res je, da sem se na 8km (ko smo prišli nazaj na Dunajsko) odločil, da pospešim in da mi je šlo presneto dobro. Malo me je vzpodbudilo tudi to, da sem na uri videl 55minut, počasi naračunal 8x7 in videl, da imam samo eno minuto prednosti. Pa še na dodatnih 500m (tehle 10km je bilo namreč dolgih 10.500m) sem se spomnil. Ja, kam bom pa to vtaknil?

In ker je bil prisoten pravi občutek... Občutek, da gre vse ok, nič te ne boli, nobene utrujenosti, niti zadihanosti, zato počasi korak malce podaljšuješ. Srce gre sicer proti 180, počasi začenjaš čutiti razbijanje, a še zelo nežno. Cilj pa je itak za vogalom, toliko pa že še zdržim...

Ampak 4:47??????

Pa sem čist zmešan?

Škoda, škoda, da nisem videl oznak za 9 in 10. Bi vsaj vedel, kje sem tako strašno letel. Saj nisem mogel teči 2,5km z 4:47! Se pravi, da sem na koncu (ali pa nekje vmes) res letel. Ojejejejejejej.

4:47/km je zame letenje. Še nikoli si namreč nisem nameril niti 6:00/km.

Zdaj ne vem, ali bi bil s tem zadovoljen, ali ne. V osnovi sem namreč lenoba in čeprav včasih zgleda drugače, je potrebno priznati, da je to preprosto res. In tako mi gre seveda po možganih misel, da se nisem prav dosti trudil. Zastavil sem si cilj, ki sem ga dosegel, ampak, ali je bil ta cilj realno postavljen? Je bil postavljen na 70 minut le zato, da bi ga enostavno dosegel in se pri tem ne preveč namatral?

Po drugi strani pa je tudi čisto res, da ne smem pretiravat. Letos sem začel, saj ni treba, da takoj štartam s prevelikimi zahtevami. Počasi, telesno kondicijo moram še precej izboljšati, znižati utrip in podobno. Še dosti dela me čaka, če si bom že zdaj postavil čas, ki ga bom s težavo ujel, kako bo pa vnaprej?

Rekreativni tekač si, zapomni si že to!

Ah, saj je prav, človek mora malo razmišljat in si delat težave. Saj drugače bi bil pa dolgčas.

Vseeno sem ponosen. Na 4:47 pa sploh. Vidim pa, da mi naslednjič ne uide vsaj osem kilometrov ogrevanja! Šele takrat se zbudim...

Vsi tisti, ki pravijo, da so velika tekmovanja nekaj posebnega, imajo čisto prav!

Ljubljanski maraton je nekaj posebnega.

A zato se je treba postavit v startne bokse enega od tekov, na 10km ali na 21 ter 42km. Edino tam se lahko občuti vznemirjenost večtisočglave množice.

Mene sicer taka množica navdaja s strahom, a tokrat je bilo to prijetno vznemirjenje. Mir, prijateljstvo, tek in sama udeležba.

Pa še The Stroj. Toliko, da se nismo drli: spustite nas s ketne... Škoda, da se niso vozili z nami...

Takega ponosa ob ciljni črti ter zanosa skozi vso tekmo, nisem čutil še nikdar. Pa čeprav nerazložljivo, je vse to tam. Zajeto v vsej množici, ki misli le na tek.

Svoj zadani cilj sedemdesetih minut sem dosegel.

Še bolj sem pa ponosen, da mi je šlo v redu. Pravzaprav odlično. Do četrtega kilometra sem sicer malo trpel - kot je to v navadi - potem pa je šlo. Ko sem srečal še Heleno, sem kar nekaj začel poskakovat. Pa sem si rekel: Hej, stari, tole je vseeno tekmovanje, ne bodi turist, saj vidiš, da ti gre dobro! In sem pospešil, pa še pospešil in na koncu od 9km naprej pravzaprav tekel, kolikor sem mogel. Malo pa se moram namatrat, anede?

Zdelo se mi je, da letim. Najbrž sem res letel, na krilih zanosa. In sem jih začel nazaj prehitevat, ker prej so samo mene prehitevali. Do petega kilometra sem namreč prehitel le eno starejšo gospo...

Sicer sem bil zadnji od vseh Krtov, ampak to mi veselja ne more vzeti. Nikakor!

10.500m, 1:06:54 (neto), 170/92, 1044kCal, 6:22/km, bruto čas 1:07:57. Nekje tri minute in pol sem bil sicer nad 180 obratov, ampak je bilo čisto prijetno in nič utrujajoče, najbrž nekje pred ciljem.

Taktika se je torej pokazala za izredno dobro! Ponosen sem, da sem se jo uspel držat do konca. In da sem na koncu res tako lepo šibal, in to brez vsakršne muke. To je pravzaprav še najlepše, nisem se pre-zmatral.

Nekateri pravijo, da je deževalo. Po pravici povedano, nimam pojma.

Potem pa še na piščanca, in dan je bil preprosto lep!

Seveda pa čestitam tudi vsem sotrpinom: Rajko, Rado, Karmen in vsi Krti, iskreno čestitam tudi vsem vam! Dobro smo se držali, anede?! Škoda le, ker smo se bolj malo ali pa sploh ne videli... Na kakšnem manjšem tekmovanju, Izzivu, morda?

Ja, ja... še bom tekel. Se ni za bat.

Rajko, tole je tvoje. Bo številka ok?

Ostalo sem ti itak sunil...

Zdi se mi, da je današnji dan le za to, da moram čakat na jutri.

Zato seveda ne gre nič delat, nič pisat, nič, nič, nič. Le razmišljanja o tem, kaj bom vzel s sabo, kako se bom oblekel, kako bom spal (če sploh bom), kako, kako, kako.

Edino, kar bom danes lahko naredil kolikor toliko dobro, so Makaroni.

Kupil sem si kilo in pol faširanega. Morda sem res malce pretiraval, a kaj čmo!

Že vidim, da mi za jutri srčni obratomer ne bo čisto nič pomagal. Že ob šestih zjutraj bom na 170 obratih, pri katerih naj pa potem tečem???

Madona, pa je res dobro, da smo pri prvem tako vznemirjeni? Pa se prepričujem in prepričujem, pa čisto nič ne pomaga. Kar tišči me, povsod.

Pilotiral sem med lužami in blatom, preizkušal pa nogavice in majice. Moram malo preizkusit, kako se zadeve obnesejo, da ne bo potem v nedeljo cel hudir.

Uuuuu, nogavice so prava magija. Tečejo kar same, ne moreš verjet. Skoraj, no... Malce pretiravam, ampak občutek je bil res boljši, mehkejši. In na celi progi nisem dobil mravljincev, kar je dobro znamenje, ker jih ponavadi dobim tam nekje na 3-4km.

Oblekel sem tudi dve majici, rad bi imel na sebi tudi majico ŠD Krti. Treba je bit malo lokalpatriota, anede? Ampak ta je čisto navadna, bombažna in je en, dva, tri, čisto premočena. Zato sem spodaj oblekel tekaško majico, čez pa še domačo, krtinsko. In, ja... se je obneslo. Nič me ni motila, pa še zeblo me ni. Vprašanje je, kako bo, ko se bo napila dežja, ker bo - jasno - deževalo, ampak enkrat sem že v njej tekel v dežju in ni bilo nič hujšega. Ma, ja, bo že nekako, sistemskih napak ni, manjše težave pa ima človek itak kar naprej sam s seboj. Torej nič težjega.

Sem pa seveda vse skupaj umazal in zablatil do konca. Ampak superg pa že ne dam prat, bolje, da so umazane... Da se mi zgužva kakšna podloga, to bi bilo veselje!

Malce prej sem šel iz službe in evo, preden pride tamauček, sem že čil in zdrav. Huh, to bi lahko prešlo v navado.

Sem pa iskal poti, ki so brez blata in luž, sigurno sem naredil še petsto metrov zraven, ko sem vijugal in skakal in nasploh telovadil.

4.872m, 31:36, 170/92%, 493kCal, 6:30/km. Ja, takole bi šlo. Od začetka nekje okoli 165 potem pa na 175. To bi lahko zdržal, sem se dobro počutil. Se pravi, da si moram taktiko še dobro pripravit. Začeti počasi.

Hej, 6:30 je super zame!

Ne, ne, danes ni nedelja.

Bo pa kmalu.

Prekmalu.

Čeprav me je Insomniac prav nesramno prehitel, jih pa sigurno nima toliko kot jaz!

He, he, zdaj se - ko me noben ne vidi, jasno - kitim s tujim perjem - s stvarmi za enaindvajsetko! Škoda, da ni šel noben od Krtov na 42, bi se slikal z majico... HA, to bi bil že skoraj dober dokaz za koga okrog prnest.

Stvari za desetko niti ne povoham, mi bodo prišle še vrh glave, že vidim. Mraz, dež in podobne neprilike...

Samo štumfe sem ven smuknil, da jih jutri preizkusim. Morda pa v njih ne bo mravljincev?