V Krtini so bile volitve letos precej zanimive...

Volilna udeležba pa kar v redu.

Jaz tega preprosto ne štekam več.

Peta en dan neznansko boli. Drug dan je bolje, tretji dan pa je že vse ok.

A me kdo mal zafrkava??? Sam sebe?

Sicer mi je pa zdaj, par dni pred LM, čisto vseeno. Briga me. Tekel bom po svojih močeh pa kar bo, pa bo. Briga me za rezultat, briga me za gužvo (tole najbrž malo manj), briga me za vse... Tekel bom, pa konec.

Najbrž bo to moj prvi in zadnji LM, gneča ni moj prijatelj, prav grozno se počutim med toliko ljudmi. Res pa je, da preveč ne smem govoriti, kaj ne bom, ker se mi zarečen kruh hitro nabira. Ga ne bom mogel odmetat. Bomo videli, kako bo, anede?

Danes sem šel torej malo preizkusit nogo, začel sem počasi, na 156 obratih, kar se mi je menda posrečilo prvič. Nekje po dveh km sem prešel na 166, po petih sem dal na 172, na koncu pa sem nabil na 183. Pa sem čisto v redu skoz prišel. Na LM se bom moral vseeno malo bolje potrudit, najbrž je brez veze, da pridem skozi cilj kot turist, vseeno je to tekmovanje. Poudarek je na "malo"!

Mi mora prav noga odpast, da me pamet sreča: začni počasiiiiii???

6.383m, 44:27, 167/90%, 672kCal, 6:57/km.

Sem se pa med tekom spomnil, da gremo pravzaprav tečt na deset in pol kilometrov. Pa preden bom jaz štartal tam nekje z zadnjega konca... bruto čas... Kaj si zdaj zastavit za cilj? Še vedno 70 minut? Saj jih ne bom dosegel... s takim tempom že ne... 80 jih pa tudi ne morem postavit, saj se bom sam sebi smejal. Ah, kar 70 naj ostane. Če pa jih ne bom dosegel, pa tudi ne bo konec sveta, saj tudi ne bo prvič, da ne bom dosegel zastavljenega cilja. Če se bom trudil, bo vsak rezultat čisto ok. Samo, da pretečem!

Zadnje čase samo še o teku in LM pišem... A me mal daje, a? Najbrž pa tudi nisem edini, he, he!

Ne, nočem, zato tudi ne bom!

No, eno majčkeno. Samo majčkeno.

Takole je šlo:

v nedeljo sem lepo tekel. En krog s težavo, drug krog z lahkoto. Kot ponavadi, nič novega, nič pretresljivega. Naši so bili z mano, so me celo slikali, jupi! No, kakorkoli že, zmatran nisem bil preveč, pravzaprav skoraj nič, počutil sem se čisto v redu. Po teku smo šli lepo domov, lačni ko strela smo planili na kosilo, jaz pa sem si celo privoščil popoldanski počitek. Skratka, vse v redu, anede?

Japajade.

V ponedeljek zjutraj vstanem polomljen. Hm, kaj pa je zdaj to? Noga, peta, me boli. Ah, tole je le jutranja zakrnelost, bo kmalu bolje, si mislim. V teh letih me tole večkrat daje, sem se že navadil.

Ampak ne, čez dan vedno bolj boli. Ko grem domov, že šepam. Fajn šepam na desno nogo.

Potem doma večino dneva kolnem. Prav nagravžno kolnem. Mater, pa znam enih kletvic, ej!

Ves nesrečen upam, da bo jutri, torej danes, kaj bolje. Jok, brate. Zjutraj ista pesem.

Potem pa moram med službo nekam it in ker sem pozen, skoraj tečem. Boli ko hudir, ampak se mi še bolj mudi in tukaj ni pardona. Toda, ko enkrat odboli, je bolje. WTF?

No, zdaj se mažem, masiram, ledim, delam skratka vse, kar je potrebno. Vmes je bilo celo že čisto ok. Čeprav se mi dozdeva, da samo zato, ker od leda noge sploh nisem čutil. Bogve.

Na treninge sem že pozabil, tisti: "še trikrat" je šel rakom žvižgat. Če bo vse v redu, mogoče spravim še dva kratka nekam.

Jasno, da sem trmast, "bom šel pa po kolenih, če bo treba!", ampak vseeno me je malo strah. En tak DNF bi res bil prav porazen za mojo psiho. Na ubogih deset kilometrčkov pa DNF???? To ne gre, anede, da ne gre?

Zato o tem raje ne bi govoril. Poskušam razmišljati v stilu: če problem ignoriraš, ga morda sploh ne bo?

Seveda pa se nekje zadaj v glavi poraja vprašanje: ali so moje poškodbe pred tekmami res samo fizične narave? Tole je že drugič, prvič sem preskočil tek okoli Gradiškega. Res, da sem potem šel na Muro, a vseeno.

A prav? Ne govorit o tem...

Včeraj sem domačim stisnil tole v roko in vprašal, kaj neki je tukaj narobe?

Pa so gledali... pa gledali... pa gledali...

"No, kaj piše?"

"Ja, za lepše življenje, ne?"

"A!!! A, čaki, čaki... življe--je--nje..."

Res je, težko se opazi, človek skoraj vedno prebere kar tisto, kar si je zamislil.

Ampak jaz težko verjamem, da tole ni šlo vsaj skozi par rok, preden je tisti zadnji dal zeleno luč za tisk. Pa potem še tiskarji, rezalci, razpečevalci, itd...

Prav nihče ni opazil?

Saj sploh ni čudno, da so potem tisti mali listki, deklaracije, napisani tako površno, da se jih da komaj brat.

Morda pa... morda je pa tole zanalašč, pa jaz nisem dobro pogledal? Kakšna zvezdica ob strani?

Za tole je kriv Chef in njegov prispevek o Daljincih.

Najprej sem se mu smejal, potem sem pa par dni doma malo bolj opazoval naše daljince. Mater, se jih je kar nabralo, vmes pa sem našel kar nekaj cvetk. In, ker jih je toliko, si čisto zaslužijo lastno objavo.

Samo za to, da sem jih zbral na kup, sem potreboval cel vikend. Res, da sem počasen in da sem jih vlekel skupaj zeeeelo počasi, pa vseeno.

Nekako sem jih celo uspel zložiti po velikosti. Ha!

Spodnji trije so brezveze, a so vseeno daljinci. Espace-ov ima samo en gumb, torej je enostaven za uporabo, Vitarin ima pa že dva. Kar pomeni, da avto tuli včasih tudi takrat, ko ne bi smel. Ker pač velikokrat pritisneš napačnega. Ta prvi z leve pa je daljinec za radio v Vitari, ki je bil celo v uporabi kakšno leto. Po tistem je lim popustil in nič drugega ga ni več pripopalo gor. Enkrat sem ga celo zašraufal v volan, a je bila posledica le v popraskanih rokah. Zato zdaj sameva varno shranjen v nekem predalu. Že tako sem ga iskal dva dni...

No, v zgornji vrsti pa so tisti, pravi, daljinci.

Najprej Marmitekov. Super naprava, ki ima celo RF za X.10 naprave, a hudič leži v podrobnostih. Ima namreč celo zbirko naučenih kod, da se ga programirat in vsega boga, a nekaj tistih - obveznih - tipk manjka. In se jih ne da naučit. Zato tudi ta sameva v predalu. Bolj je uporabljan le v času božično novoletnih praznikov, ko z njim prižigamo/ugašamo lučke ko nori.

Sonyjev daljinec. Pojma nimam zakaj in kako se ga uporablja. Prav nihče ga ne pogreša. Najbrž pa je kul, saj ima dvestotriinštirideset tipk. Tukaj nekje.

Evelux. Oh, milina. Tisto, kar potrebuješ in nič več. Špartansko, a učinkovito. ZELO podobno Grundigu. Je nekdo kopiral? Seveda pa Gorenje ne bi bilo Gorenje, če ne bi tipk in IR signalov uredilo malce po svoje. In tako vedno, pri vseh daljincih, ki se znajo učit, kakšna tipka "ven" pade. Ker je malce "drugače". Grrrr.

SIOL TV, Amino. Zapleten, s preveč tipkami, ki pomenijo skoraj isto, a te odpeljejo čisto nekam drugam. Se ga pa prej ali slej naučiš. Če uporabljaš le določen nabor tipk, seveda.

Yamada. Poskus daljinca. Prav neverjetno, rdeča tipka pomeni res on/off!

Renault/Pioneer. Hm, le zakaj? Da lahko otroci z zadnjih sedežev avtomobila delajo kaos?

Grundig TV. Glej Evelux. Drugače je le to, da je narejen po standardih in da je vpisan v vse tablice z IR kodami. So se pa vsi napisi zbrisali, pri Eveluxu pa še kar držijo! Pa taka nemška tehnologija...

Silva Schneider. Tale si pa zasluži čisto svojo sliko. Ker to pa je prava mala mojstrovina!

In ravno tega morava imeti v spalnici! Še po petih letih raje zjutraj takoj vstaneva, kot, da bi se matrala ugasnit radio z daljincem. Ker ponavadi narediš več škode, kot koristi. Za razporejenost tipk bi oblikovalcu dal prav posebno nagrado, naprimer: Prva nagrada za smiselno urejenost tipk na daljinskem upravljalniku! Zgleda, da so pri Silvi upoštevali neke druge metode, kako ljudje uporabljajo daljince. Me prav zanima ali so čisto vsi njihovi daljinci taki, ali je samo naš... Jah, morda pa le avstrijci čisto drugače razmišljajo... Kdo bi vedel?

Nekam veliko jih je, vseh skupaj, anede?

Resnici na ljubo je treba priznat, da je večina skrita lepo po predalih. Ker nima kake večje uporabne vrednosti. Z ostalimi pa se trudimo (pre)živeti.

Danes sem se hotel izogniti svojim tekaškim dolžnostim. Pa mi ni uspelo.

Zunaj je tak lep dan, a le, če ga gledaš od znotraj. Zato se mi nič ni dalo tja v mraz, veter in druge neprijetnosti.

Pa me je Helena kar popokala, vzeli smo še oba tamaučka in smo šli. Nisem mogel nič cincat ali si kaj premislit.

Oni en, jaz dva kroga.

Ker vedno kaj pozabim, sem danes pozabil uro in merilec. Super. Še sreča, da je na telefonu ostal še natanko 1-day trial za štoparico. Vsaj to. Sem pač telefon moral trogat s seboj.

Sem pa ugotovil, zakaj prvi krog trpim. Ker se takrat šele ogrejem! Danes sem šel tudi prvega počasi, pa ni bilo nič bolje, kot prejšnjič. Šele v drugem krogu dobim ritem, se sprostim in tečem neobremenjen. Lepa reč.

Zagodel mi jo je tudi mraz, moja tekaška kariera je navajena le sonca in toplote, pojma nimam, kako se je treba obleč, predvsem pa kaj obleč od tistega, kar imaš na razpolago. No ja, nekako je šlo, s trenirko mi pravzaprav ni bilo nič mraz, čeprav je pasje pihalo. Na eni strani jezera, na drugi je bilo pa vroče, ker ni bilo vetra. Ja, potem pa ti naj bo prav...

8.400m, 57:05, 6:48/km. V mojem tempu, torej.

Seveda sem bil jezen na Heleno, ker me je tako brezkompromisno spravila ven, a zdaj - ko je teka konec - sem ji hvaležen. Ker bi mi drugače ostalo še štirikrat, zdaj imam pa

še trikrat!

Danes smo imeli delovno soboto.

Namesto izleta...

No, ja, vreme je bilo res malo zoprno, je bilo res čisto prav, da sva začela z vsem tistim, kar sva se namenila.

Pa smo podirali in žagali kot zmešani.

Ampak nam je vse ratalo, čeprav nismo ravno pričakovali. Je bilo veliko dela, a smo bili pridni. Še odpeljat nam je uspelo vse vejevje. Hura!

Naslednjič kopljemo. Če bo vreme.

Danes je vreme bilo in ni bilo. Vmes smo imeli celo snežno ploho. Zanimivo, celih 7 minut je sneg padal in to kar fino. Potem pa kar naenkrat konec in spet sonček. Se ne more odločit, kaj?

Jah, toliko sem ga uspel slikat, več pa ne...

Čisto nobenega ni bilo več. Ob pol sedmih so vsi šli, tema se je spustila, gozd je pa oživel.

Kar malo strašljivo je postalo.

Ampak je bil tak lep mir, noč jasna, prvi krajec pa je prav lepo svetil. Res je bilo zanimivo slišat, kako je gozd takoj oživel. Saj ne vem, ali je to posledica teme, ali pa so s svetlobo šli ostali zvoki stran. Skratka, prelepo.

Sem pa zato prvi krog spet pretrpel, na sredi se skoraj zjokal od muke, potem je pa naredilo cak! in je bilo vse v redu. Drugi krog je bila pa prava milina. Pojma nimam zakaj, težko rečem, da zaradi fizičnih zadev. Po mojem sem le po vsem trpljenju končno odvrgel ves balast celega tedna in neobremenjen tekel dalje.

In potem je bil tek tak, kakor bi moral biti cel.

No, ja, bolje polovica, kot pa nič, anede?

8.400m, 57:10, 166/89%, 867kCal, 6:48/km.

Prvi krog 27:14, 168/91%, drugi krog 29:56, 165/88%.

Mater, sem počasen. Pravzaprav sem vedno bolj počasen. Od začetka sem bil kar za par minut hitrejši. Neverjetno: več ko tečem, bolj počasen sem. Po mojem sem edini tak primerek.

LEN tekač.

Še štirikrat.