Hja, tudi jaz sem del tega okolja in del te narave, zato sodelujem v Blog Action Day zadevi.
Še vedno mi je všeč, da sem se preselil na deželo. Še kam dlje, v samoto, bi morala it, nekam čisto na samo, direkt sredi narave.
Všeč mi je, da zjutraj vidim srne, ko se vozim v službo, všeč mi je, da plašim zajce, ko brskam po Krtinskem hribu, všeč mi je, da se name jezijo veverice, medtem ko nabiram kostanj, všeč mi je, da srnjaki dvigujejo glavo, ko tečem v večernem mraku mimo njih, všeč mi je, da lahko hranim labodjo družino, všeč mi je, da lahko še vidim jezero polno rib, všeč mi je, da se k nam naselijo štorklje čez poletje, všeč mi je, da je po naših poljih polno čapelj, všeč mi je, da lahko vidim svizca, ko se greje na sončku, všeč mi je, da je še nekaj narave okrog mene.
Iz mesta sem dolgo bežal in na koncu tudi dokončno zbežal. Prav nič me ne vleče več tja. Mesto me pušča hladno, ne zanima me več, iščem popolnoma druge stvari, stvari, ki mi jih mesto ne more več dati.
Človek je produkt narave in če jo bo uničil, bo s tem uničil tudi samega sebe. Kar pa le pomeni, da se bo vse skupaj lahko začelo znova in potem bo nekaj časa mir.