Podvojevanja

by piskec 11. oktober 2007 06:02

Blogi kar dobro prosperirajo, kajne? Tudi pri nas doma, tudi pri nas...

Od začetka je bilo kar veliko pomišljanja in cincanja, nezaupanje in strah pred neznanim in takorekoč javnim, je velik. Ampak počasi, počasi je pa šlo. Strah je bil premagan, prvi koraki so se naredili, blogi so začeli živeti svoje življenje.

In kakor pri drugih, tudi pri nas. Ko enkrat padeš noter, si noter.

Helena je dolgo pomišljala, a ko je videla, da sem jaz še vedno živ in pravzaprav čisto ok, se je v to spustila tudi sama. Seveda sem bil (in sem še) vesel tega. Od začetka nisem niti pomišljal na kakšne težave, ki bi bile možne, glede na to, da bi oba pisala.

Potem pa počasi se začnejo stvari razvijat. Helena piše vedno več, padla je noter. Kar je super. Vendar pa večinoma hodiva skupaj na prireditve, dogodke, stvari počneva skupaj. Tamauček naju oba muči, otroci naju oba zaposlujejo. Torej sva oba na istem, obema se - več ali manj - enako dogaja. Vsaj podobno. Kar seveda velikokrat pomeni, da bi oba rada pisala o isti temi.

Kdo ima torej predkupno pravico?

Ja, malo sem se zamislil zadnje čase. Nekaj časa me ni bilo in je prav lepo poprijela. Piše vedno več in prav v zadnjem času mi je "sunila" kar tri prispevke.

"Uuuu, tole bom pa slikal!"
"Ne, ne, sem že jaz slikala!"
"Ah, ampak jaz sem se prvi spomnil!"
"Ne, nisi! Prva sem bila jaz!"
"Bom pa prej objavil kot ti, lalalala!"
"Sam probi!"

In tako je blog postal predmet spora v družini. Lepa reč.

Ne me prav resno jemat, saj ni tako hudo. Malo tekmovanja in prerivanja prav nič ne škodi. Sicer sem pa tako mnenja, da lahko čisto lepo oba opiševa isti dogodek. Saj ga vsak opiše na čisto svoj način. Zna biti, da bi bilo to morda celo dobro. Vsaj nama, ko bova brala tole čez trideset let, starčka zleknjena na zofi, in se smejala različnim pristopom. Ja, zna biti zanimivo...

Še Tadejo bomo malo vzpodbujali, pa mi res ne bo nič več ostalo... Potem mi ostanejo samo še tehnične zadeve. Brez veze.

Tags:

blogi | osebno

Opla

by piskec 10. oktober 2007 09:05

Pa sem nazaj.

Od 29.9. nisem bral blogov. Niti pisal. Niti surfal. Nič. Pa še tri dni dopusta sem vzel v službi.

No, edino mail sem bral. Čisto izginil pa vseeno nisem.

Se pa je prileglo. Samo knjige sem bral. Bral in bral in še malo bral.

Po pravici povedano imam že malo dosti posedanja in počivanja. Zdaj me je spet začelo srbet.

Ko me spustijo z uzde v službi - če bo sreča - bom šel bloge čekirat. Za vse nazaj. Ojej.

Kar nekaj dela me čaka, anede?

Tags:

osebno

Knjižnice

by piskec 9. oktober 2007 12:20

Knjižnice so super. Ne vem, kaj bi brez njih. Vsaka dva tedna si namreč sposodimo goro knjig.

Večina te gore je sicer za tamaučke, sem in tja pa se najde tudi kakšna knjiga za ostale.

Naša - domžalska - knjižnica je prav fina, odkar je v novih prostorih, pa še prav prijetna. Knjig imajo kar nekaj in tako bo še trajalo, preden mi jih začne zmanjkovat. Torej vse super.

Me pa hudo zanima, a tole delajo zanalašč?

Te svoje nalepke zanalašč lepijo tja, kjer piše kaj pomembnega?

Morda imam samo jaz take težave, ker pač prebiram takole robo, ampak vseeno. Do zdaj sem našel natanko eno žepno izdajo knjige, ki je imela nalepko nekje spodaj in s tem ni motila teksta na zadnji strani.

Le eno samcato.

Vsem ostalim so bile napopane direktno čez tekst. Potem se pa slikaj. Ali pa preberi pol knjige kar v knjižnici, če bi že rad vedel, za kaj gre.

Zanimivo pri tem je, da imajo prav vse te - paperback - knjige spodaj pravzaprav rezerviran prostor za take stvari. Tam je vedno original koda, pa koliko knjiga stane, pa tako naprej. Prostor.

Ampak ne.

V naši knjižnici se nalepke popajo v zgornji desni kot in tako bo za vekov veke! In pika!

Tags:

Tokrat do Sebe nazaj

by piskec 7. oktober 2007 12:08

Večinoma hodim od sebe navzven, kakor je že v podnaslovu bloga napisano, sem in tja pa je potrebno priti tudi nazaj, nazaj do sebe.

Soočati se sam s seboj, je en najtežjih problemov, uspeh nikoli ni zagotovljen. Avtokritika in avtorefleksija bi morali biti stalno prisotni, a obeh se je preprosto potrebno naučiti. In jih aplicirati na svoja dejanja sproti in venomer.

Kakor kaže, jaz še nisem tam. Nisem še toliko dozorel, avtokritika morda še deluje sproti, avtorefleksija pač na žalost ne. A ko naraste občutek pomanjkanja ogledala preko mej, je čas, ko je potrebno kaj ukreniti. Čas, ki ga je potrebno nameniti samemu sebi, se pogledati in se pregledati. Se spremeniti ali spremeniti interese, prioritete in določiti načelna stališča nadaljnjih dejanj.

Zato svoj svet ustavim. Zreduciram na osnovne potrebe in čakam.

Spremembe me ne motijo. Do sedaj sem naredil že kar nekaj temeljitih življenjskih sprememb, takrat, ko sem mislil, da je to potrebno in nujno. Za njih mi ni žal, vedno se na koncu izkaže, da so bile edino pravilne in da so vsem vpletenim mnogo več dale kot vzele.

Vendar pa sedaj ni čas za spremembe, čas je predvsem za postavljanje prioritet, za opredelitev svojih hotenj, svojih želja, seveda pri tem tudi želja in interesov drugih. Kako se vpeti med vse možne silnice, da me ne bo razneslo. Kako se zliti s celoto, da ne gre energija v prazen nič. Kako si zagotoviti nadaljnji razvoj. Kako živeti.

Samoslepil je v tem življenju več kot preveč. Na vsakem koraku nas čakajo, nas vabijo in nas zapeljujejo. Kako naj človek resnično ve, kaj želi, kaj hoče in kaj mora? So vse naše želje le kriki po nečem drugem? So naša hotenja le slepe ulice in ali je naš razvoj pravzaprav pot nazaj k izvoru? Kako vedeti in kako biti prepričan?

Spoznanje, da si sam ravno tisto, kar najbolj črtiš, je boleče. A je spoznanje in samo zavedanje tega je lahko že preskok za naprej. Začetek problema, začetek reševanja. Če ga za začetek vsaj vidiš, se lahko tudi z njim spoprimeš. Za začetek.

Je bloganje tisto, kar si res želim? Je to res TO? Je razvoj programskih zadev nekaj, v čimer uživam? Je postavljanje na lastne noge nekaj, kar bi rad počel? Je služba? Je Družina? Biti član Zevsa, biti član Krtov, biti član skupin? Je to, je vse skupaj, je nič?

Preveč sem si zadal. Preveč me je zadalo.

Brez dobrega premisleka sem padel noter. Kot najbrž vsi mi, ki jih življenje pripelje nekam, jih potisne na rob, takrat šele se začnemo spraševati: kje sem? Kaj počnem? Kaj sploh sem?

Ko postane glava polna in težka, ko se stvari odbijajo od tebe samega, ker preprosto ne morejo več vate, takrat je skrajni čas, da se ustaviš. Da pogledaš, da razmisliš. Da ugotoviš, kje in kaj si. Da ne bi olesenel, da tvoji čuti ne omrtvijo, da se ne obrneš sam vase in izgoriš v plamenu, ki ne najde poti navzven.

Nadaljevati popolnoma enako nima nobenega smisla. Če se problema vedno lotevaš na enak način, ne prideš nikamor. Še propad je vedno enak. Karte je potrebno dobro premešati, jih vleči na drugačne načine. Uspeh pa seveda ni zagotovljen, morda bodo tudi premešane prioritete pripeljale v prazno, temno in slepo ulico, a poskusiti ni greh. Skozi izkušnje se človek marsičesa nauči, tudi čas dolaga svoje, nova spoznanja in nove izkušnje bodo naslednjič dodale svojo težo.

Pravzaprav bitka s samim seboj. Težka in nedoumljiva tudi samemu sebi.

Borba, v kateri ni zmagovalca. Si edinole sam. Ti. Poraženec in zmagovalec hkrati. Ni prvih in drugih, tretjih mest, prostora je le za enega samega. Zate. Ni zmage, ni poraza. Je le pot, pot, po kateri lahko hodiš z dvignjeno glavo in srečo v srcu ali obratno: s sklonjeno glavo in sovraštvom v srcu. Ali pa v nešteto možnih vmesnih oblikah. Na meni samemu je, kaj, kje in kako si bom izbral potovanje.

Z mojega stališča neznansko zanimivo, neznansko privlačno in neznansko vznemirljivo.

En teden odklopa, tri dni dopusta. Branje knjig in nič drugega.

Življenje se počasi vrača vame, rit me počasi začenja srbet, rad bi kaj počel. Še dva dni pa sem tam.

Tags:

osebno | resnobnosti

Ženski nogomet

by piskec 29. september 2007 19:05

Ženski nogomet.

Jutri v Krtini. Ob 10h.

Priprave so končane. Začnemo spet ob 7h zjutraj.

Cel vaški praznik. Cel dan dela.

Jep, naporno bo!

Tags:

Kako do plina?

by piskec 28. september 2007 08:07

Ko gre vse narobe, ga ponavadi še sam biksneš. Tako, da je celota lepo zaokrožena.

Zato sem, sebi v opomin, sestavil navodila, kako se v takih situacijah obnašaš.

  • Ko prideš domov iz službe, so vsi lačni, zato se spraviš takoj, skoraj v paniki, kuhat kosilo.
  • Čeprav že od včeraj veš, da plina ni, si to pozabil. Ko hočeš torej zavret vodo, obupano viješ roke in govoriš pred otroci neprimerne besede.
  • Ker so VSI presneto lačni, mučeniško spraviš plinsko bombo izpod korita in se spokaš v avto.
  • V avtu imaš končno mir, zunaj pa dežuje, torej se lepo odpelješ do prve bencinske. Naša je na Viru.
  • Na mobilca ne odgovarjaš. Pha, nimaš časa ukvarjat se z nepomembnimi zadevami.
  • Na bencinski kupiš plin, sebi pa čokoladko. Ker si bil priden in si rešil družino.
  • Šele zdaj pokličeš ženo nazaj. Ponosen, ker si že vse opravil.
  • Ko te vprašajo, kje hodiš toliko časa, se začni razburjat, da je to težko in da opravilo ni primerno za vsakogar! To lahko počnejo samo izkušeni!
  • Stavek: "sem te hotela prej samo spomnit, da plin že celo leto prodajajo v Krtini. Si pozabil?" gladko preslišiš.
  • Popraskaš se po glavi, če ti slučajno rastejo oslovska ušesa, a se vseeno z dvignjeno glavo odpelješ proti domu.
  • Doma se pretvoriš v "low profile". Še maček te ne opazi. Hitro zmontiraš bombo in še hitreje skuhaš. V tišini.
  • Če boš dobro skuhal, ti bo vse oproščeno.

Pa res ne bi bilo treba, da v časih, ko gre vse že tako ali tako narobe, še zrno dodajaš zaradi lastne pozabljivosti in neumnosti! Res ne...

Tags:

osebno

Kostanj

by piskec 27. september 2007 19:46

Ja, čas je že! Za prvi kostanj.

Zunaj je tema in dežuje. Ravno prav za peko kostanja. Ko se stiskaš pod marelo, si svetiš z lučko, dim ti sili v oči, deževne kaplje pa ti padajo za vrat.

Super.

Potem si pa privoščiš pečen kostanj in spiješ dobro količino kuhanega vina.

In si samo še za spat.

Tags:

Izganjanje hudiča

by piskec 26. september 2007 18:12

Celo uro sem šel danes prej iz službe. Sem se počutil ko driska. Siten na kvadrat.

Pridem domov, pa najprej vse rože pometane po tleh. Veter jih je malo pometel, sem se torej najprej moral z njimi ukvarjat. Potem stopim v hišo in me takoj napade maček. Preden mu ne daš jest, ni načina, da bi karkoli drugega naredil. Še lulat ne moreš. No, fino, evo, zdaj pa ena mala kavica. Jok! Ni mleka. Sem že tulil po celi bajti, še dobro, da nikogar ni bilo doma. Še maček je nehal jest in se je skril nekam za kavč...

In ko se poknem na kavč, da bom vsaj petnajst minut počil, driiiiing, telefon. Uuuuuuuuuuuu... Na hitro sem ga odrajtal in seveda zaspal. Zbudil se v grozi pet do štirih, da sem moral letet kot sneta sekira po tamaučka v vrtec. Pojma nimam, a sva kaj pozabila, je bilo danes vse na njem, jaz sem bil še preveč zmeden.

Tako me je že fejst prijemalo, da bi komu kaj hudega naredil.

In čeprav se mi ni dalo ven, najraje bi se levil na kavču, sem se zbrcal v rit in se odpravil izganjat hudiča.

7.049m, 46:55, 170/92%, 729kCal, 6:39/km. Ker sem začel jezen, sem seveda hitro planil in sem se tudi hitro zmatral. In potem je bila vse skupaj ena velika muka.

Sicer pa je čisto prav. Sitnobo in jezo je bilo treba spraviti ven, jih izgnat. Upam, da se mi je posrečilo, zdajle sem še malo preveč zmatran, da bi natančno vedel...

Vsaj jamram ne več!

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS