Jaz sem ena mala, žalostna, sirova štručka. Vsakemu, ki me kupi, ponujam malce užitka in nekoliko energije.

Za zajtrk sem prav dobra. Še posebno za vse, ki imajo radi slano. Morda samo zaradi okusa, morda pa malce tudi zato, da jim dvignem pritisk na normalo. S soljo mi to uspeva skoraj bolje, kot pa prijateljici kavi s tistim njenim kofeinom.

Ampak danes sem žalostna. Podražili so me in to kar precej. Za celih 25%!

Prav dobro vem, da tisti, ki me najraje jedo, zdajle jamrajo in jamrajo. Pridušajo se, da pa njim ni zrasla plača že zadnjih par let, sploh pa ne za 25%. In da jim najbrž tudi nikoli ne bo. Zato sem žalostna. Čisto lahko se zgodi, da me ljudje ne bodo več kupovali in jedli. Vsaj za enega takega vem, ki to čisto resno premišlja!

Sicer je moja proizvodna cena majhna, a moji izdelovalci se ukvarjajo raje z vsem drugim, kot pa s peko meni podobnih. Premalo zaslužka jim dajemo, pravijo. In potem mene in moje prijateljice vozijo po celi državi naokrog, tudi sama prav dobro ne vem, kako se jim splača, da me vozijo z enega konca na drugi. Najbrž zato, ker sem na koncu precej zasoljena. S soljo in s ceno. Ampak to je že težava tistih, ki me pojedo, do zdaj so se kar dobro držali, saj pojedo takorekoč vse, kar jim nastavimo.

Sicer pa ne vem, zakaj se sekiram. Tale moj porabnik... prav dobro ga poznam! Nekaj časa bo jamral, potem bo pa pozabil. Navadil se bo na mojo novo ceno in čez par mesecev sploh ne bo več vedel, da sem se kdaj podražila.

Ker bo zjutraj še vedno lačen in ker bom tako presneto priročna! Ha!

Kadar smo s Krti, je vedno naporno, a tudi vedno lepo.

Tokrat je bil na vrsti orientacijski pohod in kostanjev piknik. Lansko leto je bilo tekmovanje dobro sprejeto, torej smo vse ponovili še letos.

Mislim, da je kar uspelo. Deset ekip je tekmovalo, kar je za našo vas kar dober dosežek. Pomeriti so se morali v različnih veščinah, pa še nahodili so se kar dobro. Tokrat nismo imeli opisa poti, temveč so se morali znajti po karti. In je vsem kar dobro šlo. Zmagovalci isti kot lansko leto, bo treba prihodnjič vplesti še kako dobro ekipo!

Je pa s tem ena cela gora organiziranja, kar ljudje ponavadi sploh ne vidijo. Midva sva zdajle, zvečer, čisto na tleh. Zmatrana, utrujena in brez vsake volje, še dihat se mi skoraj ne da več. Ko cel dan skrbiš za vse ostale, imaš zvečer res polhno kapo vsega.

Ampak veselje ostane, veselje, da ni bilo kakšnih večjih napak, in veselje, da so se ljudje dobro zabavali. To bo pa še dolgo ostalo.

Organizatorji:

Moja pomagača, oziroma jaz sem bil bolj njun pomagač:

Dan je bil prekrasen, kot se za naše akcije pač spodobi, nisem brez veze vremenar!

Kostanj smo zabelili še z odojkom, posledico stave:

Jasno je, da vedno še kaka druga stava pade. Tokrat je bil na vrsti kozliček. Uff, za las je šlo, ampak smo ga dobili. Čeprav je bila igra težka in trda. Edino s takimi potezami se zmaguje!

Enkratno, tako, kot vedno s Krti. Presneto lepa nedelja!

Ker ni bilo ostalih, sva pa s Karmen odtekla dva kroga.

No, tole je bil pa res prijeten tekec. Spet sem pogruntal, da je vsa fora le v tem, da tečem počasi. Počasi. Počasi. Počasi. Potem je tek res lahko užitek. Če pa se zaletim, se hitro zmatram in hop..., vse postane muka.

Pa mi to ne gre in ne gre v glavo...

8.400m, 59:37, 164/87%, 888kCal, 7:06/km. Počasi, a prav zato luštno.

Zdaj imam do ponedeljka mir, malo je pa treba počivat.

Ja, še sedemkrat do desetke.

Čisto res, matere mi!

Desna noga je bila danes votla. Votla!

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak se je. Presneto fini občutek, ko ne veš, ali te bo nosila, ali bo odpovedala. Hvala bogu me je začela proti koncu bolet, sem vsaj vedel, da jo imam.

Ne vem, zakaj se moram vsakič toliko matrat. Nekateri med tekom razmišljate, premlevate načrte, vsega boga. Vse, kar pa zmorem jaz, je pa v stilu: zdrž!, ali je že konc?, najboljš da neham, brez veze, kaj me vse boli!, kdo mi je reku, da naj tečem in podobno... Nič od niča.

Šele na koncu se zavem, da moram imet še stokrat večjo voljo, kot vsi ostali skupaj, da sploh tečem. Grrrr. Čemu???

4km, 26:14, 173/95%, 419kCal, 6:36/km. Ah, to je to, malce sem se zagnal, ni čudno, da sem bil zmatran...

Sicer pa gre po planu, jutri počasnih 8.4km. Dopoldan, upam, da bo čisto drugače kot popoldan, neprespan in po naporni službi. Upam.

Še osemkrat.

Seveda, jasno! Že vnaprej je bilo določeno, da bom pogrnil na celi črti! Po dobrem razmisleku mi je to popolnoma jasno!

Moja uživaška dušica pač ne pozna mere, ne pozna pravil in ne mej. S tem sem se že sprijaznil, ni druge. Druge še malo presenetim, kdaj pa kdaj, a večinoma ne več, so že vsega hudega navajeni.

Ja, res, sprijaznil sem se, a presenetim sam sebe še vedno. Vsakič.

Takoj, ko sem videl vse tiste solate v jedilnici, mi je bilo popolnoma jasno, da bom kar nekaj naslednjih ur težko dihal, sopel in premagoval spanec. Vedel sem, pa kaj! Biti suženj lastnih želja, je hudič, sploh ni lahko... Saj jih ne morem kar pustiti tam, uboge, same, lepe solatice. Njami, njami.

Na koncu sem nabral za 0,88kg solate, plačal zanjo 5,34€, in pojedel vse, čisto do konca. Še kis sem spil in če bi imel kruh, bi še vse skupaj pomazal.

In zdaj sem točno tak kot, da sem pojedel eno veliko pizzo. Nažrt. Tudi toliko denarja sem dal. Super.

Od solate, ljudje, od solate!!!

Najprej potiho odprem prva vrata, ki vodijo v prostor. Nikogar ni! Super... Pregled ostalih vrat v prostoru kaže, da je vse prazno. Enkratno. Hitro skočim v zadnjo kabino in se dobro zaklenem.

Preverim ključavnico še enkrat.

Olajšano se usedem in nekaj časa prisluškujem. Ventilacija potihem brni, prostor je kar dobro izoliran, vendar napetost ostaja. Iz žepa prav narahlo potegnem škatlico in vžigalnik. Nekaj časa si ga ogledujem, izdajalca. Vedno me pusti na cedilu, njegov zvok je popolno izdajstvo.

Priprave trajajo kar nekaj časa, vse se dogaja v popolni tišini. Šelest papirja, drgnjenje se sliši kot, da bi v bližini vozil vlak. Ustavim se, prisluškujem. Je morda kdo vstopil? Ne? Dobro, gremo naprej.

Vžigalnik trdno primem v roko, potežkam, palec parkrat namišljeno preizkusi svojo pot. Zbiram pogum. Prisluškujem. Je zdaj čas?

Škljssst!

Ma, je*emti!

In vedno, prav vedno, me natanko v tistem trenutku zaboli mezinček. In v istem trenutku se spomnim na oba, na Alfreda v Alfred Hitchcock Presents in Quentina v Štirih sobah. In me boli.

Ni šans, kaj takega ne bi šel nikoli stavit. Izdajalec me vedno izda, še nikoli mi ga ni uspelo vžgati iz prve, takrat, ko je to nujno potrebno...

Disclaimer: Zgodba opisuje namišljeno situacijo neke druge osebe, jaz osebno načelno zanikam vsakršno vpletenost v take in podobne prestopke!

Čaki, da preverim....

....

jah, tekel nisem od 26.9. Hm, danes smo 11.10. Super. Enkratno. Kot naročeno.

Ma, cela štala.

Kaj naj napišem o današnjem teku? Lahko bi samo jamral, kako so mi skoraj odpadle noge, kako sem lovil sapo za njen skrajni konec in kako sem - spet - hotel vse skupaj poslat nekam?

Ma, ne bom, brez veze. Stisnil sem zobe in tekel, o čem drugem pa res nima pomena govorit. Bo jutri bolje.

Maraton se bliža, jaz pa ponovno začel s štirimi kilometrčki. Ohhhhh. Seveda sem mislil, da letim. Rezultat kaže popolnoma drugačno sliko. Upam, da bo v teh devetih treningih, ki sem si jih zadal do maratona, tole pošlihtano. Že tako bom vse gledal od zadaj. Upam, da me zaradi počasnosti vsaj izključiti ne morejo, tudi, če hodim, bom prej ko v dveh urah na cilju, anede?

4km, 27:33, 175/97%, 451kCal, 6:54/km. Bruhahahahaaaaaaa.

Sem si pa napisal vse teke direktno na družinski koledar, si jih dal v telefon, v mail in sploh povsod, kamor sem jih lahko vtaknil. Tako bom pa res težko kakšnega spustil, čeprav pri meni nikoli ne veš.

Mah, kaj sem vse zamudil, ob svojem odklopu...

Dr.Onyx-ev izstop iz Blogosa, prerekanja, sumljive tipe, zakulisne igre, krize, prave zarote! Ja, kar malo mi je hudo.

Postane župe so pač postane župe, danes o tem govoriti je skoraj brez veze. Poleg tega pa sem o Izboru že razmišljal.

Ampak res mi je kar malo žal, da sem ves direndaj zamudil. Morda bi pa lahko kako svoje zrno dodal.

Proti Blogosu nimam pravzaprav nič, Siol je komercialna firma, deluje po svojih načelih. Ves rompompom okrog nje ji lahko le dvigne obisk. Zato njena stališča ne bodo nikoli jasna in čista. Na večino vprašanj ne bo odgovorov. Ker jih nihče ne potrebuje. Opredeljevanje ji lahko le škodi.

Na eni strani piscu bloga ponuja platformo, orodja in vse, kar tak pisec potrebuje. Na drugi strani pa za to seveda nekaj terja. Prikrito, odkrito, vseeno. There's no free lunch, pravi pregovor. Meni se zdi to čisto ok, zakaj pa ne? Ljudje naj bi bili razmišljujoča bitja, ne strinjam se, da jim je potrebno vse dobesedno napisati in opozarjati na prav vsako nevarnost, kot to počnejo američani. Če sam ne veš, da v avtodomu pri 100km/h ne moreš oddit izza volana in si skuhat kave, potem ti noben napis ne pomaga.

Mnenja sem, da smo ljudje svobodna individualna bitja. Da je bistvo v svobodi. Da je bistvo v posamezniku. Ne v skupini, temveč v posamezniku.

Vendar pa se ljudje radi združujemo v skupine. Te ponujajo varnost, toploto in dobro zavetje. V njih se lahko izgubimo, naša glava pa ne moli več navzven. Mnogo bolj varno in mnogo manj naporno, kajne?

A kakor vedno, s tem pride cena, ki jo moramo za to plačati.

Jaz te cene nisem pripravljen plač(ev)ati. Svoboda mi preveč pomeni. Res je, včasih je hudo, včasih bi se stisnil med skupino, pozabil na vse, se zavil v ostale člane, da bi me ščitili in varovali. Se skupine oklenil, ker bi mi bilo potem mnogo lažje. Včasih me kaj takega prime, ja. Večinoma pa ne.

Na žalost mi ni pomembno, da skozi življenje pridem čim bolje in čim lažje, ne. Pomembno mi je, da je moje življenje v skladu z mojimi hotenji, prepričanji in načeli. Edino tako se lahko počutim svobodnega, edino tako lahko normalno diham v tem svetu.

Svet je velik. Skupine so majhne.