Ponavadi gre na Veliko planino vsak dan en cel kup ljudi.

Ampak sam v zimskih petkih je pa vse drgač al kaj?

A moram res jest gazit? Sicer res ni blo prav veliko, ampak meni že tko sneg ni na prvem mestu raznih veselj. Prej nekje zadaj.

Dejmo se drugič prosim potrudit in tudi v petek zgazit gor, a prav? Hvala. 

Sicer pa... tale sneg, sej ne moreš reč, da ni blo lepo, ne? Pa gaz gor al dol in zameti sem in tja...

V soboto smo sicer hitro popadali dol, a vseeno v nedeljo zjutraj nismo bili najbolj zgodnji.

Ni bilo kake potrebe, le počasi se je jasnilo. K sreči je dež res ponehal, meglice so še vztrajale, a se je nekako vedelo, da bo dan kar ok.

Vsaj nam se je tako zdelo. Zato smo kar krenili našemu drugemu cilju naproti, bomo se še vmes ustavili tamle pri tistem kolosu nad Cortino.

Že od daleč smo ga gledali in potem sem po internetu nekako uspel zvedeti, da je to spomenik padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni, pravzaprav ossario, kostnica. Pa smo šli do njega, ko je šla ravno pot mimo in ko tako markantno gleda nad celotno dolino.

Cel hrib je pravzaprav spominski park, sam spomenik, kostnica pa... kaj naj človek reče ob takih neumnostih vojn(e)?

Ossario di Pocol.

Notri so sama imena, imena, imena, na tisoče imen. Mi je postalo kar slabo in sem moral ven. Nekako je vse v neskladju, najprej te pošljejo umret, potem ti pa postavijo betonsko hladen kolos v čast in slavo.

Država. Ha. Vse so iste, briga jih za lastne ljudi, topovska hrana. Kar naj (na)padajo, jim bomo že postavili spomenik, kjer bo rastla lepa travica in se bodo ljudje lepo obanašali in bo vse v najlepšem redu. Ha. Za bruhat. 

Gremo mi raje v hribe. In smo jo mahnili proti Passo di Giau.

Mene je vedno strah teh gorskih cest, a tule v Dolomitih povsem brez potrebe. Na vsako tako točko, prelaz vozijo kar naprej tudi avtobusi, ki so kar precej zasedeni, vozijo pa jih večinoma voznice. Zanimivo. Veliko ljudi se vozi z busi, najbrž sploh ni slaba ideja za naslednjič, po avto se moraš vedno vračat na isto izhodišče, kar je včasih težava za načrtovanje.

Passo di Giau, 2236m.

Kjer smo takoj našli svojo karto, tisto "najmlajšo", s prve slike. Prazaprav je to še vedno ena najbolj videnih kart tam naokoli! V vseh teh letih ni nastalo še nič bolj pametnega...

Počasi se je jasnilo, k sreči pa tudi mraza ni bilo. Lep dan bo! Še pogled nazaj proti Hotelu Passo di Giau in zelenim travnikom prelaza!

Pot nas je peljala po pobočjih pod Nuvolao-om, v začetku so bila še precej mokra in spolzka, da smo se kar fino opotekali. Skale in mokra trava, me je spominjalo na vršni del Raduhe... Bljaki. Tak drseč bljaki.

Meglice so se sicer tanjšale, a z vrha Marmolade niso nikakor hotele. Cel čas sem pazil, da bi se mogoče najvišji vrh Dolomitov prikazal kje izza kakšnega oblaka, a na žalost več kot tega nisem mogel dobit: 

So se pa vsaj ledeniki videli, vsaj nekaj malega, kar je od njih ostalo v teh časih.

Pot se je izboljševala, vedno bolj suho je postajalo, kmalu pa se je izza vogala prikazal tudi Rifugio Averau, 2413m.

Do njega smo k sreči našli vsaj malce bolj začinjeno pot. Ne preveč... samo malo.

Da bomo lahko rekli, da smo vsaj kako skalo prijeli, v tem stilu. Pa tudi zato, da ni bilo treba po isti poti v celoti še nazaj. Si radi razdelimo.

Rifugio Averau, 2413m. Prekrasno sedelce Forcella Nuvolau, v ozadju Averau, 2648m.

Pogledi na vse strani božanski, na eni strani trave in trave in trave...

na drugi pa v daljavi stene Tofan, prav pod teboj pa nadvse prepoznavni Cinque Torri, 

in med njimi glavni, Torre Grande, 2361m.

Mljask.

Sedeli, stali, gledali. Malo pa tudi hodili. 

A ne preveč, ker je izlet primeren res za vse, stare, mlade, velike, male, srednje, kakršnekoli.

Na vrhu Nuvolau-a (kako, hudiča, pa tale Nuvolau sploh sklanjaš?!), je seveda koča, Rifugio Nuvolau, 2575m. Se jo lepo vidi s sedelca, takole v megli pa je kar malce čarobna.

Na vrhu pa glej: vikingi pečejo hamburgerje kar zunaj! 

Hecno, a izkazalo se je, da je vse skupaj naročila velika skupina, ki je napadala vrh ravno takrat, kot mi.

Ja, kakšnega velikega miru v teh Dolomitih pa ni. Sploh ne na takih obljudenih poteh. 

Sicer pa miru ni nikjer, tudi, če ne bi bilo vseh ostalih. Tamauček že poskrbi za to. Parkrat mu je že ratal narest zgago. Naprimer takole.

Rifugio stoji točno na vrhu. Dober je, da ga ne odpihne. Pa je celo ena starejših koč tu naokrog, iz leta 1883. Je pa res enkratna pozicija in razglede, če le so, lahko občuduješ dan ali pa več.

Če ti pa razgledi niso všeč, pa se na vrhu najde tudi kakšno umetniško delo. Ki je meni tako všeč, da krasi vsa moja namizja.

Vračamo se po isti poti do Koče Averau, kjer si privoščimo pivce po isti ceni kot v dolini in še malo uživamo v razgledih. Zraven pa si midva s Heleno zamišljava, da mora biti takale večerja najbrž res nekaj romantičnega, posebnega: 

Dol grede se potem obiramo, kot vedno, občudujemo rastlinstvo

in tudi živalstvo. Svizcev je kot listja in trave, malce posediš, se navadiš na njihovo barvo in oni nate, pa jih je takoj deset, dvajset zunaj.

Potem pa že počasi mahamo koči na vrhu

in ostalim pohodnikom, ki gredo v višave na malo drugačen način,

a Marmolada še vedno ne spusti k sebi

 

zato slikamo še kažipote, da bom lahko doma razmišljal o poteh naslednjič

in se s težkim srcem poslovimo od dolomitskega raja.

Izlet je bil kratek, a za firbce še vedno dolg, je bilo treba slikat, gledat, občudovat, se čudit in tako naprej. Pa smo porabili za tole potem trikrat več časa, kot bi bilo potrebno. Pa se nismo nič sekirali, še dobro, da znamo tudi uživat, ne?

Do doma je bilo še daleč, prepozni pa nismo hoteli bit, naslednji dan je služba, bomo spet gledali s ta belim...

Forni di Sopra so ponudili še dobro kavico in to prav na trgu, ki ga vedno gledam preko kamere!

Slabe štiri ure vožnje in smo bili doma, 728km za cel izlet, od petka popoldan.

Na koncu se nam je ta ubogi vikend zdel dolg kot prave počitnice. Se vidi že po zapisih, saj sem porabil kar štiri dele in objavil n+7 slik. Le kaj bo, če bomo šli kdaj za cel teden, deset dni? A?

Ker kampe smo si prav lepo ogledali in so vsi super, primerni, z bazeni in podobno. In tudi ne prav dragi, hotela za deset dni ne bi zdržali, kamp pa bi že šel... No, eto, bi lahko rekli, da smo kar že zmenjeni!

Juhu!

Pa en lep pozdrav z Dolomitov! Sicer res opisano šele dvajsetega novembra za izlet, ki je bil prvega avgusta, a zato nič manj zavzeto! 

Pohod tega dne torej ni bil ravno najdaljši, je bil pa skrajno lep. Kljub (pre)obilici ostalih turistov, smo se imeli fajn.

Slabo vreme je prihajalo, megle so se spuščale, a za domov seveda še ni bilo. 

Pri Lago d'Antorno smo se tako kar lepo ustavili. Pavza. Malca.

Sicer malca bolj za druge, kot za nas.

Po par minutah so se opogumili tudi najmlajši. In kmalu je bilo celo jezero račk pri nas. Heh.

Ker nismo hoteli iti po povsem enaki poti nazaj, smo se pri jezeru Misurina obrnili proti Schluderbachu, nato pa smo končno le našli nekaj nadvse pomembnega! Je treba probat ali so dolomitske vode tudi tako sproščujoče za noge!

Je, tudi tile potočki so presneto mrzli, kar pomeni, da delujejo. O, ja! Ostala dva sta pa stisnila rep med noge, nič ledene vode nista hotela!

Ogledali smo si še kakšno sotesko ali dve

hoteli pogledat v neko dolino, a se nam ni dalo več prav veliko. Smo pa zavili na kavo nekje ob cesti, kjer je zgledalo kar luštno, a smo po dvajsetih minutah obupali in se odpravili naprej. Vsekakor postrežba enaka kot v našem hotelu, kar je pravzaprav dobro in sva bila kar malo pomirjena: ni samo naš hotel slab, zadeva je simptomatična za celoten okraj. Veliko turistov in neki daljni časi debelih krav puščajo posledice, tudi v naših krajih je v določenih predelih videti povsem enako sliko.

Se nismo sekirali, gremo pa pogledat San Vito di Cadore. Mogoče bo kaj bolj živo od Cortine včeraj...

A se je vreme že hitro fižilo in tisti sejem sredi mesta je kar pospešeno zapiral vrata, vse so že pospravljali. Škoda.

Kar pomeni, da ni bilo prav veliko za videt.

Tako smo šli še do parka, kjer nas je presenetilo hudo cvetoče jezero v sicer prekrasni pokrajini,

a prav kakega navdušenja med nami ni bilo.

Smo pa vsaj spoznali kje sedijo otroci in kje njihovi očetje. Na desni seveda.

Malo smo se še podili po kolesarski trasi sredi gozda, ker pač drugega nismo imeli počet, potem pa je škropenje počasi le prehajalo v čisto pravi dež.

Ker tokrat nisva spet hotela čakati v hotelskem baru na neskončno postrežbo, sva zato zavila kar v trgovino.

Domače, dolomitsko pivo

in grappa, o, ja, to pa bo danes hud žur!

Pa smo vsi trije ob prijetnem škrebljanju dežja in zatopljenosti v ekrane hitro mrknili. Smo le bili zmatrani?

Napoved za jutri je kazala, da bo dež do jutra ponehal, dopoldan pa se bo zjasnilo in bo kar toplo in lepo. Bo res tako, je italijanskim vremenarjem za zaupat?

Bomo videli jutri, kajne?

Tisto, kar smo si prejšnji dan zaželeli, se je k sreči uresničilo.

Jep, dan se je presneto lepo začel!

Za prvi dan smo se namenili pogledat Tre Cime. V tistem malem odrezku iz Planinskega vestnika je bila opisana pot, dostop smo si ogledali še po netu in tako smo bili pripravljeni. Edino tega, koliko bo stala cesta do parkirišča pod goro nismo vedeli. No, smo pa vedeli, da nikakor ne bo poceni...

A že na poti do Lago Misurina so se nam odpirali pogledi. Ah.

Če že pri nas doma vsak dan vzdihujem, ko vidim KSA, kaj šele tukaj! Od vzdihovanja so me imeli že vsi dovolj...

Pa slikaš malo v eno smer in malo v drugo smer in se nikakor ne moreš odločiti, kje je lepše.

Tre Cime so že v ozadju

in tudi parkirišče je že kar polno, kolikor smo videli na povečanem posnetku.

Na privat cesto do parkirišča Tre Cime di Lavaredo smo tako zavili 1.8. ob natanko 8:27. Rampa, kartice, avtomatika, nič ne moreš špilat balkanca, v stilu: grem samo do prvega ovinka, takoj se vračam. Ne gre.

Cena: lepih 24€/dan. Sitnica.

Je pa vsaj lepa cesta, mestoma malce strma, a zjutraj še precej prazna. Avtodomov pa gor že kar nekaj. Razgledi pa... eh (vzdih).

Pa prav na vse strani. Da smo spet vrteli glave in pritiskali sprožilce.

Rifugio Auronzo, 2320m, je res v lepem ambientu. Ampak najbrž je tako z vsako kočo v takem okolje, kajneda?

S seboj smo imeli gojzarje, za vsak slučaj, a se je že od daleč videlo, da bo tole precej sprehajalna zadeva. Vsaj tisto, kar smo se mi danes namenili narediti. Brez plezanja, ferat in podobnega. Sem hotel prvič le sprejemat, pogledat kako in kaj, brez nepotrebne sekirancije. Za ferate bo že še čas. Enkrat.

Potem smo se počasi odpravili, med vsemi tisoči turistov. Pa se spet slikali in slikali.

Gledali plezalce v stenah, ki jih je bilo le malce manj, kot nas na širokih poteh.

In že je bila tu naslednja koča, ki so posejane res na gosto - Rifugio Lavaredo, 2344m.

Vse je zgledalo precej samotno - čeprav je bilo povsod ogromno ljudi, je koča kazala znake osamljenosti. Nič posedanja pred kočo, nobenega glasu iz koče. Še stranišče je bilo na rampo in na 50c.

So imeli pa supe tablo pred kočo, ki nam je vsaj malo razložila zadeve!

Poti je namreč na voljo kolikor češ. Pa koč tudi. Pa takih in drugačnih ferat. In... ja, pa se prvič znajdi. Kako velik krog pa sploh hočemo narest?

Bolj naokrog ali malo manj naokrog?

Na koncu smo sklenili, da se bomo odločali sproti, ko bomo videli kam gre pot za grebenom. Gremo direkt pod stenami ali naokrog še do koče?

Srečaš pa tudi kakšen avto sem in tja. Jaz bi vsekakor šel raje peš.

Je pa bližnjih in daljnih ferat že tule naokrog kar nekaj. Je super gledat v steno in povsod videti kakšne male pike.

Večina je polno opremljena, včasih pa se najde tudi takšni, ki nimajo niti čelade. No, pa k sreči se kakšni tudi obrnejo, tudi to smo videli, ko smo opazovali do kam neki se bodo turisti upali.

Skozi vsako luknjo gre pot, se ni za bat, da kaj ne bi bilo prehojeno. Tale gre na Monte Paterno/Paternkofel, 2744m.

Potem pa se nam že pokaže Rifugio A. Locatelli oz. Dreizinnenhutte, odvisno ali si bolj naklonjen italijanom ali nemcem. 

Na vsakem kuclju je seveda polno ljudi - Sasso di Sesto, 2539m.

Je pa res, da tule kraljujejo predvsem Tre Cime. Vsekakor.

Mala Cima, 2857m, Velika Cima, 2999m, Zahodna Cima 2973m. Seveda imajo tudi tirolska imena Drei Zinnen.

Locatelli se nam izmika, zgleda bližje, kot je potem v resnici. A ga vseeno kmalu ujamemo, 2438m. Z njim upravljajo iz Padove. Hm, zanimivo, daleč je Padova...

Tudi jezerca so prekrasna, z dovolj časa in veselja do kompozicije tule najbrž ratujejo svetovne fotografije!

Pri tej koči je mnogo več ljudi, naročajo pa ne prav veliko. Večina pije kavo, midva se pa ne dava, bova pa dala tistih pet evrov za pivo, si bova že privoščila!

Izkaže se, da v Dolomitih pivo ni drago v hribih, temveč povsod. Prav nič več ne stane kot v dolini. Kako to, ne vem, ko pa smo navajeni, da je pri nas v hribih vse dražje vsaj večkrat.

Sedimo na terasi in občudujemo Tre Cime, ki jih počasi zajemajo oblaki. Kar sedimo in sedimo.

Res ni čudno, da so povsod količine ljudi. Povsod!

Helikopter se kar naprej fijaka gor in dol, upamo, da ni kaj hujšega. Najbrž tule ni tako kot pri nas, ko helikopter večinoma res leti po hribih le v primeru nesreč.

 

Smo pa zadovoljni, precej zadovoljni. Predvsem meni se to kar fino vidi...

Ogledujemo si še različne dostope iz doline, ki so vsi po vrsti lepo urejeni, čeprav najprej zgleda kot da pot kar ponikne v dolino.

Pri planini Langalm, 2283m, ki je tudi odprta za turiste, se ponovno ustavimo, tokrat raziskujemo osrednjo steno Velike Cime. Dva plezalca, en kar naprej hodi dol in gor po vrvi, drugi pa ves čas nekaj motovili direktno pod previsom. Postavljata bivak, tovorita robo gor?

Seveda gre vse počasi, po petnajstih minutah žemarjenja enega od plezalcev, nas mine potrpljenje.

Tu spodaj so spet jezerca in tudi ti bi lahko uspela kakšna svetovna fotka. Z odsevom in podobno.

Pa raje slikam drugo jezerce, za katerega se izkaže, da ima preko sebe do skale napet trak. Za vadbo plezalcev torej...

Še kakšno staro oznako se najde, če le gledaš pod noge!

Še pogledi v daljavo

in smo na zahodnem robu, na Col Forcellina, 2232m.

Tu nas začnejo poditi že druge vrste turisti

nato pa na razstavi možicev

 

postavimo tudi svojega. Moramo. Jasno.

Avtov je ob naši vrnitvi že mnogo, mnogo več,

meglice pa se počasi spuščajo, popoldan je napovedano poslabšanje.

A sonček se še vedno drži. Do hotela pa je še dolga pot. Bomo že še kaj videli vmes, ni res?

Lep krog smo naredili, lep! Ne preveč dolg, tak, turističen, slabih 10km, 460 višincev, 4h.

Za turiste kar ok.

Ampak mi še ne gremo v hotel!

 

Se sploh še spomnimo kdaj smo šli prvič v Dolomite? 2004?

Tamauček je bil takrat še res tamauček, no, danes je enajst let starejši in že večji od mame. Če ne drugega, to pomeni, da smo dolgo, dolgo čakali, da spet vidimo Dolomite.

Predolgo.

Nikoli ni bilo časa, nikoli dovolj dolgega dopusta, nikoli... saj vemo, izgovorov milijone. Pa, kot da bi prvič šli tja za dolgo, še prvič smo bili tam le za en ubogi samcat vikend!

Premalo.

Pa bi si zaslužili več in to naju je peklilo in peklilo. A naredila nisva prav nič v tej smeri.

Dokler... se ni Helena nekega četrtka kar tako, mimogrede, spomnila: "hej, a gremo čez vikend v Dolomite?"

A samo za vikend? In potem je šlo približno takole: kje pa, ni šans, brezveze, škoda, premalo časa, vikend hm, čaki, mogoče pa le, zakaj pa ne, a da bi res šli, ja no pa pejmo, čaki a gremo res, ja ok gremo!

Včasih so spontane zadeve najboljše, kajne?

Ker sva se domenila šele (že?) v četrtek, do naslednjega dne ni bilo mogoče kaj prida planirat. Vzela sva kartice o Dolomitih iz Planinskega vestnika in karto, ki sem jo izkopal iz najtemnejših kotov - še od Dedka iz šestdesetih let. Ta novo edicijo seveda.

Hribi so sigurno še enaki, anede? 

Zaradi pomanjkanja časa sva na hitro rezervirala še hotel, seveda malce izven Cortine, da ne bi bilo predrago, napokala nekaj hrane, sebe in Tamaučka v tamali avto in v petek popoldan, 31.7., po službi, smo jo mahnili direktno proti Cortini.

Tistih cca. 350km ni veliko, se pa vlečejo. Če bi bila avtocesta, bi bilo to povsem nekaj drugega. Je pa vožnja lepa, Julijci, Karnijske in Dolomiti. Kar naprej neki vršaci okoli tebe, da ti ja ni dolgočasno.

Ustavili smo se le enkrat, na malici, nekje za Tolmezzom. Drugače pa smo vse poslikali kar iz avta. Imaš potem na kile takih super dobrih fotk.

Drugače pa si sam hitro najdeš kakšno zanimivost. Naprimer iskanje Pieve di Cadore. Zaradi pesmi, jasno. 

Tolikokrat je pisalo, da je bilo že kar zoprno, slikat sva uspela pa napol...

Ker je bil hotel ok, smo se odločili, da bomo tu kar ostali. Pozicija je dobra, malce ceneje in brez gneče. 

Tako smo bili že pred sedmo zvečer v centru Cortine d'Ampezzo, v ozadju slikoviti Cinque Torri, 2361m.

Slikanje seveda na vsakem koraku

in v različnih pozicijah. Da se bo vedelo, kdo je kje bil! In kateri hribi so kje! V ozadju Pomagagnon, 2450m.

Predvsem sva pa slikala in slikala, ker sva bila presenečena. Pa ne zaradi lepih trgovinic

prekrasnih - kljub oblačnosti - razgledov do Tofane

in nekaterih prelepo urejenih hišk.

Ne, presenečena sva bila, ker je bila Cortina povsem nekaj drugega, kar je bila pred dobrim desetletjem. Takrat je bilo vse živo, vse odprto, nič zapuščenega, ljudje povsod, gneča. 

Tokrat temu ni bilo tako. Veliko hiš, hotelov, restavracij je bilo zaprtih, zapuščenih. Veliko stavb je videlo že boljše čase.

Ljudi za prgišče. Nekaj turistov, a proti desetim letom nazaj skoraj nič. Za vikend 1.8.?!

Kaj se dogaja? Vzponi in padci mondenih mest?

Pozdravili smo se še z ape-tom, ki ga je bilo povsod po mestu dovolj, videli smo ga najmanj desetkrat

in smo šli kar lepo nazaj v hotel.

Kjer pa do piva ni bilo tako enostavno priti. Fant, ki je zasedal bar, je bil namreč en najhitrejših barmanov v tem delu vesolja in ko sva enega spila nisva niti pomislila, da bi morala ponovit kalvarijo naročanja še za drugega.

"Ne, ne, mogoče jutri", sva si rekla.

Bolj pomemben je bil naslednji dan. Kakšno neki bo vreme? Dež, oblačno, sneženo? Se bo kaj videlo? Kam pa čmo it? Do Cim? Jih bova sploh našla?

Popoldan je vreme kazalo kar ok, vsaj z okna hotela se je kolikor toliko lepo videlo gore, nisva pa bila prepričana, kaj sploh vidiva. Na koncu je obveljala, da je tole Monte Pelmo, 3169m, čeprav ne kaže svoje špice.

"Če bo jutri takole vreme, bomo več kot veseli!", smo se kar vsi skupaj pridušali.

Križentaver je hecen hrib.

Že samo ime je hecno, sploh pa zato, ker je na karti označen kot Veliki vrh. Seveda s 419m ni ne vem koliko visok niti velik, mogoče mu res bolj paše ime Križentaver po domače.

Sredi letošnjega poletja, 21.7., kdo ve v katerem vročinskem valu, sva se z našim načelnikom markacistov pri PDD odločila, da bova tole pot malce osvežila, na novo pomarkirala.

Poti je v okolici malo morje, sproti nastajajo nove, markacije pa so bile že obledele, kakšen odsek pa zaradi posek zaraščen. Malo pomarkirat, malo porezat. Je treba obnavljat.

Bila je taka vročina in toliko zaraščenega, da sva tisto dobro uro hoda v obe smeri markirala kar šest ur! Pri tem nama je nagajala vročina, še najbolj pa presnete mušice. Oba sva dobila bojne rane, Lojze je zaradi pikov moral naslednji dan celo na urgenco, ker je tako zatekel v obraz, kamor ga je pičila mušica, jaz pa sem imel obe nogi otečeni še najmanj tri tedne. Nore mušice so bile letos, noro strupene!

Vsak od naju je dobil vsaj štiri pike. Morda bi bilo bolje, da bi bila v dolgih hlačah in vsa zapeta, a kaj, ko je bilo tako presneto vroče!

Ni čudno, da sva takrat posnela le eno fotografijo. Zanimiv in precej star mejnik malce ob poti. 

Težko je verjet, da je letnica prava, sam nimam pojma. Če je, potem bi bilo nujno tako stvar zaščitit.

Pot sva takrat malce predrugačila, nekaj zaradi poseke, nekaj zato, ker je bila itak že narobe vrisana, nekaj pa zato, ker so se v zadnjem času bolj shodile neke druge poti, neke pa zarasle. 

Moda je prejšnja trasa, rdeča nova.

Sva bila kar ponosna, da sva kljub žrtvam - še zdaj ne morem verjet, presnete mušice! - tole uspešno obdelala. A le do Tabora, pot pa gre seveda še naprej in naprej, kar bo treba v prihodnosti obnovit.

Zato sva potem mnogo kasneje - šele 13.9. s Heleno končno šla enkrat skupaj pogledat ta odsek poti. Skupaj tu še nisva hodila, premajhni kuclji in preblizu, pa se nikakor ne spraviš. 

Pejva pogledat, kaj je treba še narest. Vsaj do Oklega, če ne še naprej do Sv. Trojice - ta odsek je ves treba popravit. Pa sva šla.

Začela sva malo pred Krumperkom, tam, kjer sva tudi z Lojzom zadnjič začela. 

Do Tabora je res neke pol urice.

Potem sva pa že morala bolj natančno gledat. Kje so markacije, koliko jih bo za popravilo, zakaj in kako. Sva morala tudi za skladovnicami gledat!

Take bo treba sigurno prestavit, tablice zamenjat, predelat. 

V mnoštvu poti in potk in kolovozov in cest skozi gozd sva potem pregledovala, razmišljala in tuhtala, kako bi sploh speljala markacije, da jih ne bo treba risat ravno na vsako drevo in da bodo kolikor toliko smiselno označevale pot. Hodila gor in dol, levo in desno.

Potem naju je pa itak povsem zmedel nov ogromni konjeniški center v Brdu. Ker nisva še nikoli bila tukaj, vse pa je še dodatno razrito, sva kar malo blodila po gradbišču, dokler naju le ni usmeril bagerist.

Tukaj se bo treba zmenit povsem na novo z lastnikom, morda spremeniti pot, bomo videli, kako bo.

Je pa od Brda potem zoprno, ker greš do Oklega več ali manj po cesti. Tu bo obnova lažja, saj ob cesti ni potrebno toliko markacij, pa zaradi ceste tudi zaraščene niso.

Do tu pa sva že kar rabila slabi dve uri. Ker je treba še nazaj, do Sv. Trojice pa je še kar lep del poti, sva tule raje obrnila.

Še slikico, eno tako - zadovoljno.

Nazaj nisva (z)mogla več po cesti, sva jo mahnila kar počez. Se je izkazalo, da je cel gozd dobro pomarkiran. Vsak po svoje.

Hotela sva it malo drugače nazaj in sva zavila proti Krumperku, a se potem nekje na sredi - kdo ve zakaj - splašila ter zavila povsem v drugo smer. Nazaj k najini poti.

Vmes sva - sredi samotnega gozda seveda - našla polno sveže pokošenih(!) poti. Dolgo sva razmišljala kdo in zakaj neki pa tule kosi potke? Kaj drugega kot zaradi konjev nama ni padlo na pamet, a sigurna še vedno nisva.

Na koncu sva tako naredila kar dve klobasi in se lepo nahodila. Lepo, luštno, mir in tišina. Le tista cesta vmes... no, tej se zdaj znava izognit!

Med hojo sva opazila, da je v teh koncih kostanja kolikor češ. Res, letos ga je tule nenormalno veliko, še celo mala drevesa so bila povsem polna. Sva si rekla, da prideva zaprmej čez dva tedna nazaj, po kostanj!

In smo res prišli, skoraj natanko čez dva tedna. Pol ure nabiranja pa smo imeli polno vrečo. Sicer so kostanji manjši, a jih je kolikor češ!

Hkrati pa smo - končno! - le stisnili eno fotko ubogega Velikega vrha - Križentavra, kar nam prej dvakrat sploh ni uspelo. Pa še tokrat je slika bolj slaba...

Ljudje si v Pragi lahko ogledamo različne stvari. Eni imajo najraje kulturne spomenike, drugi naravne znamenitosti, tretji nič od tega.

Slabe štiri dni sem si tokrat vzel, da si podrobneje ogledam nekatere določene praške znamenitosti.

Najlepše od vsega je vsekakor to, da imajo povsod točenega, da je povsod svež in da ti ne dajo steklenice, ki že dvanajst let izgublja svoj čas nekje med kletjo in teraso. 

V vsaki normalni in ta pravi pivnici, baru, fuglovžnu, zakotju ali še čem, je dovolj, da dahneš le: "pivo". Nobenih milijonov anglosaksonskih vprašanj - temno? svetlo? rjavo? penasto? zeleno?, ki so botrovala temu, da sem na Škotskem prvič, ko sem naročal pivo, na koncu - po desetinah vprašanj - dobil presnet cider.

Pivo.

To je povsem dovolj. Če te kdo vpraša, kakšno pivo pa, je najbolje, da vstaneš in greš. Skoraj sigurno je to turistična past, Čehi tega ne sprašujejo. Čehi si ne delajo preglavic z vprašanji. Če obiščeš dovolj pivnic na dan, boš znamke prav lepo enakomerno porazdelil med seboj, ne da bi moral karkoli izbirati.

Pivo je pivo, tam tako ali tako ne moreš zgrešit. Ni to unionlaški lager, ki te potolče z okusom, ceno in naslednjednevnim počutjem.

Ena od znamenitosti je padla direkt sredi starega mesta. V neki uličici, malce odmaknjeni od dogajanja. Kozel, 10. Oh.

Druga znamenitost se je nahajala na drugi strani Vltave, malostranski Gambrinus. Oh.

Tretja znamenitost je tako hitro pošla, da si je skoraj nisem zapomnil. Najbrž Kozel, 12. Oh.

Četrta je znana zadeva, večinoma kar dosti dražja od ostalih. Po mojem nekje v okolici Mustka. Pilsner Urquell. Oh.

Peta, oh, peta! V pravem ambientu, ko sem bil popolnoma sam v baru, kjer tudi dve stvari nista bili enaki. Predel Vinohrady. Bernard. Oh.

Medklic: če gre kdo na Češko - 14.10. ima Bernard rojstni dan, kjer ti reklame obljubljajo: od 17h pa do "půlnoci 14. 10. nebo do poslední kapky". In to za smešno ceno 10kč, kar znese celih 0,37€. 

Šesto znamenitost sva našla sredi hriba. Kral ma novi gral, Krušovice. Oh.

Ker je bil prejšnji v plastiki, je bilo treba krivico popravit na drugi strani hriba. Slastno in spet: Oh.

Skoraj najbolj znano se je iskalo še največ časa. Sicer ga imajo v Irish pubu, ampak, da bi šel sredi Prage v Irish pub na Staropramen... - nekako mi ne gre. V irish pub greš na irsko pivo, ne? Po možnosti kje sredi Irske, ne pa v Pragi.

Torej težko najdljiva in draga znamenitost nekje v bližini trga republike. Staropramen. Oh.

Zadnjo znamenitost sva doživela le nekako na pol ali pa - če drugače pogledamo - celo dvojno. Kofola in Budvar. Oh.

O, še veliko znamenitosti je v Pragi, še veliko! Majhnih, velikih in srednjih. Kolikor sem opazil, je vsem skupno eno: vse je super dobro, vse in vsak je za en velik OH.

Zato pa je bil prtljažnik nazaj grede poln. Ker take znamenitosti lahko pripelješ tudi domov.  Jupiiiiiii!

P.S.

Ravno danes sem opazil, da je slovenski diskontni trgovec začel preprodajati Kozla po normalni ceni. Laškounion je - končno - zgodovina.

P.P.S.

Diskontni trgovec je tako nemaren s tem Kozlom, da se ga sploh ne da dobit. Klinc gleda, brez veze. Bo treba odpret neko novo linijo, tukajle je 1,28€, gor pa 0,50€. Kje je tu pravica?!

P.P.P.S.

Daljši zapis o pohajkovanju po Pragi pa tule.

Spat smo šli zgodaj. 

Morda celo res prezgodaj. Ponoči se je otrokom kar dogajalo, nisem pa povsem siguren kdo je nočno spanje bolj motil: otrok, ki ni in ni hotel zaspati ali njegova mama, ki ji je to šlo skrajno na živce.

Mene ni nič motilo, motila je le vročina, ki tudi ponoči ni prav veliko popustila, šele proti jutru je postalo znosno. Zato ni bilo šanse, da bi lahko krenili pred pol osmo. K sreči na severni strani še kar nekaj časa ni bilo pričakovati sonca.

Naš cilj je bil Škarjev rob, tam čez se bomo prekobalili nazaj na drugo stran. Škarje so vedno izrazite, vseeno s katere strani gledaš in vedno jih je enostavno opaziti. Od daleč zgleda grozno, od bližje že malo bolje, prehod je pa res enostaven, vsaj glede na vse tiste stene, ki drsijo na sever.

Tako je težko razumeti karte, ki v srednjem delu namenjajo poti čez Škarjev rob oznako "zahtevna" pot. Morda bi bil lahko zahteven del poti le tisti, čisto zadnji del, kjer si moraš res malce pomagati z rokami. Drugače pot res ni v nobenem primeru zahtevna in je lepo speljana preko naravnih prehodov.

A mi smo do Škarjevega roba še veliko počivali. Včasih tudi zato, ker te lahko tam, sredi ničesar, ujame riba in te poje!

Ali pa se ustavljamo le - samo? - zaradi razgledov.

Najprej se ustavimo po kaki uri hoje. Precej za nami hodi še ena družina, trojica. Ko pridejo mimo nas, se le nekih dvajset metrov za nami ustavijo tudi oni. Slišna razdalja, vse naokoli pa prazno, nikjer nikogar drugega. Ok, morda je res prostor super, pa se vsi hočejo tule ustavit. Tako ali tako pa gremo mi naprej.

Potem se ustavimo drugič. Res lepo, kar obsedimo in gledamo. Zakaj je Tamauček oblečen v jakno, ne ve nihče, nikakor ne zato, ker ga zebe. Jaz sem namreč na istem mestu brez majice, zato ta slika ne dela pravice vročini, ki je v teh dneh vladala tudi nad 2000m.

Uživamo.

In potem spet tista družina, pridejo mimo nas in se - tokrat celo bližje, le kakih pet metrov od nas - odločijo za postanek! Tudi jaz brez majice in moj, ne ravno najmanjši, trebuh jih ne moti, ha! Juhuhuhuuu, kakšno veselje!

Helena postane kar penasta, meni gre pa na smeh, ker kar ne zmorem razumet. To je povsem enako problemu na parkirišču - ko sam parkiraš na večjem parkirišču, kjer ni nikjer nikogar, a ko pride naslednji avto, ti parkira direktno zraven. Nikjer drugje ni dobro, najbolje in edino varno je tam, kjer je že kdo drug. Ti pa se na koncu, ob vsem prostoru, ki je na voljo, matraš priti v svoj avto...

Če so se oni ustavili, bo to sigurno ok in varno in dobro in... Pa se dajmo še mi! V slogi je moč, v skupnosti je varno. Je to podobno jatam rib? No, za sesalce se večkrat uporablja naziv čreda ali trop. Hm.

No, mi ne hodimo v gore zato, da bi bili z drugimi, da bi se ne vem koliko pogovarjali, da bi izmenjevali mnenja, kje je dobro za jest in kje je poceni trgovina in kateri obrtnik te ne bo nategnil, ne! V hribih iščemo povsem nekaj drugega, zato nas je tole vrglo s tira in le par minut smo potrebovali, da smo že šibali naprej.

Tokrat celo malo hitreje. Da nas ja ne bi ujeli še tretjič.

Dol nasproti nam prilezeta dve punci, ena ima čelado na glavi, drugi visi na nahrbtniku. Ne morem si kaj, da ne bi bil pameten, moram nekaj zinit, čeprav sem ponavadi tiho. Izkaže se, da je punco, ki nima čelade gor, tako presneto strah tiste "plezarije", da ni nobene možnosti, da bi si poveznila čelado na glavo. Najbrž je imela že tako ali tako Ojstrice poln kufer in se je držala skale z obema rokama, kot da bi jo hotela vzeti s seboj.

Sem jo povsem razumel, tudi jaz bi včasih najraje kako skalo objemal in se nikamor več premaknil. Ampak vsaj s čelado na glavi!

Tako se po dobrih treh urah, ob 10:45 le prekobalimo na drugo stran in potrebno je bilo predajat znanje. S starejšega na mlajšega. 

Teh razgledov ne vidimo prav velikokrat.

Do Korošice se pa potem kar vleče. K sreči opazimo par zanimivih stvari, le malce moraš počakat, si privadit oči in glej, glej - tamle daleč, pod robom stene, sedi celo planinski orel! Njegovo mesto nam izda kavka, ki kar naprej kroži okoli njega in se dere nanj. Kaj imata med seboj, ne opazimo, skoraj sigurno pa ni nič prijaznega. Večje ptice pač rade jedo manjše. 

Poglejmo malce nižje - tam je tudi živo, saj je tam cela čreda gamsov, skupaj s par mladiči, ki veselo skačejo naokrog!

Tako vse tisto kamenje, ki je še pred minuto zgledalo le kamenje, kar naenkrat oživi in hitro spoznaš, da tudi puste pokrajine kipijo od življenja. Le malce se moraš umiriti, si privaditi oči in pogledati.

Do Korošice se res vleče. In ko misliš, da si že za bajto, je do nje še kar nekaj.

Pri Korošici smo tako šele ob 11:50h. Nobene sence nikjer, pivo le napol mrzlo, k sreči je pod kočo pipica, s katero pa imam - kakor zgleda - le jaz veselje. Drugi raje - spet! - kupujejo (toplo) vodo v plastenkah, jaz pa bi se cel stlačil v tisti mali umivalnik, če bi se le lahko. Da o tem, da sem spil vsaj dvajset litrov, sploh ne govorim.

Mrzla voda in cvetoče poljane. Dolgo ležimo tam v travi, do 13:20h, ni čudno, ko pa je luštno!

Ni pa bilo vse tisto ležanje najbolj pametno. Sploh ne na tej vročini, brez sence, brez varovanja, le s klobučki. In do dol - ja do dol, do doline! - bomo rabili še ohohoho časa!

Od začetka še kar gre, a do Presedljaja je dolga, še Konj in Rzenik začneta izginjati v soparah vročičnega dneva!

Na žgočem Presedljaju smo ob 14:48, le pokimamo in jo odbrzimo naprej.

Komaj namreč čakamo varna zavetja gozdov, na kar moramo pa še kar čakati. Ni prav blizu, tja do lovske koče moraš prit, da se končno začne gozd. Vsaj nam se tokrat zdi, da je tako presneto daleč.

Potem je malo bolje, čeprav pa z višino postaja vedno bolj soparno.

Čez sitni del, ki je res že dobro podrt, se zavihtimo brezkompromisno in mimogrede, čeprav me malo skrbi. Težko bo tole porihtati tako, da bo dalo mir. Vse se hitro premakne kak meter, dva nižje. 

Mimo klopce, nato pa nas na polno udarijo serpentine, kjer so se gospod pustili peljati s konjem pri svojem lovu s sokolom. Zato pa so tako dolge, razvlečene in gredo večkrat tako gor kot tudi dol. Prav nič čudnega ni, da je že povsod vse razrito in da tiste dolge serpentine upošteva le še peščica pohodnikov, če sploh. 

Še jaz, kot markacist, sem se resnično trudil, a priznam, da mi je po parih ovinkih, ko greš res tako daleč stran levo in desno, pa sploh ni kake velike strmine, vse skupaj prišlo vrh glave. In smo vsi trije lepo uporabili eno od bližnjic. Ni šlo drugače, preprosto ni šlo.

Prej ali slej bo vse tako zrito in prehojeno, da bo potrebno vse skupaj kar na novo narest.

Ker vročina še vedno seka ko nora, imamo seveda željo, da se shladimo pri Orglicah. Če sploh bo kaj od vode, tega še ne vemo. A kako priti do njih? Pot gre seveda spet v okljukih okoli in naokoli, nekaj časa sledimo, potem me pa spet razkuri in jo mahnemo kar lepo desno in navzdol. To bi morali narediti že kar kakih deset minut prej oziroma takoj, ko smo prečili grapo.

Pri Orglicah pa: presenečenje! Milijon + 7 ljudi. Slapu ni, pa tudi Bela takoj ponikne, nikjer je ni. Ostali so le trije, štirje tolmunčki, v katerih se potem nahaja vsa ta množica ljudi. Super! Nisi čisto prepričan, da bi si v tej vodi sploh umil obraz. Ne. Ne!

Zato jo razočarani mahnemo naprej, bomo šli pa do Bistrice, si rečemo. Čeprav se nam že zdi, da tam ne bo prav nič drugače, vročina je huda, dan nedelja - kako drugače pa naj bi bilo?! K sreči se je vsaj sonce umaknilo za vrhove doline in ne žge več direktno.

A sem in tja gre tudi nam kaj v prid! Bela za Orglicami sicer ponikne, a se potem nekaj nižje tudi kar naenkrat prikaže. In to v popolni samoti, brez ljudi, nikjer nikogar! Ah, juhuuuuu, juhej tulimo in se na hitro spravimo not.

A Bela tu ni več tolmunčkasta, ogreta in dokaj topla, temveč je prava hči spod planin, lepo pretočna in temu primerno - presneto - mrzla! Aaaaaa!

Kaj več od nog nam ne uspe pomočit vanjo, saj sploh ni čudno, da nikogar ni!

Se jo pa tu vsaj da piti in spet popijem za večjo cisterno vode. Sem že rekel, da je vročina huda, kajne?

Ko končno pridemo že kar dobro utrujeni do ceste, je ura že 18:25. Ravno prav, torej!

Zdi se nam, da je do avta na parkirišču še cela ura hoje, a se jaz pogumno postavim za vse nas: "bom šel jaz po avto, vidva kar tukaj počakajta!" Kakšno veliko dobro delo sem naredil, se zavem, ko potrebujem do avta celih devet (9)! minut. Pa še šest z avtom nazaj in to je to. 15 minut. Uau.

Bili smo več kot zadovoljni, čeprav so naše noge fino trpele. Toliko rdečega po nogah še nisem videl, žuljev k sreči nič, a od vročine in nogavic vsa koža skoraj prekuhana. Posledice - k sreči ne boleče, le vidne - pa so še dolgo ostale.

A kakorkoli že - pravzaprav je bila tista petkova odločitev: "gremo v hribe", prav enkratna odločitev. Super smo se imeli, se počasi valili čez doline in prelaze ter uživali čisto vsak korak poti. Kljub vročini. 

En vikend, dve izmed najlepših dolin, kup vtisov, paleta doživetij, cela zgodba. Nikakor ne moreš reči, da se ni splačalo!