Letošnje vroče poletje je bilo v prvi vrsti krivo za tale naš vzpon na Grintovec. Kako se izogniti vročini v dolini in se zavihteti malo višje, v bolj normalne temperature. Vsaj tako smo mislili.

Letos smo že parkrat šli v hribe prespat, večkrat kot v prejšnjih letih, kar me navdaja z upanjem, da bo tega še več. Saj jaz večkrat o tem govorim, a vemo, kako to gre - dokler vikenda v hribih ne omeni Helena, se lahko sam mečem po trepalnicah. Ali pa grem sam, tega pa ne maram.

29.8. je bil en tak prekrasen vikend, ki bi ga bilo težko izpustit. Hudo vroče v dolini in mogoče le malo manj v višinah. Vreme stabilno, neviht ni bilo na sporedu cel mesec ali celo več. Pa kako smo včasih vstajali zjutraj, da bi bili ja do opoldne že nazaj dol, takrat je že povsod sekalo in treskalo... hah, eni povsem drugi časi letos, res!

Seveda je podobno razmišljal tudi ves preostali živelj, ki so mu gore kolikor toliko blizu. In tudi vsi tisti, ki jim gore niso blizu, a je bilo vreme tako super, da so vseeno šli. In še vsi ostali.

Mislim, da še nikoli ni bilo tako težko dobiti parkirnega prostora in da še nikoli nisem videl toliko avtomobilov v Kamniški Bistrici. Čisto tja do konca, pravega Konca so bili parkirani in še malo naprej v Žmavčarje bi bili, če se ne bi na koncu le nekdo - v prebijanju do zadnjega prostega placa - postavil povprek.

Na svoje parkiranje nisem bil ponosen, a sem bil vesel, da sem lahko k sreči malo višji avto le stlačil nekam med podrte hlode, štore, štrleče kamne in cesto. Kam v takemle stlačiš karavan audija nimam pojma.

Ura sploh ni bila zgodnja, pol osmih, a to so prednosti dvodnevnih izletov v stabilnem vremenu - ni treba zgodaj vstajat. 

Čez pet minut smo bili tako že zadihani in meni se je že rahlo poznalo, da bo dan dolg in vroč!

Kakšen je bil plan? Čez Gamsov skret na Mlinarsko sedlo in na Grintovec, sestop na Kokrško sedlo spat. Naslednji dan na Kalško goro in prek Kalc po lovski v dolino. 

Plan super, mi vsi navdušeni, če nam vse tole uspe in se nekdo (le kdo?) ne ustraši prehoda čez Mali Jezerski Grintovec, bo več kot super, gremo, pejmo!

Pot čez Gamsov skret je vsako leto bolj vidna, zdaj je res že uhojena kot kaka magistrala. Strmina pa ne popušča in kmalu smo že iz gozda!

Za te slike pa zdaj res ne vem - ali sem res kar naprej pameten in nekaj razlagam ali pa me le Helena vedno slika v takih pozah? Čeprav, kdo pa bo prenašal znanje na mlajše generacije, a? Gamsov skret je vedno zanimiva stvar, se spomnim sam svojega Očeta in kako sem ob kazanju in pripovedovanju z Lepega kamna zrl v daljave in si skušal predstavljat gamse in skret. Tako, po otroško, dobesedno. Hm.

Naša smer je bila super. Do Skreta nas je prehitel le en pohodnik, vprašal za pot, ker je enkrat prejšnjič zavil pod Kogel in si nato ni upal po zgornjem prehodu, zdaj pa upal, da mu bo le uspelo. Tokrat je po naših navodilih šel v desno, a mnogo, mnogo preveč v desno, mi pa k sreči nismo bili daleč in smo ga lahko s klicanjem preusmerili v pravo smer. 

Res se potka direkt pod vstopom v steno malo porazgubi, a vseeno... človek bi moral biti pripravljen, se prej pozanimat.

Kakorkoli že, mi smo bili pripravljeni. Najprej malca, potem pa oprema. Čelada pride vedno prav!

Nato hočem zavit po prehodu gor, kakor ga poznam, a me ustavi prepreka!

Opala, zaprto? Kaj pa je zdaj to?

K sreči ni tako hudo, na levi že opaziš nove kline in na novo speljano pot naokrog tistega zoprnega trebušastega prehoda na zgornjo poličko. Kamničani so tole lepo uredili. Najbrž manj dela z nadelavo, kot pa potem z reševanjem. Tale pot je obiskana in najbrž vedno bolj bo.

Malce je vseeno treba poplezat, ob klinih

potem pa si hitro na polici, kjer čisto na tiho sopihaš, gledaš predse in skušaš - medtem, ko to vsi kličejo, da se ustavi in se slikaj in podobne norosti - čimprej priti čez. No, vsaj jaz.

Tokrat ni bilo tako hudo, Tamaučku že zaupam (če je splezal Silva Korena na Krn, kaj čem ga jaz pazit?! - prej bo moral on mene), se pa tudi vidi, da sem šel že parkrat tule čez. Nevarnost ostaja, percepcija nevarnosti pa se manjša. Še dobro.

Sledi strm predel s travami, ki te popikajo do krvi, če ne paziš in se jih skušaš kaj preveč držat, Tamauček strmino obdeluje z zafrkancijo, midva pa sopihava.

Ga pošljeva naprej, naj se malo zlufta. Mladost nima meja.

Po klopci bo tudi za naju malo manj naporno. Prekrasen dan, srečani obiskovalci še vedno le 1.

Malo posediš, malo se navadiš na pokrajino, malo pogledaš naokrog in evo, ga, vedno je nekje! Letos so res dobro rejeni!

Klopco predamo naslednjim obiskovalcem, ki se le končno pokažejo za nami, mi pa jo mahnemo naprej proti Podom, pod Skuto in nato po planinski poti proti bivaku pod Grintovcem.

Podi se malo vlečejo, pot je zoprna, a hitro mine. K bivaku me ne spravita, raje se poknem v senčko, kjer me skrbi ali bomo imeli dovolj vode ali ne? Vročina pritiska, da je noro, voda gre pa kar prehitro...

Tudi število obiskovalcev skokovito naraste, prejšnjega miru ni več. Na vrhu Grintovca je vse črno, vse kaže, da se stiskajo, da lahko stojijo na vrhu!

Naslednja postaja, malca!, je malce pod Mlinarskim sedlom, v senčki tiste zadnje velike skale. Vse pride prav. A ne počivamo le mi! Le da njega vročina nič ne moti.

Prehod do severne strehe Grintovca bo zelo zahteven, zato si še mi navesimo železje in ne upoštevamo ostalih, ki skačejo naokrog nezaščiteni, veliko jih je tudi brez čelad. Čeprav je videti, da je kultura varovanja v zadnjih časih precej boljša.

Je res, da smo tudi tu malo zmedeni: če si sposodim Boruta - pri napredovalih samovarovalni komplet pač ne pomaga zelo veliko, včasih zna celo nagajat. Ampak - vsaj čelado bi si pa vsak lahko privoščil.

Na Mlinarskem sedlu se seveda pogled razstre na mnogo drugih vršacev in zatorej ponovno enak pristop:

Če že ne kažem mlajšim, pa vedno sam rad razglabljam kje je kaj. Hribi so pač z vsakega gledišča povsem različni.

Prehod na vršna severna pobočja Grintovca se začne povsem nedolžno, tule tudi čelade ne bi rabil, si mislim, dokler pot ne zavije na vrh Jezerskega Grintovca in ti pogled pade direktno navzdol. Če imaš srečo (in dobre oči) lahko celo vidiš Češko kočo. Meni se je pogled malce meglil (od vročine, od vročine!), zato sem videl le vso presneto globino tja do Jezerskega.

Na drugo stran ni nič bolje, metrov globin je sicer nekaj manj, a vseeno dosti preveč.

Čisto na vrhu ni bilo druge, kot da v čast vsem bogovom in Bogovom kar malo pokleknem in izkažem ponižno zaupanje v odrešenje.

Potem je pa že bolje, skrbi popuščajo, prebil si se čez najtežji del, takele skale so pa ja super!

Vsi trije smo malce napeti, a smo seveda navdušeni. Saj je nevarno, a tudi presneto lepo. Če greš lepo počasi pa res ni hudo! Kratko, a sladko!

Po severni strehi nato do do vrha, preplezamo še tisto zadnjo stenico, ki pa povzroči nekaj skrbi Tamaučku, saj zadnja skoba manjka. Res je fant že velik, a tako pa že spet ne in vidi se, da so roke še mlade in si ne upa/more vleči teže navzgor. Tako jaz spet nekaj visim čez par klinov in mu pomagam, da se zavihti čez, sam pa se potem spet čudim, kako me pa v takih trenutkih ni čisto nič strah. Hm, kdo bi se razumel.

Ob vsej tisti črnini, ki smo jo par ur gledali na vrhu Grintovca, je ob našem prihodu na vrhu le en sam človek. Ravno prav za slikat! Hvala!

Potem gre pa še on dol in mi uživamo v čisti tišini in prekrasnem vremenu. Ura je tri popoldan in nikjer nikogar, čeprav je v knjigi za ta dan kar 60 vpisov (kar najbrž pomeni mnogo, mnogo več obiska)!

Še Tamauček je zacopran.

Ravno, ko se odpravimo, pride naslednja skupina na vrh, hvala vrhu Grintovca za slabo uro samote! Ob takem dnevu in obisku! Uau.

Dol se nam torej nič ne mudi, vemo, da se bo vleklo in da je do Kokrškega kar dolga, zato le počasi. Počasi. Vsako travico izrabimo za ležanje, vsako skalo za sedenje, a vseeno, Kokrško je kmalu tu!

Prijatelji markacisti iz PD Kamnik imajo delovno akcijo, cisterne so že skoraj vkopane. Zraven pa cela skupina praznuje xx-letnico, veseli so do konca. Nekaj piva, veliko klepetanja in kmalu je tu že sončni zahod.

Na drugi strani pa vzhaja polna luna, ki poskrbi, da se tule naokrog cel čas nekaj dogaja. Celo noč namreč ljudje hodijo gor in dol, na Grintovec in povsod naokrog. Pa gledat luno, pa gledat sončni vzhod, pa se sprehajat brez luči po hribih, pa spat v hribih (kajne Marko!), pa... križana gora, več prometa ko na železniški postaji, ej!

Luno moramo pa še sami pozdravit! Eni takole,

drugi malo drugače!

Sobo smo pa tudi imeli, s prav posebnim, prekrasnim razgledom!

Naslednji dan se je ponovilo tisto od prejšnjega dne - sploh nismo bili zgodnji! K sreči na tej strani dopoldan še ni sonca, da bi nas žgalo že kar od začetka. Čelade, brez kompleta, v steni je le par metrov zajle, drugo so le klini.

Juhuhu, spet poplezavamo!

Na grebenu si tik-tak, do Kalške gore moraš pa še nekaj prečit strma pobočja. Mi ni bilo všeč, strme trave niso ravno moja strast. Je pa zato potem enkraten razgled, enkraten! Grintovciiiiiiiiii!

No, tako, zdaj bo šlo pa le še dol! Kar je seveda bolj zoprno kot pa it gor. Pa še precej dolgo bo, precej! Najprej dol na Kalce, potem pa po dolinici do konca in do lovske koče. Bomo našli?  

Do dolinice, v kateri se že vidi shojena neoznačena pot, bomo pa šli malo po občutku, saj sva enkrat že šla tule gor, morda pa bodo možici!

Ja, možicev je kar nekaj, ti nikogar ne motijo, če pa se najde kdo, ki riše črte po skalovju, pa se hitro najde kdo drug, ki jih potem preslikava, briše. Tako, da: če želiš celemu svetu povedat, da veš kje gre pot ali če želiš le pomagat - uporabi možice! So nadvse uporabna in dobra stvar, pa še včasih preveč zagnanih varuhov neokrnjenosti ne motijo.

Ravno tam dol - ko prideš na potko v dolinici - se ustavimo ob neki luknji: malca! Malca! Jemo in pijemo in tako naprej, jaz pa gledam naokoli in kar naenkrat na skali pred menoj - glej, glej:

kaj pa dela železo v skali? Aja? Pa polno ga je naokrog popikanega v skalo, hm... Edino, kar mi pade na pamet, je šrapnel. Bomba.

Še iz vojne? Bomba, letalo, granata? Bi kdo vedel? Je pa tega kar nekaj, a le v tej skali. 

Skrivnost buri našo domišljijo, zato se malca raztegne na kar precej časa. Vroče je že.

Potem nam kar gre, a kmalu naletimo na borovnice in spet smo bolj podobni rimljanom v najbolj dekadentnih časih, kot pa pohodnikom v hribih! 

Skupaj z nastavitvami fotoaparata, s katerimi se NEKDO kar naprej igra!!!

Tu me že vsaki dve minuti sprašujeta, koliko je še do koče. Vsaki dve minuti! Dokler Helena kar naenkrat ne klecne, se zvrne in naredi cel preval čez glavo! Jaz le onemim, otrdim in še preden se zavem, je že pokonci: vse je ok, vse je ok!

Huh, tole je pa bilo... kamen pod nogo se ji je odtrgal, k sreči nobenega špičastega kamna v bližini, nobenega drevesa. Nič ji ni, res je vse ok, še udarila se ni nič, neverjetno, pa cel preval! Ufffa, še dobro!

In ko se tako čudimo in se sam nekaj malega hudujem, ker me je tako prestrašila, se končno le prikaže lovska koča. Končno!

Tole je pa tisto o karti, kar sem nekoč obljubil - repek je tam, kjer je res koča. Morda je narisana kakšna starejša ali pa je samo napaka?

 

Vroče je pa že tako, da imamo ponovno malico in da smo že skoraj brez vode. Navzgor pa pridejo pohodniki, ki imajo s seboj le kakšen liter, dva. V tej vročini jih čaka še dolgo trpljenje... Upam, da se jim izteče dobro.

Lovska pot navzdol me malo skrbi - kdaj me pa ne? -, nikoli še nisem šel po njej dol in sem in tja je res strma. Izkaže se, da je res strmo, a če greš lepo počasi, je vse lepo in prav. 

Najhuje od vsega je potem pot od Žagane peči nazaj gor do avta. Ah! Helena počaka, Tamauček gre pa seveda z mano, ta prav dec. Ker sva se znašla, se PD Kamnik opravičujeva, da sva porabila kar nekaj vode iz soda za tovorno žičnico. Nekateri bi se zmrdovali in pomišljali, ampak v taki vročini ni za pomišljat, kaj čmo. Če je notri kaj, kar za naju ne bo najbolje, bova skrbela jutri. O, kako je pasalo, uau!!!

Še bolj pa je potem pasala Kamniška Bistrica! O, ja! Smo jo spili skoraj celo!

Pa še pivce pri Marjanu, v najlepšem koncu

in tak je bil naš krog! Presneto dobro izbran, večino časa smo bili v samoti, kljub največjemu navalu v hribe, kar sem ga kdaj videl!

Zelo srčno upam, da bo letos tudi kak tak vikend. Da bo lepo vreme, da bomo imeli čas, da bomo zdravi in da se nam bo dalo. Da bo Helena kar naenkrat pogledala in rekla: "kaj pa, če gremo čez vikend v hribe?".

In bomo ostali spet v trenutku na nogah: "seveda, jasno, takoj, prec, juhuhu, pejmo plan delat!".

In ko se spominjam Očeta, ki kaže tja gor proti Gamsovem skretu in sebe otroško odprtih ust, se zavem, da imajo hribi res eno neprijetno lastnost - čist mimogrede te zacoprajo.

 

Spet dobro leto? Seveda, tudi 2015 je bilo enkratno leto! 

Ni stvar v sami realnosti, bistvo sam vidim v tem, kako to realnost sprejemaš. In ker mi gre to kar dobro od rok, so mi vsa leta super, enkratna, dobra in sploh in oh.

Upam, da bo tako ostalo tudi vnaprej in da ne bom podlegel bolj temačni percepciji realnosti. Vsak ima svoje demone, borba pa je težka, naporna ter predvsem stalna. Zaenkrat še zmagujem.

Letos se je nabralo za 121 slik našega vsakdana, malo manj predvsem zato, ker je sistem prenehal delovati Heleni, spisal pa sem 58 zapisov na temle blogu. Ni prav veliko, a sem vseeno zadovoljen, zapisi so namreč vedno daljši.

Želja je veliko, a lepo bi bilo v tem biti skromen. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Čez Komar sva se torej spravila, prenočila - malo v šotoru, malo v avtu - v Bovcu, v soboto pa je bil že čas, da se odpraviva po našega Tamaučka.

Ker smo bili zmenjeni šele opoldan, sva morala porabiti še nekaj časa. Greva malo v Kobarid, tam pa res še nikoli nisem šel na kavo! Enostavno rečeno, a malo manj enostavno za naredit. Vse je kazalo, da so imeli čisto vsi ljudje iz okolici prav enako željo kot jaz! In so šli vsi na kavo. In v pekarno. 

Pri cerkvi Sv. Andreja in kostnici nisva še nikoli bila, tako, da kljub temu, da kostnice niso prav dobre zame, je prav, da sva šla tole pogledat.

Markantno, veliko, impozantno, a hkrati, kot vedno, zame presneto žalostno. Sem raje gledal v daljave Soške doline.

Čas je šel tako kar hitro in kmalu sva bila spet na tabornem prostoru. Skupaj s starši smo pospravili šotore in jih malo očistili, le stežka pa smo te dvanajstletnike prepričali, da bi se pred vsemi ostalimi kaj več pogovarjali z nami. V tem obdobju smo starši med njihovimi vrstniki precej moteč element. 

Namen smo imeli še nekaj kopanja, kar smo hoteli narediti nekje ob cesti proti mejnemu prehodu Robič, v okolici kampa je bilo namreč mnogo preveč ljudi, ni kamp eden najboljših brezveze! Smo pomislili, da bi šli k mostu, kar je bila seveda še mnogo boljšaaaa ideja. Ufff.

Tako smo kar naenkrat padli v Italijo in komaj našli majčken košček zemlje, kjer smo se lahko ustavili, da smo lahko vsaj noge namočili. Na to, da bi kdo kaj slikal, se še spomnili nismo...

Ko smo potem malo zaokrožili po Furlaniji, pa je Tamauček že fino spal. Le kaj neki so delali na taboru, kaj? Spali sigurno niso... Pa sva ga pustila in malo krožila po vasicah.

Sva že bila kdaj na Castelmonteju? Nisva. Torej?

Kar dva hriba sta tam, zato sva otroka pustila v avtu spat (kako neodgovorno!) in se šla malo potepat. S pogledi, sicer ne najboljšimi, na Matajur.

Ampak tisti hribček Castelmonteja je imel polno nekih stvari, od markiranih poti,

klopc, piknik placov, urejenih potk, bunkerjev, križev.

Vse sva pretaknila, vse pretacala, Tamauček pa je še vedno spal.

Zato sva se namenila še v dolino Idrijce, ki je no... nekako odročna. Ker je bil ravno 15.8., družinski praznik, so bili prebivalci onkraj meje skoraj pri vsaki hiši kot v filmih: vsi zunaj na kosilu ob dolgih mizah hrane. Na naši strani meje ni bilo nikjer nikogar. Opustelo.

Mejo sva malo nad Idrijco komaj našla, obmejni prehod Britof. 

Veliko zanimivih stvari povsod. Kaj bi šele bilo, če bi bila pripravljena?

Tako raziskovanje nama je pri srcu. Najprej greš, malce za nosom, veliko po intuiciji, kdo ve, na kaj boš naletel! Naprimer na Sv. Kancijana.

In na polno zanimivih točk, za katere sploh nisi vedel.

Ali pa na Marijino Celje, prav ogromno cerkev na vrhu grebena nekje nad Kanalom. 

V daljavah so nevihte nosile dež, soparno je bilo za znoret in prav nič čudno ni bilo, da ni bilo nikjer nikogar. Vse zapuščeno, opustelo. Le mi in ogromna cerkev.

Table so potem priročna zadeva, sploh za take, kot smo mi, ki nismo imeli pojma, kje smo in kaj je kje.

Smo pa našli Goljevico, odkoder so - po vsej verjetnosti - Goljevščki. No, našli smo tablo, kraja pa le nismo šli pogledat. Na tem koncu nimamo znanih sorodnikov.

Koliko je še takih zanimivih krajev, kjer se še nismo peljali, a? Najbrž kar preveč, še tole je le en manjši del. Bomo pa vsaj vedeli za naslednjič kje in kako je kaj.

Potem pa smo le prispeli na Korado in ker je bilo še kolikor toliko zgodaj, smo šli še malo raziskovat naokoli. Le kaj neki je to, na vrhu Korade? 

Smo gledali in razmišljali in tuhtali... ampak nismo bili dovolj pametni. Šele oskrbnik Korade nam je razjasnil obzorja - potresomerilec.

S to razlago smo bili kar nekaj časa zadovoljni - vsaj do zdaj, ko tole pišem. Zdaj pa sem šel malo raziskat naokrog in najdem tole. Kar je presneto podobno projektu, ki stoji na Koradi. Gre torej za točko kombinirane geodetske mreže 0-tega reda.

Malce drugače, a vseeno še vedno podobno starim betonskim geodetskim kamnom, ki jih najdemo po različnih vrhovih. Nekaj takega torej:

Šli smo še malo naokoli, našli cerkvico Sv. Gemderca - huh, kakšno ime! -,

in nekako upali, da pridemo tja do Sv. Jakoba, ki pa se nam je čudežno oddaljeval, namesto da bi se nam približeval! Še dlje v daljavi in levo pa Marijino Celje.

Zato smo poplesali na manjšem grebenu skupaj z lastovkami ob njihovi večerji (res jih je bilo na stotine!)

nato pa že skoraj zmatrani odšli nazaj proti Koradi!

Še faco ali dve naredimo

preden nas pojejo vse grozne mušice, ki jih je na milijone, pikajo pa tako, da smo v pol ure vsi zabuhli. Koča na Koradi je torej edina rešitev, kjer kljub vročini in sparini super spimo!

Za ta dan je za nami kar lep kos do sedaj več ali manj neznanih poti!

Naslednje jutro nismo najbolj zgodnji, počasi nas odnese v Brda. Najprej do stolpa, jasno. Tu s Tamaučkom trenirava najine strahove pred višino, a nama gre kar dobro. Iz minute v minuto bolje! Upava se celo spustit in se slikat, jeaaaj!

Potem po Brdih malo pokrižarimo, a brez kakšnega cilja.

Dobrovo, Neblo, a nas potem odnese v nasprotno smer, gremo proti Gorici, Trstu. Nekomu se lušta po morju.

Kavo pijemo na ne ravno najlepšem kraju, a hej, senci pri tej vročini ni za gledat v zobe.

Hočemo pod Sabotinom v Gorico, pa nas prometna nesreča kolesarja preusmeri nazaj, iskat druge prehode proti Gorici. Ki jih seveda najdemo. Prej ali slej.

Potem pa proti morju, proti obali. Tam se spet vozimo kar za nosom, jaz sem že malce pozabil kako je tukajle naokrog, zato si ogledamo Vilaggio del Pescatore in milijone jadrnic, a zaradi sparine se nam ne da niti iz avta. Ker gremo po vrsti, je naslednji Devin in kljub temu, da nima ravno najlepše plaže, to dveh morjeljubcev sploh ne moti in ker po sreči najdemo celo parkirni prostor. prav na hitro ugodita želji po skakanju v morje. 

Mene pa ob vseh telesih italijanov in čehov(!), ki se gnetejo na kvadratnem metru, hitro mine vsakršna želja po morju. Vse polno in to kljub temu, da za ovinkom že razsaja nevihta. Najbrž bi imel v Sesljanu dosti več prostora, a bo moral počakat na drugič.

Ravno se kolikor toliko posušimo, preoblečemo in sedemo v avto, ko padejo prve debele dežne kaplje.

Ko bi vedeli, da bo dež letos še precej redka dobrina, bi se pustili še malce namakati. Tako pa smo jo ucvrli domov. Če ne drugega, bo treba oprat cunj za cel tabor in še malce čez!

Dobro sva se torej pripravila na tale, malo podaljšan vikend. En tak komarjasto lep izlet, nato pa še majhno, a sladko popotovanje za nosom, kamor nas odnese. 

In nas je odnašalo. Sem in tja. Ravno toliko, da je bilo super. Pa saj drugače tudi ni moglo bit, kajne?!

geoStik ima popolnoma nov sklop: Kakovost Zraka!

V meniju lahko izbiram med urnimi in dnevnimi vrednostmi.

Ob dotiku iStika za Kakovost zraka se pojavijo koncentracije v odvisnosti od izbire v meniju - za hiter pregled:

Ob kliku na iStik pa se prikažejo vsi podatki, ki so na voljo o tem merilnem mestu:

Mejne vrednosti so hudir in sploh niso enostavne. Zato je potrebno rdeče/oranžne barve sprejemati z dobršno mero razumevanja. Vse je odvisno od časovnih intervalov, podatkov, ki so na voljo, večina pa gre itak na celoletne vrednosti in kolikokrat v enem letu je lahko presežene vrednost.

Ni zdaj, da bi se morali skrivati, če je slučajno kaj rdeče. Kar je v teh dnevih z meglo pri delcih PM10 seveda kar skoraj vsak dan.

Več pa seveda na ARSO, ki je izvor podatkov in za vso to mrežo meritev tako lepo skrbi, zelo pohvalno! Onesnaževanje ima čez še EIMV na www.okolje.info, a njihovi podatki so malce težje za dobit. V prihodnosti torej.

Evo, tako, še en sklop podatkov, o katerem sem razmišljal že par let in ga naredil šele zdajle. Hmmm, še dobro, da ne gre vse tako hitro...

Res je, za naslednji obisk teh krajev sva se dosti bolje pripravila in vzela za petek celo dopust. Ha! Ne bodo naju kar takole...

Sicer sva res cel teden razmišljala kam, kje in kako naj greva, a sva se na koncu le uspela dogovorit: že v petek zjutraj greva, en dan za izlet, nato prespiva nekje, greva po Tamaučka in potem naprej po neznanih koncih Korade, nekje prespat in šele nato domov. Naj bo vikend torej spet poln!

In tako sva bila v avtu že v petek, 14.8. nekje ob treh zjutraj. Midva in liter kave, da bova le zdržala vso to vožnjo do Zadnjice. Čez Vršič seveda. Eh, to je res super pot za navsezgodaj...

V Zadnjici spremenjen prometni režim, zdaj moraš res parkirat že daleč v začetku, a hej, saj gremo v hribe, ni finta v tem, da se čimdlje pripelješ. Je pa res, da je Zadnjica kar naenkrat presneto dolga dolina, do zatrepa je zdaj vsaj kaka urica hoje. Ravno za ogrevanje ob prvem svitu!

Ravno tako se je spodaj pri parkirišču že navsezgodaj ogreval mali italijan, ki je večkrat šprintal sto metrov v eno smer in nato še nazaj. Bil pa je prijazen in smo rekli par besed. Čez nekaj minut je mimo naju oddrvel v nizkem letu. Vse je kazalo, da je bil že dobro ogret...

Enkrat davno sva tule z Markotom z desne prilomastila navzdol, zdaj pa bo treba kar direktno naravnost, čez steno! Ojej.

Odcep sploh ni označen ali pa midva nisva nič videla, le neke stare, obledele markacije: zatrep Zadnjice, na desno proti Komarju, od zgoraj dol z Doliča, levo dolina Zadnjice.

Tokrat me niso pestili kaki veliki strahovi, pravzaprav sem bil precej navdušen in vznemirjen v dobrem, pozitivnem smislu. Kako olajšujoče v primerjavi s strahovi! Le še da pogruntam kako vedno priti do tega, pa sem na konju!

Morda pa so pomagali že prav v začetku fantastični razgledi! Nekaj sigurno je na prebujajočem se Jalovcu, kajne?

Takoj v začetku se svet postavi pokonci in do kapelice italijanskih carinikov si hitro.

Tam sva si nadela železje, si malo oddahnila, se spraševala, zakaj gredo vsi po poti naokoli, mimo naju pa nihče in jo nato ubrala direktno navzgor. 

Pot je stara lovska, kar pomeni, da ubira naravne prehode, kar ji daje precej slikovitosti in vzema napornost. Saj gre res precej navpično navzgor, a brez kakih velikih naporov.

Skozi grapo, ki je najbrž najbolj slikovita scena in če ne bi že prej doma gledal slik, bi se spodaj presneto čudil, kje so tole speljali skozi?!

Pa je z nekaj železja to kar enostavno.

In ker ni nekje visoko nad prepadom, še mene ni bilo strah.

Čeprav izpostavljenosti ni za zanemarjat. A dokler je zajla, bo kar ok, bi rekel jaz.

Se pa držim ko klop. Jasno. In ne gledam dol. No, ja, samo sem in tja.

Res enkratno speljano in obema kar nekoliko prekratko! Le kakšno urico in pol si med stenami v popolni samoti.

Potem si pa že ven in goram je potrebno povedat, da si v njihov! Se jim zahvalit za to, da so, da smo.

Zgornja fotka je seveda naštimana, pri meni gre to bolj počasi, nekako takole:

Nad nama pa v daljavi že Dolič. No, še kar nekaj je do tja...

Nekaj domačih prebivalcev sva v zgodnjem jutru le srečala preden so navalile trume ljudi. A le enega sva lahko slikala, drugi so se nama poskrili še preden potegnem fotoaparat iz žepa. Bo treba vadit kakšne revolveraške spretnosti.

In tako se Komar hitro, prehitro konča. 

Še par korakov in sva že na običajni mulatjeri do Doliča. Na poti čez Komar nisva srečala nikogar, na običajni poti pa bi jih nato lahko štela skoraj v desetinah.

Ta mulatjera je prav posebna mulatjera, ki bi jo moral vsak doživet. Inženirstvo v vsej svoji lepoti, kar meni vedno zazveni v stilu: zato, ker lahko!

Pa še s takšnimi razgledi!

Še sam google ni mogel ostati ravnodušen in je moral poseči v proces dogajanja - takole je on predstavil zadevo:

Mu je kar uspelo, kajne?

Še par serpentin do Doliča, koča že kaže svojo streho,

ko mimo naju navzdol prileti mali italijan z začetka. Čeprav se mu mudi, naju spozna in se ustavi, da spet malo pokramljamo. Človek, tekač, jemlje svojo pot resno. Ima čelado in celo samovarovalni komplet še vedno na sebi. Sicer mu v supergah kar naprej drsi na meliščni mulatjeri, a ga to niti malo ne moti, da ne bi tega še malce izkoriščal za hitrost. Dve uri in petindvajset je letel od spodaj na Luknjo in čez Plemenice na Triglav. 

No, midva še na Doliču nisva, ko je že mimo naju gor in dol s Triglava. Bi se kar vprašal ali je z nama kaj narobe... Seveda ni mogel iz svoje kože, čez serpentine mulatjere se mu ni dalo in je lepo zavil levo na Komar. Dol!

Midva pa sva le počasi zlezla do Doliča, si privoščila pivo, ki je bilo na žalost vseh žalosti toplo! in jo zato razočarano ucvrla do prelaza Dolič. Sem že pozabil ali se s tam kaj vidi ali ne, ali je kak razgled ali ne.

Razgleda nisva slikala, v prvi vrsti zaradi tega, ker ga ni. Si bom poskusil zapomnit za naslednjič, da mi ne bo treba spet gledat ali je razgled ali ga ni.

Čeprav ob koči, kjer imajo samo toplo pivo (najbrž zato, ker se jim ga ne da nosit iz kleti), pa tudi ni za sedet. Avgusta je bilo še v hribih čez trideset stopinj in hladno pivo bi se res prileglo. Najbrž bi spil vsaj še enega. Topli hotelskozdraviliškofinančni godlji pa težko rečeš pivo.

Pa sva šla dol.

Občudovat čudo tehnike in štet serpentine.

In odkrivat kar naprej neke nove stvari, sploh v videnju novih spoznanj. Stara koča na Doliču (kolikokrat je novo že napol podrl plaz, bo najbrž kmalu nova tudi stara), pretovorne žičnice, kasarne alpinov, pomožne hiške itd. Kar naprej je nekaj za gledat... Naprimer sam nisem mogel pogruntat, čemu je tole betonirano direktno v grapo... Hm?

Drzna speljanost - od kje jim ideje?

In spet google ni mogel zdržat, iz parih slik je na koncu sestavil panoramo. Ko jo gledaš, sumiš, da je nekaj narobe z njo, nekaj ne štima, a do zdaj še nisem uspel pogruntat kaj ne štima. Dober je tale google, dober!

Še dobro, da ni vzel moje velike navdušenosti nad prepadi in slikovitostjo same poti!

Res je, da je pot veličastna in super in oh in sploh. Ampak po urah hoje jo imaš počasi dovolj. Štetje serpentin sem že zdavnaj pozabil, zato sem moral lepo doma po karti kar parkrat štet.

Vsega skupaj je od Zadnjice do Doliča natanko 67 serpentin, sedeminšestdeset! Uau.

Zato sva bila kar vesela, ko sva bila spet blizu doline, kjer pa naju je pričakala še mnogo hujša vročina, tako, da sva bila kar malo frustrirana. Po eni strani čimprej dol s teh serpentin, po drugi strani pa čim kasneje v dolino. Kako torej?!

Še k sreči, da je bilo v Koritih vsaj nekaj vode in da ni že vsa izparela v tej vročini! Letos so tile potoki res pravo odrešenje!

Za konec pa... ja, še enkrat tista jutranja urica v nasprotno smer. Priznam, da je bilo zjutraj nekaj lažje in da je bilo okoli dveh popoldan tole pešačenje kar malce odveč. Saj bi se pritoževal nad presnetim parkiriščem čisto spodaj, a se ne bom. Mi je všeč taka dolina brez avtomobilov. Všeč! 

Takle pa zgleda na karti Komar. Ali je kaj komarjast?

Naprej je šel ostanek dneva zelo počasi. Najprej na Trento na hladno pivo, potem pa naprej razmišljat.

Sva toliko razmišljala, da sva imela v kampu v Bovcu kar hitro postavljen šotor, čisto ok in ne prav drago. Pa še pivo je bilo blizu. Le da je bilo do še kakšnega nato kar težko priti. Edini sosed v Bovcu, ki je bil v petek zvečer odprt, je bil nabito poln, prodajalke pa na robu solz: "čisto vsak dan je tako!" 

Seveda, cel kamp je bil v trgovini, kupovali pa s(m)o vsi isto: pivo, vino, alkohol in slanutke.

Da bi postavil šotorček s temi stvarmi na parkirišče in prodajal, bi denar kar sam na kup letel. Da bi odprl še eno trgovino, bi denar kar sam na kup letel. A to seveda ne gre v Bovcu. Tam se raje kaj zapre, ker na kup ne leti dovolj denarja. Hecno, turisti pa zgubljamo čas v vrsti v edini trgovini. Kot v starih časih, juhuhu!

Je bilo pa potem tako lepo sedet pred šotorom, pijuckat pivo in gledat Svinjak, da si hitro pozabil na zgode teh krajev.

Ob prvem mraku sva šla že spat, s tem, da sva vedela, da ponoči pride nevihta.

Ko je padla prva kaplja dežja, okoli dveh ponoči, sva oba skočila pokonci in še preden je padlo naslednjih deset kapelj, sva imela že spakiran šotor v prtljažniku, midva pa sva že spala na sedežih v avtu. Ne da bi kogarkoli v kampu zmotila, zbudila. Še midva se skoraj nisva. Zbudila.

Kakšna hitrost je bila to, sva se zavedela šele zjutraj, ko naju je ponoči malo premetavalo, a k sreči nič hujšega. Ko sva si dodobra pomela jutranje zaspane očke, je bil svet natanko takšen, kot sva ga pustila včeraj, sončen in vroč! 

Zdaj pa po Tamaučka do Nadiže in naprej v nove kraje!

Perzeidi so nas letos obiskali v dneh okoli 12. avgusta.

Vroča poletna noč, utrinki, samotni travnik... romantike poln koš!

Seveda sva se s Heleno takoj strinjala, da greva. Tamle gor, na tisti travnik, že veva kateri! Tam *sigurno* ne bo nikogar! Sama bova s prekrasnim razgledom na dolino, kamniške, na vse skratka!

Cel dan sva se tako veselila tega nadvse romantičnega večera polnega utrinkov in skoraj že uresničenih želja! Še fotoaparat pripravim, da bo še na tone dobrih slik, končno enkrat!

Nisva čakala prav dolgo, že malo pred deseto je bilo že kar dovolj temno, da sva šla.

O, travnik je bil samoten, lepo pokošen, razgledi pa - čeprav v temi - enkratni! Dekco ven in ležat in čakat. In špilat romantiko, seveda.

Ni trajalo dve minuti, ko so je v daljavi zaslišal avto. Čez par deset sekund so se zaprla vrata in le še pol dodatne minute je trajalo, da najin travnik ni bil več le najin... Še dobro, da naju niso pohodili.

Eh...

In ker je večina romantike šla s hihtanjem dvojice kakih deset metrov daleč (ki zgleda z ne-samoto nista imela težav), sem potegnil fotoaparat iz torbe, se deset minut trudil s postavljanjem stojala, vse skupaj obrnil v pravo smer, nato pa ugotovil, da daljinec ne dela. Pa ti slikaj utrinke z roke. 

Eh...

Sicer pa... še preden sem postavil stojalo, je bil najin travnik, najin romantično ravnopravšnji samotni hrib, povsem poln. Vsaj deset parov se nas je stiskalo na tistem presnetem kuclju. Pa ravno tega sva morala zbrat?!

Eh...

Ampak utrinki! Zaradi utrinkov sva prišla! Bodo pa vsaj ti krasni! In vse te želje, ki si jih bova zaželela! Juhejjjj! In tako sva ležala na dekci, poslušala vse najine sosede, eni so imeli cel jogi, drugi malco, tretji pivo, četrti... no, saj nočem vedeti... In sva še malo ležala in zaradi vroče noči uživala ob hladu, ki se je vlekel direktno nad tlemi. In še malo...

Ampak utrinki. No... nekaj je bilo, ne moreva reči, da jih ni bilo. Trije, štirje, mogoče je bil en tak, dober, vse ostalo pa...

Eh...

Res je, nisem prav potrpežljiv in kmalu sva spokala, saj druge možnosti sploh nisva imela. Zelo sva morala pazit, da tokrat midva nisva koga pohodila. Svetit naokrog po ljudeh pa tudi nisi mogel, kdo ve, kaj vse bi lahko še videla!

Tako nama je od letošnjih Perzeidov ostalo vso romantično razpoloženje, par črnih in stresenih slik, trije/štirje videni utrinki in en klop.

Ne nujno v tem vrstnem redu.

Eh...

 

Vsako leto jih naprej postavljamo ob akciji Gremo v hribe, potem jih pa treba kak mesec kasneje še pospraviti.

Večina društev tega ne dela, jih pusti gor, pri nas pa smo mnenja, da take table nimajo kaj iskati po hribih med letom. Pa čeprav to pomeni več dela.

Mal skočit na Velko pa res ne bi smel bit problem, kajne?!

Letos sem manjkal ob postavitvi, zato sem moral sodelovati vsaj pri pospravljanju. Še k sreči, da imam na blogu sliko pravilnega vrstnega reda pospravljanja (tisti spodnji krak od Raka mimo Jurčka na Kisovec je za takrat ko bom velik).

Ker sledi pospravljanje sredi poletja, tokrat je bilo to 11.8., je treba začet zgodaj. Še malce v temi.

Najprej sem se čudil vsem novotarijam na poti do Sv. Primoža - cesto so čisto na novo naredili, jaz pa že dolgo nisem bil tu. Me je kar malo presenetilo.

K Domžalcu tudi tokrat nisem zavil, je bilo še prezgodaj. Je pa zato Marko v Jarškem že pokonci! Malo vode nadomestit, se je že od jutra čutilo, da bo presneto vroč dan...

Eno tablo sem na poti do vrha spustil, ker je nisem našel, nikjer je ni bilo, vsaj tam ne, kjer bi morala bit, to je nekje na ovinku gonske poti malo pred Peski.

Sem šel parkrat gor in dol pa je nisem našel. Je postala nekomu suvenir?

Nato mimo Domžalca in Jarškega čez Gojško in Sončno gričo dol do Raka, kjer sem na ovinku, preden prideš na cesto spet pogrešil eno tablo. Kaj pa je zdaj to? Tehle suvenirjev se bo pa nabralo... Še par let, pa ne bo nobene table več!

Nazaj od Raka do Ravni je še šlo, po cesti do Kisovca pa je postala prava muka. Tudi sonce je začelo žgat, še k sreči, da sem si z malinami vsaj malo krajšal čas.

Tam nekje ob devetih sem bil na Kisovcu že tako presneto žejen, da sem morda spil v zanosu jutranjega pohoda kako pivo preveč. Večina pa še vstala ni. Hm.

V zanosu - ali pa je bilo zaradi piva? - sem gor pozabil tudi majico in trak. K sreči so mi vse prišparali do naslednjič...

Je pa bila pot navzdol zato - a spet zaradi piva?! - bolj luštna in vesela, čeprav se je vlekla, kot že dolgo ne. Itak pa je bilo tako vroče, da je do dol izpuhtela vsa tekočina iz mene, kot da tistega piva gor sploh bilo ni. Na, pa sem bil spet žejen kot prej!

A sem raje počakal do doma, kjer sem si v senci terase lahko spet privoščil enega, nato pa počasi table preštel in naštel -2.

Tole je vedno lep izlet, ampak zakaj je vedno tako vroče? Aja, avgust. Hm.

Planinsko društvo Domžale ima vsako poletje planinski tabor za mlade, ki se ga naš Tamauček rade volje udeleži.

Za starše je to super, saj imajo končno en teden mir. Če ti le uspe še vse ostale otroke nekam razdat...

Seveda pa ni vse tako lepo in enostavno. Na tabor jih je treba namreč pripeljat. Pa odpeljat s tabora tudi. Kar pomeni, da sta dva vikenda sredi poletja kar naenkrat le še pogojna. Ne več cela, samo še napol sta. Sploh, ker so časi prihoda/odhoda vedno nekje opoldanski.

Če hočeš kaj od teh vikendov imet, moraš en velik kup časa porabit za organizacijo.

Pa ravno, ko sva mislila, da dlje od predlanske Logarske in lanske Lepene že ne morejo več it, so se letos spomnili, da je pa Nadiža res super. Ah, najbrž dlje res ne bi mogli it.

A kaj se more, Nedelja, devetega avgusta, vročina, mi pa do Nadiže. Tamaučka sva tako oddala enkrat dopoldan, midva pa sva šla najprej malo raziskovat. Za v kake hribe sploh ni bilo, ne ob 10-11h, že mnogo prepozno, vročina naredi svoje.

Pogledat kamp - super urejen, a človek na človeku, saj ne moreš niti stoje spat... Nato pa pogledat okolico, Napoleonov most.

Stavek "bi se šla kopat?" je zamrl, še preden se je dokončno izustil.

Kje pa bi se kopala? En na drugem?!

Lepote kraja nekako zbledijo ob poplavi ljudi. Morda bi bil za tule primeren kak povsem drug čas.

Pogledat sva šla še na Robidišče, ampak status približno enak: gneča, gneča, gneča.

Je pa greben Muzcev ena tistih stvari, ki bi jo rad enkrat prehodil. Od Kobarida pa čisto do konca! Le kdaj?

Ob 13h sva imela potem z ZEVSom delovni sestanek na Ravni pri Ligu. Smo uredili spominsko postajo Jožeta Goljevščka za ZEVS.

Ko smo prišli vsi tja, sem Heleni rekel: "evo, ena urca, pa greva!"

No, trajalo je približno šest ur, zadeve nikoli ne gredo tako, kot bi si človek želel, kajne, da ne?! Heleni se lahko le zahvalim za potrpežljivost.

A vremensko postajo smo zrihtali in od takrat prav super deluje! 

Tako prav veliko časa ni več ostalo. Mimo Korade, kjer še nikoli nisva bila, v Brda in tam nekje na pico, a sva k sreči prej pogledala, koliko imava denarja pri sebi, tako, da sva si na koncu delila pico in pivo. Do zadnjega centa je šlo, da nama ni bilo treba žulit vode.

Dan se je potem dokončno zaključil ob prebiranju začimb

midva pa sva bila odločena, da se za naslednjič, ko prideva po Tamaučka na tabor, malo bolje pripraviva in da vse tole naokrog precej bolj raziščemo.

In tako je tudi - seveda - bilo. Ampak o tem drugič.