Celjska tura

by piskec 8. julij 2015 15:01

Napoved vremena nama je za praznike prvega maja odnesla Istrski PP, čeprav se je potem vreme pokesalo in iz tiste deževne napovedi na koncu sploh ni bilo nič.

Vreme sicer ni bilo bogve kaj, ni bilo pa slabo, ni deževalo. Midva pa ostala doma, kjer so naju kmalu začele srbeti pete. A ko si enkrat doma, prazniki začnejo letet mimo tebe z neverjetno hitrostjo in tako sva skoraj z zadnjimi močmi enkrat vmes skočila s tega podivjanega vlaka hitrobežečih praznikov.

Ravno na prvi maj. Kot naročeno.

Na hitro sva se odločila, da greva tokrat malo v celjske konce, s čimer sem bil seveda nadvse zadovoljen - samo, da so Trojane in kremšnite vmes! No, pa tudi kaj drugega me je vleklo, naprimer to, da tam naokrog sploh nikoli še nisem bil. To pa že ni več zdravo in je treba popravit, pozdravit. 

Tako sva že prej vse načrtala, ko pa sva se peljala proti izhodišču, Celju, pa po radiu slišiva, da bo danes prvomajski golaž ravno pri Celjski koči. Ojej! Gneča! Kupi ljudi, v jatah po sto?!

Skoraj sva že obrnila, a k sreči le nisva. Najbrž zato, ker nisva imela plana B in nama ni drugega preostalo.

A so se vremena gneče hitro zjasnila, parkirišče spodaj pri Savinji je bilo še skoraj povsem prazno, vse kaže, da je bila ura za prvomajske praznovalce vseeno še zgodnja.

Takoj nato naju je pa še "ne bit taka murka" spravila v dobro voljo.

Druga točka, po kateri sva le še z zadovoljstvom zrla v nadaljevanje pohoda, pa je bila tale slika:

To pa je točno to, kar je hotela videt Helena, točno tisto, kamor je hotela prit. V neki reviji je namreč videla takšnole sliko in evo... sva jo slikala še midva. Mimogrede sva našla pozicijo in hop, klik, prava mojstra!

Potem je bilo vse le še eno veliko zadovoljstvo. Pa prvomajski golaž in gneča gor ali dol.

Prvi klanec ravno za malo ogrevanja

dolge stopnice, ravno za preskok noge.

Nato pa že prve zanimivosti, o katerih se nama ni niti sanjalo. Hiša Alme M. Karlin

Kmalu pa končno le malo strmine celjske Grmade.

Vsega skupaj ni veliko, hitro si na vrhu, naprej pa seže le še križ!

Še pozvoniš lahko, če le želiš.

Se malo razgledaš na stran s Celjsko kočo in smučiščem

ali proti Kopitniku, Mrzlici, Čemšeniški v daljavah

ali pa proti celjski kotlini. Na žalost veme ni najboljše za razglede.

Sledi malo spusta in že sva pri planinski koči na Grmadi. Midva pa vedno mislila, da je planinski dom = Celjska koča. Ojej, ignoranta! Še dobro, da sva šla končno tudi v te konce pogledat, kajne?

No, od tu naprej pa kar naprej nekaj. Najprej cel kup kažipotov

plezalna stena na toplarju iz 1855 

malce višje pa bivak z nujno potrebnimi rožcami in arcnijami vseh barv! Zakaj ga nisva slikala, mi še danes ni jasno. Najbrž zato, ker sva pozabila fotoaparat, kar naprej telefone ven vlečt pa je zoprno. Sploh v teh koncih, ko je kar naprej nekaj za slikat!

Malce naprej taborni prostor Vipota. Kopalnica.

Potem pa sva že pri Celjski koči.

Nekaj greva spit, ljudi je pravzaprav malo, golaž se deli precej sramežljivo, ravno prihaja godba. Se čudijo, kje so ljudje?! 

Še preden godba začne z igranjem, se zapodiva mimo adrenalinskega parka,

počakava na sankače, da se nama nastavijo v leče,

nato pa jo ob godbi mahneva proti Tovstemu vrhu. Hitro nama gre, povsem v taktu prvomajskih koračnic!

Helena se potem pod vrhom zlekne in noče čisto na vrh, tako, da jo naprej mahnem sam. Na vrhu pa - opa! 

Cela jama čisto na vrhu!

In taka lepa potka, da noge kar same stečejo!

Ko sem prišel nazaj dol do Helene, sem bil seveda tako navdušen, da je morala še sama it gor pogledat. Toliko o ležanju torej.

Proti dolini sva se namenila po grebenu. Malo preko smučišča, mimo horoskopa, podobnega tistemu v alpskem vrtu na Golteh,

mimo par učnih poti, 

in novih mtb markacij, ki sem jih dosedaj videl le tu. Zanimiva zadeva, vsaj z mojega amaterskega osebnega stališča, priznam.

Pred Vipoto se nama malo zatakne. Karta na telefonu je no... kako bi rekel... kot pač vse karte v tej deželi - slaba. Pot je narisana na Vipoto, dol pa ne. Hm, hm, hm, greva lahko torej čez ali bova morala it nazaj?

Eh. In sva šla mimo, pod Vipoto dol. Karta doma je imela lepo narisano pot čez Vipoto, sicer narobe, a vseeno narisano čez. Ampak ta karta je bila doma. Beda.

Sva pa našla še Duglazijo (kakšno ime?!), ki je res kar ogromna!

Manjkalo ni niti par metrov novega asfalta, 

ozek podvoz pod železnico in preceeeeeej bolj polno parkirišče! Zgleda, da se je vseeno nabrala kar dobra skupina ljudi in godbeniki niso igrali zaman. K sreči!

Za naju pa še dobro, da sva bila zgodnja, vsaj za ves prvomajski živelj.

Celoten krog je bil torej tak:

Za drugič nama ostane še Hudičev graben - tu morava vzet otroke s sabo - in Vipota, pa bo zadeva sklenjena!

Sva bila kar malce presenečena nad vsem, kar ponuja okolica Celjske koče, meni je veselje videt, da se nekdo trudi in da je urejeno in za vsakogar nekaj, ne pa da vse skupaj sameva. Večja mesta vsekakor morajo imet nekaj takega, naj jim torej dobro služi!

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Ostrež

by piskec 18. junij 2015 15:56

V Zasavju je vse strmo. Vse gozd, ampak strmo k pr norcih.

Da to veš, je najbolj sprobat.

Zato sva šla midva konec aprila, točneje 26.4. malo pogledat te zasavske strmine. A je to res, ali je to samo en mit. Preverit torej.

Višje v gorah še sneg, mi je prav škoda, da zamudim to prebujanje pomladi, zato sem v teh časih raje kje pod gozdno mejo.

Odločila sva se za Ostrež, ki je nekje nad Renkami. Tja čez naju bo enkrat vodila pot, ko bova končno speljala najin Napad na Dolenjsko - od doma do Krškega. Če bova. Ko bova!

Na drugo stran naše doline, čez do Save, sva se prekobalila nad Moravčami, čez Grmače direkt v Ribče. Ta je kar lepa pa še okrog ni treba vozit. Ampak v Renkah se je že zakompliciralo - tiste gostilne sploh ni več in tudi parkirišče, kjer sva hotela parkirat, je ograjeno, zaprto. Da ne bi kdo slučajno parkiral in kaj uničil, ali kaj?

Ni bilo druge, kot da greva naprej po cesti, dokler bo pač šlo. In šlo je do nekega malega parkirišč(k)a. Nimam pojma, kaj narediš, če je avtov več kot štiri. Hm? 

In ker vedno rada hodiva po drugih poteh nazaj, sem bil kar malo razočaran - do sem je potem spet težko prit in če greš že enkrat v dolino, se ne boš po cesti vračal nazaj gor... Ni problem v začetku parkirat malo nižje, v začetku te dodatne poti ne opaziš, na koncu pa je vsak meter, sploh asfalta, kar malo preveč. Zato sem že vedel, da bova najbrž morala po isti poti nazaj. 

Ja, strmine, ne. Res je: so! O, ja, so, so! In to kar dobre!

Ti kar kmalu pade na pamet, da bi začel tulit tiste motivacijske: "a kle okrog nimajo nč bl strmga al kaj?"...

A še preden te kaj takega zagrabi, si že na prvi izravnavi. Ravne - za ime tega ti tudi na karto ni treba pogledat, se že na daleč vidi.

Pojma nimava kje in kaj je Ostrež in napačno ocenjujeva vsak hrib, ki ga vidiva: "lej, tja gor greva!" No, na nobenega od tistih, ki sva jih videla, nisva šla, šla sva na čisto enega tretjega, na tistega, ki se ga - seveda - ni videlo.

Sva pa videla detla, ali je bil veliki ali mali pa ne veva, najbrž posebna zasavska vrsta. Bil pa je čisto lep detel, ki se ni prav veliko bal.

Malce nad hišami par ljudi dela in ko prideva mimo, nama ponudijo domačega jegra, kar tako, mimogrede, iz gostoljubnosti. Malo popijemo, malo poklepetamo, sva pa seveda začudena, redko se to zgodi, zelo redko, časi niso več taki... Večinoma naju podijo ali pa vsaj mrko gledajo...

Malce gozda, malce travnikov

in razpotje!

Končno spet malo strmine, juhej! Jep, tule naprej je spet kar fino, a spet ne prav daleč. Kmalu sva že na vršnem grebenu.

In potem takoj na vrhu. Ostro oko opazi cerkvico tik pod vrhom.

Zaradi razgleda ostaneva kar na vrhu, malce piha, a ni hujšega. Malca time.

Cerkvica je prislonjena tik pod vrh, par metrov nižje, precej zanimiva postavitev. Kot, da je nekomu zmanjkalo moči...

Bi pa prav lahko pojedla tule, ob cerkvici, imajo vse lepo zrihtano!

S tem, da bo treba po isti poti v dolino, sva se že sprijaznila, a kak manjši krog pa lahko narediva, kajne? In sva jo mahnila kar naprej čez Ostrež, na drugo stran.

Mimo kapelice in vode

do prve hiše, nato pa po prekrasni prečnici nazaj do razpotja. Dobra finta, če se hočeš izognit strminam samega vrha - naprimer, ko jo rintaš z Zasavske proti Kumu... No, naprimer.

Prekrasna prečnica.

Takole nekako je zgledal tale izlet z vsaj eno majceno pentljo.

Moram pa spet pokazat vse te nepravilnosti naših kart. Od tega smo potem včasih odvisni, presneto...

Tole spodaj - rdeča je kao markirana pot, modra pa je prehojena, torej tam, kjer res poteka. Če na začetku ne bi gledal naokrog, bi lahko kar naprej po cesti španciral...

Zgornji krog pa ni nič boljši glede natančnosti - bljaki:

Kaj bi lahko rekel na koncu? Pravzaprav naju je tale Ostrež prijetno presenetil. Sicer se rada dava presenetit, sva temu naklonjena, a vseeno. Malce zasavskih strmin, malce gostoljubnosti, nekaj kulture, nekaj prekrasnih poti in nekaj razgledov s povsem drugih strani (ko Čemšeniške planine skoraj ne spoznaš, ker ni v kontekstu drugih hribov).

Luštno!

Naju je pa na koncu malce presunil most v Renkah. Zadeva je namreč napol podrta in zaprta. Pravzaprav naju je tako presenetilo, da mostu niti nisva slikala - e, to pa je tisto drugo presenečenje, ki nama ni najbolj všeč.

In se zdaj seveda sprašujem - kako pa prideš z Zasavske na Ostrež, če pa mosta ni več, markirana pot pa še vedno obstaja? A rabiš je*ene rokavčke pa plavutke za čez Savo?!

V tri krasne, pa se bo Napad na Dolenjsko spet zavlekel...

Tags: ,

domači kraji | hribi

Pomladanska Mokrica

by piskec 12. junij 2015 14:21

Po Jesenski in Zimski Mokrici seveda paše še pomladanska!

Sredi aprila, v najlepšem času za cvetoče preproge pomladanskega žafrana! Mi pa začeli takole:

Presnet dež! Presnet dež! Presnet dež!

Do Domžalca je kar nekako šlo, a me tudi šnopček tam gor ni ogrel. Otroc se niti niso toliko sekiral

jaz pa sem bil ta prav siten star dedec.

Še posebej potem, ko je Heleni odpihnilo marelo in smo jo moral čakat, da se je potopila v meglo, mi pa nismo vedel ne kje je, ne kaj počne in ali bo sploh prišla kdaj nazaj. Bela cesta!

Pa je prišla nazaj, vsa zadovoljna seveda, ker je marelo našla. No, jaz sem bil pa še bolj siten.

Tale dež me je dobro zdelal.

Do Mokrice smo prišli v res lepih razmerah! Še dobro, da smo jo našli.

Petek se je potem bolj ali manj zaključil, kakšnega navdušenja ni bilo, saj je zunaj padalo in nismo nič vedeli kaj bo naslednji dan. Le Tamauček je užival v soju mesečine tablice.

Zbudili smo se v tipično pomladansko jutro. 

Sneeeeeeg!

Dejan in Helena sta jo odbrzela do gondole, pobirat še Darjo, pa gondole sploh ni bilo... Kdo ve, sploh vozi?

A, pa je le prišla! Kakšnega navala na Planino niti ni bilo...

Je bil pa pri gondoli seveda dež

ko pa so prišli do vrha, do Mokrice, je bilo pa že vse lepo sneženo! Prav lepo se uresničuje rek, da kamor pridemo, prinesemo sneg! Super, anede!

Soboto smo preživeli bolj zapečkarsko, a do vrha Gradišča smo pa le šli!

Pri drsanju z vrha pa do Zelenega roba smo malo nad nami zaslišali nek mali avion, celo nekaj je pokašljeval in vse je prav tako zgledalo, da bo kar naenkrat prebil meglo in se zaril med nas! Prav strašno je bilo, povsod okrog nas megla, visoki hribi, tik nad nami pa avion. Ni prav dober recept za srečen konec, ne? Pa so nam na Zelenem robu povedali, da se sem in tja razjasni in ven pokuka modro nebo. Da smo le za las v oblaku, ki se je nataknil na vrh planine.

Presneto!

Tako smo potem preizkušali vodniške in reševalne sposobnosti našega štirinožca

malo požurali in se naslednji dan le prebudili v prekrasno jutro! Juheeeeej!

A snega je bilo kar nekaj, nismo niti vedeli koliko in do katere višine je padel.

Namen pa smo imeli it na Konja! Hm...

Do Planine Dol je še šlo, malo smo se dričali, a je šlo.

Cvetoči žafrani so bili, a večina je bila skritih, nekako takole:

tako,  da nam ni preostalo drugega, kot da jo pogumno mahamo proti Konju. Gremo!

Sem in tja je malce strmo, a nevarno ni nikjer.

Tako smo prišli do planine Rzenik, naprej pa se nam nekako ni šlo. Tule zgoraj je tudi debelina snežne oddeje kar hitro rasla, megle pa gostila. Kakih lepot res ni bilo in vztrajat skozi rušje do Konja ne bi imelo kakega večjega smisla.

Zato smo jo raje mahnili nazaj proti planini Dol, še dolga pot nas čaka do Mokrice! 

Eni so seveda za štose.

Snega je nižje kar dosti manj, ga pa tudi pobira, vsaj zdi se nam tako!

Naravo lahko občudujemo na vsakem koraku!

Namen je bil odpujsati po cesti povsem nakrog, do Domžalca, sicer lahko malce dolgočasno, a tudi širni gozdovi so lahko lepi.

A se je vse skupaj kar malce zakompliciralo. Cesta na severno/vzhodno stran je bila namreč še kar dobro zasnežena, sem in tja so bili zameti. Tam se je seveda udiralo. In tako smo hodili in hodili in hodili in hodili in hodili.

In še malo hodili. In še malo. Pa potem veliko. Pa še malo. No... tako nekako, v tem stilu. Vrh glave smo imeli že gozdov, ceste in vsega.

Kljub neskončnim poljem žafrančkov.

Počitki vedno gostejši, pa še na koncu je postalo celo vroče!

K sreči je bil Jarški blizu in po mali pavzi smo bili takoj hitrejši in bolj veseli! Pa še sneg je pobiralo kot za stavo!

Potem še jest v Domžalca in še malo matrarije do Mokrice. Presneto dolg pohod je bil tole! Čisto možno, da sva malce pretiravala. Je bilo pa lepo, pa še celo Planino smo dali čez!

A ob vrnitvi je bilo treba kar lepo pospravit, poskusit zadet Tamaučka, kar nam ni uspelo...

naredit eno skupinsko

in se vrnit - eni do gondole in dol, drugi pa do Jelševega konfina, do začetka svinjske.

V poznopopoldanskih urah smo našli še malo poslavljajočega se sončka

in ta bele crocuse vernuse. Bi si lahko želeli še več?

Pomladanska Mokrica je bila res povsem pomladanska. Dež, sneg, sonce, mraz, vročina, vse smo imeli naenkrat.

In ponovno en prekrasen vikend!

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 12. junij 2015 13:50

Ena o snegu vedno paše, ko je zunaj super vroče! Ena o koncu marca, 28.3. natančno.

Zadnja leta vse manj hodiva na Kamniško sedlo. Lani sva bila... kolikokrat, enkrat?

Hm.

Pa sem letos hotel to popravit in začel že zgodaj.

Saj ne bi, pa me je Lojze prepričal in me vzel s seboj, sam nikakor ne bi šel v vsem tistem snegu. Pa je bilo treba pomagat Kamničanom pri zagonu vlečnice, ki so jo potrebovali za naslednji dan, ko je bila prireditev Smučka in cepin. Da je treba kolo odmetat in take stvari.

Pa sem se pustil prepričat.

Začelo se je kar ok, na Jermanci. Tukaj še lepo, sončno, nič mraz, nič snega.

Prve plazovine so k sreči minile brez snega, tu me je bilo strah, da ne bo v njih kaj poledenelega snega. Tu me tudi Lojze ne bi čez spravil!

Kmalu pa je zgodba postala povsem drugačna, letnemu času primerna, seveda.

Lep sonček, zaenkrat še kar toplo, nič pihanja, a na Pastircih so bile klopi kar pod snegom!

No, potem se je pa vse pravzaprav šele začelo. Začelo je pihat. Začelo se je udirat. Začelo je bit mraz. Ampak sonček je pa še vseeno lepo sijal in dajal vtis sprehoda. Presneto!

Lojze je večino poti vodil, njemu se je malce manj udiralo. Nekaj ljudi je šlo dol, sva hotela uporabit njihove stopinje, a je to še slabše, veliko predolge so. Poleg tega jih je pa veter v minuti skril in če si bil preveč za tistim, ki je vodil, si lahko že pozabil na stopinje.

Pa tako lepo je zgledalo.

Ja, sva kar nekaj časa potrebovala, a nama je kar šlo. Jaz sem nekaj časa grdo govoril, potem je pa šlo.

Kolo vlečnice k sreči ni bilo na polno zametano, nekaj pa je vseeno bilo. Smo se trije kar dobro namatrali, še najbolj zaradi kletke, v kateri je kolo in potem je dostop precej otežen. 

Malo so imeli težav še spodaj, čeprav je mašina takoj kresnila. Nekaj je bilo treba še ob žici, jo osvobodit, potem je pa počasi vse skupaj kar lepo zalaufalo. In kar nekaj robe se je preselilo gor, h koči, tako, da so imeli naslednji dan kaj za ponudit.

Midva sva pa še malo pomagala, malo poklepetala in se nato spustila nazaj dol. 

Ravno medtem, ko so vsi drugo organizatorji sopihali proti vrhu. Kaptanov plaz je bil pa zdaj ob vrnitvi čisto poln, je moralo enkrat opoldan dol priletet, da je bilo groza. Toliko je bil poln, da sem ga pozabil slikat, madonca... K sreči nisem bil takrat kje v bližini.

Saj je bilo super, ampak res ne morem reč, da sem prav velik ljubitelj snega... Je pa skoraj nemogoče rečt, da ni lepo, prekrasno, če pa Planjava tkole super zgleda, ne?

Za letos torej nič kaj dobro ne kaže, smo že sredi junija, pa je tole še vedno prvi in edini vzpon letos. Hja.

Tags:

domači kraji

Učka in Čičarija

by piskec 9. junij 2015 19:08

Tole sem si želel že nekaj časa, a mi tudi zdaj ni povsem uspelo.

No, tega ne smem reči, da ni uspelo, seveda je uspelo, a celotna želja ni bila izpolnjena. Torej bo tako kot vedno: bo treba še enkrat!

Za kar pa smo že zdavnaj ugotovili, da s tem ni prav nič narobe. Tako.

12. aprila smo šli s PD Domžale in ŠD Krti na Učko in Čičarijo. Takorekoč izlet dvojne narave, za vsakogar nekaj. Za ene malo več pohodništva, za druge malo bolj visoko. Eni več enega, drugi drugega. Po željah torej.

Jaz sem bil izbran za Čičarijo, Helena pa za Učko. Je tako prišlo, sva se sama odločila in ni, da bi se pritoževal, kajne?

Tokrat smo nabrali kar poln avtobus, super! Najprej pred mejo seveda nekje na kavo. So gostilno odprli posebej za nas, lepo je to videt!

V Lupoglavu smo pobrali še naše hrvaške prijatelje, vodiče in se z avtobusom zapeljali do Brgudca. Tam je bila skupinska obvezna. Seveda sem jo moral stisnit tudi sam. Potem, ko nihče več ni gledal.

Potem smo eni zakoračili po planinski poti proti Koritom, ostali pa so šli nazaj na avtobus in do prelaza Poklon pod Učko. Naša skupina bo šla čez Čičarijo, Veliki in mali Planik, ostali pa s Poklona na Učko in nazaj. Dobimo se na prelazu.

Tak je bil plan.

In evo nas, gremo, adijo!

Do Korit je potem šlo kar hitro, meni se je zdelo, da smo tam mimogrede! Zanimiva struga

nato pa Korita:

res lepo!

Ampak Učka je bila pa še nekako presneto daleč! A mi da moramo čisto tja?! Opa.

Planinski dom na Koritih je pod taktirko PD Glas Istre iz Pule, odkoder so bili tudi naši vodiči. Ravno ta dan so imeli na sporedu obnavljanje poti, naokoli se je potikalo na desetine markacistov,

ter čiščenje in vzdrževanje doma. No, pivo smo pa vseeno lahko dobili!

Počitek, a kaj kratek, čaka nas še dolga pot! Le na začetku je bil en gol hrib, 

potem pa je večina redek bukov gozd. 

Sam sem pričakoval bolj zeleno - saj smo ja na morju! - a je tu Istra vseeno visoka čez 1200m in o pomladi še ni bilo govora. Kvečjemu smo našli kako zaplato snega!

Vmes smo čakali, da se mimo nas sprehodi 100 žensk, ki so osmomarčni izlet zaradi slabega vremena prestavile ravno na isti dan, kot naš pohod. Je kar trajalo dobre četrt ure! A fantje se nis(m)o pritoževali!

Dolga pot nas je le pripeljala do Velikega Planika!

Ampak do Učke ni bilo nič bližje! Aaaaaa!

Potem pot ni bila več tako lepa, večinoma smo se držali ceste, IPPja.

In po še malo ceste - kar je dobro za živce - 

smo po petih urah le prišli do prelaza Poklon! Juhuhu!

Medtem pa...

je Helenina skupina napadala Učko! Začeli so na prelazu.

Videli celo nekaj več snega, kot mi

in po dobri uri in pol stali na vrhu!

Na vrhu imaš celega hudiča, od oddajnika do stolpa, kar nekaj stvari za videt. Pa morje. Pa Čičarijo. Pa... Ni, da ni!

Zato mi je res kar malce žal, še posebej, ker so trije iz naše skupine na hitro potegnili še na vrh in nazaj, medtem ko smo ostali jedli in počivali.

No, ampak zdaj je, kar je. Bo treba še enkrat, sem si rekel in s Heleno sva imela celo prekrasen načrt za čez prvega maja, kako bova prehodila najlepši del IPPja od Plomina do Buzeta, a nama je plan pokvarilo presneto vreme. Vemo, kakšno je bilo za prvi maj, kajne! Grrrr.

No, pa drugič. (Imava že izkušnje.)

Še dobra papica na Poklonu, ki je dom PD Opatije, nato pa je bilo že treba proti domu. Dolga pot nas je še čakala.

V Lupoglavu smo se pozdravili še z našimi hrvaškimi prijatelji - hvala za vse vodenje, ki je bilo izvrstno in se vidimo spet na Veliki planini na Zlatorogovi paradi ponosa, 27.6.!

Ampak v naši deželi ni nič enostavnega. Predore so namreč ravno takrat prenavljali. In lepo vreme je bilo. K sreči smo bili lačni in smo že malo pred viaduktom zavili proti Viki burgerju.

Kar smo tam časa porabili, bi drugače stali na viaduktu.

Se je pa šoferju že precej mudilo, njegovih 15 ur je bilo že hudo vprašljivih, ob takih pogledih na cesto sploh!

Zato smo jo zavili - kot v starih dobrih časih gneče na Črnem kalu! - spet prek hriba proti Kozini. Smo kar dobro skrajšali, je pa bilo fino videt avtobus, ki leti po tistih malih cesticah.

A mi se nismo nič sekirali, za nami je bil presneto lep dan, poln vtisov. Nekako se nikomur ni šlo prav domov...

Tole je naša skupina prehodila, kar dober kos poti! Nekih 15km v 5:05h, Bravo mi!

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Včasih morava večkrat

by piskec 25. maj 2015 12:40

Ja, včasih je kam treba it večkrat. 

Ko ne uspe prvič ali pa se nama ne da naprej ali pa kaj podobnega.

Kranjska reber je en tak lep, prav vzorčen primer, ko ne gre in ne gre, čeprav poskušaš. Kljub temu, da jo kar naprej gledaš z avtoceste proti domu in si čisto vsak dan rečeš: "no, zdej je pa res treba tja gor jt!"

Sicer pa v tem ni nič hudega, sva šla že parkrat, pa bova šla še parkrat. Zakaj pa pravzaprav ne? Saj je vedno kako drugače, letni čas, razmere, vreme, razpoloženje, razgledi. Tako ali tako ti vsaka točka, v tej vedno spreminjajoči se naravi, vsakič da nekaj povsem drugega. 

Tokrat sva na Kranjsko reber šla v začetku aprila, tam gori ni bilo še prav nič pomladnega. Zapuščina zime, prav tako se je zdelo, poležana trava, zamrznjen kal, še nekaj snega, snežne plohe. Opletanje zime z repom, bi rekli vremenarji.

Lahko bi že v začetku vedela, da bo tudi tokrat nekaj narobe. Dan je bil siv, mrzel, kljub celotedenskemu soncu, a tako pač je zadnje čase ob vikendih, bljaki. Kar nekaj se nama ni šlo, že ovinki na Črnivec so dali Heleni vetra in ji je bilo kmalu slabo.

Komaj, da sva kaj naredila

jo je že zapustila vsa energija in prva malica je bila že tu. Kar naenkrat ji je pošlo vse in ni zmogla ne koraka naprej, ne koraka nazaj. Tudi jaz nisem mogel pomagat.

Je pa pomagala hrana, ploščica, voda in rum. To vedno vžge!

Seveda pa potem ni šlo v pravem tempu, malce sva bila vseeno pozorna, kaj, če se izguba energije spet ponovi? Malce na lažje sva potem vse vzela, kar pomeni, da se v fotoaparat ujame še vse kaj drugega. 

Zadnjič naju je tule skoraj odpihnilo in zametlo, zdaj pa je le še ostanek snega.

Je bilo pa zgoraj kar precej bolj mrzlo, kal je bil še kar lepo pomrznjen!

In tudi jaz nisem več dal dol rokavic, ko sem jih enkrat navlekel nase, o ne!

Ko si enkrat na travnikih, si potem tudi kar hitro na vrhu. Še par skal daš čez...

in že gledaš Veliko planino v povsem drugi luči!

Enkrat bi šel rad čez cel greben, tja do Lepenatke

a nama mraz, veter, ah, ja... preprosto povedano: ni se nama dalo. Ni dalo.

Ni se nama dalo niti dol do Kašne planine in naprimer potem po cesti desno, da ne bi hodila po isti poti. Ne, ni se nama dalo. Pač ni bil tak dan in takrat se je najbolje kar lepo pobrat. Še fotka,

po isti poti dol, v zavetju še malo počitka in posedanja, vročega čaja pa res ne moreva prinest nazaj domov,

potem sva bila pa že dol.

Seveda, ko pa jaz priganjam, ko se po obronkih Menine podi snežna ploha!

"Pejva že! Lej kaj gre!!!" 

Ujame naju pet snežink, midva sva pa doma še preden se otroc zbudijo. No, skoraj.

Tako pač je to. Včasih kaj uspe, velikokrat ne. A midva sva bila kljub vsemu pravzaprav nadvse zadovoljna. Še danes sicer ne vem povsem zakaj, a zadovoljna sva bila. Izlet(ek) je bil preprosto krasen in to šteje.

Na Kranjsko reber pa bo treba še it, tisti greben bi res dal enkrat čez...

Tags: ,

hribi

Na sestanek na Veliko planino!

by piskec 15. maj 2015 14:43

PD Domžale je imel v začetku aprila sejo UO v Domžalskem domu na Veliki planini. Ker to pomeni, da gre gor Helena, sem seveda tudi jaz začel takoj razmišljat, kako nekako bi tule vodo na svoj mlin preusmeril.

Avto bo za nazaj, to je že večina organizacije.

Da bi mogoče šel spet kar peš od doma? Kot sem si zadnjič že tako želel, pa me je sneg spravil v gaženje?

Ja, zakaj pa ne? 10.4. je lep datum, še lepši dan, prva letošnja vročina pravzaprav. Pejmo!

Traso sem lepo poznal, pazit bi moral le na parih mestih, vse ostalo bi moralo it brez problema. Vseeno si ruto naložim na telefon, vzamem novo usposobljeno uro in upam, da se ja kje ne izgubim in potem nesrečno kličem Heleno: "prit me iskat!" Blamaža, si lahko mislim!

Vročina je, kratki rokavi sigurno, cincam pa ali bi vzel kratke hlače. In to jaz, ki sem vedno v dolgih hlačah, kaj šele v začetku aprila! Res, je bila vročina. Ampak dolge hlače vseeno zmagajo, na Veliki planini sigurno ne bo enako toplo, pa še zvečer bom šele gor. Pa še april je! Dovolj argumentov torej.

Malce čez 13h se torej zapodim za hišo, kar v Krtinski hrib. Kdo pa bo po cesti hodil, še preveč jih bo! 

O, tole bo pa luštno, mi že čez minutko igra srce, juhuhuuuuu!

Tole je pravzaprav čisto dobra ideja, se izogneš začetku ceste v celoti. Za drugič morda prav pride!

Mimo skladišča Hoferja, kjer me preganjajo ultrazvočni preganjalci divjadi. Ultrazvočni? Kar dobro se jih sliši!

Nato pa s ceste dol, čez polje, pod cesto in v gozd. Poln nekih markacij.

Za tu nisem povsem prepričan ali se bom dobro znašel, vse je markirano, polno kolovozov, kdo ve, kam gre kaj? Pa le ena, ena samcata tabla.

Kar pomeni, da takoj, ko srečam fante sredi gozda drevesa podirati, se zmedem in zavijem desno. Kdo bi vedel zakaj, k sreči mi kmalu potegne žiroskop, da tale smer pa ne bo prava. Na karti se tak izpad iz smeri lepo vidi. Res sem se zmedel...

V Rovi jo mahnem direkt do cerkice, čeprav mi ni nič treba, a vseeno. Še vedno sem navdušen.

A hrib je presneto strm, ne moreš kar naprej dol, ne! Strmine so prehude, malce se je treba vrnit in počez do dol, do potoka. V navalu navdušenosti potok celo preskočim in ne grem nazaj (par metrov) do mosta, kar je zame neobičajno. Zgleda vročina vpliva tudi name.

Nato sledi dolgočasen asfalt do Kolovca, skušam nekaj s tekom, a odneham po treh metrih. Kaj pa vem, nekako mi ne gre vkup z mojimi 100+ kilami, morda navzdol, tule pa sigurno ne. Pa še direktno po soncu, hvala. Sicer pa mi take dolgočasne ceste prav hitro minejo, odklopiš in si.

Mimo fensi hiš in gradov, na makadam in že sem pri Čehu in spet v gozdu. Ta odsek do ceste Palovče - Kamnik smo nekoč davno trasirali in nato tudi šli po njem, a nekako nisem verjel, da se ga bom spomnil. Vse je šlo po zelo usekanih kolovozih, skoraj drčah, kar naprej levo in desno, le toliko sem se spomnil.

No, tokrat pa... jah, žled, ne! Sem že malo pozabil na tegobe lanskega žledoloma, kaj? Tisti kolovozi, ki jih niso uporabljali za direktno čiščenje, so ostali podrti, zasuti, naloženi z vsem drevesjem, kar ga je naokrog. Ojej. 

Ja, tule se je bilo težko prebit. A si tokrat nisem delal prav nobene skrbi, niti za trenutek nisem zastal, ampak sem kar ril naprej, se ogibal največjim drevesom, plezal gor in dol in se sploh nisem dal motit. Res nenavaden dan zame.

Po karti sodeč - kar sem videl seveda šele doma - pa sem celo šel čisto pravilno! Tja do Grdavovega hriba je gladka črta, ker sem šel kolikor toliko hitro, naprej pa je precej nazobčana, čez vejevja in debla gre počasi, a sem smer držal popolnoma ok. Še dobro, ne?

Malo me je potem skrbelo, kako bo na drugi strani, v dolino do Vrhpolja, ko se cesta konča. Kaj pa bo tam, bo isto vse podrto? Pa se je izkazalo, da je sicer tudi tam vse podrto, a je vseeno nekdo pot lepo očistil, tako da je super prehodna, sem lahko celo malo potekel. Navzdol gre. 

In čez glavno tuhinjsko cesto v hrib - hm, kaj pa je zdaj to? Zadnjič tule ni bilo ničesar, zdaj pa že stoji hiša! Sem moral skoraj škarpo preplezat, k sreči še niso vseljeni, naslednjič bo bolj zoprno, mi ne gre nekomu skoraj čez balkon lest...

Potem sem se pa končno ustavil na klopcah. In se spomnil, da imam s seboj tudi fotoaparat! Hej! 

Ko je zanimivo, se mi vedno mudi in ni časa za slikat, ko pa... Na koncu ostanejo slike malic, eh.

Je pa tule lep razgled na Vrhpolje.

Potem se zapodim čez hrib, ki je itak še ves podrt in požagan še od pred žleda, tako, da tu ni težav in se zapodim mimo prijaznih lastnikov v grapo, ki pripelje na Hrib nad Kamnikom.

Malo pozabim, da smo tule hodili, ko je bila zima, zdaj pa je pomlad. Neke vrste rastlinja se začenjajo prebujat in na zaraščenost poti je potrebno malo bolj pazit!

Morda bi bilo bolje, da en kolovoz prej zavijem navzgor, a ker sem danes tak stroj, ki melje vse pred seboj, se kar naenkrat znajdem sredi

Jebela cesta, tegale mi pa res ni bilo treba! Vrnil bi se pet metrov in obšel vse skupaj, ampak ne, je treba direkt skoz, ne? Imam malo sreče, da je šele začetek pomladi in robida še ni v vsem svojem sijaju!

Nekaj bojnih ran mi seveda ostane. Ravno toliko, da jih lahko potem komu pokažem, ravno prav torej!

Tiste nekdanje klopce ravno na koncu grape ni več. Je pa zato nova hiša in polno nekih pastirjev in ograd. Hja, spremembe!

Pri Porebri se odločim, da ne grem okoli po cesti, kot smo šli zadnjič, temveč, da bom užgal eno od tistih znamenitih "sedemdeset". Morda najdem celo znamejne ali dva, kaj?

No, našel nisem prav veliko, največ je bilo podrtih dreves. Jasno.

A tudi tu se nisem dal in ko bi morala biti znamejna a je bilo le vse zaraščeno, sem se zapodil kar počez in hitro našel na cesto. Vseeno kar dosti bolje, kot pa cela pot po cesti naokrog! Drugič bom našel še vse kaj drugega!

Potem pa prideš na planoto, kjer je vasica Gozd. Škoda le, da je bil tak vroč dan in so bili razgledi slabi, a če bi tole zagledal ob kakem za razglede lepem dnevu...

pa sem že tudi takole, v mrču, začel kar poplesavat in si živžgat in tudi cela dolgooooočasna cesta čez planoto mi ni bila prav nič v napoto! Kako razgledi lahko oživijo človeka, kaj?!

Do številke 1, kakor že dobro poznamo:

pa smo že v Podstudencu in nato v Krivčevem.

A gostilna pri Jurčku je zaprta, nikjer nikogar, grem do Logarja, ta tudi brez opozorila zaprt, zgleda za vedno. Se čudim, vse propada?

Ravno takrat se mimo pripelje Helena, torej sem čisto v časovnici! Pravzaprav lahko še malo počivam, toplo je, luštno, prav nikamor se ne mudi!

Pa čez deset minut gospodarica Jurčka le pride, je bila le v trgovini! Tako le dobim zasluženo pijačo in se dodobra odpočijem. Vse gre po planu!

Od Jurčka gor do Domžalca je potem znana pot, lahko bi jo zavezanih oči oddelal. Vzamem jo počasi, ne smem biti prezgoden, sestanek bo kar trajal! Je pa zanimivo, da kljub temu, da ni več sonca in da se počasi dan nagiba h koncu, od mene kar teče! Huh, sredi poletja ne teče toliko od mene, kakšen april pa je to, a?

Korak za korakom, res grem počasi, luštno je in nič me ne preganja, pa pridem gor!

Mogoče sem le malo zamudil tiste najlepše dnevne razglede, kot jih je videla Helena:

 
(C) Helena K.

a sem vseeno nadvse zadovoljen!

Tokrat je to šlo res tako nekako mimogrede. Kar greš in ... no, prideš. Sestanek sem seveda zamudil, a tako je bilo tudi planirano.

Saj vem, da vse skupaj nič ni, a ko od doma gledaš tja proti Veliki planini in se ti zdi neskončno daleč... pa niti ni.

Sploh ni. Nekih 26km, slabih 7h ur, 1800 višincev

Je pa tole ena lepših poti, razgibana, vse je notri, gozdovi, visokogorje, ceste, makadami, zapuščenost, vse se najde, res je super trasa! Po mojem bom šel še kdaj, ja, res!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Čreta

by piskec 12. maj 2015 10:43

Vedno, ko se spuščaš po avtocesti s Trojan proti Vranskem, pred tabo zraste eno tako zanimivo pogorje. Več, sicer ne prav visokih, a kar solidnih hribov z veliko gozdovi.

Seveda, hoste so mi v veselje, zato sem to pogorje, Dobrovlje, vedno pozorno opazoval in razmišljal, kako neki je tam gor. A to opazovanje in razmišljanje je trajalo kar preceeeeej časa. Pravzaprav veliko let.

Dokler se ni nekega lepega dne odločila Helena, jasno. "Gremo na Čreto!" je rekla. In smo pogledali na karto, okvirno orisali pot in šli.

Šli smo še v začetku pomladi, ko je bil višje v hribih še sneg, v dolinah pa je že lepo dišalo po pomladi. Kaj bi hodili v tisto zimo, pejmo raje občudovat pomlad, se gret na sončka! 29.3. je bilo lepo, sončno in toplo.

Parkirali smo nekje nad Vranskim, na začetku Klokočoveca, kar tam na križišču. K sreči je bilo vsaj malo prostora.

Je pa treba paziti v teh krajih, če se ustaviš ob robu ceste in gledaš, kam moraš it, se bo avto, ki morda pripelje za teboj, prav tako ustavil in čakal s teboj. Prehitevanja jim ne gredo najbolje, smerniki tudi ne pomagajo. No, se mi zdi, da to ni posebnost prav teh krajev temveč vse dežele. Kako neki bi se ti ljudje znašli naprimer na Siciliji, kjer se avti res dobesedno ustavljajo, kjer hočejo?

Malo je treba po cesti, potem pa se le zažremo počasi v hrib.

Najprej do vmesne dolinice

kjer pa že začnemo opažati domače posebnosti - same prepovedi. Ceste le privat, še planinsko markirano pot je nekdo zaprl. Je šla čez njegov kos zemlje in to pač ne gre.

Zaprl pa jo je tako, da moraš kar fino razmišljat, kje boš šel naokrog. In spomladi je to še šlo, čez električnega pastirja se plazit še ni tak problem in tudi živine še ni. Kako pa to narediš poleti in kako potem najdeš nadaljevanje poti, pa mi ni jasno. Človek si je postavil celo strelišče, da bi ja lahko koga nastreljal.

Ja, lastna zemlja je privat, pohodniki pa smo same presnete nadloge!

Potem se tista prečka kar vleče in vleče, nikjer konca. Dokler končno le ne zagledamo Sv. Jošta. Na severni strani Menine pa še sneg.

Malce se sprehodimo okoli cerkvice, ki ima prekrasen razgled in je prav primerna za malico!

 

Je pa lepo videti, da si je nekdo macesen prišparal! Takega markantneža bi bilo res škoda podret!

Potem hodimo večinoma po gozdu in sledimo markacijam. Se pa spet zgodi, da je kakšna pot zaprta. Najbrž gre spet komu čez njegovo hosto, čez njegovo polje, joj groze! Takole moraš zdaj okoli po cesti (debela rdeča), medtem, ko je šla včasih planinska pot nekomu čez njegovo.

Sem pa opazil neko sorazmerje med pokvarjenimi avti in prepovedjo približevanja posesti: več kot je - seveda pokvarjenih - avtov na dvorišču, več prepovedi približevanja posestvu je okoli hiše. A kdo ta pokvarjena jajca krade al kaj? Se plazi ponoči naokrog in trga blatnike, šraufa polomljene brisalce?

Seveda, so pa tudi hiše, kjer gre pot direktno čez dvorišče. Ko te je že kar malo strah, kdaj bo kdo planil nate ali pa naščuval vsaj psa. Pa na koncu le prijazni lastnik plane nate in z veseljem še kakšno reče s teboj in ti celo kaj ponudi. Samo zaznamek: nikjer nobenega pokvarjenega, odvečnega avta.

Kot noč in dan torej.

Najde pa se potem tam v gozdovih marsikaj. Lovske preže in hranilnice. Sledov nismo šli preverjat, kdo jih je naredil.

Polno brstenja, ki ga je seveda treba kar naprej slikat.

 

Usmerjevalne table za vse smeri.

Spomenike. Pa jih je tam še mnogo več, mi smo naleteli le na enega.

In ko misliš, da si že veliko videl, ti postavijo direktno pred tebe še velikanski križ!

S prekrasnim razgledom direktno na Vransko!

Smo kar malo posedeli, se nam spet kar naenkrat ni nikamor mudilo!

Potem smo videli še par lepih hišk na krasnih lokacijah, le kak boljši razgled je manjkal.

In že smo bili pri Sv. Katarini, ki ima zanimivo spominsko ploščo prvi žrtvi nacizma in komunizma s Črete.

Potem so nas pa kurirji in vezisti povsem zmedli.

In namesto, da bi šli naprej gor, smo šli desno, naravnost.

Tako nismo šli mimo cerkve Sv. Marije, ampak smo prišli kar direktno na planinski dom na Čreti.

Pa sem hotel še petkrat zavit gor do cerkvice - kaj nam bo zdaj samo ta ostala za še enkrat it? - a se ostala dva nekako nista dala. Meni samemu se pa tudi ni dalo it, čeprav bi šel čisto lahko, saj je bila čisto blizu!

Pa je tokrat zmagala lenoba.

V nadvse prijazni koči smo spili čajček, se greli na sončku in skoraj zadremali. Kakšen domov neki!

Dol grede je bilo potem sem in tja presneto strmo. Smo pa tudi kaj finega videli.

In pokukali v vsako grapico. Slapovi Črete morda?

Nekateri pa so počasi postajali prav objestni in koprive njihovo orožje. Sva morala s Tamaučkom kar dobro bežat!

Čisto na koncu sem si po dolgem tehtanju le upal sekat zadnji ovinek pa še to mi ni bilo lahko pri srcu. Niso taki kraji, da bi jo kar počez mahal... Vse prepovedano, vse zasebno, smo se kar skrivali ob gozdni meji in upali, da nas kdo ne vidi!

Pomahali smo še križu gor na vrhu skal, kjer smo prej uživali

obvezno zašpilili klobaso, ki smo jo naredili - slabih 17km, 970 višincev in 5:44h -

in jo mahnili... kam? No?

Ja, na Trojane, ne!

Ne vem, kaj to pomeni, ampak zadnje čase nas kar veliko nese v te konce. Je to morda zaradi Trojan?

Ne, ne, Čreta je bila super, kar nekaj veselja nam je naredila in veliko lepot razkazala v tem prekrasnem dnevu! A kakor smo mojstri, smo si pustili Sv. Marijo še za drugič. Tako imamo vsaj izgovor, če bo kdo kdaj od nas slučajno rekel: "saj tam smo pa že itak vse videli!".

No, nismo.

 

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS