Nazadnje sta nam bila način potovanja in izvedba nadvse všeč. Ampak tega je že dve leti, dve leti!

Tako smo za letošnje polletne počitnice spet sklenili, da nekam gremo. Nekam nas vleče!

No, sklenili smo že davno prej, to ne gre kar tako, čez noč, sploh, če hočeš prit do poceni avionskih kart. Zato se dandanes vse skupaj malo spremeni. Ne spomniš se najprej, kam bi rad šel in potem gledaš prevoze. Ah, kje pa, tako so delali včasih! Starih časih!

Danes pa lepo pogledaš, od kje do kam je poceni, oz. koliko bi še dal, potem pa se na podlagi cen odločiš, kam boš šel. Vsaj pri nas je tako, kotičkov je še ogromno za pogledat, bomo že kaj primernega našli, kajneda?!

Potem sicer ne vem, ampak govorili smo o... hm, pravzaprav res ne vem. Kakorkoli je že bilo, tega je že davno, na koncu je s prednostjo zmagala Sicilija!

Na žalost bo časa le par dni, si pač odvisen od počitnic otrok in voznih redov. Od ponedeljka popoldan, do petka popoldan. Ne bo prav veliko, nekaj pa vseeno bo! Juhuuu!

Tale juhuuuu so seveda imeli v glavi vsi ostali, jaz pa sem zaradi presnetega aviona spet poskušal s taktiko "nič ne vidim, slišim, vem". Kakšna dva tedna prej sem si vzel čas, da rezerviram rentacar, par dni prej pa, kaj bi rad videl na Siciliji, drugače pa se za počitnice preprosto nisem hotel zmenit.

No, za počitnice sem se že hotel menit, ko le ne bi bile povezane z avionom. Mater! In vsakič, ko sem pomislil na tisti avion, me je stisnilo in sem razmišljal le o tem, kako bi se temu izognil.

A ker se mora človek boriti s svojimi strahovi (tistega, ki se je tega spomnil, bi z veseljem brcnil v tazadnjo), mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem določenega dne stoično prenašal letališko čakalnico

mečkal rajanerovo karto v rokah in se kot vedno čudil njihovi učinkovitosti ter uveljavljenim spremembam v okolju, ki temu ni bilo ravno naklonjeno. A jim je uspelo. Kar pomeni, da se (še vedno) da. Človek dobi malce upanja.

Skratka, delal sem se čisto povprečnega uporabnika letalskih prevozov, neboječega očeta in letečo kišto še celo slikal.

Seveda mi tamauček ni nič verjel, predobro me pozna, jaz pa tega tudi ne skrivam. Je pa fino, ko te vzpodbuja in tolaži sine, dober občutek.

Kaj naj rečem, ura in dvajset mojega življenja bi šla lahko hitreje, pa se je presneto vlekla. K sreči brez makadama in drugih nevšečnosti. Skozi okno sem gledal le pri pristanku, tistega me pa ni strah, hecno, ne? Najbrž zato, ker vem, da bo zdaj zdaj poleta konec.

Prodajni inženiring smo tudi preživeli, najmanj (n + 3)-krat so šle punce gor in dol. Leteče oglaševanje, ki jim ga odpustiš. Za pod 20€ na karto se je pač splačalo.

Na letališču v Trapaniju smo se seveda vsi prebivalci te dežele gnetli ob enem samem okencu za rentacarje. Vsa ostala okenca - in bilo jih je še vsaj pet - so samevala. "Le zakaj?", bi se spraševal nevedni opazovalec. Bolj posvečeni bi najbrž hitro pogruntali, da je Locauto pač najcenejši.

Zato je to kar nekaj časa trajalo, na koncu vseh papirjev in le tri minute od letališke stavbe pa nam je potem Francesco predal čisto nov, novcat avto.

Naročili smo sicer VW Touran ali podobno (edino, kar je bilo avtomatik) in dobili Opel Zafira Tourer CDTI 2.0 Cosmo s 389 prevoženimi kilometri. Kot da bi zafirco kupili povsem za nas!

Eh, ti dajo čisto nov avto s tisoč knofi, ključ v roke in adijo, odpelji se! Po dvesto metrih smo se ustavili na parkirišču, da sem vsaj vedel kje so presneti brisalci. Čeprav... saj je vse avtomatsko, nič ne rabiš. Volan, gas in bremza, to je to.

Ampak čisto nov, novcat avto? V italijanskem norem kotlu voznikov? V sicilijanskem norem kotlu vseh južnotemperamentnih voznikov imeti popolnoma nov avto? Je to res pametna ideja? Sicer imaš vsa tista zavarovanja, a nikoli nisi povsem prepričan, da ti ne bi bilo česa treba plačat, če se nekdo zabije vate. Tistega malega tiska je preprosto preveč, da bi se v enem življenju prebil čez!

Kakorkoli že, bo treba it previdno, čeprav mi to ne gre najbolj v italijanski način vožnje. Na koncu je zmagala moška: bo že nekak!

Prvi dan, ker smo prišli šele popoldan, zvečer, smo imeli celo rezerviran apartma. Direktno na koncu rta v Trapaniju.

Lastnik nas je - k sami sreči! - počakal ter nas celo našel med iskanjem po ulicah in nam točno pokazal kje je. Malce sreče, prijaznost Ivana in kaj pa vem, kaj še drugega, je na nas vplivalo pozitivno.

Saj apartma je bil luštkan

a TV sploh ni delala, bilo je mraz, za Wifi pa nekdo že mesece ni naložil dobroimetja gor. Za TV nam ni bilo mar, za mraz smo kurili klimo, bit brez Wifija pa je cel dizaster! Mogoče je malo pomagal majhen zajtrk, ki nam ga je pripravil za naslednji dan, kdo bi vedel?

Zvečer smo se šli malo peljat naokrog, naredili petstodvajset krogov

a se nismo mogli odločiti za prav nič.

Zjutraj je že treba it naprej, čas nas polagoma začne priganjat.

Škoda le za vreme. Takšnole je, bolj bogo:

Gremo proti Palermu, kar po avtocesti, vzporedne ceste bodo mnogo preveč ovinkaste, počasne. Najprej najdemo še trgovino, skoraj zavijemo k Lidlu, ki pa ga še delajo, nabavimo hrano v domačem supermarketu za pot in letimo proti Palermu!

A ker ni počivališč, moramo nekje zavit z avtoceste in se nahranit sredi vasi. Luštkano, a veliko, predvsem javnih površin, je že videlo mnogo boljše čase. Vse javno takorekoč počasi propada. 

Sem in tja dežuje.

In tako danes, jutri in cel čas. Razgledi z avtoceste v dežju niso ravno najlepši.

In tudi ko ne dežuje, ni kaj bolj lepo. Vreme. Pokrajina pa je zanimiva!

Potem smo pa že kmalu v Palermu. Se najprej pozna na gostoti prometa! En čez drugega. 

Mi pa s čisto novim avtom, sem to že povedal? 

Kljub vsem tehnologijam in ne vem čemu še, dež in gneča in prodajalci sredi ulice še vedno naredijo štalo. Pogled iz avtomobila je približno takšen. Pa se pejt.

Oznak na cesti ni, sicer se jih pa nihče ne drži. Če pa slučajno je narisan pas, pa se vanj stlačita vsaj dve koloni. Bolje kar tri. Nekaj časa te seveda vsi guzijo in ti trobijo, a kmalu spoznaš, da s previdnostjo ne boš daleč prišel in začneš trobit nazaj. Odločen in učinkovit je treba bit, nič drugega ne pomaga. Ni problema zavit levo ali desno ali se ustavit sredi ceste ali pa naredit celega kroga! To sploh nikogar ne moti. Moti le cincanje, previdnost in to, da se ne moreš odločit kam in kako. Vse ostalo je dovoljeno in pravzaprav pričakovano.

Prav veliko časa za Palermo na žalost nimamo, pogledat gremo predvsem Normanski del v centru.

Že tako smo se v vsej tisti gneči in nerazumnem sistemu enosmernih ulic preveč vozakali naokrog. Je pa zanimivo, da šele potem, ko daš GPS sled dol z naprave, vidiš, da si večinoma vozil po enih te istih ulicah! Presnete enosmerne!

Smo pa veseli, da trenutno ne dežuje in skačemo po lužah in se nam nikamor ne mudi!

Palme in vse tisto cvetje in narava, ki pritiče južnim deželam!

Tale slika je pozneje postala nadvse pomembna. Saj se lepo vidijo moja očala, ki visijo z mojega vratu. 

Smo šli namreč na kavo. Ja, na kavico, tam v centru. Saj je bilo vse ok, ampak... potem kar naenkrat ni bilo več mojih očal. In prav ta fotografija je uspela pokazat, kje se ostala. Šmrc. Sredi Palerma, sama, samcata, uboga moja očalca... Ej jej.

Pa dajmo narest še eno sliko

in gremo naprej v Monreale, na hribu nad Palermom

kjer se spet vozakamo gor in dol, kdaj neki se bomo navadili na te enosmerne?!

Katedrala je fantastična, polna mozaikov in vzhodnjaškega pridiha

dva od nas pa si ogledata še katakombe in zadnja počivališča normanskih kraljev

ter nekaj zakladov.

Ko pridemo iz katedrale, se na nas zgrne prava nevihta, lije, brije in je skratka nadvse neprijetno. Naši dežniki so majhni, potrebovali pa bi kakšnega Storm Mastra z Irske, ki kljubuje še tako močnemu vetru...

Malo se skrivamo, malo smo mokri, se pa zato hitro spokamo v avto in jo pičimo dalje. Ustavimo se v nekem obmorskem kraju, na lepem razglednem mestu, kjer je vse lepo urejeno, na žalost sicer vse zaprto, pa spet tako zoprno piha...

da gremo kar naprej. Do Messine ne gremo, na žalost je premalo časa, Etno bi radi napadli s strani Catanie, potem pa gremo na jug. V podporo takšnim načrtom kaže tudi vremenska napoved, ki je za zdaj lepša na severu, druge dni pa naj bi bilo lepše na jugu.

Proti Catanii torej!

Mokrica?

Zimska Mokrica!

Podobno kot zadnjič, le ta tokrat s sankami, gumami, bobi, takimi in drugačnimi plastikami in podmetači.

Se gremo sankat!

Kako smo vsi gor težko prišli, sem že zadnjič napisal. A ko si enkrat gor, ni več težav. Veselje ob snegu je vedno veliko, sploh otroško, kljub takšnemu vremenu:

Po vsem zapadlem snegu, ki ga je bilo kar nekaj,

se je bilo seveda težko sankat. Vse se je udiralo tja do konca, mimogrede si lahko nabasal še na kakšno skalo. Spodaj bi morala bit kakšna prejšnja plast snega, pa je letos na žalost ni in ni hotelo bit.

Smo bili pa vseeno veseli, tam nekje med stanom smo potem le našli kolikor toliko steptano od včerajšnjih ratrakov, da se je dalo vsaj malo spustit!

Drugi pa so raje gazili, ker so imeli od včeraj še premalo.

Drugače pa... saj vemo, kako to gre, ne?

Nekaj hrane

zabelimo z nekaj pijače,

dodamo vrsto ali dve igric,

zraven primaknemo še vsaj en lep dan

in vse je natanko tako kot tudi mora bit!

Še posebej, če spet vstaneš pravi čas! Juhuhuuuu! Tokrat ne jaz, Tamauček je bil dost priden!

Prekrasno!

Prav vseeno nam je bilo ali nas zasneži in moramo ostat gor še kak dan, dva, teden. Prav vseeno!

A s snegom je pač tako, da takrat, ko ga nočeš, je, ko pa si ga želiš, ga pa ni. Hm, ali ni tako tudi s čim drugim, kaj? Jah...

Skratka, vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo morali z zasnežene pravljice v dolino. Eni spet z gondolo in vso robo

drugi pa spet peš, a tokrat po prekrasno zgaženi potki! Tole pa ni bil nikakršen napor, le ena velika uživancija! Žabice gor, pa leti dol čist noro!

O, ja, seveda gremo še. A kdo ugane, kdaj?

Ja, spomladi, ne?! Rabim še pomladansko in pa jesensko Mokrico, pa bo tole celoletna zadevščna.

Kar je za nekoga le nekaj mimogrede, je lahko za drugega nekaj čisto nasprotnega. Težkega, napornega in objektivno nevarnega.

Vremenska napoved za vikend 31.1. je bila hudo snežena. Hudo sneženje se je obetalo, za gorski svet so napovedovali celo 50 cm snega in več! Opala!

Ker smo bili ravno ta vikend namenjeni na Veliko planino, tokrat v zimsko oblečeno Mokrico, nismo ravno dobro vedeli ali naj se veselimo ali naj nas bo strah. Bo na Planini vsaj sneg in se bomo končno lahko malo posankali ali pa nas bo zamedlo in nas ne bo dol še kak teden?

Kako naj sploh pridemo gor v petek popoldan? 

Seveda sem imel jaz že nekaj časa prej dobro idejo. Kot nadzornik kapacitet si lahko vzamem kak petek frej in jo - naprimer! - lahko mahnem na Veliko planino kar peš! Kot smo že enkrat šli, malce preverit pot, spomine obudit in tako naprej. Pot je bila fantastična, prav z veseljem bi jo še enkrat obudil in prehodil!

Vse sem imel že napeljano, opremo, časovnico, karte, vse... Pa je vreme grozilo in še bolj grozilo in že v sredo je bilo videti, da bo moj pohod malce skrajšan. V sveže zapadlem snegu ne bi rinil na tako dolgo pot, je vseeno zame trenutno prenaporna in predolga. V lepem bi že nekako šlo, v snegu pa... kolikokrat v življenju pa sem sploh gazil, kaj?

Zato je bilo treba plan prilagodit. Grem iz Stahovice, od Calcita, malo prej kot ostali, ki bodo nadaljevali proti gondoli. Tudi oni bodo morali priti z vso opremo od zgornje postaje gondole do Mokrice. Se mi je že takrat dozdevalo, da če bo veliko snega, to sploh ne bo mali zalogaj. Kar precej opreme in prtljage se je namreč nabralo in čeprav jih bo pet, bo težka!

Dobro sem se opremil za zimske razmere (k sreči!) in okoli dveh popoldan krenil na pot. Več kot tri ure pa nimam kaj počet, ajde štiri, če bo težka in veliko snega! 

In res, do Primoža sploh snega ni bilo, nekje na sredini sem se že slačil, bentil zakaj neki imam gojzarje in gamaše in vso to presneto zimsko navlako.

"Sej ni nikjer nbenga snega, sam plundra!", sem se potihoma pritoževal.

A je takoj nad Primožem le postalo bolj belo. Na hitro kar mnogo bolj belo. A k sreči je bila pred menoj gaz. Sicer stara, dopoldanska in že zasuta, a vsaj nekdo je šel tule pred menoj! Nisem bil čisto sam.

Malce je še snežilo, a se je lepo umirjalo, vsaj to! Je pa bilo snega z vsakim metrom več in več. In v tisti gazi sem videl le ene korake gor in ene (iste) korake dol. Hm, sumljivo.

In tam, kar naenkrat, za nekim ovinkom, pravzaprav še kar daleč spodaj, so se stopinje nehale. Gaz je obstala. Nekdo je prišel le do sem in obrnil. Obrnil! Zato enake stopinje gor in dol. Ha, lepa reč! In kaj zdaj?!

Počasi me je začelo stiskat. Gaženja je bilo vedno več, o razmerah višje pa nisem imel pojma. Bo res pol metra? Ga bo še več ali manj? Kaj pa veter? Kako bo kaj z zameti? Koliko ga je nasnežilo, madonca?!

Seveda se ti z vsakim metrom zdi, da si globlje in globlje v snegu. Ja, res, ni ga bilo malo.

Mickine bajte sem bil po eni strani vesel - oh, vsaj do sem sem prišel, juhu! Po drugi strani pa -  ja, še z zameti se bo treba tukajle ukvarjat, ojej.

Jaz pa sam samcat sredi beline, sredi elementov s svojo stotko v vsakem koraku pridem do tal. O, je bilo luštno, seveda, prvi, ki koraka v ta sneg, prvi ki reže to gaz v nedolžno belino! Po drugi strani pa so se mi tresle hlače. Bo snega še več? Kaj pa, če se preveč zmatram, toliko kondicije v teh časih sploh nimam, gazit sploh ne znam, nisem navajen, kar naenkrat se oglašajo neke čisto nove mišice, kaj mi je storiti?

Pa sem trma trmasta rinil še naprej, se vsake toliko časa ustavil in poslušal, če morda le kdo ne hodi za menoj, da bi mi pomagal gazit, pa ni bilo nikjer nikogar, popolna snežna tišina, še lastnih korakov nisem slišal.

A tamle na vrhu, nad Pasjimi, sem se že ustavljal na par minut in dihal. Presneto, kot da bi bil nekje na Himalaji. Premalo kondicije, mnogo premalo... pa še kar dober kos poti pred menoj!

Tam pri Kisovcu sem si potem rekel, da ne grem direktno po Sapni stezi, grem raje okoli po poti, morda pa je kdo s Kisovca le šel na Planino in bo kaj zgaženo? Malo? Čisto majčkeno zgaženo?

Ja, seveda je bilo! Nič. Samo ovinek sem naredil. Eh.

Gozdna meja je bila, podobno kot prej Mickina bajta, spet dvorezna zadeva. Po eni strani vesel, da sem sploh prišel do sem, po drugi strani pa se je tu veter šele začel. In zameti.

O, zameti.

V tistem pihanju sem stiskal oči na tanko, kot se je dalo, gledal za smer in iskal bilke trav, ki so mi nekako govorile, koliko je sneg globok. Hudič je, ker ne povedo vedno prav. 

In tako sem se parkrat fino kobalil iz zameta ven. Pa niti ne veš ali je bolje, da padeš čisto noter ali pa takoj zadaneš na trdna tla in moraš kar naenkrat iz počepa vstat. In medtem, ko vstajaš, se ti udre... Ah. Ne! Čisto dobro vem, zakaj ne maram snega! Ni to zame, ni pa ni. Kli*c ga gleda.

Na Mali planini že stoično prenašam veter in udiranje ter se stotič zahvalim označevalnim palicam v snegu, ki kažejo pot do Jarškega. Spet delam ovinek, a se mi dozdeva, da pa od Jarškega do Domžalca je pa sigurno kdo šel in bo - seveda, da bo! - zgaženo! Kajneda, da bo?!

Ja, seveda je bilo. Brezveze sem se ubijal čez tisto vrtačo in spet delal ovinek, to je bilo pa tudi vse. Niti ene preklemane stopinje.

Potem pa le stopim na cesto, Domžalec pred menoj, ko za mano nekdo zažvižga. Trije pohodniki, med njimi Tea in Polonca. Madonca, vedno eni in isti!

"Hej, počakaj! Živjo, smo ti pivo dolžni!"

"A? Pivo? Kaj, kje? Kdo? Zakaj?", nič mi ni jasno. Itak mi brenči okoli ušes, noge pa imajo povsem neke nove dimenzije mišic.

"Ja, k si nam tko lepo zgazu celo pot!"

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Minuta. Par minut. Pol ure bi spodaj motovilil, počakal, šel lulat, slikal, skakal v sneg, kdo ve kaj brezveznega počel, pa bi štirje gazil. Štirje. Štirje. Štirje!!! Ma, jebela cesta, če je kaj pravice na tem svetu!

Do Domžalca sem potem kar nekaj bentil in momljal, a sem bil v tistih parih minutah nato povsem dober. Kaj se bom zdaj sekiral, skoraj na koncu sem, do sem sem pa le prišel! Juheeeeeej!

Pa še sam sem zgazil celo pot na Planino! Opa, to se pa ne zgodi velikokrat, najbrž se ne bo nikoli več, tole je precej redka zadeva, ljudje namreč vedno lazijo gor in dol. Ob vsaki uri vsakega dneva, podnevi, ponoči, vmes, prej in potem. Težko je najt eno tako okno, ko nobenega ni.

No, jaz sem to okno našel. Še zdaj nisem čisto siguren ali je to super ali ne. Prav lepo upam, da ga ne bom še kdaj, sploh v snegu ne. Dovolj je bilo, nisem neki ljubitelj snega, ne, nikakor.

V Domžalcu je bilo seveda veselo. Veselo, ker sem sploh prišel gor. Veselo, ker so imeli gor še zimsko usposabljanje in je bilo vse polno poznanih. Veselo, ker... kaj pa vem, veselo je bilo pač. 

In sem spil tri pive (kar sicer ni pomembno za tole zgodbo, je pa pomembno za naslednjič) in niti enkrat šel lulat. Kar seveda pomeni, da sem med gaženjem spet pametno in pravilno pil (kar tudi ni pomembno za tole zgodbo, temveč za naslednjič), kajne?

Do sem se potreboval tri ure in pol. Tri ure in pol. Ja, tri in pol. Ure. Opala, ane!

Pa me je lep del poti še čakal, zunaj je pihalo ko pri norcih, sneg je nosilo naokrog in še temno je postalo. V takem še do Mokrice? Jej, to bo spet veselja! 

Sem čakal oskrbnika Črnuškega in Domžalskega, ki sta bila nekje pri Zelenem robu z ratraki, da prideta nazaj, bom veliko lažje našel pot in šel po sledeh. Pa ju ni in ni bilo. Zato tri pive. Zaradi čakanja. Zaradi žeje. No, pa za mal poguma. Ampak premalo, sem kar cincal in se mi ni in ni šlo v tisti temačni viharni metež. Pa ni bilo druge, po uri mencanja sem si navlekel bundo, svojo najboljšo kapo, par rutk okol vratu, gamaše, lučko, rokavice, gojzarje, skratka, vse, kar sem imel s seboj in zakoračil v temno, viharno noč.

Pol ure nazaj je par ljudi prišlo z Zelenega roba do Domžalca. Seveda v pol ure sledov že dolgo ni bilo več. Je bilo treba kar po notranjem kompasu. Z lučko na glavi se ob vrtečem se snegu ponoči tako ali tako čisto nič ne vidi. Sem jo moral držati v roki in jo usmerjati nekako od spodaj, da sem sploh karkoli videl. Seveda sem parkrat kar dobro zagazil, a mi je šlo kar dobro. Počasi, enakomerno od ene zimske oznake do naslednje.

Potem pa... kar tako, naenkrat, brez napovedi, brez vnaprejšnjega opozorila... veter poneha. Kot bi ga odrezal, kar naenkrat. Pa je prej bentil naokrog, kot da bo celo Planino odpihnil. Potem pa... nič. Tišina. No, ni res - nič tišine! Izza vogala prek Stanu sta se prikazala še oba ratraka! Juhuuuuuuu! Jej, kok sem jih bil vesel! Smo rekli par besed, pa smo krenili vsak v svojo smer. A tokrat je bilo vse lažje. Prav dobro sta zgazila, naredila super pot in če sem se držal v sredini njune gazi, se mi ni prav nič udiralo. Prav nič! Neverjetno! Po vseh urah udiranja je bilo to kot kakšna super dobra domača arcnija.

Veliko olajšanje je bilo to, priznam. Šele tu sem nekako vedel, da bo vse ok in da me zdaj pa res ne more nič več ustavit do Mokrice. Čisto na koncu pa sem imel širokooooo gaz, ki so jo naredili naši, ki so prišli z druge strani.

Na vrata Mokrice 

sem potrkal v trdi temi natanko ob 20h. Po skupno šestih (6!) urah in petih urah hoje oziroma gaženja. 3:30h do Domžalca in 1:30h do Mokrice. 

Pa sem hotel iti od doma, ha! To bi pa bila polomija! 

Tako je, eni v temle uživajo, drugi sneg črtijo. Enim se zdi gaženje mimogrede, drugi trpijo. Enim je izlet na Veliko planino v užitek, drugim v težavo. Enim je to podvig, drugi ne trepnejo z očesom. Kakor komu, torej.

Zame osebno je bil tole kar dober podvig, tako fizično kot psihično in sem na to zgodbo pravzaprav ponosen. Bil sem sam in bilo me je strah, zaradi objektivnih nevarnosti in zaradi subjektivnih razmišljanj o teh nevarnostih. A vseeno se nisem dal. Nisem premagoval nikogar drugega, kot sebe. Spet, kot vedno. Si že znam izborit take okoliščine.

Sem pa na koncu koncev več kot vesel: kdaj pa se zgodi, da lahko sam zgaziš celo pot na Veliko planino, kaj?! 

Pa to še ni vse:

med to mojo zgodbo se je odvijala še druga, podobna zgodba, le da na drugi strani Planine. Naši so namreč že dobro prišli z gondolo do zgornje postaje, nato pa je sneg tudi njih dodobra zdelal. S sankami in kdovekoliko kilami robe so se do Mokrice prebijali namreč kar dobri dve uri in pol! Kar ti vzame v normalnem vremenu dobre pol ure... ok, ajde, slabo uro.

Tudi njih so elementi povsem zdelali. Sanke so se udirale, stopinje so drsele, tovor je padal na vse strani, pes je skakal, otroci so rinili, vsi skupaj pa tulili v veter! Dve uri in pol. Dobri so bili, dobri, da so vse to sploh prinesli do gor, jaz bi že zdavnaj vse skupaj pahnil po hribu dol...

Le tega, da niso naredili niti ene slike, ne vem, če bi jim odpustil. Hm, sicer pa tudi jaz nisem prav veliko slikal, nihče od nas ni imel časa, je bilo treba gazit, sanke porivat, se z vetrom bost!

Zvečer v koči se ni vedelo, kdo je bolj zmatran. Smo kar hitro potihnili, nič kaj veliko ponočevanja ni bilo. Smo se šparali za naslednji dan!

Naš šesti (po/pred)novoletni pohod!

Lani na Zasavsko, letos pa Čemšeniška planina. Zadnja od možnih izletov na tak način, peš od doma, iz Krtine!

Cel krog smo že naredili, Črnivec, Velika planina, Krvavec, Menina, Zasavska sveta gora, Čemšeniška. Hribov, ki bi jih s hojo dosegli v enem dnevu iz Krtine je počasi zmanjkalo. Pa vseeno, si bomo pa kaj drugega spomnili, ni res?!

Ali pa začnemo krog spet znova! Ha! 

Take izlete je malce težje načrtovat. Nikoli ne veš čisto dobro, kdo vse se bo prijavil in kako bo cela skupina dihala. Vedno se najdejo eni, ki jih zebe in jim gre vse strahotno prepočasi, pa drugi, ki hodijo počasi in jih gre vse mnogo prehitro, pa spet tretji, ki iščejo gostilne in četrti, ki kdo ve kaj počnejo. Različni smo, kar je seveda dobro, a skupino je malce težje držat skupaj. Še posebej, če je to daljši izlet, ne tri, štiri ure, temveč kar cel dan, 10, 11 ur. Razlike med pohodniki se počasi izoblikujejo, proti koncu pa se opažajo vedno hitreje. Velikokrat se zgodi, da se skupina prav na koncu razdeli, ko ta hitri že vidijo konec, ta počasni pa skoraj že obupajo.

Vsekakor je luštno, a tudi naporno. S čimer pa seveda ni nič narobe, le pot moraš dovolj dobro poznat.

Za tole Čemšeniško nisva čisto natanko vedela, koliko časa naj računava, da bomo potrebovali. Tako strašansko daleč se zdi od Krtine... čeprav po kilometrih niti ni tako zelo oddaljena. Pa vseeno je treba vračunat še višince, pa gostilne vmes, pa kakšna pot je, pa sneg, pa vreme, pa... vsega vraga torej.

Zato smo letos krenili pol ure prej, 10.1.2015 ob 6:30. Krtina, trgovina! Vsi zadovoljni, vsi pripravljeni!

Meni je šel seveda najbolj na živce prvi del. Sama ravnina, ob avtocesti, nič zanimivega, je pa zjutraj še kar fino drselo in v temi in prvem mraku smo se vsi kar dobro lovili.

A pri Gradiškem jezeru je bilo že svetlo in končno se je nakazovalo nekaj klanca!

Ob sončnem vzhodu nam takoj postane vroče! Ali pa je to zaradi klanca, kaj?

No, in ko bo tale sonček šel na drugi strani dol, bomo mi ravno nekje okrog cilja, kajne? No... kaj takega ne govoriš na glas, ni ravno najbolje za moralo.

Malce pod Limbarsko pa že malce več snega, a nič hujšega.

Prvi čaj in prvi večji postanek si privoščimo na Limbarski. Nekaj vetra, a vseeno je nekaj sončka! Vsaj za občutek.

Po karti to takole zgleda - Krtina 6:36 - Limbarska 9:35, 11,6km, 631vm+, 182vm-

Potem gre pa kar hitro, pot mimo Golčaja in proti Trojanam je - če odštejem del ceste - res prekrasna!

Naša četica pa jo kar strumno maha.

Še zadnji postanek pred Trojanami,

potem pa malo klanca, nekaj krajšanja ovinka preko hoste za gušt in še malo ceste. Pa so krofi že tu!

Limbarska 10:06 - Trojane 12:52, 11km, 526vm+, 731vm-

O, ja, krofe smo si kar dobro privoščili. Jaz sem seveda *moral* planit na kremšnito, ni druge! Tudi krof bi, ampak bi prej kremšnito, tako pač je.

Juhej, juhej, je bilo kar težko ponovno začet... Dve udeleženki sta se tu poslovili od nas, mi pa naprej, Čemšeniška prihajamo!

Se mi zdi, da smo se potem začeli malce večkrat ustavljati, časovno smo bili povsem v okviru in nikamor se nam ni mudilo. Lepo po poti, ki smo jo zadnjič raziskali.

Prvine so se spet prikazale kar naenkrat. Se mi je zdelo, da se s Trojan še ogreli nismo...

Potem se je pa začelo nekaj snega, veter in megla. Sonček je rekel adijo, pihalo je pa vedno bolj. A k sreči sneg še ni bil pomrznjen, dereze niso bile potrebne.

In kdaj mi pridemo do Doma na Čemšeniški? Kdaj, a?

Natanko tako, kot je bilo načrtovano! Ob sončnem zahodu! Slabih deset ur hoda torej.

Eni so pač mojstri načrtovanja, to jim je treba priznat! Juhej in dobrodošli!

Ja, veliko pomeni, da skupino varno in pravočasno pripelješ na cilj. Saj sva imela polno lučk s seboj, a nikoli ne veš, kaj se vse zakomplicira. Tako pa se ni in tiste pol ure prej zjutraj se je izkazalo za dobro potezo. 

Ravno prav torej!

Trojane 13:55 - Čemšeniška 16:19, 6,81km, 651vm+, 83vm-

Seveda skupina ni šla prav hitro spat. Kje pa! Vsi zadovoljni po dolgem izletu smo dobro jedli, dobro igrali lažnivca, 

žurali in se dobro imeli. Kljub temu, da v sobah ni bilo zakurjeno, ni nikogar zeblo! Le ponoči nas je parkrat budil mehur ali pa zavijanje vetra okoli hiše, ki se je odločil, da bo vse skupaj odnesel. Pa k sreči ni...

Zjutraj dober in močan zajtrk in smo že dobri za v tokrat megleno jutro!

Je treba še dol prit, kajne?!

To jutro so dereze prišle nadvse prav! Je bilo vse pomrznjeno in brez derez je bilo zoprno.

Mimo Prvin in Šentgodarta še eno zrcalno skupinsko

pa smo nazaj na Trojanah. Juhu, spet kremšniteeeeeeeee! Ja, ja, in krofi, seveda.

Na Trojanah pa smo že tako blizu, da nas pridejo pobrat domači. Par avtov pa se razvozimo!

Krtina - Čemšeniška 29,4km in 1800vm, 9:43h. Vse skupaj pa 36,17km, 1881vm+, 1635vm-. Prekrasno pravzaprav!

Par dni po izletu se nama vedno zdi, da te izlete naredimo tako, kar nekako mimogrede. Kljub razdaljam, celodnevni hoji, skupini. Kar gre, ljudje kar gredo, hodijo in nihče se ne pritožuje, več ali manj so celo navdušeni. Kar je - vsaj meni - vedno tako nenavadno, drugače ljudje večinoma niso pripravljeni na take izzive. A če jih predstaviš v pravi obliki... ni ovir.

Torej gre. Tudi malce dlje.

Me pa zdaj, ko je tole varno za nami, resnično strašansko matra firbec kam neki gremo naslednje leto! A?

Ker smo imeli v januarju planiran izlet na Čemšeniško, smo morali seveda it prej pogledat. Direktno s Trojan še nismo šli, zato smo šli pogledat enkrat sredi decembra lani.

Vreme je bilo bolj klavrno, snega pa še ni bilo na vidiku. Nekaj je tudi pihalo.

2:45h? Ups.

A ob trobenticah je šlo hitro.

Kaj pa vem, vsem trem se je zdelo mimogrede. Kar naenkrat Prvine in smešni traktorčki.

Potem si pa že gor. Dvakrat vdihneš.

Samo bajto moraš najt.

Je bilo pa zanimivo, nikjer nikogar, notri pa vse polno! Opsa.

Nazaj grede je Tamauček neki težil, pa ga je bilo treba ukrotit s strokovnim prijemom. Ne počnite tega sami doma!

In zato je Oči dobil na koncu kremšnito. Trojansko. Natanko tako, kot mora kremšnita bit. Tko.

Ampak v decembru se je potem vreme dodobra izboljšalo. Pa spet malce poslabšalo, pa spet izboljšalo.

Sam sem jo enkrat mahnil še na Kriško planino, sem združil izlet z obiskom na Golniku. Ko pa že tam parkiraš, tako zraven markacije, ki kar vabi navzgor, kaj pa lahko narediš?

Sem jo mahnil kar hitro, kljub strmini, ki je tam kar precejšnja. In od Gozda naprej rinil čisto v levo, da le ne bi vse poti dal skozi še enkrat ob povratku. Tako, da sem prišel ven nekje na grebenski poti in sem imel od izleta malce več. 

Gor je bila spet koča povsem polna. Gneča!

Sem si pa izmed vseh tistih prelepih sončnih dni izbral dan, ki ni bil prav nič sončen. No, lep je pa bil, to je pa itak vsak!

A po sredini decembra se je vreme le še izboljševalo in sonček sva nato končno našla tudi skupaj!

In kot sva nekoč že poležavala na Kamniškem vrhu, nama je bilo letos namenjeno nekaj povsem podobnega! Decembra je Kamniški vrh res enkraten! 

Vse kaže, da svojo južno stran nasloni direktno na sonce... in potem je to to.

Tokrat sva šla spet čez Korošaške slapove. Enkratno!

Ponovno se nama ni nikamor mudilo, še strmina se nama ni zdela prav huda, ker sva kar naprej počivala, se smejala sončku in uživala ta pomladni prvi zimski dan.

Saj si en, dva, tri pri znamejnu. Skorajda v kratkih rokavih.

Na grebenu sva potem pila čajčka, se grela in ležala v mehkem resju.

A ker mora biti svet uravnotežen, mimo pribrzi tip, ki v treh sekundah iz občutka strahov privleče vso lastno grozo na plan: da ne bova prebudila klopov... paraliza... groza... smrt... konec sveta... V treh sekundah je iz sebe zlil ves gnev, vse strahove, ves bes.

Sem spet kar nekaj minut držal spodnjo čeljust tam nekje spodaj, preden mi je dokončno zavrelo. Bi ga stisnil po tistem pobočju naravnost v globino, presnetega škrata!

Človek si težko predstavlja večji razkorak, večjo razliko med lepotami samega dneva, celotne narave na eni strani ter strahovi majhnega človeka na drugi strani. Ne moreš si je, preprosto si je v takem trenutku ne moreš predstavljat.

In... se sprašujem... je*emti, kakšno pa je sploh potem življenje, če ne moreš na tak preklemansko lep dan ležat v resju? Se ukvarjat z naravo, živet z naravo, bit del narave? 

Presneti škrat! Nama je skoraj dan uničil, a se nisva dala. Dan je bil prelep in dol sva hodila skoraj dve debeli uri. Čisto v levo, pa potem čisto v desno in spet kolikor se je le dalo v levo... 

Seize the day, pravijo. Užij dan. Pa sva to naredila, ne? 

Malce pred novim letom pa je le zapadel sneg in v praznikih po novem letu nismo dobro vedeli, kam in kako. Še neke obveznosti smo imeli in tako smo se 3.1. le odločili za sankanje! Pejmo se sankat na Valvazorja!

Ne ravno nočno sankanje, recimo raje temu popoldansko!

Vmes je bilo treba kar dobro poprijet, fantu se nekaj ni dalo, je bil pa za to fotr bolj priden, no, nastopaški.

Do Valvazorja res ni prav daleč, mimogrede smo gor, čajček, potem pa se je treba pripravit!

Nihče od nas treh se ni tule še spuščal s sankami, zato nismo imeli pojma, kaj nas čaka. Zato smo se raje prej poslikali.

Pa še noben od nas treh ni prav velik sankač.

Skratka. Nekateri bi rekli, da nikamor ne gre, jaz sem pa itak skoz tulil, da gre prehitro, prehitro, prehitro.

In tudi res je šlo! Imamo dokaz!

Poznalo se je, da je bilo čez dan kar dobro v plus in je bila cesta kar preveč razmočena. Čim si bil pretežak (jaz) si seveda ril po makadamu. Pa še to mi je šlo prehitro in vse me je že bolelo od zaviranja. Ko pa sem tak dober sankač!

Zato sem nekje v zadnji tretjini prepustil sanke Tamaučku, jih je bolje uporabil.

Ravno ob temi smo bili dol. Luštno je bilo, res luštno! 

Smo imeli pa srečo, naslednji dan je bilo krepko pod ničlo in ves tisti žmoht je dodobra pomrznil in nekdo se je ravno naslednji dan poškodoval pri spustu z Valvazorja! Če si predstavljam, da je tista cesta pomrznjena... ufff, to pa bi res letelo. V jarek najbrž.

No, ravno ta, naslednji dan, ko je bil fino minus, pa sva morala doma dat Heleni mir in sva s Tamaučkom odpikala na Veliko planino. Od Raka, da ne bo fantu preveč za hodit.

Sonček, malce piha, v senci pa še vse pomrznjeno. En avto se zapodi, a mu ne uspe, tamle nekje začne vrtet in lepo počasi oddrsa navzdol.

V hosti vse pomrznjeno. Midva seveda imava dereze, jih je pa kar nekaj, ki jih nimajo. Kako bo tem uspelo, se sprašujeva in upava, da bo do takrat, ko bodo šli dol, razmere boljše. Gor še gre, dol je pa že malce težje, če je vse pomrznjeno.

Pa tudi ta dan gre vse hitro in mimogrede.

V Domžalcu pozdraviva, spijeva čajčka in se odpraviva. A tam nekje na Gojški Tamaučka premami sneg: "pejt Oči, greva kle dol!"

"Dej nehi, a ne vidš, da tuki ne pridš nikamor. Pa še prestrmo je!" Nevarno, nevarno, nevarno mi gre po glavi. Pa malo gledam levo, pa malo gledam desno in si mislim: "madonca, tis pa res že star!" In se zaženem ko mlad teliček direktno navzdol!

Malo sva iskala, malo trepetala pred strminami

malo gazila. a večino uživala. Jasno.

Evo, pa poznava novo pot. Direktno gor.

Na Ravneh je sneg na vrhu pomrznjen in se obnaša skoraj kot steklo. Vsak korak se sliši, kot da bi razbil veliko vazo. Uau, kaj lepšega! Kosi, ki se razletijo, so kot mala stekelca in povsem jasno postane, da Tamaučka še dolgo ne bom spravil s čistine.

Preden ni razbil za par kredenc steklovine, ni hotel nehat! 

Na koncu sva potacala in razbila vse! Juhej!

Ja, lepo je v teh naših krajih. V vseh letnih časih. Pozimi najdeš pomlad, poleti zimo, vse se menja, izmenjava in vse je prav. Megla, dež, sonce, veter, sneg, saj ni važno, ne?

Otroci to dobro vedo.

Mi pa včasih radi pozabimo in nas mora kdo spomnit. 

Zdaj je pa to že tradicija! 

Da prvi dan v letu rinemo v kak hrib.

Lani smo bili na Blegošu, predlani na Nanosu, letos pa je bilo vse skupaj malce težje, ker smo imeli novoletno proslavljanje pri nas. Hm, kako torej na prvega januarja celo skupino prepričat, da gremo kam?

Najtežje je bilo zbrat kam. Nekam blizu, vsaj malo za hodit. Zasavska? O, ja!

Za novoleto smo tokrat imeli vsaj sneg! Juhuuuu! 

Seveda sem šel sam v nizkih čevljih, brez gamaš. Pametno. Sem bil vsaj moker kot se spodobi!

Na Zasavsko seveda ni težko prit, je pa res, da ti vroče postane kar hitro! 

Še malo prepričevanja in motivacije otrok;

pa smo že - vsi utrujeni - gor!

Malce popit, pojest še ostanke od noči in eno gasilsko!

Dol je potem še bolj letelo. Pa snega je bilo res kar nekaj. So uživali tudi tisti malo manj mlajši.

Novo leto se tako res povsem drugače začne. Nekako bolj sveže bi rekel.

Ne, ne, nisem pozabil na Barbaro, a šele zdajle sem prišel do lanskega decembra. Počasi lovim vpise in sem vedno bolj ažuren! 

Ja, seveda.

2013 smo bili seveda tudi. In prej tudi še velikokrat. Torej tudi letos. No, lani.

Tokrat je bil prvi Rado.

Drugo mesto je pripadlo Urški.

Tretje Rajkotu.

Četrto, zadnje pa tokrat meni. A ni bilo zanimivo, ker nismo bili povsem zadnji... so se pa vseeno načakali. 

Rezultati? Ne bi preveč govoril, lahko bi pa rekel, da je bil najhitrejši tisti, ki ima išijas.  

Takle mamo torej.

Zmagovalci, al kako?

Trenutno sva nekje na severu Belgije.

Še preden pa sva si privoščila večerjo, sva morala malo poprčkat po mašini. 500 konjev V8 mašine ne dobiš v roke kar tako, vsak dan! Je treba pogledat kaj je kje in a sploh dela dobro! Po slovensko: a so Švedi to sploh dobr sestavl?

V resnici so naju malo zafrkavale zračne blazine za kabino in je kabina kar naprej nasedala na nosilce, kar ni dobro ne za nosilce, ne za počutje v kabini. Pa sva cel dan obračala in premikala ročice, pa ni bilo nič bolje. 

Tako sva si zvečer vzela čas in zadevo najprej dobro razmislila, nato pa uredila kot je treba. Vsak ta prav dec mora bit tut mal mehanika, anede?

Je pa težko karkoli šraufat, ko si svetiš z malo lučko, prsti ti pa skoraj odpadejo, ker kar naprej ledeno piha. Brrrr. Ja, večerja je bila vsekakor zaslužena!

Noč je spet minila, kot bi mignil in čeprav spiva več kot 9h, naju mora zbudit budilka. Prespala bi cel dan, madonca!

Ob 7h sva že prijavljena in dajo nama napravico, ki pove kam bova morala it razkladat. Pri vsem tistem številu ramp še dobro, bi se drugače človek kar zgubil.

Natanko ob 8h, čisto po planu, začne napravica žmigat in tulit, da bi še mrtvega zbudila! Pa sva kar naprej gledala vanjo in preverjala, da ne bi česa zamudila, nato pa je tako glasna, da oba skoraj kap sune! Rampa 77 torej, gremo!

O parkiranju na rampo ne bom nič več govoril. Jaz vem, da bi se z našim Jukom bolj matral... Mogoče pa velja: daljši kot je, lažje ga je parkirat, a? Ja, seveda.

So imeli pa hudo politiko, da gredo na rampo lahko samo tisti v svetlečih telovnikih, midva pa s sabo samo enega! Tako sem ostal zunaj, sicer pa tako ali tako ne bi mogel kaj veliko pomagat, viličarja dobiš le enega. Tukaj si namreč moral razložiti sam.

Ampak Marko je hiter ko strela, komaj da sem se obril 

je bil že nazaj in leteti je bilo treba naprej, gremo, gremo, gremo!

Še kolesa zadnje osi sem lahko dvignil, ker sva trenutno prazna:

ostale ročice in gumbe pa sem moral pustiti pri miru, čeprav mi je tisti rdeč še vedno precej všeč! Le kako je, če ga stisneš, kaj? Hmmmm....

Zapodila sva se proti Antwerpnu, okoli po obvoznici, da ne bi po pomoti padla na plačljiv tunel. Madonca, koliko tovornjakov je bilo pa tu, na tej obvoznici! Vsi z enako potjo, proti pristanišču! 

Na koncu se mesto konča in se začne pristanišče. In še pristanišče, in še in še in še! Nikjer konca! Porti imajo že take številke, da se ti kar rola, madonca, kje je tu naša Luka Koper?! Vsaka stotnija portov ima svoj izvoz z avtoceste. Ja, ladijski promet je pa sploh ogromen!

Skladišča in skladišča, vsepovsod sami kontejnerji in tovornjaki.

In nadvse zanimive mašine, ki prenašajo kontejnerje naokrog. Seveda poleg vsega ostalega kupa mehanizacije.

Marko k sreči ve, kam morava, greva se vpisat in dobiva celo pisna navodila, kam je treba. Se znajdeš?

Ja, še dobro, da Marko ve, kam je treba. Saj ne bi bilo nič hujšega, a če kam narobe zaviješ... s tovornjakom ne moreš kaj prida obračat. Ne gre, nikjer ni dovolj prostora. Kaj bi bilo, če bi prišla do napačnih vrat?! Pet tovornjakov za nama bi naju zmlelo! Na razumevanje ni kaj preveč za računat.

Sva pa pravzaprav na morju, v pristanišču! A od morja vidiva le tole, pa še tole sem moral kar nekaj časa iskat. Hm.

Tokrat morava bolj pazit, na panelih so napisane številke in ko je najina na vrsti, se postaviva na rampo. Tokrat bova naložila banane!

Zanimivo je tudi, da mora voznik sam povedati nakladalcem kako in kam naj mu naložijo palete. Pa je seveda odvisno od teže in količine in vsega boga... Na koncu koncev gre notri tokrat 20 ton in najbrž res ni povsem vseeno, kako so naložene. Grem stavit, da ni malo mojstrov, ki so na prvem ovinku zvrnili cel tovornjak zaradi napačno naložene robe!

Noben te pa ne tehta več, tehtali so naju le v Italiji, najbrž imajo kak predpis. Tule pa se zdi, da ni omejitve v teži na 40 ton. Tako, da je spet od voznika odvisno, koliko bo naložil in kako bo zračunal težo tovornjaka in potem še težo vse robe, ki ti jo seveda povedo bolj na palec. Malce znanja, malce sreče, tako nekako? Najbrž pa ti tak izgovor pri avstrijskem policaju, ki  zapre celo avtocesto in te da na tehtnico, ne bo prav dosti pomagal.

Tokrat so imeli nakladalne rampe poimenovane Balerina, kjer se je nekje iz ozadja vsake par sekund pripeljala polna paleta banan. Vse avtomatsko. Potem pa so nakladalci preprijeli in jih podaljšali na naše tovornjake. 

Velike, male, srednje, nadvse  različne banane, predvsem pa zelo zelene banane. Vse so bile čez morje prevažane v zaprtih vrečkah, v pristanišču pa so vsako vrećko preluknjali. Do kupca bodo ravno prav rumene, ne?

Še posebej, ker jih bova imela na čisto posebni temperaturi, ravno pravi za banane, 13-14 stopinj! Tokrat hladilnik ni bil hladilnik, ampak prej grelnik. Je bil bolj pasji mraz, pri štirinajstih bi bila midva že v kratkih rokavih!

Še najbolj se je temperatura poznala, ko Balerina ni hotela (spet!) izpljunit zadnje palete banan in sva spet čakala in smrkala v leden veter kar nekaj časa.

A kmalu spet nisva bila sama. Midva in dvajset ton banan, na lepih sedemnajst ton tovornjaka. Škoda, še tri tone lufta! (Evo, že razmišljam kot pravi voznik tovornjaka: vsaka nenaložena tona, je izgubljena tona! )

Kam torej zdaj? Gradec, Avstrija, prihajamo!

Ampak kje naj greva? Možnih poti je kar nekaj, bolj spodaj, čez Luksemburg, tam, kjer sva prišla ali pa vzameva bolj sredinsko ali celo bolj desno? Kje je več kilometrov in kje je manj klancev? Cestnina? No, če moraš vse to vzet v zakup, zadeva postane kar presneto zakomplicirana! Le po kateri poti porabiš najmanj nafte?

Nekaj časa študirava, razmišljava, računava, nato pa se odločiva, da je najbrž najbolje, da greva kar tam, kjer gredo vsi. Marko je bolj pragmatičen, še dobro, da ne posluša mene. Jaz bi... jasno, jaz bi vsakič šel kje drugje, beležil pot in na koncu, čez kak mesec ali dva natanko vedel, kje je bolje it. In se tega potem ne držal. Hm.

Skoraj sigurno pa je to že zdavnaj nekdo dal skozi in zato zdaj vsi mi rinemo skozi Evropo za njim po isti poti!

In, kakor nam je enkrat malce ironično razložil pilot velikega Airbusa, da so piloti več ali manj le še "fuel managerji", bo to prej ali slej držalo tudi za voznike. Vse je odvisno od porabe. 

Je pa to ok, ker greva na Koln in tako spotoma v seznam prevoženih držav pobereva še Nizozemsko (k sreči vinjeta velja za benelux), 

ki pa ne traja dolgo in sva spet v Nemčiji.

Ob počitku tokrat poskrbiva za malce higiene. Zdaj vem, da so tuši na črpalkah pač nujno potrebni. Le to ti namreč ostane, da ne začneš preveč zaudarjat. Sva naletela na dobro črpalko, kjer so bili tuši celo zastonj, a kakor vsaka taka zastonjska stvar tudi tokrat ni šlo brez žrtev. Pričakoval sem, da bo voda mrzla ko hudir in sem se že psihično pripravil na kaj takega, na koncu pa so me čisto presenetili in le hitrim refleksom se imam zahvalit, da nimam opeklin po riti. Jebela cesta, sama vrela voda! Vrela!

Z mrzlo je težko, ampak z vrelo je pa še malo težje. Zgleda so se Nemci odločili, da bodo voznike razkužili čisto do konca. Do konca!

No, sva pa bila potem vsaj čista, prekuhana. Seveda sva bila brez fena in lahkotni ledeni vetrič, ki presneto piha kar naprej, je skupaj z mokrimi lasmi le še pripomogel k še večjem smrkanju.

Popoldan si v nekem kraju, kdo ve kje, na čisto pravem parkirišču za tovornjake, privoščiva še pozno kosilo. S hrano so presenetili, super dobro je bilo in sploh ne tako drago. Najdražje od vsega je pravzaprav pijača, ta se ti zdi draga, hrana pa ne stane nič več kot pri nas. Smo že tam, v Evropi! Juhuhuu!

Večerno organizacijo nama je potem zmotil bedak, pred katerim sva skorajda bežala, ker se mu je zdelo, da je Marko malce preblizu zavil pred njega in nama je kar sledil in sledil, tako, da sva se ga znebila šele po dolgih kilometrih in enem iskanju parkirišča. Še tam nama je hotel preprečit pot in nama je žugal s pestjo. Najbrž je moral stopit na bremzo ali pa dvignit pogled z DVDja, kar se mu je zdel hujši prestopek, ki ga je mogoče oprati le s pretepom. Po drugi strani pa je povsem mogoče, da ni imel prav nič pametnejšega za počet.

Ja, bistvo vožnje je v tem, da nič ne bremzaš, nič ne pospešuješ. Vsako pospeševanje te stane, dobesedno. Zato zdaj razumem vse tiste tovornjake na naših avtocestah, ko s 84km/h prehitevajo tistega, ki vozi 83km/h. Zelo veliko so pripravljeni naredit, da se jim ni treba dotaknit bremze ali plina, najbolje, da gre tako, kot je naštimano! Je pa res, da to velikokrat traja kar nekaj časa, še posebej, če se potem vmes najde kak klanec. Slabih 40 ton ni tako lahko vlečt in tudi tempomati delujejo drugače, kot v osebnem avtu, imaš jih namreč več. Zadeva ni toliko v hitrosti, kot je v moči motorja. In porabe, jasno.

In res je tudi, da v vseh tistih urah vožnje vozniki naredijo vse tisto, česar drugače ne morejo. Uredijo vse papirje, potelefonirajo povsod, kamor morajo, pogledajo vse filme, ki jih imajo. O, ja, koliko sem jih videl s prenosnikom na armaturi, ko so gledali film! Bili so tudi taki, ki so brali knjigo! Mogoče tista finta s policajskim avtom, ki kuka v kabine ni niti tako neumna...

Med počitkom namreč nimaš časa. Je treba lulat, se umit, spit kavo, jest itd. Za vse ostalo imaš pa potem čas. Seveda pride zelo prav, če sta v kabini dva. Tako en res vozi. Saj načeloma ni problem, ko je cesta ravna in nikjer nikogar. A kakor vemo, se hitro naredi kolona in tovornjaki so si velikokrat precej blizu. Kako boš takrat sploh lahko pazil, kaj je spredaj, če se greš igro, da niti enkrat ne boš zabremzal od Hamburga pa tja do Rima? 

Ja, morda pa zdaj res malce večkrat pogledam v vzvratno ogledalo, ko se mi bliža tovornjak. Bi rad prej vedel, kaj počne.

Ampak, da ne bi kritiziral le voznike tovornjakov. Bedastoče, ki jih delajo vozniki avtomobilov, so vsekakor mnogo hujše. Velika večina pelje prav tako na odklopomat, to je na tempomat, ko odklopiš možgane in le pelješ. Neumnosti, ki jih počnejo, si lahko vsak dan ogledamo v črnih kronikah, pogled iz kabine tovornjaka pa ti odkrije najrazličnejše prijeme nadebudnih voznikov, kjer večinoma delaš z glavo takole.

Sem pa tudi naivno mislil, da so vsi vozniki tovornjakov ena velika družina in da se vsi pozdravljajo in tako naprej. No, pa se ne. Eni se, drugi ne, tretji se le včasih ob določenih znamkah, državah, firmah itd. Eni so prijazni, drugi so zoprni, tretji sitni. Povsem človeški torej.

Kje sva torej? Aha, spet iščeva plac za spat. Zopet sva pogumna in zavijeva z avtoceste in seveda spet najdeva en dober plac ob neki večji firmi. Jasno je, da nisva sama, tu je že kar nekaj tovornjakov! Na hitro prestaviva še prikolico z reklamo (zaznamek: ročno je treba spustit, potem gre lažje, čurimuri!) in sva parkirana. Malce bolj zoprno je le lulat, ko so pa povsod kamere.

Za večerno popravilo imava tokrat navigacijo, ki ji sam Windows CE ni prav nič všeč. Ni čudnega, tudi meni ne bi bil. Zadeva je hecna in nikakor noče delat. Mogoče bo jutri kaj bolje?!

Večerja je zaradi dobrega kosila tokrat bolj skromna, midva pa spet padeva spat, kot da sva bila v rudniku izkoriščana osemnajst ur.

Naslednji dan naju čaka še nekaj Nemčije, nato pa v Avstriji postane okolica končno bolj zanimiva. Končno konec te presnete nižine in ravnine! Še sonček se v Alpah prikaže!

Proti večeru pa končno enkrat zapeljeva dol z avtoceste, do cilja imava še nekih kdovekoliko km regionalne ceste. Uau, celo pokrajino malo vidiš, celo približno veš, kje si, ne pa vedno za plankami avtocest!

Ustaviva se v manjšem kraju, parkirava kar na avtobusni postaji, ne moreva drugje, in si privoščiva eno običajno trgovino, spar. Uau, tole pa bo dobra večerja! In kavo. Ta pravo, v takem fensi bifeju, ne pa iz avtomata na pumpi. 

Do teme sva ravno na cilju, nekje med Gradcem in Dunajem. Tu pa ima firma, ki skladišči in pretovarja banane, dobro poskrbljeno za voznike. Imamo celo svoj prostor s kavo (in to tisto ta poceni, 40centov, ne pa po 2 evra!), na voljo je celo bio kava! Pa super stranišče. Pa super tuš. Pa kadilnica. Pa... ni, da ni.

Seveda s pridom uporabiva vse, kar je na voljo, od tuša do kave. Lepo je, da firme poskrbijo tako za voznike, saj nas sploh ni bilo malo. Kar nekaj slovencev, madžar, celo grka smo zasledili, vse narodnosti, vse države, vsi tovorijo banane. Sem in tja.

A ponoči vseeno ne delajo, čas za razkladanje imava zjutraj, tako ali tako je pa treba imet počitek, zato se porazdelimo po ne tako velikem parkirišču. Tokrat je treba še pazit, da nismo parkirani kabina ob kabini, ker se seveda vsem kar naprej vklapljajo hladilniki. In ti niso prav nič milozvočni. Fantje na vse pazijo!

Večerjo si tokrat res privoščiva! Juhca in vse ostalo! Saj vemo, kako pravijo v naših deželah: "ja, neki toplga pa je treba vsak dan pojest!"

Kljub hrumečim hladilnikom sva spet spala kot ubita. A tale vožnja res tako zmatra? Spet je morala budit budilka.

So bili pa razkladalci pridni, so začeli res ob sedmih. Dvajset čez sedem so že besno razkladali. Ampak ne prvo najinega, midva sva morala še malo počakat.

Še banane so naključno pregledali - šef je odprl naključno škatlo, vzel ven banano in jo prelomil na pol. Če ni bila črna, je bilo vse ok. Če bi pa bila črna, bi najprej zahteval listek z zabeleženo temperaturo, potem pa bi šli postopki naprej. Načeloma se nihče ne sekira, povsem jasno je, da se pri transportu lahko kaj zgodi. V tistem času, ko sva bila tam, je razložil štiri tovornjake, torej 80 ton banan v slabi uri in od vsega tega je bila le ena sama kišta na vrhu palete pri sosedu vsa zmečkana, ker je bil nakladalec prehiter. Nihče se ni sekiral.

Nepredstavljive količine. Ogromni hladilniki. Transport. Transport.

Tako sva dobila papirje, vse ok, ugasnila najin grelnik/hladilnik in odšla proti domu.

In se v tej deželi zaradi cestnin spet ustavljala na vsakih pol ure.

Je pa tokrat prvič najin pogovor malce zamiral, sva že bila z mislimi drugje, vsak v nadaljnjih korakih. Marko je že razmišljal, kako bo šel z novim voznikom naslednji dan spet na furo in kaj vse mu bo danes še uspelo narest.

Jaz pa sem imel tovornjaka zaenkrat povsem dovolj. Ja, za špedicijo moraš biti primeren človek. Jaz nisem ne organizran, ne urejen, ne potrpežljiv, mene za nos vodi naokrog kaos in tam uživam. Tole je vsekakor prehudo zame, če bi bil jaz na špediciji, bi me čakali kak mesec, dva, preden bi se priklatil s kakšnega ovinka nazaj. Banane bi že zdavnaj segnile, še makaroni bi šli v maloro. In da bi moral potem obrnit in še enkrat na isto pot? Jaoooooaj, neeeee!

Celo tako je, da še preden sem jaz ta sestavek spisal, sta bila on ali pa njegov voznik že vsaj desetkrat naokrog. To je ta razlika. Če tovornjak stoji, ne more prav nič zaslužit, kvečjemu denar porablja.

Seveda pa sem Markotu nadvse hvaležen za izkušnjo, bilo je mnogo več kot super! Presneto dobra izkušnja, moram priznat! Hvala, ej!

In, ja, za v Španijo seveda velja!