Ja, ja, v nedeljo je bilo (tudi) tako lepo vreme, da ga je bilo preprosto prepovedano izpustiti.
Čeprav smo vsi trije nekje na nekih robovih, eni pred, drugi za boleznijo, pa je vseeno bolje, da te bolezen prime ali pa izgine v sončku kakor pa v megli.
Ne, v megli nismo mogli ostat, nikakor! Nekaj manjšega, toplega, sončnega, južnega. Sicer bo povsod na tak dan in še v nedeljo vse polno, a takemu vremenu se ne gleda v zobe, jamranje se pa tudi preganja!
Gremo na Kriško!
Tam že zelo dolgo nismo bili, zadnjič sva trpela, ko da bi bila Kriška najvišji hrib v alpah, ves naslednji dan sem bil še polomljen, tokrat bi moralo biti drugače, kajne?!
Ampak, ker nismo najbolj zdravi in zaradi Tamaučka (ja, seveda!) smo se tokrat zapeljali skoraj do Gozda, par deset metrov prej smo morali parkirat, je bilo že vse zasedeno in pravzaprav smo res dobili zadnji možni parkplac. Naprej je bilo že vse zasedeno...
Nad nami se je bohotila Kriška, pri žičnici pa en ogromen kup jadralnih padal. Smo že videli, gužva bo, jep...
Ampak na tej strani sončka pa ni bilo prav nič toplo. Vse še pomrznjeno in vse nas je prav pošteno zeblo, vsi smo kar pogrešali rokavice! Pa samo pet metrov od sonca stran, povsem druga pesem, severna stran in kakšna razlika! Hm...
Seveda se je to popravilo čim smo zakorakali po soncu in pri Ivanini klopci je bilo že vsem bolj kot ne vroče.
Klopce sva seveda s Tamaučkom dodobra preverila. Je treba preverit trdnost, udobje, uležanost in še par trikov, ki jih najdemo v rokavu.
Do naslednje klopce sploh ni opazil, da je hodil... Dohtarjeva.
Po drugi strani pa... ne, Tamauček ne potrebuje nobene motivacije več, kmalu jo bo moral on dajat nazaj ta starim...
Klopca kovača Pajota je bila mogoče še najboljša... hm, ali pa tudi ne...
Tisti zadnji del je bil pa seveda spet ves v ledu, snegu in blatu. Prav nemarno od mene, da nismo vzeli derez s seboj! Pa prav lahko bi vedel, da so potrebne, tukaj je vse tako lepo speljano, shojeno in poledenelo, da se led drži skoraj celo leto naokrog... Eh, brez veze. Sicer vrvi pomagajo, ampak jih na žalost ni povsod. Led pa je povsod. Kako tukaj prideš dol brez derez nimam pojma, a če le pomislim na kaj takega mi kar naenkrat dobi "strma pot" neprimerno lepši zven...
Potem pa si tako ali tako kar naenkrat gor. Med ljudmi, med ljudmi, med ljudmi. Še celo jaz sem srečal kolega!
Je pa bilo seveda zanimivo gledati vse te jadralne padalce, ki so se poganjali v dolino! Oh, raje grem šestkrat gor in dol kot enkrat takole dol...
Ja, gneča je bila, tako na tleh, kot v zraku in si moral kar pazit, da te ni kdo podrl... spodaj ali pa zgoraj!
Tokrat mi za spremembo vsa ta gneča sploh ni šla na živce, najbrž je imelo kaj opraviti z razgledi, ki so bili res fantastični. Tam bi lahko sedel ure in ure in gledal v daljave. Le kak rešpetlin bi še rabil...
Je bilo pa treba slikat Vilo za šolske potrebe,
Triglav, jasno!,
potem pa smo jo počasi le ucvrli proti dolini. Glede na led na "položni" poti, smo jo mahnili kar po strmi, še bolje, tam še nikoli nismo šli!
Ah, še ena klopca!
Strmina je pa res bila! Ufff, je bilo strmo, prav neverjetno, da se nisem na vsakem koraku drl na Tamaučka. Niti za roko ga nisem držal. Požrl sem svoj strah in mu vsaj enkrat nisem zbijal morale... Kar se je izkazalo za pomirjujoče in mnogo bolj primerno, saj je bil njegov korak čisto do doline trden in zanesljiv!
Jah, in ker je bilo tako strmo, smo bili kar naenkrat dol. Na parkirišču za ta "strmo" pot. Kar je pomenilo, da smo morali še nazaj na Gozd. Najprej sem mislil, da se bom žrtvoval in šel po avto, pa smo na koncu kar lepo vsi trije odšli po avto. Saj smo prišli na izlet, ne pa počivat!
Se nismo prav nič matrali, vse je šlo lepo počasi, nikamor se nam ni mudilo, ustavljali smo se, kadar je kdo hotel, vse je šlo res zelo na lahko. Sicer pa tri ure skupne hoje ni ne vem koliko... En tak sprehod, sploh v tem lepem, toplem in sončnem vremenu! Kar prav pride, takole sredi zime, malce oddiha in pridiha pomladi! Kmalu bo tu!
2:50h, 6.20km, 716 vm, 1:27 gor, 1:22 dol.
Sem se pa potem doma pridušal, ko sem gledal karte in risal sled. Neverjetno, kako so te karte pravzaprav zanič! In kako je to presneto staro in le napol uporabno!
In mi moramo živet s tem, da bi pa kdo osvežil vse tole... ne, se raje geodeti ukvarjajo s čim drugim, bolj ne-pomembnim... Lepo je imet karte še od rajnke juge, lepo, zgleda so bili tam veliko bolj sposobni. Žalostno.
Gre pa takole - tole je karta - 1:50k, ki je neverjetno celo prav, po njej sodeč smo v spodnjem delu hodili po cesti (pa tudi hišice so narisane nad vasico Gozd):
tukaj pa je 1:25k, kjer je cesto nekdo narisal po kolovozu (ali pa takrat ceste sploh še ni bilo), hišic nad Gozdom sploh še bilo ni, prav čudno, da je sploh kaj vrisano! Iz leta '72?
Tukaj pa je ortofoto, tako res zgleda v naravi:
Žalostno, da je tako, v tej mali državici, ki jo lahko sestaviš iz manj kot dvesto kart merila 1:25.000. Sploh so tile geodeti klasa in mojstri in pol!
Vpiši se