Če sem že v Bohinju, moram pa tudi kakšen hrib pogledat, kajne?
Sem si že dolgo prej omislil Komno, pa niti sam dobro ne vem zakaj. Najbrž prav zaradi zloglasnih serpentin in zaradi zadnjega spusta, ko smo šli s Krti le dol. Iz mladosti se spomnim dolgih turnih smuk po Komni, še starega - lesenega - Doma na Komni in neumnosti, ki sta jih počeli sestri, ko smo bili s celo familijo za prvega maja gor. Se mi zdi, da smo bili tam celo večkrat. Tistih nepreglednih snežnih poljan in tega, da je za vsako vrtačo še najmanj ena vrtača, če ne celo raje več, se tudi zelo dobro spomnim. In tudi tistega: "samo še tole vrtačo damo skoz, pa smo tam!" Japajade, saj vemo, kako to gre.
Ampak poti gor se pa nisem in nisem spomnil. Pa nisem mogel drugje priti gor kot tule, od Savice. Zato sem moral poskusit še enkrat, pa čeprav sredi zime.
Vreme je bilo enkratno, sonček, kazalo je celo na to, da bo tudi toplo, počutje pa je bilo bolj slabo. Noč je bila presneto kratka, želodec še vedno vznemirjen, pivo pa še vedno v vseh porah. Hm, grem vsaj vodo zamenjat!
Pa potem gledam tja gor, sonček, sneg, prekrasno, zelo lepo, ampak meni se pa vedno manj ljubi, lenoba se razrašča preko vseh meja... Kdo bo lezel klele gor?!
In se kar usedem nazaj v avto. Grem jaz raje domov spat, ležat, počivat! Še Heleno pokličem, pa...
Napaka. Jasno.
Me je prav prijazno nakurila, da naj spokam svojo leno rit navkreber, da sem čez tri minute že pridno pešačil.
Eh. Sicer pa še dobro, sem ji zelo hvaležen! Tigrastega mačka sem sicer tovoril s seboj in od začetka je bil kar težak, a se je nekje v tistem snegu in bregu kmalu izgubil, so ga serpentine vzele... In tudi končno navdušenje nad izletom bi mi hudo manjkalo, če bi šel le poležavat domov. Hvala Helena!
Tokrat se le nisem zagnal, je počutje kaj takega preprečevalo. Počasi sem vzel vse tiste serpentine, nisem niti vedel, koliko jih je, me je pa zaskrbelo, da jih bom moral gledat prav na vsakem koraku:
To bi bilo pa res malo preveč! Da te vsakih par minut opomni, kako daleč si še... Kaj sem pa vedel, koliko jih bo... No, zdaj vem, da jih je natanko 48, jih seveda nisem štel, sem šel raje prebrat. Snega je pa višje toliko, da se napisov ne vidi več, zadnja je številka 9.
Pot je v tem snegu široka, super shojena in prav lepo splužena od turnih smučarjev. So pa derezice prišle zelo prav, gor jih daš in ni več ne drsenja ne skrbi. Pa še tako fino škrtajo v mrazu...
Serpentin sem se potem kar držal, sem jih hotel prav psihološko uredit, se znjimi spopast in jih prehodit, a vseeno pri kakih desetih nisem zdržal in sem ubral bližnjico. Bližnjic je bilo seveda mnogo več, a sem res ubiral le tiste zelo dobro uhojene.
In tako sem bil kar naenkrat na koncu serpentin. Hop, tam, kjer prideš pod električno napeljavo in v Pekel, kakor se reče dolinici. Huh? Nekam kratko se mi je zdelo. A do Doma je še vedno nekaj hoje, je treba še dolžino vzet. Sicer pa so tam že razgledi, Dom se že vidi, sonček pripeka, sneg se blešči! Juhej!
Uro za serpentine in štirideset minut do Doma. Kar ok za hojo s tistim počasi hirajočim tigrastim mačkonom. Se mi je zdelo, da bom potreboval še več in sem bil zato prijetno presenečen. Pa še fino se mi je zdelo, ker sem bil še vedno len. Spodaj je namreč najprej pisalo 2:15h, potem pa sem hodil petnajst minut in je spet pisalo 2:15h! Precej dobro za moralno podporo...
Razgledi pa enkratni! Jaz na toplem sončku, v dolini pa meglice.
Potem pa grem in naročim klasično - čaj pa rum. In mi seveda oskrbnik prinese, šele potem pa se zavem... o, madonca, rum?! Sem ga precej žalostno gledal in razmišljal, kako se bo kaj ujel z brinjevcem od včeraj. Mogoče pa se spoprijateljita in ne prideta pogledat ven?!
Šparoven gorenc že ne bo ruma pustil. Ha!
No, noge so se šibile, v glavi se je vrtelo, a dol po grlu je prišel. In je tam tudi ostal.
Jaz pa sem jo mahnil dol, nekaj hotel bolj hitro it, a so me začeli takoj bolet podplati (od kje neki zdaj tojQuery1520036942858309778615_1509086274607?) in sem se moral dodobra umirit. Tudi sekal nisem prav nič več kot prej, le tistih deset serpentin, kot že pri poti navzgor. Prav presenečen sem bil, ker sem bil kar naenkrat dol, vsega skupaj petdeset minut sem potreboval. Kako pa zdaj to?
Spomnim se poti dol od zadnjič, s Krti, ko sem dol resnično letel! Ampak res, takrat sem tekel, ubral prav vsako bližnjico, bil premočen in zadihan mnogo bolj, kot če bi šel gor, skratka, se resnično namatral, a vseeno porabil eno uro... Od kje neki zdaj teh petdeset, ko sem res počasi ubiral vse ovinke? Če bi se potrudil, bi bil dol v pol ure? Hm... kar čudno se mi zdi. Ali pa je res vse v snegu in derezah, v njih namreč hodiš kar naravnost, nič ni treba pazit, nobenih kamnov, le dolgi koraki so te. A bom raje ubral drugo taktiko in šel še enkrat poleti preverit! Škodilo nikakor ne bo...
Čeprav sem začel šele okoli osmih, kar se je meni zdelo že pozno, sem gor grede srečal le dva, ki sta šla dol, en peš, drug na smučkah. Ampak dol grede sem jih srečal pa enega dol in 27 gor! Ja, presneto lepa nedelja je bila!
Bil sem resnično navdušen in če ne bi šel gor, bi bil res cepec. Zato sem moral še parkrat pogledat nazaj.
pa so se že začele delat meglice:
Sem se pa potem na poti do Bleda prestrašil mladiča, ki je prav brezskrbno pohajkoval ob cesti, gamsov pa res že doooolgo nisem videl! Ne, ne vidim jih v hribih ampak ob cesti! Čuden svet.
Serpentine so se torej izkazale za brezzobi strah, dolžina poti pa tudi. Skupaj z lepoto dneva je vse povzročilo, da je Komna pravzaprav prav super destinacija!
Vpiši se