Iz Krtine na Sv. Primož

by piskec 13. april 2011 13:52

Včasih kako stvar malo dlje načrtujemo.

Kako leto, leto in pol.

Sicer pa je vseeno, važno je, da jo na koncu speljemo! In tudi tokrat smo Krti tole speljali in to seveda super!

To so bili tudi tisti osebni razlogi, o katerih sem prejšnjič govoril, prav zaradi njih sem se prejšnji dan malo bolj šparal. Tako je pač prišlo, da nobenega drugega vikenda ni bilo na razpolago. In ker nisem hotel biti partybrejker ostalim Krtom, sem seveda privolil, kljub temu, da se bom prejšnji dan potil naokoli po Golteh. Po drugi strani pa so mi seveda take in podobne neumnosti vedno všeč, kaj čem tajit...

Če bi vedno deloval po razumu, še danes ne bi tekel... zato se je treba vsake toliko časa presenetit. Čisto lahko mi verjamete, da deluje! Če človek preveč premišljuje, ni nič od njega, sem in tja se moraš vržt v vodo.

In tečt!

Pa smo šli. Ob pol osmih zjutraj v nedeljo iz Krtine proti Sv. Primožu! Juhej!

Noge sploh niso nič bolele, regeneracija z Golt je popolnoma uspela, kljub temu, da sem zvečer razmišljal o tem, da bi bila mogoče reinkarnacija bolj uspešna od regneracije... No, črne misli pridejo včasih naokoli, komu pa ne?! Ampak... ne, zjutraj noge niso prav nič bolele, nič tudi nisem bil utrujen, vse je kazalo na uspešen in lep dan, le zeblo me je ko hudir v kratkih hlačah in rokavih, zjutraj pa še vse frišno!

V Radomljah pa mi je bilo seveda že vroče!

Večina je šla prek Podrečja do Bistrice, kjer so pobrali še enega tekača, jaz in Franci (ki me ni hotel spustiti z oči) pa sva zavila direktno čez Dob na Radomlje. Dobra dva km manj sva naredila! Vsi so me gledali čudno, kot da bom ravnokar nekje zaostal, se izgubil in odšel neznano kam.

Pa nisem.

Bil sem seveda kar naprej nekje zadaj, tega sem že navajen, najprej četica vseh:

potem pa čez nekaj časa še osamljeni tekač:

Jebela cesta, nikoli nisem vedel, da se cesta iz Mekinj do Godiča tako vzpenja!

S seboj smo imeli še par kolesarjev, naša podporna ekipa pa je tudi lepo navijala, zato mi ni bilo prav nič hudega.

Vsi skupaj, tudi podporniki, pa smo jo potem skupaj mahnili na Primoža. Tam pa nisem več tekel, ne... da ne bi kdo pomislil kaj takega!

Je pa bila to tudi ena od mašnih nedelj na Primožu, zato je bilo toooooliko ljudi, da jih tudi prešteti nisi mogel. Z otrokoma smo potem vijugali proti vrhu kot nori.

Gor na vrhu pa ni bilo več tako vroče, malo se ohladiš, malce popihlja in kar hitro smo naredili še eno krtovsko:

in jo mahnili v dolino!

Čakal nas je seveda še družabni del dogodka, ki je bil tokrat kar pri nas. Malo pa je le treba pojest in popit!

Tak lep dan, mi pa vsi veseli in navdušeni, da nam je tako lepo uspelo, se nismo pravzaprav nikamor premaknili celo popoldne in smo le užival, kovali plane za vnaprej in se veselili.

Naslednji dan me niso noge prav nič bolele, se je pa ponovno izkazalo, da naredi piknik in pijača mnogo več škode kot pa tek. Sicer pa je bilo to jasno že prej, a se nismo dali motit!

Bilo je namreč super luštno!

Tek - 2:11, 18,08km. Vse skupaj 25km, 3:30h.

Tags:

domači kraji | pr norch

Treking po Golteh

by piskec 11. april 2011 14:09

Po eni strani mi je omejena časovnica prišla povsem prav, po drugi strani pa sem na take stvari jezen.

Rad bi se podil naokrog, rad bi pohajkoval, rad bi užil cel dan, ne pa le tistih par ur, ki ti jih nekdo da na razpolago. Prekoračitev pa tako močno kaznuje, da seveda niti ne pomisliš, da bi kaj takega naredil. Časovnica je tokrat kaznovala le tiste ta najbolj počasne, ostalim pa ni povzročila ničesar. Mogoče bi bilo bolje dati časovnico na 4 ure, tam bi nekaj pomenila, ne pa da kaznuje le tiste, ki so že tako ali tako zadnji...

Meni, počasnežu se zdi, kot da nekdo noče, da bi počasneži hodili na ultre. Kar pa najbrž ni ravno v skladu z doktrino tozadevnega trekinga. Že tako Ultra večini povzroča strah in nepremostljive težave. Kar pojdite pogledat, kakšni so tekmovalci na ultrah, na pohodniški varianti še najdeš kakega "pohodnika", na ultri pa "pohodnikov" ni.

No, razen nas.

Ne razumem tudi tistih dobrih "pohodnikov", da ne preidejo v ultro. Dve, tri urice več, pa je že tak problem?

Da pa se ne bom preveč pritoževal, je potrebno priznat, da mi je tokratni sistem pravzaprav padel v naročje kot naročen! In se nimam čisto nič za pritoževat, ker sem ga dodobra izkoristil za svoje osebne cilje in namene...

Iz Ultre smo namreč naredili Pohodniško na dvojne pike.

Tistih sedem ur je bilo prehudo zastavljenih in če človek sebe in karte ne pozna dovolj dobro, kako boš vedel, ali si česa takega zmožen ali ne? No, jaz sem že vedel, da vsega ne bi nikakor naredil v sedmih urah, a kaki dve, tri točke več bi pa lahko pobrali, če ne bi bili uro in četrt prezgodnji... Ampak tako je to, s to taktiko...

Če ne bi imel naslednji dan obveznosti, bi se najbrž obrnilo povsem drugače - šla bi pobirat kar po vrsti vse, pa ko prideva, prideva! Koga brigajo točke, tudi s taktiko in premišljenim pobiranjem točk sva zadnja! A, kakor že rečeno, tokrat so prevladali osebni interesi!

Začeli smo v nekem vetru, ponoči je hudo pihalo, še zjutraj je bilo nekaj vetrovno, a se je veter ob sončku pomiril.

Že po prvem ovinku, takoj za hotelom, se je videlo, kje bo naše mesto! Zato pa smo čisto uživali v pravzaprav popolnem dnevu!

Do KT4, brez problemov, razgledi za znoret, enkratno!

Na petici smo prvič začeli skrajševat, čeprav tele KT6 res ne bi bilo treba spustit! A ta je bila tukaj edina, ki se je dala sploh spustit, mi pa nismo vedeli, kako nam bo sploh šlo.

S prehodom smo se skoraj zaplezali, strmine so bile presneto hude, eno grapo sem zgrešil, a smo šli vsaj bolj varno po drugi dol, malo po ovinkih torej na KT7.

Pomlad je že na veliko tukaj, vse cveti in vse je že tako zeleno, da uživamo kljub hudemu klancu!

Gremo na Kernes ali tukajle na KT10 in naprej? Hm... gremo raje na hrib!

In tako je bilo! Povprek do Doma na Smrekovcu:

in proti Kernesu

Tukaj nato srečujemo ultraše, ki so seveda pobrali vmes že vse točke. Je pa zanimivo gledati njihove odzive, ko nas srečajo... Seveda vedo, da sem vedno zadnji, zato na prenekaterem obrazu zasledim presenečenje, saj jaz praviloma ne bi smel biti pred njimi!

Priznam, da taka mala zadovoljstva dobrohotno vplivajo na moj ego in se posipam s pepelom, a si ne morem kaj.

Proti koncu skoraj zafrknem, čeprav sem puncama prepovedal, da me poslušata, a se hitro ujamemo skozi ne preveč strm gozd na pravilno pot. Še dobro, še tega bi se manjkalo, da bi se zgubili, ha!

V jamo Ledenico vržemo le oko fotoaparata

potem pa le še malo jamranja in smo že na cilju!

26,4km, 5:50h in 1407 višincev. Ja, pravzaprav res pohodniška. A vseeno, super je bilo in končno sva lahko tudi del družbe, ker sva tako zgodaj že nazaj!

Ostane le še tista presneto neugodna reč, ki se ji nikakor ne morem izogniti, čeprav se skušam na vsak način - nihalka. Razmišljam celo o tem, da bi šel kar peš po cesti, še posebno potem, ko zaslišim presneto znani: "Vzami to kot izziv!"...

Eh. Vrh glave imam že teh izzivov. Strah ni pa prav nič manjši, kvečjemu večji. Stisneš zobe, zasadiš nohte v držalo in se prepustiš kovinski škatli na ne-milost...

Tags:

domači kraji | pr norch

Iščem službo!

by piskec 7. april 2011 09:36

Tole je mogoče malce nenavaden in kolikor le morem shameless oglas za zaposlitev.

Za mojo zaposlitev, seveda!

Torej:

Star sem petinštirideset let, kar pa ne pomeni, da sem že za v staro šaro. Res je, da se najbrž ne prilagajam več tako hitro, kot pri dvajsetih, a morali bi me videti v zadnjih letih! Čemu vsemu se nisem že (ali še!) prilagodil!

Prednost skušam ohranjati z osvojenim znanjem ter z dolgoletnimi izkušnjami. Prav nič se mi ne mudi v penzijo, mnogo raje imam pred seboj izzive in nove stvari kot pa nekaj ustaljenega, utečenega.

Večina mojega znanja leži v računalništvu in je preko te panoge dodobra razvejano. Skozi dvajset let delovnih izkušenj sem v računalništvu prehodil kar nekaj poti. Od začetne operative in menjave diskov ter papirja v letih vodno hlajenih sistemov, me je odneslo vse do načrtovanja arhitekture precej velikih sistemov.

Vmes sem se ukvarjal še z najrazličnejšimi strojnimi in programskimi sistemi, s celo vrsto aplikacij, s storitvami, z razvojem, podatkovnimi bazami in tako naprej.

Morda bi za osnovo vzel ukvarjanje z varnostjo v omrežjih v celoti. Od požarnih pregrad, prek IDS/IPS sistemov, PKI sistemov javnih ključev, OTP sistemov, VPN komunikacij, različnega overjanja in šifriranja povezav, komunikacij in dostopa do podatkov. Sistemsko upravljanje operacijskih sistemov, omrežnih storitev, varnostnih sistemov in aplikacij se seveda razume.

Naslednji večji sklop bi bil razvoj informacijskih sistemov v različnih programskih jezikih in s podporo različnih podatkovnih baz. Začel sem s COBOL-om in sekvenčnimi ter relativnimi datotekami, prešel v domačem okolju na Clipper in DBase, se vmes dobro pomudil na Oracle Forms in Oracle database ter zavil v okensko okolje – Visual Basic, ASP, vbscript, MS SQL. Nekje na poti so se znašli še IBMovi sistemi, kot je OS/400, MVS, OS/390, z/OS in podatkovna baza DB2. Razvoj spletnih storitev me je tudi vedno navduševal, to izkušnjo pa bi še najbolj ponazarjal spletni servis geoStik, ki je moj izdelek.

Povsem samostojen sklop bi lahko postalo tudi pisanje. Osebni blog (tole tu!) pišem že dolgo vrsto let – od 17.8.2004 –, nekaj - sicer ne najboljših - člankov pa sem spisal tudi za revijo Monitor in spletno revijo Connect. 

V skladu s časom in razvojem tehnologij sem dejaven tudi na družbenih omrežjih – Twitter, Facebook in LinkedIn.

Veliko je stvari, ki bi jih rad počel in ki bi se jih lotil z navdušenjem in žarom. Od vzdrževanja zanimivih sistemov, prek razvoja informacijskih sistemov, kar je vedno izziv, do načrtovanja omrežij, tja do bolj osebno naravnanega pisanja pa čisto do potepanja po gozdovih in opisovanja gozdnih vlek ali pa neobstoječih planinskih poti. Seznam bi bil lahko zelo dolg, v njem pa se sigurno ne bi našle prodaja, marketing in nagradne igre.

Naj na koncu še na kratko predstavim svojo profesionalno pot – za podrobnosti pa je najbolje, da si ogledate LinkedIn, kjer so zadeve bolj sistematično urejene ali pa si ogledate moj življenjepis (CV).

Če se komu zdi zanimivo, ga seveda lepo prosim, da me kontaktira. Na telefon 031 402 026, a tudi email bi bil zelo super!

Na koncu pa si lahko zaželim še Srečno!

Dosedanje zaposlitve:

Simbiont d.o.o.
CTO
Nov 2009 – Mar 2011
Pixna - razvoj in izdelava prototipa - mobilni tehnološki kiosk (http://www.pixna.net/),
geoStik - geografski spletni servis za informacije v realnem času (http://www.geostik.com/)

NLB d.d.
Sistemski programer
Okt 1997 – Okt 2009
član skupine za Arhitekturo IT NLB,
Oddelek za Omrežja,
ACNLB,
požarna pregrada, IDS/IPS,
prenova Omrežja,
Entrust, CheckPoint software,
LAN, WAN, VPN komunikacije,
overjanje, šifriranje, PKI, OTP,
usmerjevalniki, stikala, varnostne naprave, Cisco IOS,
RealSecure, CheckPoint VPN-1, Websense, eSafe, MS ISA, MS SQL, Informix, Entrust Authority, RSA SecurID, IBM DB2, Visual Basic, OS390, MVS.

KDD d.d.
Sistemski programer
Mar 1996 – Okt 1997
Sistemski programer, razvoj omrežja družbe, povezljivost z LJSE, komunikacije in podobno.
WAN,
LAN,
AS/400 sistem,
skrbnik OS/400,
visual basic,
MS SNA server,
MS Exchange,
MS SMS server,
MS SQL server,
internet.

Banka Noricum
Sistemski programer
Jan 1994 – Mar 1996
Razvoj bancnega poslovanja na Oracle platformi, komunikacije in povezljivost z ostalimi bankami.
Novell Netware,
skrbnik za Oracle Database,
razvoj programja v Oracle Forms,
modemske povezljivosti,
BBS, elektronska posta, internet.

Beograjska Banka/KIH
Sistemski programer
Jan 1992 – Jan 1994
Prva sluzba. Od operaterja napredoval v programerja. Honeywell GCOS7 sistem.
Operativni postopki,
programiranje Cobol,
indeksirane in relativne podatkovne baze

Tags:

osebno

Na Blegoš!

by piskec 6. april 2011 09:48

Predvidljiva sva. Kot vedno.

Najprej ogledna tura, potem pa kmalu navalijo Krti!

Tokrat seveda na Blegoš.

Kakšna razlika v vremenu, pa le dober mesec narazen! Tale pomlad je namreč povsem poletna, cel čas sem prav brez problema hodil v kratkih rokavih - in to jaz, največji zmrzljivec v hribih! Kar najbrž pomeni, da bo poleti spet dež, dež in dež. Na, ja.

Začeli smo povsem po načrtih - v Leskovici, malce pod cerkvico, tam, kjer je ta velik avtobus lahko še nekako obrnil.

Začeli smo hitro, vsi navdušeni nad toplim in sončnim vremenom. Bilo je pa tako vroče, da se je večina do konca ceste že slekla... V dobrih dvajsetih minutah že vsi ogreti, celo jaz!

Pot na Blegoš je z Leskovice prav luštna, deli se na parkrat po pol ure in tako resnično vse hitro mine. Pol ure do konca ceste, pol ure do Jelencev, pol ure do koče, pol ure na vrh. Se ti res zdi, kot da si gor en, dva, tri.

Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače kot zadnjič, brez kake matrarije in težav. Naenkrat Jelenci.

Zavetišče je odprto čez vikend in to samo pozimi. Poleti je v celoti zaprto. Meni se to zdi čudno, ni res? Sem vprašal, pa so mi povedali, da je pač poleti na voljo koča na Blegošu. Hm... pa saj je tudi pozimi na voljo, kajne? Ampak potem je to vprašanje nekako ostalo neodgovorjeno, jaz pa z odgovori pravzaprav nezadovoljen in zato še vedno ne razumem, zakaj je poleti zaprto. Skrivnostna so pota oskrbništva...

Pol urice naprej smo torej že pri

do tjale gor pa je spet pol urice!

In res je bilo!

Razgledi so bili fantastični, s te male Blegošove pleše se res vidi na vse konce in kraje!

in če tamle daleč dol ni celo Montaž! Oujea!

Še Porezen in spomin na lani,

potem pa je bilo že treba kako skupinsko narest, ni res? Z našimi hribi v ozadju (zato je luknja med ljudmi na sredi)!

Ostane torej le še strel proti Triglavu

mi jo pa mahnemo na malico v kočo, kjer si privoščimo joto, pasulj ali pa ričet. In še par flancatov za povrhu.

Glede na to, da nas je pohodnikov povsod ogromno in da je kar velika gneča, se vse odvija še kar znosno. Tole načrtovanje prodaje in kuhanja v planinskih kočah mora biti res nekakšna magija. Ker obisk gre s popolne ničle v slabih dneh do stotnij ob kakšni lepši nedelji! Kako to rešit in uskladit in zorganizirat? Med vsakih sto jih imaš pa potem še vsaj pet ta zoprnih, sitnih in tečnih, ki z ničemer niso zadovoljni in vse skupaj samo še zakomplicirajo...

Hm, za oskrbnika kake koče si moram torej zbrat kako manj znano lokacijo torej...

S kočo, hrano, postrežbo in vsem smo zadovoljni. Pivo in polno sonce v glavo pa nas naredi kar mataste in počasi bo treba tudi dol!

Bunkerjev so seveda najbolj veseli otroci, naš bi kar tam ostal in se streljal še par dni naokrog. Joj, ti fantje!

Strmin smo pa potem veseli vsi. Predvsem zato, ker nam tule ni bilo treba it gor!

Ampak res, tele Likarjeve senožeti so res prav perverzno strme. Polna pot suhega listja pa doda še svoj kanček drsenja, kar te lahko spravi v zelo dobro voljo. Take strme trave me potem preganjajo v nočnih morah. Kar poskusite enkrat, tukajle na sliki ne zgleda prav nič strmo...

Mimo Likarja in nato Čabrač ter direktno na Hotavlje, lepo peš čisto do doline. Super.

Pot dol je bila kar dolga, vsi skupaj smo potrebovali kar dobrih 2:45h, kar pomeni, da nam je zmanjkalo že vsega... Smo pa potem nadoknadili v prvi gostilni, ki smo jo srečali. Prvo pivo je padlo noter kot da ga ne bi bilo. Šele drugo se je lahko lepo usedlo...

Krti so torej uspeli! Helena s svojo pripravniško turo tudi! Čestitke!

Lep izlet, tako zaradi same poti kot tudi zaradi prekrasnega vremena!

Takole pa se Blegoš in njegova pleša vidita z naših koncev:

Tags:

domači kraji | pr norch

Menjava

by piskec 5. april 2011 11:12

Ena od možnosti je seveda bila tudi to, da mi ne bo šlo.

Glede na to, da nikakor nisem najboljši v prodaji, marketingu, samopromociji in podobno, je bilo celo več možnosti za neuspeh kot za uspeh.

A če ne bi poskusil, bi se žrl neprimerno dlje in bolj, kot se bom žrl zdaj. Če ne greš, preprosto ne veš. Zato se pri odločitvah vedno odločam raje v prid neznanemu in novemu, le redko se odločim za nadaljevanje obstoječega stanja. Spremembe so mi blizu in mi ne povzročajo težav, v veliko večji meri prinašajo navdušenje, vznemirjenje in veselje.

Bilo je leto in pol zadovoljstva, ki mi bo ostalo v prekrasnem spominu. In če bi lahko ponavljal, ne bi ponovil prav nič drugače. Zato sem lahko pomirjen z ostalimi in predvsem s seboj.

Skratka, s 1.4. sem brezposelna oseba, ki je prijavljena na ZRSZ in ena številka izmed 115.608 ljudi. Morda mi uspe dobiti celo nadomestilo, a bolj pomembno je aktivno iskati službo!

Zdaj šele nimam časa!

 

Tags:

osebno | resnobnosti

Jogurt

by piskec 1. april 2011 12:19

Kislo mleko imam sam zelo rad.

Ampak ne tako, kupljeno v trgovini, v trgovini raje kupujem jogurt.

Pa sem se nekaj časa nazaj začel spraševat o tistem aparatu, ki sam dela jogurt. Baje ga prodajajo, velikokrat sem že slišal, a se nikoli še spomnil.

In tako smo napravo za jogurt potem kar naenkrat zagledali in kupili pri francozu, kjer je stala nekaj čez dvajset evrov. Naprava je sicer vrhunec tehnologije (iz dvajsetih let prejšnega stoletja), a služi svojemu namenu!

Že na pogled zgleda, kot da se bo ravnokar vse skupaj razbilo, a to ji za tistih 20 evrov tudi oprostim. Zaenkrat se pri nas še drži.

Naprava ima tudi en tak super timer oziroma bolj pravilno: opomnik -

Mogoče sem bil nesramen, a prvič, ko sem ga zagledal, sem se od smeha moral usest. Pač sem pričakoval nekaj povsem drugega kot timer...

Se pa še vedno v družini ne moremo domeniti, kaj naj bi številke pomenile. Eni zagovarjamo tezo, da zvečer naštimaš uro, kdaj moraš jogurt ven vzet, drugi pa tezo, da zvečer naštimaš uro, kdaj si dal jogurt noter. Kakorkoli že naredimo, zadeva - hvalabogu - ne vpliva na sam jogurt.

Ker, naj kar povem - jogurt je odličen! Enkraten! Ne, res... dober je ko strela. Naredi se čez noč in je ravno dovolj trd. Je pa res, da imamo sveže mleko direkt (no, ni ravno direkt - tega ti nikjer več ne dajo) spod krave. Potem ga zavremo, ohladimo do nekje toplega in potem gre v šalčke in se gret v napravo. Za seme kupim en jogurt v trgovini in vsaki šalčki le prekrijem dno. Je povsem dovolj. En jogurt da potem semena za ene dvajset komadov.

Me zanima, kaj rata brez dodanega jogurta... kako to, da tega še nisem sprobal?! A?

Ker sem seveda - pametna buča - probal narest tudi kislo mleko. Razlika je samo v tem, da zanj pa mleka ne smeš zavreti. A se seveda ni skisalo v tistih petih, šestih urah. Če dobro pomislim, potrebuje kislo mleko v najbolj vročih poletnih dneh več kot en dan, da se naredi. Konec maja bo za to šele pravi čas, ti pametnjakovič. Pa še takrat bo trajalo dva, tri dni...

Tako nekako pa zgleda končni izdelek:

Ja, porabo mleka pa smo kar dobro povečali. Še najhuje pa je organizacija kdaj kdo po mleko. Če na to mislimo moški, potem ostanemo brez mleka... Treba se je namreč spomniti pravi čas - od 18-19h, kar je za nas preprosto preveč...

Edino Heleni lahko zaupamo, da mleko sploh bo. In s tem tudi jogurt.

Tags:

splošno | tehnika

Škofjeloški treking 2011

by piskec 21. marec 2011 14:06

Glej, glej, lani sva v Škofji loki sploh začela z Ultro!

Hm, še dobro, da pišem blog, ker tega pa res nisem vedel...

Evo, letos smo se torej že drugič zapodili med škofjeloške hribčke in grape, grape, grape, grape. Sem že rekel grape? Ja, grapa je osnovna sestavljanka vsake besede v okolici škofjeloških gričev. Ta grapa, tista grapa, leva grapa, desna grapa itd., saj se razumemo, kajne?

Na startu smo se znašli celo štirje Krtinci - čisto mogoče je bila Krtina najbolj zastopana mala vas na trekingu! - Marko je končno dobil partnerja in mu ni več treba počasi pohajkovati z nama. 

Proga tokrat ni obetala kakšnih velikih orientacijskih zank, a jaz se že dobro zavedam, da je to napačno mišljenje, ki te zaziba v lagodno jemanje poti, češ, saj ni težko, potem se pa znajdeš v kaki grapi, daleč od ušes in oči. In zemljevida. Hja, tudi tokrat se je nekaterim tako godilo, nama pa na srečo ne, drugače bi res rabila lučke...

Previdnost ni nikoli odveč, tokrat sem zaradi neumnosti na prejšnjih trekingih vzel s seboj tudi povečevalno steklo. Če dobro vidiš na karto, je že pol narejenega!

Se je pa izkazalo, da moram malo več poslušati Heleno in brzdat svoje usmerjevalne želje. Tokrat mi (nama) je to rešilo rit. Dvakrat!

Začela sva počasi, kot vedno. Je pa bil že takoj na začetku spust v grapo, ki mi je dal prec takoj vetra. Od kote 570 naprej sem že imel muskelfiber. Kako in zakaj, me ne vprašat. Še danes ga imam. Aaaaaaargh, kot da ne bi nikoli nikamor šel... Ja, malce sem jezen.

Takole sva napadla koto 570 - KT2, kar ok je bilo vsaj navzdol, navzgor pa sva zašla na nek slep kolovoz (jebela kolovoze, ki se kar končajo in to vedno ZA ovinkom!) in sva morala rintat direktno v hrib, kar je bilo seveda luštno. In počasi.

Pa se nisva pustila motit. Jasno.

Kmalu po KT4 je mimo naju priletel ta prvi iz Pohodniške, komaj sem še odskočil, tako je pribrzel! Na razpotju poti pa sva jo ubrala kar naravnost, kar se je - kljub temu, da je v opisu pisalo nekaj drugega - izkazalo za super dobro.

Kmalu po KT5 sta priletela mimo še Markuša, sva jih že nekaj časa čakala...

potem še malo osvežitve s presneto mrzlo vodo, nato pa direkt na Pasjo ravan!

Srečava še Miho, ki priskače s fotoaparatom izza drevesa, nato prav na hitro in mimogrede zgrešiva markacije in se spet podiva kar povprek.

Zanimiva je tale Pasja ravan, za motoriste tudi, vsaj zgleda tako...

Tukaj še vidiva nekaj ljudi, potem pa se odpraviva naprej po zanki Ultre, kjer veva, da bova spet uživala v samotah gozdov in grap. Čuvava zadnje mesto in sva metla.

Teren do Sivke je tukaj super, nekaj malega celo tečeva, a prav veliko se nama preprosto ne da. Hoja ni počasna, je hitra, a tek nama ne gre in ne gre.

Špilj je super vrh, kar tam nekje nad grapo, sredi ničesar, strmo je gor in strmo je dol.

Dol greva malce po strmini, do Rusa, nato pa jo do najnižje točke raje mahneva po cesti. Tukaj celo nekaj več tečeva, zato začne Heleno tudi matrati koleno.

Kako bo šlo gor v klanec, me je matralo že cel dan. Vzameva ga po cesti, kar ni prestrmo, zato mi ne dela preveč težav.

Pa vendar potrebujeva kar nekaj do Črnega vrha in do cerkvic.

In kakorkoli je narava tukaj naokrog prelepa, opaziva tudi ogromno revščine, ki je kar vkleščena med vse te grape.

Žalostna podoba stare ženičke v napol porušeni bajti s povsem potrganim krilom je le druga stran blišča tega sveta. In vsi smo raje malce zamižali in odbrzeli svojim ciljem naproti. Tudi midva...

Tam nekje na sredi se je potem našlo še nekaj snega, sicer pa to ni nič čudnega, še vedno smo okoli 900-1000m nad morjem!

Še trije KTji naju čakajo, vsi na nekih hribčkih. Se mi je že dozdevalo, da bom danes še razkurjen... Ta prvi je bil nekam presneto daleč, drugemu pa sva zgrešila začetni greben, vmes pa je bil hrib tako strm, da nisva niti pomišljala, da bi lezla navkreber in sva morala počakati do "izstopnega" grebena. Kar pa tudi nič hudega.

Je pa najbrž šlo tistih pet, deset minut, ki so - kar se bo še izkazalo - še kako pomembne!

Vmes najdeva celo oglarsko kopo - uau, super, da to še delajo - točno nasproti nje pa tole:

ooooo, sem se hotel kar zavalit na posteljo... tako lepo je bila postlana, mehka... Kako mora bit to super ponoči, takole na toplem paziš na kopo, se pogovarjaš, spiš na prostem. O, tudi sam sem to počel kar parkrat, v mladih letih, ko so v Radovni še delali na tak način. Kaj smo mulci takrat uživali, oja!

Ampak zdaj sva morala kar mimo tople, prijetne postelje, kar naprej! Do cilja ni bilo več daleč, a se je tudi nama skoraj zgodilo:

tukajle ne zgleda prav veliko, a je vzelo pet minut (spet!), rit pa nama je spet rešila Helena! Čeprav smo po natanko isti poti šli lani, meni ni bila prav nič znana in priseči sem hotel, da bi morala it desno dol. Pa sem raje poslušal Heleno, kar se je izkazalo za zelo pametno.

O, kako ga mimogrede takole biksneš! Poznam pet trekerjev, ki so na Ožboltu - skoraj že na cilju! - šli desno, namesto čez in se čez deset minut teka zavedli, da je nekaj narobe. Uro in pol so potem reševali tistih deset, petnajst minut napačno vzete poti! In to pet njih, ne eden, dva, temveč pet!

Kar samo lepo pomeni, da moraš biti pozoren povsem do konca. Drugače se ti ta konec lahko oddalji še za kako uro... Ufff, mora bit to grozno, ko misliš, da si le še deset minut oddaljen do cilja, potem se moraš pa matrat še kako uro, dve. Brrrrr.

Heleno pa je že pošteno dajalo koleno, zato je najin home run odpadel, težko pa sva tudi lovila tistih pet minut, da bi le prišla pod osmimi urami. A se nikakor ni izšlo, s koleni se ni za šalit, deset minut gor al dol, čisto vseeno je, samo, da ne bo še kakšne večje poškodbe!

In tako nama je natanko po osmih urah hoje naproti prišla klopca. In kaj sva hotela drugega, kot da sva si čestitala?!

Skozi drevje pa se je že videl zvonik Sv. Andreja...

in rezultat je obstal na 8:04:38h, 34,72km, 1750 višincev. Rdeča midva, modra Marko in Janez.

In vtisi?

Kot vedno - najprej si navdušen, ker si sploh preživel, potem razočaran, ker si zadnji, zadnji, zadnji, potem pa spet počasi prevladuje navdušenje. In, ja, danes sem spet in ponovno navdušen. Bilo je enkratno, bilo je super, bilo je... saj se ne da povedat, to je občutje, ki te spremlja ves čas hoje. Občutek spojenosti z dnevom, naravo in sočlovekom. Zato mi je čisto vseeno, če sva zadnja, pravzaprav mi je še bolj všeč, saj tam zadaj večinoma zato obstaja le neznansko velik mir.

Ko greš čez vse faze - kaj mi je tega treba bilo, zakaj sem sploh tukaj, naj gre treking v tri krasne, jaz ne grem nikamor več, ok, dost mam, je*emti grapooo, zdele grem direkt domov, glej, kaj je lepo, joj, kaka super grapa, a greva še en krog? - takrat šele pride vse za teboj in tudi tam ostane. Zato se bom trudil na ultrah še kar nekaj časa, vsaj dokler me bodo hoteli organizatorji čakat...

Tokrat sva imela oba težave, zato je bil rezultat pravzaprav slab, celo slabši kot lanski. Pa bi moral biti kar dosti boljši. Jaz sem šel na treking bolan in čeprav si nisem tega hotel priznat, sem v vsak klanec to sproti spoznaval. Saj ni bilo prehudo, a, ko je bilo treba pokazat moč, je ni bilo od nikjer. Ne, ne, nič moči zate danes... Tako je šlo v redu navzdol in po ravnem, v vsak hrib pa me je pobralo, kot da nisem še nikoli nikamor hodil... Zato sem si delal zalet pred Heleno na ravnem, da me je potem v hrib mimogrede ujela.

Heleno pa so po šestih urah začela dajati kolena in so nama bili spusti oteženi. Moram priznat, da mi je prišlo kar prav, na koncu sem bil že toliko brez moči, da se mi ni dalo prav nič. Vem pa, da si je Helena strašansko želela tečt, saj ni bila skoraj nič zmatrana, le mogla ni zaradi kolen. Pa še osem ur sva hotela ujet, a na žalost ni šlo... so kolena vseeno preveč pomembna!

A sta se dva bolehnasta polomljenca končno le privalila skozi cilj...

Moj prehlad pa ni hotel ven, čeprav sem spihal iz glave najmanj dvaintrideset litrov. Še danes me drži, zdaj, ko me še noge bolijo kot da nisem v življenju hribčka videl... Oh, a se te neumnosti kdaj končajo in ima človek kdaj sploh KONDICIJO???

Ja, ja, saj vem, lahko bi pisal vsaj trikrat več, kolikor sem hodil, zato bolje, da neham in se poslovim z eno od lepših grap! Komaj čakam novih!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Knjižnice, naslednjič

by piskec 18. marec 2011 13:02

Enkrat daleč nazaj sem o tem že pisal. Pa tudi na med.over.net so se o tem razpisali.

Ampak...

Saj se trudim razumet vse vpletene strani, a ne morem. Po najboljši volji ne morem. Vsak sili v svojo smer in vsak ima po svoje prav, a končni izdelek je pravo skropucalo. In seveda nihče ni kriv in nihče ne more prav nič pomagat.

Včasih se čudim, kako ta zahodna civilizacija sploh preživi, saj si ne zna uredit še tako nepomembnih stvari. Rad bi verjel, da se obnaša(mo) bolje pri bolj pomembnih zadevah, a se mi dozdeva, da imamo tam še manj pojma.

Te knjige me namreč kar naprej morijo. In me bodo morile še leta in leta. In nihče ne bo nič naredil, izposojevalci se bomo pritoževali, posojevalci pa se bodo branili, da je drugače vse preveč komplicirano. Bi torej morali pritisnit na založnike, naj hudiča že enkrat pustijo na vrhu zadnje platnice prostor? Ali pa da bi za knjižnice tiskali drugačne knjige?

Sicer pa... jaz nisem knjižničar in me briga, kako bi to lahko rešili. Jaz sem le bralec pogrošnih knjig, ostali so pa vsi stručkoti in mojstri in ne vem kaj še vse. Ampak tega pa ne zna nihče porihtat. Ojej!

Sem jih šel doma prav slikat! Da vidim, kako je to... in zakaj se spet jezim.

Opa, no, tu je kar v redu. Skozi šivankino uho smo prišli skozi, da se vidi naslov. Slika avtorja pa... pa koga sploh to zanima? Bolj je pomembna oznaka D in EAN koda in naslov serije, seveda spodaj.

O, tale je pa super skoz prišla. Evo, to bi lahko bil predlog za založnike - tiskajte le tako! Naj ostane dovolj prostora za nalepko v zgornjem kotu!

Ker je žalostno, če malo manjka... Kaj je tam spodaj, lahko le ugibam.

Tole je še malo bolj žalostno, saj manjka že kar nekaj teksta.

Tole je pa zadetek v polno! Neberljivo. Jasno, Mladinska knjiga, kaj pa oni vedo o knjižnicah, kajne?

Najbolj pri srcu mi je pa tale. Ko se prikrade neka usmiljena duša - najbrž študent na priložnostnem delu med počitnicami - in si reče: "no, pa dajmo narediti tako, da bo prav in ne tako, da bo nam lažje!" In napopa nalepko v spodnji kot. Ojej, kaj hujšega! Knjige se ne da več najti, vrste v knjižnicah se strahotno povečajo in država izgublja ure in ure dela zaradi čakanja v vrstah. Knjižničarji morajo obračati knjige, nalepke so kar naenkrat vsepovsod! Kaos zavlada svetu. Aaaaaaaa!

Pa se najde šef in ukaže: "nalepko nazaj na pravo mesto!" In v deželi zopet zavlada mir.

Problem je v tej deželi večen in seveda ni vezan le na knjižnice temveč je vse naše življenje prežeto s tem. Jaz sem namreč le stranka. Tako kot sem naproti države le državljan in dela z menoj kot se ji zljubi, me pošilja iz urada na urad, me mori s papirji in podatki, ki jih že zdavnaj ima, tako sem tudi v knjižnici le stranka.

Lahko sem vesel, da sploh so in da mi nudijo storitev!

Verjamem, da je to poškodba iz starih časov, a vseeno se že nekam dolgo vleče. In nikamor dlje ne pridemo, čeprav kar naprej nekaj tulimo o tem, da je kupec kralj... Sicer se s tem kraljem prav nič ne strinjam, a ne strinjam se tudi z odnosom državnih organov, prodajalcev, podjetij itd. do svojih "le strank". Nekje na pol poti bi se morali srečat, bit en z drugim prijazni, ne pa da vsak sili v svojo smer do konca.

Knjige iz knjižnice v tujini nimam, imam le eno, kjer tudi tujcem ni bila všeč že odtisnjena koda, pa so pripopali še eno. Seveda malce nemarno, a vseeno še nekam tja, kjer poskuša ne preveč motiti.

Nič ne pričakujem, da bo kmalu kaj bolje. Tudi v daljni prihodnosti najbrž ne.

In to je pravzaprav škoda in odraz naše miselnosti.

Se oglasim glede tega naslednje leto.

 

Tags:

osebno | resnobnosti

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS