Izlet na Nanos je bil nekaj posebnega. Bil je namreč družinski.
In imel je skrito presenečenje!
Kar je seveda vse skupaj zakompliciralo. A se ne damo, še posebej tisti ne, ki za skrito presenečenje niti ne vemo...
Ja, spet ena od oglednih tur za Krte, morda bo tura celo družinska, zato je potrebno vse sprobat z družino. Ker pri nas te stvari jemljemo resno! Tako!
Ker nas je šest, presnetega renoja pa smo se že zdavnaj znebili, smo morali vzet kar oba avta. Smo enega peljali na konec poti, v Strane, drugega pa na začetek, na Razdrto, vmes smo se pa - kakšni lumpi! - vsi skupaj natlačili v manjšega japončka. (Povsem jasno je, da bi ta podatek uradno zanikal!)
Parkirišče na Razdrtem, ura niti ne tako zgodnja, piha le malo, vsi zbrani, vsi pripravljeni! Na tistole v ozadju!
Ne, ne gremo po ta strmi, pojdimo raje naokoli, po široki, široki poti. Za kak manjši avto bi pa kar bila. Začne se kar strmo, čez prve trave, potem pa se položi in postane kar nekako sprehajalna pot...
Ko se že čudim, kje neki so strmine, se le počasi začne postavljat malo bolj pokonci, a še vedno nič hujšega. Je pa treba naredit kak odmor, počitek, malico.
Na planoti kar dobro piha, a za Nanos je to le mala sapica. Skrijemo se za Sv. Hieronima
kjer nekaj časa ugibamo in se učimo primorščine preden nam kapne, kaj tole sploh pomeni:
Pleša še vedno ni prav nič blizu, ampak nekateri nimajo nobenih težav s hojo, vmes lahko počnejo še milijon neumnosti:
Planota se potem malo vleče, a vse skupaj je bolj sprehod do oddajnikov na vrhu.
Zastrmimo se v daljave, iščemo svoj avto in se imamo fajn, ko gledamo vse tiste, ki še lezejo gor po ta strmi, mi smo pa že na vrhu!
No, do Vojkove koče z vsem skupaj potem res rabimo kar dve uri in štirideset minut. Kar pomeni, da je časovnica z 2:30h kar dolga, mi smo počasni, vsaj petstotrinajst postankov smo imeli, si ogledali Hieronima, razbirali napise, naredili dvainštirideset prevalov, zrli v dolino in še in še...
Ne, prav nič se nam danes ne mudi. Vreme ni najlepše, slabo pa tudi ne!
Koča je ob našem prihodu skoraj popolnoma prazna in ker je danes neke vrste praznik (za katerega jaz še ne vem!), si tokrat privoščimo! Neverjetno! No, enkrat letno, ko smo skupaj nekje v hribih, pa že lahko, ne? Ker tudi sam jedilnik je že hm... omnomnom...
Koča se v naslednje pol ure napolni skoraj do zadnjega kotička - pa sem mislil, da smo mi pozni, ha! - za nami pa seveda ostane popolno razdejanje njok, pasulja, piva, štrukljev in zavitkov:
Ampak mi smo šele na polovici poti! O, še nas čaka planota Nanosa, še!
In se zapodimo naprej, med zelenja strupenih zelišč, ki nikakor niso čemaž - zanj je že zdavnaj prepozno:
Naš namen je Suhi vrh, najvišji vrh Nanosa, a se nam kar naprej odmika in odmika in odmika. Naše noge počasi postajajo utrujene, upori se začnejo vrstiti kar po tekočem traku! A je prav zanimivo gledati, kako se slaba volja in upad motivacije seli od enega k drugemu. Jih filamo s sladkorjem, a zgleda, da prepočasi!
Vsak dobi svojih pet minut sitnobe, dokler se ne odločimo, da bo tale Suhi Vrh, ki je le še na dotiku roke
tam tudi ostal. Nikamor ne bo šel, videli smo ga, poznamo ga in to je to... Komu pa se sploh da tja gor lest!?
Gremo si raje ogledat lovsko kočo, ki se je narisala ravno tule ob poti!
Potem pa vsi začnejo nekaj zarotniško šepetati, se skrivoma spogledovati, jaz pa nimam najmanjšega pojma, za kaj gre.
Opa, pa je skrivnost in presenečenje razkrito, jaz pa *resnično* presenečen!
Ne moreš verjet... Helena je v nahrbtniku nosila celo "torto" in eno veliko kokto... jaz pa nič opazil. Nič. Nada. Niente.
Malce popuščamo, kaj?
Ah... presenečenje je popolno, torte pa od zdaj naprej dobivava le še nad tisoč metri! Najbrž nima smisla razkrivat, da je sladkoba padla na več kot na plodna tla, ne?! To so namreč take, ogromne, rumkugle. Tadeja naredila. Super dobro, super slastno, ampak tako sladko in zbito, da smo imeli kar za par dni. Kar je pri nas že super dosežek...
Hvala, hvala, hvala, hvala!
Zadovoljstvo je bilo vidno v trenutku! Tako najstarejših, kot tudi najmlajših. Mulc...
Tako napokani in okrogli nismo mogli več prav daleč, "še eno skupinsko, potem jih pa skotaliva v dolino!", sva si rekla!
Le da ta dolina ni bila čisto blizu. Do nje smo morali kar še malo stopit in se vmes naučit še kakšnega verza. Naprimer takega:
Zdaj končno vemo, kdaj bo dež!
Otroci so počakali, midva pa sva morala it svoj nos vtaknit tja, kjer naj bi bil ta Bric. Ker sploh nisva vedela, kaj to je. Ah, glej, glej:
Helena sicer ni držala maše, se je pa prav fino razgovorila. Jep, to bi ji kar šlo!
Ker se je spust vlekel, kakor se spusti pač vedno vlečejo, smo se do doline še večkrat napasli:
kritizirali karto 1:25.000, ki ima Brica vrisanega povsem nekje drugje:
in čisto na koncu svoj spust zaključili v vasici Strane! Juheeeej!
Heh, in tako se je mali družinski izlet na koncu razvlekel v 16,7km, 920 višincev in 6h hoda! In da presenečenja sploh ne štejemo!
Otroci naju niso kamenjali in tudi naslednji dan naju niso gledali prav sovražno, s čimer lahko sklepava, da je zadeva povsem uspela!
Jupiiiiiiiiiiiii! In kot vedno, na koncu: še gremo, o ja!!!
Vpiši se