Tole je eno lepših, če ne že najlepše grebensko prečenje v tej deželi. Toliko lepot in prekrasnih razgledov ne vidiš na vsakem koncu. In za tiste, ki tripajo na Triglav, na njegovo domovinskost in simbolični pomen, je prečenje vsekakor stvar, ki jo v vsakem primeru morajo opravit, saj ga bodo imeli kar naprej pred seboj.

Sicer nisva prečila čisto vsega, kar bi morala - od Soriške, Ratitovca celo?, pa do Bohinjskih vratc in Komne, a vseeno sva obdelala kar dobršen del!

Res je vse, kar pravijo - prečenje je pravzaprav Prečenje in Lepot se ne da opisat. Zgodi se celo, da je lepot preprosto preveč in velika slika počasi bledi in na koncu vase ne spraviš ničesar več. Moja izkušnja je, da je najbolje nekje vmes, še pred polovico poti, začeti približevati fokus, od večje slike celotnega grebena proti vedno manjši, ožji sliki. Od začetka par vršacev naprej, potem pa vedno bližje, le naslednji vršac, le še par korakov, stena, ki se pne v bližini, cvetje, ki poganja pod nogami... Tako navdušenost ostane, slika pa ne zbledi, ostane pristna in se dodobra zasidra v spomin.

Zadnje čase začenjava spodaj. Nobenega smisla ne vidiva v "prihranjevanju" višincev, niso nama več pomembni. Jih je pač 1000, 2000, 3000, mar ni vseeno? Zato sva začela kar lepo na sredi Bohinjske Bistrice in se skušala čimhitreje prebiti do gozda.

S kravami gre lažje, le najti jih je treba!

Nato se prebijava skozi mokro podrastje do bivše Mencingerjeve koče, kjer sva že popolnoma premočena in blatna. Super... Nekateri začenjajo tukaj.

Midva pa jo lepo počasi, v enakomernem ritmu mahava naprej in kmalu sva že nad meglo in pri Orožnovi koči.

Bohinjci so nekaj drugega kot Kamničani in tukaj urne označbe kar dobro veljajo. Spodaj je pisalo 2h in skoraj toliko vzame pot tudi nama.

Končno si na sončku vzameva nekaj pavze

pred nama pa se že pne Črna prst, ki zgleda že povsem blizu!

Od Orožnove koče pa do vznožja Črne prsti se potem odvija pravi Botanični vrt, ki je prav lepo in dostojno označen s tablicami! Kakšne rastline vse obstajajo! Ojej... Enkratno!

Potem pa si itak en, dva, tri pri koči na Črni prsti, do katere sva potrebovala kar dobrih 3:15h. Točno po časovnici! Zato se nama začenja dozdevati, da bodo tudi tele časovnice na koči vsaj kolikor toliko pravilne...

A se nama danes to vse ne zdi prav veliko, časa imava cel dan, lučke v nahrbtnikih, dežja naj ne bi bilo, kaj torej?

Se pa odpre na vrhu enkraten razgled na vse strani in ga je res škoda ne doživeti! Porezen, GM4O na eni strani, triglavsko pogorje na drugi, spodaj jezero in bohinjska kotlina, pred teboj pa tisto, kamor si se namenil!

Spijeva čaj, a jo hitro mahneva naprej!

Od začetka je greben kar presneto ozek, strmine so nevarne na obeh straneh, malo me prijemlje, da bi globoko dihal, a se ne kar ne dam. Zdi pa se nama, da za otroka tole ravno ne bo. Najbrž bi sam že dobro hodil, a mene bi pri tem pobralo...

Nekateri bi lahko rekli, da se pot vleče, a se pravzaprav ne. Do Rodice porabiva dve uri in četrt in ne morem reči, da jo prav šibava. Greva lepo zmerno, občudujeva razglede, pokrajino, vrhove, floro. Le sem in tja srečava koga, skoraj vsi so pari, podobne starosti kot midva, vsi pa gredo v drugo smer.

Srečava en tak par, onadva sta začela v Ukancu in gresta v BB, midva pa ravno obratno. Pa se menimo in se na koncu nekaj šalimo, da bi lahko zamenjali ključe od avtov, vsem bi to prišlo prav. A, hej, ko pa je človek včasih tako presneto počasne pameti! Ne, ne, ne moremo, midva prideva v Ukanc šele jutri - to je izgovor in se poslovimo in gremo vsak svojo pot.

JutrijQuery15208268618853762746_1314879366767? IN? No, potem možgani začnejo delovat in čez deset minut se že tolčeš po glavi in razmišljaš, zakaj hudirja nisi dal ključev od avta njima? Prav lepo bi vsem skupaj pomagal, njima, nama... Lepo bi imel avto ravno tam, kjer boš prišel dol..., zdaj pa... ehhhhh.

Evo, tako se priložnost zamujena, ne... vemo, kako gre naprej, kajne?

Upam pa, da sem se na tem kaj naučil in da bom drugič bolj prožen in dovzeten... Pri prečenjih bi to prišlo zelo prav!

Vmes na poti se najdejo zanimive stvari! Sem že videl velike markacije, a tale je sigurno največja!

Na Rodici imava malico, tu je celo kar nekaj ljudi, veliko jih pride z Vogla, nekaj s tolminske strani.

A Vogel (gora) je še daleč!

Prav tam pod špičasto Šijo stoji tabla, da je koče na Planini Razor še kar štiri ure! Opa. Ampak se še vedno nič ne sekirava. Gledava dol na smučišče Vogel in si misliva, da bomo s Krti raje kar tule končali, do Planine Razor bo kar preveč.

In v razmišljanju in delanju planov in poti, ki gre fino dol le zato, da bi šla potem še bolje gor, sva kar naenkrat na Voglu!

Z Rodice do sem sva potrebovala 2:20h, ura je še zgodnja, čaka pa naju le še 600 vm spusta do Planine Razor. Skupno porabiva 10:12h.

V koči je cela skupina Italijanov, otrok in kar malo naju je strah, kako bo ponoči. A dobiva svojo veliko sobo in lepo počasi se rihtava, jeva

skušava zapravit čimmanj denarja, a je težko. Vse skupaj naju kar nekaj stane, stvari so presneto drage, ni čudno, da se ljudje kočam vedno bolj izogibajo. Nekaj malega še spiješ, a vse, kar je več... na koncu se preprosto nabere preveč.

Sobica je čisto super

in midva zadrnjohava kot ubita in spiva v enem kosu do jutra! Prav nič se nisva zbudila, kljub temu, da je bila celo skupina še zunaj, ko sva šla midva spat, torej so morali delat cel kažin, ko so se vrnili. Greben je zgleda zelo dobro pripomogel k najinemu spanju!

Zjutraj sva bila kar zgodnja, kaj pa češ v koči počet? Ven in gremo v hrib!

Pot na Globoko je super urejena, morda celo malce preveč, nekdo se je moral precej matrat!

Malo pod vrhom čemi star in namrgoden bunker, v bližnjih skalah je polno lukenj

Alpinistični bivak novejše zgodovine pa je mala nemarno zapuščena hišica. Čemu nekaj takega sploh stoji in ne služi svojemu namenu, res ne vem. Nekje bi radi postavljali bivake, pa se jih ne pusti, tam, kjer pa so, pa so zanemarjeni in bi bilo mnogo bolje, ko bi jih ne bilo. Še ene preproste stvari se v tej deželi ne da porihtat, zrihtat, nič se ne moremo zmenit. Vse mora propast in najbrž tudi bo. Pri vseh teh društvih, zvezah, medresornih komisijah, svetih itd. in celi PZS se take stvari ne morejo rešit... Žalostno.

 

Potem pa že pogled na drugo stran! Tukajle nekje dol morava it, direktno v Ukanc!

No, tamle spodaj je še cela gamsja družina, edine živali, ki sva jih videla v teh dneh. Nekam malo...

A najina avantura se je šele dobro začela! Po zgledno urejeni tolminski strani, kar se poti tiče, je bohinjska stran ena sama žalost... Dobro označene in markirane so le tiste bolj znane poti, z Vogla proti Komni in podobno.

O, ja, smerne zadeve so že ok -

čez pet metrov pa je pot zaraščena, zapuščena in markirana nekje v sedemdesetih... Tako se z Globokega prebijava direktno po stari zaraščeni in zapuščeni mulatjeri do Žagarjevega grabna. Pač najbolj direktna pot v Ukanc, markirana (sicer v sedemdesetih...), označena in "kao" urejena.

No, izkaže se, da je pot kar precej nevarna. Preči namreč krajšo steno in je do polpolnosti zaraščena z ruševjem.

Še sreča, da je ruševje žilavo in se ga lahko dobro držiš, ko opletaš nad prepadom in iščeš stare ostanke razdrte poti... Jaz pravzaprav kar uživam, Heleni pa gre kmalu vse skupaj presneto na živce. Vsa sva popraskana in oprašena!

A le srečno prideva pod steno, a veselje se tu nikakor ne konča! Vrhnji del Žagarjevega grabna je zgleda močno plazovito območje, zato tam ni nobenega drevesa, ki bi bil starejši od par let. Kar pomeni, da je vse skupaj le eno samo grmovje.

Mokro grmovje skozi katerega se je preklemansko težko prebijati!

Tisti mali košček poti nama vzame več kot uro. To, da sem moker skoz in skoz niti ne omenjam...

Zato se na koncu plazovine, ko se pot končno spusti v gozd, ozrem nazaj in zabrusim urejevalcem poti ene par krepkih!

Tako lepe mulatjere, pa se pustijo propadat... Meni je to škoda, res velika škoda.

Potem pa le še spust po Grabnu, čeprav kar naenkrat hodiva po cesti naokoli, ki je celo markirana... kje je pot, ki gre direktno navzdol? Iščeva in ne najdeva, zato greva okoli, kaj pa moreva... (Tista črna pot naj bi bila celo markirana!) Nedoslednosti, nemarnosti, neurejenosti in podobno se kar vrstijo...

Po štirih urah in štirideset minutah se znajdeva pri gondoli za Vogel in najinega Prečenja je konec!

Andraž, ki mi je rešil že lučko s Komne, nama zopet reši rit in naju pride iskat. Hvala, Andraž, pravzaprav ne vem, kako ti bom povrnil!

Ja, zadovoljna sva, presneto zadovoljna! S popotovanjem prvega dne (rdeča črta)

in tudi z drugim dnem (modra črta) - ob 16h sva morala biti že na Menini planini, zato nama je bil dan kar precej skrajšan!

Lepo je bilo in nama prav nič naporno, sva kar malo ponosna, da sva z vsem opravila pravzaprav z lahkoto. Najtežje je bilo nositi te presnete rukzake, voda je težka, hudičevo težka!

Še višinski graf prvega dne, najprej Črna prst, pa dol in potem navzgor do najvišje - Rodice in spet spust, dol, gor, dol in gor na Vogel, na koncu pa spust na Planino Razor:

Vse skupaj torej okoli 15h in 2800 višincev. Luštno!

Če pa se kje kdaj srečamo na kakšnem prečenju... upam, da si izmenjamo ključe!

Da bi imeli mi normalne počitnice?

Ah, kje!

Zato je prvi del našega dopusta izgledal v parih slikah natanko takole:

Začeli smo ponižno čisto spodaj, prav v globinah Pekla, obteženi z goro prtljage!

Iskali smo prehode, hribe in travnike

Iskali smo smisel, lepoto in namen te prekrasne in prečudovite pokrajine

Seveda vedno skupaj z ostalimi soprebivalci gozdov, planot in travnikov

Odkrivali smo skrite kotičke in neznane hišice sredi prostranih gozdov

Odkrivali smo vrhove in vršace z dosedaj skoraj neznanim zadovoljstvom

Prebijali smo se skozi skoraj neprehodna grmovja

Prečili smo potoke in včasih tudi malo širše reke

Razstavljali in sestavljali smo svoje težke nahrbtnike

Obiskali smo prijatelje, ki so nam zelo olajšali mrzel brkinski večer

Bili smo veseli na zadnjem višjem hribu, s katerega se je že videlo morje

Ogledali smo si Kraški rob v živo čisto od blizu

Pri vsem tem smo skoraj prišli nazaj domov

A smo se v zadnjem finalnem potegu zavihteli do...

Štiri dni in pol hoje od Pekla do Morja, prek Javornika in Slavnika, tak je naš izkupiček, taka je naša Pot Na Morje.

Še nikoli niso dnevi tako hiteli mimo in še nikoli dopust ni tako hitro minil! V dnevih hoje se ura ustavi, ne veš več za dneve, ure, minute, nič od tega ni več pomembno. Vse imaš s seboj, v naravi preprosto si, živiš.

Vrneš se tja, kjer si pravzaprav doma. Med žuželke, komarje, mravlje, polže, žabe, ptice, srne, jelene, divje svinje, medvede. Točno tja, kamor spadaš, a si že skoraj pozabil.

In občutek je neverjeten!

Otroci da tega ne zmorejo? HA! Naš Tamauček ni v petih dneh niti enkrat samkrat pojamral, vedno, ko si ga pogledal, je imel nasmešek od ušesa do ušesa. Kako je ta otrok užival v vsem tem, je prav neverjetno! Jedel je tisto, kar je bilo, spal tam, kjer je pač bilo, tovoril tisto, kar je moral, hodil tam, kjer se je dalo... če bi hodili še mesec dni, bi bil ta prvi ZA!

Zato sem mu lahko le čestital. Za pot, za dosežen cilj, za odločenost, za predanost, za brezkrajno navdušenost, za neznansko veselje

Seveda pa si lahko čestitamo vsi trije. Nismo obupali nekje na sredi. In tudi časa nam ni zmanjkalo!

Potem smo ostali na morju še kak dan, a so se nam naselile mravlje v zadnjih plateh, pa tudi v sredo je začel dež, zato smo morali še po spletu okoliščin domov z javnim prevozom.

Kar pa je posebno poglavje, kjer nisem več tako navdušen. Ne nad prevozom, ne nad javnim.

Čakanje na avtobuse

vlake

in spet avtobuse je pomenilo slabih devet ur potovanja od Lucije do Krtine. Kot da bi bili na nekem drugem planetu. Kolikor vem, je šel človek že v šestdesetih na Luno. Z morja pa se v letu 2011 voziš cel dan...

Ta dežela je presneto lepa, a za to nimamo mi - njeni prebivalci - prav nobenih zaslug! Vse, kar naredimo mi, je mnogo bolj kilavo, neučinkovito in le napol delujoče.

A pet dni hoje je pustilo v nas neizbrisen pečat, ki bo vedno z nami! In vedno, ko se bomo spomnili na preživete trenutke, bo v nas zaživelo veselje, tako kot tu, ob prihodu domov!

Ne črpamo iz cilja, nobene zmage ni, ostaja le pot, naša Pot Na Morje!

Z velikimi začetnicami, ker si pravzaprav to tudi zaslužijo!

So enkratno lepe in doživeti jih je nekaj posebnega. Zato se lahko vsak opis le bežno dotakne vseh lepot tega dolgega grebena.

Preveč je bilo vsega, da bi lahko na hitro izlil vse občutke, zato bo tole le mali delček, ostalo pa bo še sledilo!

Aha, na kratko, torej... hm, a to sploh znam? No, se bom poskusil potruditi!

V petek sva letela na Menino planino, oddat Tamaučka na planinski tabor. Potem domov, se spakirat in spat, vstajanje v soboto že ob 4h!

Zgodaj zjutraj sva bila že v Bohinjski Bistrici, zasedla plac pred sosedom (se opravičujem!) in se peš zapodila za prvimi kravami. Sigurno gredo do najbližje hoste!

Potem je šlo več ali manj kar naprej v hrib. No, vsaj prve tri ure. S težkimi nahrbtniki nisva bila najhitrejša, a mislim, da nama je šlo prav dobro! Spopadala sva se s kažipoti:

a zgrešila nisva.

Po Črni prsti se je začel greben, ki je bil pa res kar doooolg! Na Rodici sva bila še... hm, precej oddaljena od cilja...

Konec koncev pa je bilo vse skupaj le ena velika uživancija. Takole sva pošiljala pozdrave z Vogla!

In se le še spustila proti najinemu prenočevanju:

Dobrih deset ur hoda je bilo za prvi dan povsem dovolj!

Drugi dan pa spet bujenje ob petih, ob šestih sva že na poti, malce čez sedem pa že gledava na drugo - bohinjsko - stran!

No, tukaj sva mislila, da je za nama že vse, a sva se hudo uštela! Pravzaprav se je avantura šele dobro začela!

A midva se ne dava, še pravi čas sva dol! Seveda se nama (spet) mudi, ker morava (spet) po Tamaučka na Menino. Ob 16h.

Zato nama pride Andraževa pomoč, ki naju odpelje iz Ukanca v BB, več kot prav!

Ja, vedno sem pravil, da je dobro poznat kakega Bohinjca!

Šalo na stran - ob 16h sva bila na Menini, to pa tudi nekaj šteje. Leander naju je gnal še na Vivodnik in njegov očka je bil več kot ponosen, da ga je mali mož tokrat tako suvereno vodil po hribih!

Takile so naši vikendi. Če mi kdo kdaj omeni kakšne aktivne počitnice, mu skočim v glavo!

O, ja, to je bilo zelo na kratko. Daljša verzija bo takoj, ko bo mogoče!

Pa smo jo končno obdelali! In to Srčni!

Tole pa je bil podvig, o, ja!

Dobro leto po prvem približku in potem še nekaterih pojanjih po okoliških hribčkih in iskanju določenih poti, sem se končno le opogumil in zbral še ostala dva člana ekipe.

Začeli smo kar ob šestih zjutraj. Rana ura... ja, ja, saj vemo... Ampak nam nič ne pomaga, nasmeški so prisotni tudi navsezgodaj!

Vsak je bil oblečen po svoje, važno pa je bilo, da smo nabrali celo paleto zadev, naprimer hlače:

Potem pa se je začelo. In to res: ZAČELO. Skozi celo pot sem ju potem teral in podil in hodil vsaj par metrov pred njima, da mi ja ne bi zaspala ali pa bi se vsi preveč zaklepetali. Komu pa se da hodit 14 ur?! Želja je bila nekje od 10-11h.

In smo šli že na začetku direkt v hrib. Najprej na Murovico:

pa naš Cicelj:

in po slabih dveh urah smo na Sv. Miklavžu!

No... do sem je šlo, potem pa... Malca. Malca gor, malca dol, sendvič tukaj, sendvič tam in vse skupaj je začelo it bolj počasi. Ojej, koliko hrane!

Pivkelj smo obdelali kakor je bilo treba, sem nas pa pozabil slikat, lahko pa GPS potrdi, da se nismo vrhu izognili. In še vsem je bilo zoprno, ker smo morali tistih par metrov po isti poti...

Pri Sv. Neži na vrhu Slivne ni štempiljke, se mi pa zdi, da ni prav veliko cerkva, ki imajo znotraj svojega obzidja tudi partizanski spomenik.

Ok, do GEOSSa je potem res le par minut. So pa spomenik pripravljali na praznik in se je zato kar svetil...

Potem pa dolga zanka prek Sv. Florjana do Kandrš. Tale ovinek pa meni ni šel najbolje, sploh zato ne, ker sem venomer mislil, da gre pot navzdol, šla je pa seveda malce gor! To je pa tako, če ne gledaš karte pozorno ampak si kar po svoje nekaj predstavljaš... Pa kolikokrat sem gledal to zanko in si prav predstavljal, da gre vse skupaj dol, dol, dol. Eh, navigator in pol!

Res sreča, da se nisem izgubil...

Sem jih pa malo prestrašil, ker sem kar naenkrat vzel karto ven, si sposodil Radotove palice s kompasom in zelo učeno preučeval, kje moramo iti. Najbrž nisem imel pojma, ampak smer je bila pa na srečo prava! Ufff, kamen od srca!

Saj vemo, ko se začneš kot voditelj poti pogovarjati v smislu: "saj bo klele prav, ne?", "tukaj bi bilo bolj prav, ne?", "kaj pa vidva mislita?", "ah, pejmo kar levo!", "hm, tale ovinek pa ni ravno...", "o, glej, kaj pa ta hiša tukaj?", "a ni tukaj makadam?" in podobno, potem vsi vedo, da je nekaj narobe. In fanta sta me prebrala takoj. V trenutku! Niti mrdnit nisem mogel, ne da bi točno vedela, kaj se dogaja.

Še dobro, da mi zaupata.

Sicer pa jima ni preostalo drugega, kajne, da ne? He, he.

Na Trati smo imeli potem malo daljši postanek, kar celih dvajset minut. Za pivo, kavo, čaj. Nato pa spet v breg do Vrha nad Mlinšami. Tukaj sta se že delala, da sta utrujena, ampak še kar nekaj nas čaka - šele 6:13h smo na poti!

Takoj za ovinkom ti moralo zbije kažipot, kjer piše Limbarska gora 3h! A se nismo dali in smo jo kar dobro mahali in potrebovali le uro dvajset. Ja, tista pot se kar malo vleče, je sicer lepa, a se vseeno vleče.

Nismo pa nič krajšali, sem se bal Rajkota, da ne bo jezen... in še takega ovinka, ki bi ga po pravilih že skoraj "moral" skrajšat, nisem!

Na Limbarski spet malo daljši postanek, smo že skoraj na koncu, se nam zdi. Računam na dve uri, a bognedaj, da bi kdo pospešil korak, ali da bi celo tekel, ne! Zato se tisti dve uri napihneta v tri. Heh.

Ampak stopnice na Sv. Mohorja - po dobrih devetih urah hoje - vseeno obdelata v velikem stilu!

O, ja, dobri smo. In Srčni, da je joj!

Še malo sem in tja in gor in dol in... smo že pri čisto zadnjem ovinku!

Še zadnja štempiljka in par metrov do avta (naslednjič parkiraj spodaj, pod gradom!!!!):

Ah, pa sem mislil, kako bomo zdaj utrujeni in izmučeni in... japajade. Slika vse pove:

Je sploh kaka razlika med to in tisto prvo sliko, a?

Evo, tole vse smo prehodili:

47,01km, 10:44h (po planu torej!), 2100 višinskih metrov!

Najbolje od vsega je to, da fantov nisem izgubil! Le enkrat, še čisto na začetku, sem ju zavedel za pet metrov - v naravi zgleda to takole (tisti jeziček):

Ja, dolgo sem plačeval za to napakico. Celo pot pravzaprav...

Ampak bilo mi je v veselje in to v veliko veselje! Ja, lahko bi ju malo manj priganjal, ampak potem bi se res zaklepetali in bogve, če bi sploh kam prišli, pri nas mora nekdo biti metla in priganjalec! In če je to moj okoliš, sem tokrat pač jaz!

Rado, Rajko, hvala za tole! V družbi prijateljev gre takale pot mimogrede mimo!

And last but not least - velik zahvala gre seveda tudi Heleni, ki je zaradi brezvezne a boleče poškodbe zadevo raje preskočila in nas pričakala z mrzlim pivom in vročim golažem! O, kako to paše, ko pokličeš z zadnje KT - "prihajamo, daj pivo na hladno!" in te potem tako lepo postrežejo po dolgi poti!

In Helena, nič ne obupuj, tale krogec naju bo še parkrat videl, se ni za bat, je prav super!

Srčni, kam gremo uživat naslednjič?! Z vama bi šel celo, morda, mogoče... tečt.

Seveda smo vedeli, da bo tudi letos naporno!

Je bilo lani naporno, zakaj ne bi bilo tudi letos? Pri nizki dolini in vseh tistih hribih, ki ne zmorejo ničesar ravnega, temveč noro kipijo proti soncu... Kako pa bi bilo lahko drugače kot naporno?!

In tudi prav je tako. Saj ne hodimo na treking na sprehod, kajne? Gremo se malo pomatrat, spoznavat nova okolja, dan užit. To je - vsaj meni - povsem dovolj.

Marko se je ponudil za prevoz, kar sva z veseljem sprejela, namenili pa smo se čez Vršič. In ker sem dober mož, sem Heleni odstopil sprednji prostor v avtu, da ji ne bi bilo slabo.

Vse, kar se je izcimilo iz tega, je bilo to, da je bilo meni nenormalno slabo! Ooooo, mislim, da mi od desetega leta naprej ni bilo tako slabo! Malo je manjkalo, pa bi... no... saj vemo. Bil sem pa bled ko stena in že mi je šlo po glavi, da jaz pa danes tega ne bom zmogel, da ne morem, da sem bogi, bogi, bogi. Saj ne moreš s slabostjo v hrib letet, ne? Cel dan?

Pa me nista čisto nič upoštevala.

Mi ni ostalo drugega kot da sem se postavil na štart, pogledal proti hribom in si rekel (kakor sem si rekel potem še ene parkrat): "as ti čist zmešan?". Po drugi strani pa sem bil lahko čisto vesel, da je bilo vreme ok! Če bi deževalo, bi bil pa le "še malo bolj zmešan"?

Začelo se je na polno, kot vedno. In sreča, že takoj je nastala gneča in smo se malo razvlekli, jaz pa sem se zadaj lepo počasi ogreval. Marko pa je končno upošteval najin nasvet in odbrzel naprej!

Ker je prva ura najhujša, mi je bila tista presneta strmina do znamenite kote 1313 kar nekam preveč. Pa tudi precej na hitro sva jo vzela, vsaj za naju. Kot da je to vse in gremo zdaj domov...

Je pa bil tak lep razgled dol na dolino, da... sva šla kar naprej.

Tukaj je treba priznat, da se je pred nama do kote 1313 vila kolona in kaj veliko ni bilo za pazit, kam gremo. Smo šli pač drug za drugim, kakor je šlo. Seveda na bednih kartah (pa čeprav se je Žine potrudil in vrisal kar nekaj novih poti!) tiste poti, po kateri smo šli vsi, sploh ni vrisane. Žalost od kart, žalost.

Po prvi KT se je začel bolj zanimiv teren in kmalu sva naletela na KT2, ki - nadvse zanimivo! - sploh ni bila tam, kjer bi morala bit. In po sledeh sodeč, prav nihče ni bil na Vršičih, kjer je bila vrisana. Midva se seveda nisva sekirala, KT je bila ob poti!

Ob poti pa potem same zanimive stvari!

Luknje, jame, kaverne, cisterne, stopnice, prehodi...

Kam naprej? Ker sem jaz seveda (preveč) previden, sva se raje odločila, da greva po planinski poti gor do škrbine in naokrog. Kaj, če pride megla? (Ki je celo res prišla!)

Tukajle sva prvič, polno je nekih sten, prepadov, strmin in vlažnih trav. Japajade, bom jaz hodil tule počez! Greva naokoli! Nekje sva slišala, da je itak samo deset minut več, naredila bova pa "le" 100 višincev več.

Ne vem, morda človek pač sliši tisto, kar hoče ali pa različni ljudje različno pojmujejo minute in višinske metre. Izkazalo se je, da je tistih 100 višincev pravzaprav 250 in da je tistih 10 minut pravzaprav ena ura naokrog.

Jah. Je bilo pa vsaj "varno", porečem? Japajade!!!

Tamle s škrbine se je odprl takle pogled navzdol! Se mi je kar milo strilo, ko pa sem videl še sneg po sredini grape.... Aaaaaaaaaaaa!!!

O, ja, grde besede sem govoril, zelo grde. In ni jih bilo malo, ne. K sreči pa se je dalo mimo snega nekako pretolči. Ampak za las.

Kaj pa bi bilo, če se ne bi dalo, a? Brez derez si po tistem snežišču nikakor ne bi upal. Bi šla nazaj dol in počez?

Ah, pa kaj bi govoril, tisto zoprno melišče sva dala potem skozi in ugotovila, da bi čisto lahko skočila na vrh Rombona, saj se ne bi niti poznalo... tistih dvesto višincev, kaj pa je to? Čisto blizu sva bila, čisto blizu! (GPS je zaradi ostre grape naredil par napak, nisva midva hodila tako naokrog!)

Do Čukle sva potem le nekako prišla, tam je bila tudi zanimiva KT! Pa še par prej izgubljenih sotrpinov naju je tu zopet dohitelo in prehitelo.

Potem pa dol do planine Goričica in potem...

potem...

pa največja napaka:

Ja, čisto dol sva se spustila, na 782m! Zakaj? Heh, dobro vprašanje! Ima pa odgovor opraviti spet in predvsem s kartami! Na enih je namreč pot vrisana, na drugih (kakor vidimo tule) pa sploh ne. Torej? Ta pot sploh obstaja ali ne? Obstaja do pod kakšne stene in se potem konča? Že to, da je na karti markirana pot povsem narobe vrisana ne vzbuja prav nobenega občutka varnosti.

In na koga naj se zanesem, če se na karte sploh nič ne morem? Naj hodiva v skale, nad prepade, ne da bi vedela, kaj naju čaka?

Hvala lepa. Eno je avantura, veselje, doživetje, drugo pa je neumnost.

Zato pa sva potem raje odrintala še skoraj 500 višincev. Da sva bila bolj varna... Ironija, ne? Izkazalo se je - po sledeh sodeč - da pelje tam čez čisto lepa potka, saj so tam vse sledi enake. Torej so vsi ubrali isto - pot.

Midva pa sva raje nekaj čisto posebnega. Heh.

Pa kaj! Do planine Krnice sva potem dodobra sopihala in se nisva dala! Šlo nama je kar v redu, čeprav Heleni tokrat mnogo bolje! Jaz sem pa sopihal kot že dolgo ne... Hm... ali je kdaj sploh drugače?

In tam nekje, malo pod planino, telefon. "Pa ja, da že ne?" sem pomislil! In res, Marko je bil že v cilju! Midva pa na pol poti. Ja, res sva dobra...

Tista cesta čisto na nasprotno stran je bila potem kar nekam dolgočasna, da bi pa tekla in zadevo skrajšala, pa nama nekako ni padlo na pamet. Sva iskala tudi tisto vrisano črtkano pot na Kopo s tistega ostrega ovinka, a k sreči brez uspeha. Si nisem predstavljal kje neki pride čez tiste stene...

Napis spodaj pod Kopo ti vzame kar nekaj motivacije, dolgi so bili že danes vzponi, zdaj pa še 1h?

Ja, tričetrt ure sva porabila, sedem ur hoje je bilo že za nama. A sva bila na vrhu vsa vesela - nič več gorrrrrrr!

Vesel je bil tudi kontrolor! Končno gre lahko domov - no, potem ko so mu sporočili, da je zadnji pravzaprav odstopil.

Sledil je le še spust, kjer je Heleno začelo dajati koleno, a je bilo po obutih kolenčnikih malo bolje. Se je pa vseeno morala začeti premikati bolj kot rakovica, postrani. Kar ni bilo dobro za najino hitrost, ampak to je le izgovor, tudi če bi bila oba čisto ok, ne bi bila nič hitrejša... to je dejstvo!

Saj sva uživala in se čudila - skoraj tamle gor sva bila, malo pod vrhom, čisto na drugi strani, ej! Danes!

Malo pred jezercem srečava še Izabel, nabira jagode in povsem očitno tudi ona uživa! Potem jih nabiramo skupaj.

Vmes me organizator še malo razjezi, pobere namreč zastavice za zadnji dve točki, ljudem se mudi domov. Priznam, da se kar fino razjezim in nekaj časa spet letijo grde besede naokoli. Saj razumem kako in kaj, a tudi mene je treba razumet. Vedno - VEDNO - bom imel doma kartonček na katerem zadnji dve točki nista preluknjani.

In ko bo enkrat kak od otrok brskal po stvareh... bo to videl in rekel: "glej, glej, ta starga, ni mogel prit do konca!" Pa bom pečen.

Kakorkoli že, KTje smo seveda slikal! Predzadnja:

in zadnja, na postaji A:

V cilj pa prišli po doooolgih devetih urah in četrt.

Seveda nikogar več ni bilo...

Ah, ne, saj so bili, le zadaj, za hotelom so se skrivali! Še dobro, da sem od lani vedel, kje so!

Prav veliko jih ni bilo, je pa ostal organizator in prva dva z ultre! Juhej, smo lahko potem še izmenjali par vtisov najboljših in najslabših, prav vsak jih je imel na tone!

Je pa Marko dosegel izreden rezultat in si delil drugo mesto! Čestitke Marko! Zdaj vidiš, da ti prav nič ni treba vedno deliti zadnjega mesta z menoj!

Nazaj sem vozil jaz, čez Predel, kjer se seveda moraš ustavit in si ogledat Loško steno, če ne drugega!

Slabo mi ni bilo in tudi dolga in dolgočasna vožnja ni mogla vržti niti najmanjše sence na tako čudovito preživet dan!

Eno tako veliko pentljo smo naredili:

S toliko višinci, da si kar ne upam mislit, koliko... Seveda je nemogoče zvedeti natančno koliko, a recimo, da jih je bilo tam nekje 3200. Ojej.

Morda bova morala počasi opustiti ultre. Preveč mučiva organizatorje, celotna liga in okolje ultra preizkušenj pa ni pripravljeno na nas, počasneže. Močan občutek, da bi prav vsi raje videli, da greva med pohodnike, je povsod prisoten. Seveda se lahko motim, a daleč od resnice najbrž nisem.

A kakorkoli se bo že zadeva izcimila, vtisi in zabeležene lepote tega dne bodo ostali v nas. Upam, da čimdlje!

Kam neki se jim tako mudi?

Trinajst???!

Še enega poletnega damo skozi, potem pa spet tortna suša do zime.

Kako to, da sva se midva spoznala šele v zadnjem času, prijatelj?

Dober pa si, dober!

Se opravičujem, tole je res malo pozno...

Prejšnji mesec.

April 2011

Potresi:

• 46-krat (-11) se je streslo,
• petkrat se je streslo 8.4.,
• najmočnejši potres v SI 17.4. ob 20:30, magnituda 3,0!
• najmočnejši potres na svetu 7.4. ob 14:32, magnituda 7,4!

Vremenski podatki:

• zajetih podatkov: 161.250 (-5769) za 48 (+0) vremenskih postaj,
• najvišja temp - Zbilje, 7.4. 14:59, +31,7 stopinje (+7,0st),
• najnižja temp - Topol, 14.4. 5:56, -3,6 stopinje (+9,1st),
• povprečna temperatura vseh zbranih meritev: 12,92 stopinje (+6,55st),
• Burja je najmočneje pihala 4.4. 23:25 97km/h v Podnanos1 (-47km/h),
• zajetih stanj vremena: 3.509 (-77),
• največkrat je bilo "jasno" - 791-krat, "oblačno" - 379-krat, "dežuje" in "rahlo dežuje" 138-krat, "sneži" in "rahlo sneži" 36-krat.

Vremenske napovedi ZEVS:

• izdanih napovedi v mesecu:  1.679 (-16),
• ZEVS napoveduje od: 5.1.2006, uspešno napovedano že za 1.985 dni!,
• največkrat v tem mesecu napovedal: nimbus - 943, duzek - 253, dejant - 222,
• vseh napovedi: 124.876,
• največja napovedana temperatura: 24 stopinj,
• najnižja: -2 stopinj,
• naročenih na VN po e-pošti: 39 (-4),
• poslanih e-pošt: 1100.

Promet:

• zastoj je bil sporočen 468-krat (+43),
• nesreča 150-krat (+24),
• delo na cesti 588-krat (+44),
• intervencij 1.240 (-91), največkrat "Požari in eksplozije" - 631-krat.

Vozila:

• prvič registrirana - 6.185, -15,32%,
• vsa registrirana - 1.072.447, +0,07%,
• vozniška dovoljenja - 1.286.424, +0,04%,
• največ prvič reg. - Renault: 1.051, -12,19%, Volkswagen: 856, -11,30%, Peugeot 463, -21,53%,
• tipi vozil - Renault Clio:  443, +13,30%, Renault Megane: 247, -25,60%, Volkswagen Golf: 187, -10,10%,
• v Ljubljani največ - 1.602, -7,88% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 16, -5,88%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

• 361 odvozov, -41,77%,
• največ odvozov je bilo dne 24.4. - 33,
• največkrat odpeljani Renault Clio: 22-krat (-17), Fiat Punto : 18 (-11), Volkswagen Polo: 12 (-1),
• največkrat odpeljani z MIRJE: 21-krat (-5), POSTOJNSKA: 15-krat (-31), GRUDNOVO NABREŽJE: 15-krat (+15),
• odpeljane registracije: LJ: 246, KR: 25, CE: 14, NM: 13, MB: 12, GO: 11...