Tej Poti nikoli konca, kaj? Doma me že špikajo naj že končno enkrat končam. Da ne morem vlečt in vlečt in vlečt te zadeve v neskončnost in da naj takoj neham!

Pa ne morem.

Je treba obdelati še vrnitev domov. Ki sicer sama na sebi ne bi bila kdove kako zanimiva, če ne bi potekala z javnim prevozom.

Ja, javnim. Torej avtobusi in vlaki.

V tej deželici, pozabljeni nekje za/pred alpami, te javne zadeve namreč niso kar tako. Še danes, skoraj mesec dni po vrnitvi, me še vedno stisne pri srcu in še vedno me pograbi jeza, kako je pravzaprav vse skupaj zašuštrano. Zdaj vem, zakaj vsak kolikor toliko normalen prebivalec te dežele stremi po lastnem prevoznem sredstvu. Ja, zdaj mi je to popolnoma jasno!

A gremo po vrsti.

Na morju seveda nismo niti mogli niti hoteli ostati prav dolgo. Če prej hodiš cele dneve, je zelo težko potem obstati na istem mestu. Pri naši odločitvi nam je pomagalo še vreme, ki je začenjalo postajati tipično poletno - dež, dež, dež. Za jutro je že bil napovedan dež in mi smo vstali kar precej zgodaj.

Pa je že navsezgodaj grmelo in grmelo nekje ne prav daleč. Huh, tole bo hitro tu, smo si rekli in pospravili v taki naglici, da se je kar prašilo za nami. Do recepcije smo potem hodili že v prvem nalivu. Ki k sreči še ni bil srce nevihte, ki je kako uro kasneje precej dobro udarila v Portorož.

Je pa bilo vseeno dežja ravno dovolj za sitnobo. Še posebej, ko je bilo treba v Luciji čakat in čakat na avtobus.

Spet ena popolnoma nova cena - vsako vožnjo smo namreč plačevali povsem drugačne cene - in cjazenje v jutranji konici do Kopra.

Tam smo - spet k sreči - suhi prišli do postaje in do bifeja. In začelo se je spet eno dolgo in bedasto čakanje. Še nebo se je povsem in dokončno užalostilo in zlilo na nas enormne količine vode. Kot da še nikoli ne bi deževalo... Mi pa smo bili veseli, da smo v postajnem bifeju, ki pušča podolgem in počez in ne v šotoru. O ironije!!!

Vlak pa nas je že čakal. In čakal. In vsi smo čakali in čakali. Na boljše čase najbrž, ki pa ne bodo kar tako prišli, sami od sebe...

In potem je končno nastopil tisti težko pričakovani trenutek, ko smo lahko sedli na ta presneti vlak. Tamauček je bil seveda navdušen!

Jaz pa nisem bil prav nič navdušen. Ne, čisto nič.

Morda so se v vseh teh letih vlaki nekaj le spremenili, malo več tehnike, morda tudi nekaj več udobja, a hitrost...

Jaz še danes ne morem verjet - od KP do LJ vlak potrebuje 2:40h. Še tisti intercity, ki je kao hiter, rabi čez dve uri! Skoraj tri ure smo se cijazili, ej!!!

Kaj naj rečem? Koliko časa je, kar je bil človek na luni? Kaj je človek že vse dosegel? Kakšne hitrosti dosegajo vlaki na Japonskem, v Franciji in še marsikje kje drugje? Pri nas pa 2:40h. Od Kopra do Ljubljane. Kjer nimamo niti ubogega drugega tira. Kjer je zgleda čudež, da nismo še na ozkotirni zadevi... Žalostno. Presneto žalostno. Če kdo misli, da je ta pozabljena dežela razvita in polna dosežkov, naj se gre kar enkrat peljat. 2011-ega smo, presneto!

A smo se le nekako prebili do Ljubljane. Kjer je bilo seveda spet treba prestopati. In spet čakati.

Avtobus do Krtine smo le dočakali, se spravili nanj in se spet odcjazili do Krtine. Kjer nas je za vrhunec ujel še dež na tistih sto metrih od postaje do doma. Hm.

A smo vsaj prišli. In našega trpljenja javnega prevoza je konec! Se pozna na nasmeških, kajne?

Devet polnih ur je trajala naša pot iz Lucije do Krtine. Devet ur. V dobi tehnologij, ki v trenutku povezujejo celoten svet. V tej dobi, ko naj bi bile komunikacije ena najbolj pomembnih zadev, se voziš devet ur. Po mojem so še Rimljani prišli čez te kraje hitreje...

Popolnoma jasno je, zakaj je avto v teh krajih tako pomemben. Saj ne moreš brez njega!

Eh, upam, da bo preteklo veliko časa, preden bom spet moral sesti na kak javni prevoz. Pa bi ga rad uporabljal in bi ga, če bi le kdaj prišel iz predpotopne dobe. Pa mislim, da se ni za bat.

Mi pa smo le prišli domov. In bili polni vtisov. In blogov in pisanja in vsega...

 

Katero pot si izberemo naslednjič?!

Pa smo že v petem dnevu!

Dnevi minevajo tako hitro, da jim ne sledimo. Niti se ne sekiramo, niti ne razmišljamo več v teh okvirih. Dan, dva, pet, torek, petek, 14-ega, 7-ega, vse to sploh ni več pomembno, dnevi se med seboj spojijo in se ne ločujejo več.

Dogodek - naša Pot Na Morje - traja. To je to.

To noč je imela Helena svoje strahove. Malo je pomagala večerna kava, malo pa vse ostalo. Meni je bilo tokrat s strahovi prizanešeno, le sem in tja kaj majhnega, niti omembe vrednega. Kar je povsem neverjetno, a sem podzavesti presneto hvaležen!

Zbudili smo se v kar hladno jutro, a pričakovanje morja je bilo danes že veliko. Malo sem se sicer bal, da nam ne bo uspelo, a se je izkazalo, da je bil strah povsem nepotreben. Seveda smo zmogli, v pol dneva celo!

Leander se je seveda zbudil takoj za nama. In z velikim nasmehom spet začel nov dan! In s stolom za kralje, s prestolom!

Potem smo pa začeli našo dolgo pot do Sv. Antona, ki se nam je kar naprej odmikal in odmikal. Pa tudi pot E6 je tukaj zelo super označena. Tam, kjer gre vse skupaj naravnost in brez odcepov, tam je polno markacij. Čim pa je v bližini kak odcep - hop! in markacij zmanjka!

Enkratno.

Včasih bi markaciste za kazen poslal po njihovih poteh, pa da vidijo, kako običajen popotnik gleda na markacije na terenu, ki ga ne pozna.

Malo sem se jezil, malo smo seveda tudi grešili tam okoli Kubeda, a smo le prišli nekako na vrh. Sicer malce naokrog... a nič hujšega.

Ja, končno tale Sv. Anton! In od njega le še spust do morja...

Pa smo se vmes skoraj vrnili domov! Le malo je manjkalo! Enkrat davno smo se tule že potikali in iskali krtine in podobno. Bogve, kdaj.

Od Sv. Antona naprej nimaš več kaj dosti motovilit. Pravzaprav greš lahko le po eni ali drugi cesti. Takole nekako to zgleda, precej dolgočasno.

A tudi to paše zraven. Če smo že dali skozi toliko divjine, lahko pa sprašimo tudi kaj asfalta! Saj se vedno najde kaj zanimivega ob poti - domača gostilna ali domača trgovina ali kak spomenik ali pa kaka zanimiva hiša s prekrasnimi drevesi!

Jah, po cestah potem ni prijetno hoditi, bolj ko se približujemo Kopru, slabše je. Na koncu moramo celo zaviti nekam v hrib, da se spokamo z glavne ceste. Ovinek za ovinkom torej.

Preko na novo zgrajenega Kopra in preko tekaških stez, pri katerih bi se tekačem cedile sline!

Preko še zadnjih vzpetin... do

morjaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Poti naprej ni več, le še širno morje pred nami!

Takole smo se pretikali prek Kopra in okolice:

In se vsi veseli nastavljali vsakemu, ki je prišel mimo!

Uspelo nam je, uspelo! Juheeeeeej!

Ampak... kaj pa zdaj? Poti je konec, kaj pa mi? Kam? Kako? Kaj?

Ah, dajte no... saj še nog nismo namočili! Čestitat najmlajšemu in seveda tudi sebi - a gremo naprej!

Šele tukaj, v morju, v Žusterni, se naša Pot Na Morje konča!

Od tu naprej gremo lahko z avtobusom! Z javnimi prevoznimi sredstvi. Avtom. Kolesom. Karkoli. Peš nam pa ni več treba it! Zaenkrat je bilo hoje povsem dovolj.

Se lepo sliši, kajne? Resnica pa je povsem drugačna! Že čez kake pol ure si siten, žalosten in jezen obenem! In strašansko si želiš, da bi le hodil in se ne bi spetljal s tem presnetim javnim prevozom!

Če pogledamo faco običajnega uporabnika javnega prevoza, je natanko takšna:

klinc, avtobuse bi moral prepovedat in vsi bi mi moral peš hodit... Res sem bil jezen!

Dokler se nismo nekako le znašli v kampu. Končno!

Pot zadnjega dneva:

6:27h hoje, 20km, 443vm gor in 629vm dol. Pred eno smo bili že na morju! Ta zadnji kucelj je zaradi ceste, ki nima pločnika. Smo moral naokoli. Saj res ni hudega, a v zadnjih metrih ti gre vsak ovinek blazno na živce...

Evforija, žalost, streznjenje in na koncu sprijaznjenje ali kako že gre to?, nas je pripeljalo do tega, da cel dogodek v večjem smislu pravzaprav ni prav nič posebnega. Ogromno ljudi je že šlo peš na morje. Ogromno ljudi je šlo peš še mnogo, mnogo dlje. In to mlajši, starejši, bolni, invalidi...

S tem smo se sprijaznili in se zavedeli, da je bil ta dogodek velik za nas, ne za celoten svet, seveda ne! Bil je velik in pomemben za naš mali svet, za nas - posameznike. In to je povsem dovolj, to da dogodku težo, pomembnost in prostor v (našem) spominu.

Še toliko bolje, če se bomo iz naše Poti kaj naučili, iz nje potegnili kakšne izkušnje, če bo Tamauček iz nje nekaj dobil... Še toliko bolje!

Prav zato je bila to naša Pot, Pot z veliko začetnico.

Po Kopinškovi bova šla, ko bova velika. Ne še zdaj.

Za začetek bo čez Škarje čisto ok. Da začneva iz Logarske in ne vedno iz domače doline Kamniške Bistrice.

Čeprav sva bila kar malo pozna, do Logarske je cel hudič prit, pa nama je takoj vzelo sapo! Helena je začela kar plesat po avtu!

Vse bova prehodila, sva si rekla! Vse!

Tako sva začela pri Razpotju, nekje deset čez šesto sva se odpravila. Najprej proti Klemenči jami, za katero še zdaj ne vem, ali je tam okoli res kaka jama ali se samo tako reče. Pa tudi zdaj ne bom pogledal... eh.

Skozi predor sva šla zanalašč, je kar zanimiv! Pa tudi zanj ne vem kdo in zakaj ga je naredil, najbrž le zato, ker ga je pač lahko.

Potem pa sva že v manj kot uri na Klemenči jami. Že zjutraj kar nekaj ljudi, nekateri tu spijo.

Potem naju hitro prehiti kar nekaj ljudi, madonca so hitri! Pa zase mislim, da sem hiter... jep, tale samoslepila so vedno hujša! Midva prehitiva le en starejši par, ki se pogumno podaja proti vrhu.

Tjale gor, precej v desno in nato v levo, pravzaprav zelo enostavno in čisto nič nevarno. Zgleda pa kot da nikjer nobenega prehoda! Ojstrica je na levi, direktno nad nami, ven iz slike.

Še kako urico naprej pa se že začnejo kazat Škarje. Zanimivi pokonci postavljeni roglji.

Nekaj začne pihat, a na drugi strani naju dočaka sonček! In veter. Proti Planjavi se dvigajo odsekani vrhovi, me kar malo stiska...

Potem se začnejo vleči še meglice - te presnete Kamniške! Zdaj že ob desetih zjutraj ni razgleda! Proti vrhu je vedno bolj strmo, sem in tja kakšen klin, prečenja so še znosna, čeprav jih ne maram, izpostavljenost ni prav huda. Torej mi kar gre in še ne diham prav globoko.

Potem si pa že tako ali tako na vrhu. Skupaj s kakšnimi dvajsetimi - morda celo več? - ljudmi.

Čeprav se razgled že zapira, pa je vseeno še vedno skrajno lepo! Piha ne prav močno, a nekaj le, zato pojeva le ploščico in narediva plan za naprej.

Zaradi meglic in oblakov, ki so na zahodu že mnogo gostejši, se domeniva, da pravzaprav nima smisla it še na Planjavo in Kamniško sedlo. Morda se meni tudi malce ne da, oz. se mi tresejo hlače. Pa še nedelja je, kdo se bo matral do konca? Skratka, izgovori, kot jih poznamo, nanesejo tako da skleneva, da se spustiva čez Malo Ojstrico do Korošice. Tam namreč še nikoli nisva bila.

Ja, res! Lahko tudi ponovim: NA KOROŠICI ŠE NIKOLI NISVA BILA!

Neverjetno, ampak je res. Kot da bi bila sto let stran, največja ironija pa je, da sva jo zdaj celo prej obiskala z Logarske strani kot s Kamniške! Aaaaaaa!

Zapodila (počasi, ker je strmo in vse razbito, gruščnato) sva se proti Mali Ojstrici. Tisti grušč mi res ni pisan na kožo in se potem bolj vlečem, Helena pa brzi naprej. Nekateri pa nimajo teh, počasnih težav, gor gredo s čimerkoli! Dobri so!

Ojstrica je tudi polna naravnih oken, tale na grebenu je eden lepših, večjih in tudi bolj groznih. Se vidi čisto dol v Robanov kot!

Je pa tale Kocbekov greben zanimiv in precej našpičen. Nekdo je zelo užival, ko je speljal pot neposredno po grebenu. Meni pa so se tresle hlače, ko sem moral gledat čisto dol nekam v dolino... Me ne spraviš tjale gor stat za noben denar!

A kolikor je greben res lep, toliko se čez nekaj časa začne tudi vleč. In se vleče in vleče in se še kar naprej oddaljuješ od Korošice. Pa seveda skleneva, da tako ne gre več. Brezpotja so zakon, čeprav tulim, da se tega v visokogorju ne grem! Nikoli ne veš, kje te čaka kaka stena... Ampak sva vseeno šla, saj ni bilo hudega, le malo počez, pot gre res naoooookroooog. Tako na Mali Ojstrici sploh nisva bila.

Tista ravna črta pomeni... eh, ja, ja... spet sem pozabil uro vklopit. Oh!

Pa sva potem le končno prispela do ravnine, ki naju je oba kar dobro presenetila. Saj poznaš zadevo s slik in z opisov in to, da igrajo tam nogomet in to... ampak take velikosti si pa res ne predstavljaš! To je RES veliko!

O, lepo je bilo res in sploh nama ni bilo žal, da sva zavila dol. Bo pač treba še gor, kaj pa je to 300 višincev!

Sva spila čaj in encijan, nobenih domačih stvari nimajo na žalost, potem pa je bilo meni tako hudo začet, da sem kakih deset minut kar dobro gagal in klel odločitev, da greva dol in gor... Sva pa zdaj srečala skoraj vse tiste, ki sva jih srečevala prej na grebenu navzdol. Samo da zdaj oni dol in midva gor!

Na Škarjah nazaj sva bila potem spet hitro, do Klemenče jame je še kar šlo, do doline se je pa ponovno vleklo kot čreva. Zanimivo je, kako se dol vedno rado vleče, medtem ko se mi navzgor še prav nikoli ni vleklo. Kar naprej sva se nekaj ustavljala, pravzaprav se nama ni nikamor mudilo, ura je bila še zgodnja in prav res sva se lahko obirala.

Iz doline je potem tista oblačnost zgledala še huje, a vode in neviht pa le ni bilo.

Do vrha sva od spodaj rabila 3:30h, za naprej pa ne vem potem več čisto natančno. Vsega skupaj je bilo na koncu kar dobrih 8 ur čiste hoje. Prav presneto lep izlet!

Ja, res... lahko bi prečila še Planjavo in šla čez Kamniško na Okrešelj in dol... lahko bi šla tudi po Kopinškovi... lahko pa bi čepela doma... ali pa pred TVjem... ali pa - ha, kaka dobra ideja! - bi jaz lepo prebil nedeljo v gostilni!

Oujea, s temle bova kar morala bit zadovoljna.

Domov sva jo tokrat mahnila po moje - čez Kranjski Rak in Kamnik, medtem ko sva zjutraj šla po AC prek Mozirja. Kje sva bila prej, kaj mislite? Ja... ne moreš verjet... tudi jaz nisem! Ampak še vedno se upiram in pravim, da: "jasno, ko pa ob petih zjutraj po AC in v Mozirju nikogar ni! Popoldne pa sama gužva na Veliki planini, potem pa se vlečeš čez Črno..."

No, ja, pogorel sem za deset minut. Zjutraj sva rabila 1:10 prek Vranskega, Mozirja in Ljubnega, popoldan pa 1:30 čez Podvolovljek, Kranjski Rak, Kamnik.

Je pa sigurno manj kilometrov, ha!

Sicer pa je vseeno, važno, da je bilo nekaj višincev in da sva naredila spet en lep izlet! Dobro se počutiva tam gori v višavah, presneto dobro!

Tole pa še najin pozdrav z vrha! Če naju vidite vandrat kje po kamniških (in tudi drugje!), pa naju le pocukajte za rokav. Jaz se zadnje čase itak z vsemi pogovarjam, kar je lepo nasprotje tistega dela mene, ki je doma v dolini... Srečno!

Da ne bi kdo slučajno pomislil, da letos ni bilo tradicionalnega Vršiča!

O, ja, je bil! Že na začetku meseca... le to je, da sem jaz zadnje čase kar nekam zaseden z drugimi zadevami.

Eni so tekli že leto prej, jaz pa sem se pridružil leta 2009, se takrat neizmerno čudil, da sem sploh preživel, leta 2010 sem bil že dodobra utečen, zdaj, leta 2011, pa sem že star prekaljen maček.

Kar pomeni, da je bil rezultat v stilu +1.

To na Vršič sicer ne pomeni še enega kroga, ampak v sistemskem smislu mojega teka le tisto nekaj malega, kar je potrebno, da si boljši, kot si bil nazadnje... S tem sem se že čisto sprijaznil in se nič več ne sekiram. Kaj bi pa se, saj je to čisto ok, najbrž bo kmalu prišel čas, ko bo šlo navzdol in bom moral biti zadovoljen z -1...

Skratka, star prekaljen maček se ničemur več ne čudi. Ob uri (ali kakšno uro prej) je na startu, se skuša pomirit s seboj in bogovi in potem krene na start. Ni druge.

 

Tokrat celo trije tekači, Rado, Samo in jaz, ostali so kolesarji.

Taktika je bila podobna kot lani, mogoče še malo bolj zaostrena. Seveda s stališča hoje, ne teka! Torej: čim bo preveč klanca, ti kar hodi!

Pri Eriki sem torej že dobil prvi odpustek in tako je šlo potem le še naprej.

Je pa pač tako, da se pri meni taka taktika povsem izplača. Ne morem se preveč namatrati, s hojo zelo težko! S tekom bi pa že pri 3. serpentini najbrž dušo spustil... Saj to ne pomeni, da nisem prav nič tekel, seveda sem! A le tam, kjer se je to dalo.

Sicer pa sem tudi s hojo čisto dovolj hiter in sem Radotu kar naprej dihal za ovratnik, se me nikakor ni mogel znebit. Ampak on je res kar naprej - cel tisti presneti klanec - tekel, kar je meni čisto nepojmljivo! Ampak on se sekira. Ni dovolj dober. Jasno! V stilu!

Kar naenkrat je potem tu Koča na Gozdu oz kuča u šumi, kakor gre o tem zgodbica. Samo je prišel nazaj do naju, zato smo tule skupaj...

Potem sem izkoristil prav vsako možnost, da sem ju prehitel in jo stisnil naprej, vmes so bile tudi podle fore. Kaj pa se nastavljata fotografom... sem jima morda jaz kriv?

In... jah... letos je res nekam hitro minilo... Kar naenkrat smo bili gor, kjer so morali namestiti novo tablo. Bogve koliko časa bo zdržala ta?!

Ma, ja, dobri smo, ni kaj! Kar takole nekega četrtka pa tudi ne gre vsak gor!

Tisto pivce na vrhu je potem eno samo veselje!

Pa tudi pot navzdol je potem veselje, še posebej, če kar naprej nekaj sekaš in zadaj dva tulita, da onadva pa že nista na kakem trekingu, kjer bi takole drli po brezpotjih.

Malo sem ju upošteval, malo pa ne, kakšni ovinki so preveč slastni tudi če nimajo poti.

Še mostiček - kot vsako leto:

potem pa doooolg iztek do hotela Lek. Uuuu, kaj se mi je to vleklo, pa še pohiteti je bilo treba, ker nas je čas (+1) priganjal!

Gor: 11,3km, 1:38:10 (dve minuti bolje kot lani!)
Dol: 8,75km, 1:05:28 (dve minuti bolje kot lani!)

20,03km, 2:43:39 in 981 višincev. Skupno slabih pet minut bolje kot lansko leto! Uau. In celih dvajset minut bolje kot 2009! Juhej!

Me zanima ali kdaj pridem pod 1:30... Če izračunam... v štirih, petih letih? Jah, seveda!

Opazil pa sem, da so letos meritve km in višincev precej čudne, oz. čudne so bile prejšnja leta. Gor km še nekako štimajo, dol pa se nikakor ne ujemajo. Višinci pa tudi - predlani kar 1016? Če naračunaš jih celo pod 800! Torej kje je ta razlika, a? Letos še najbolj kaže, a je še vedno preveč, tako v dolžino dol kot tudi v višince. Nekje tam na sredi GPS slabo lovi in najbrž zato ta razlika. Čim hitreje greš, tem bolje kaže, najhuje je, če se ustavljaš, takrat začnejo točke kar plesat po okolici...

Vse je bilo super, tako kot vedno! Dan, hrib, tek, ljudje.

Edino, kar me žalosti pa je, da nihče od nas nima prav nobenega časa več. No, časa seveda imamo ravno toliko kot vedno, le drug za drugega si ga nočemo/ne moremo/ne znamo vzet.

P.S. Prav vse fotke sem sunil vsem ostalim udeležencem, sam sem stisnil le eno samo, ki pa ni vredna objave. Včasih sem res tak neverjeten lump.

Oh, danes pa smo sploh spali!

Na lepi, urejeni tratici, na dvorišču, kako ne bi dobro spali?!

Edino mali mucki so se igrali z nami in sredi noči je nekaj kapnilo, a se prav nihče ni sekiral.

Ampak mraz pa je bil! 7,7 stopinje zjutraj nas je kar hitro zbudilo, privoščili smo si še dostojno skuhano kavo, tuš in britje! O, kakšno razvajanje!

A je treba it naprej, morje še ni tako blizu, ne! Še slikanje z gostitelji:

in gremo proti Slavniku.

No, lažje reči, malce težje izvesti. Pa nam je Robert vse povedal, a ravno tam nekje, kjer bi morali zaviti desno, imajo v ogradah par psov, ki čuvajo ovce. Ojej... Taki grozni pesi, da smo samo sklonili glave in hiteli naprej, nismo gledali ne levo, ne desno. Od psov te namreč loči le mala, ne preveč trdna žica za ovce. Seveda potem nismo nikakor hoteli nazaj, ko smo opazili, da smo predaleč.

Pa smo spet imeli visoke trave, zaraščene poti in vrtače iz kateri ne vodijo poti. Malo smo se lovili, a na koncu le prišli na pravo pot, kjer je bilo potem malo lažje hoditi in nas vsaj kač ni bilo (preveč) strah.

Slavnik pa se je počasi približeval.

Še zajtrk nekje vmes, na travi, napol v senci, napol v soncu - v senci je bilo kar hladno, na soncu že vroče. Po vsakem obroku paše še malo sadja, tokrat so nas spremljale le divje češnje:

potem pa smo hribovci, še preden se dobro ogrejemo, že na vrhu!

In kaj se od tam vidi, s Slavnika, a?

Moooooorrrrrrrrjjjjjjjjjeeeeeeeeeeee!

Saj niti ni tako daleč! No, ja...

Še vozni park koče na Slavniku, ki je precej zanimiv in ga zbirajo:

Smo se že prej odločili, da si bomo danes pa privoščili kaj boljšega za pod zob, ampak sva se potem na Slavniku premislila. Smo samo malo počili in odšli naprej.

Malce pod vrhom pa imajo svoje pasišče mimice. Na vsakem cvetu jih je vsaj po pet, če ne več! Zgleda, da jim je zelo všeč! Nenavaden pojav, še nikoli jih nisem videl toliko na kupu!

Nismo pa se mogli upreti gostilni v Podgorju, lakota je bila prehuda in tudi obljuba dela dolg!

O, pa smo zelo dobro zadeli! Ob vsakodnevnem srečavanju sledi divjih svinj, je Helena seveda takoj, ko je gostilničar omenil merjasca, zatulila: "JA, TO BOM!"

In ni ji bilo žal!

In tudi jaz sem bil zelo zadovoljen z jurčki, ki so bili nadvse okusni. Še Leander se je tako napokal, na koncu še s palačinkami, da je

Saj nama tudi ni veliko manjkalo, po tako slastnem doživetju... ampak sva se še nekako obnašala in se zadržala.

Je pa to pomenilo, da je bil Tamauček spet nasmejan, ko je bilo treba it, jaz pa bolj čemerne volje... Najraje bi se zavlekel v kako grmovje in odspal kako kitico, dve, tri.

Potem smo hodili več ali manj ob progi, tja do kraškega roba. Zanimivo to videti enkrat čisto od blizu, v živo.

Morali smo iti skozi Podpeč, kjer je padalo dol tisto kamenje, na to smo se spomnili šele tam, ko smo gledali, zakaj neki so na steni skale privezane...

Mala vasica, stisnjena v skale, ima par zanimivih in starih hiš, free wifi točko! (WTF?) in cerkvico stisnjeno ob progi.

Sem se pa hitro potem začel jezit. Karte namreč niso prav nič štimale. Markacij ni bilo, oz. tam, kjer so, jih ne rabiš, tam, kjer bi pa morale bit... pa vemo, kako gre. Arrrrghhh.

Ceste, poti, vse je pomešano in v trenutku ne veš več, kje si. Le proga je pravilno vrisana. Slovenski Kartografski Čudež.

Ker smo seveda naredili velik, velik ovinek in kakih sto višincev brez potrebe, zaradi neoznačenih poti in blesavih kart, sem se pred Hrastovljami že kar dobro razburjal. Vse mi je šlo na živce in kraškega roba sem imel že polhn kufer.

Pa čeprav je bilo strašansko lepo!

Pomiril sem se šele v Hrastovljah v bifeju. Ki je bil k sreči odprt, leta 2007, ko smo se potepali po burji, je bil zaprt. Pivce vedno dobro sede po dolgem dnevu hoje.

Na koncu našega potovanja je Helena ugotovila, da sem bil vsak dan enkrat fino siten. Ja, super, no. Še srača, da ni vpletla besedice "vsaj"...

In tam na koncu Hrastovelj imajo... en tak lep plac! Večerja:

in postavitev šotora!

Še pokošeno travo smo spravili stran, da je ne bi steptali in da ne bi naredili kake škode.

In dan se je v popolnem miru prevesil v noč, le vlak je zavijal po svoji dolgi poti pod kraški rob. Ampak danes nismo vsi takoj zaspali, kava zvečer je nekomu delala precej preglavic!

Hodili smo 7:58h in naredili 24,03 km:

850 višincev gor in 1250 dol.

Jutri pa bomo že na koncu, kaj?

Od včeraj smo spet spali kot topi.

Le potem je bilo malo frke in Helena je morala v lekarno po neke maže. Nič hudega, a začeli smo malce bolj pozno. Kar bi pa v vsakem primeru, saj je kar naprej hotelo nekaj rosit in sva z Leandrom komaj pospravila šotor.

Dež pa ni vedel, kaj naredit, sreča se je potem raje umaknil in nam prepustil suho pot. Lepo od njega.

Začeli smo torej mimo vojašnice, kjer so nas takoj prestrašili tanki!

Sem kar čakal, kdaj bo kdo skočil izza grmovja in nas legitimiral, ampak to je bilo v enih drugih časih, ne? Danes vojska skriva povsem druge reči...

Vedel sem, da bo danes navigacija še težka, pred nami je bil namreč precej zoprn kos poti, a nas je dobra pot in malo ceste od začetka kar malo zasanjalo. Brez kake velike pazljivosti smo jo mahnili v prvi klanec in gozd, se čudili nad velikimi primorskimi jurčki:

in ga potem stisnili v roke prvemu (in tudi edinemu) fantu na štirikolesniku, ki se je - bogve od kje - vzel tam sredi ničesar. Včasih se mi zdi, da nas obdajajo škratje. Pridejo na nemogočih mestih in tako kot nepričakovano pridejo, tudi kar naenkrat izginejo...

No, mi smo pa tudi izginili... in se kar naenkrat pojavili nekje drugje.

Le da mi nismo imeli pojma, kje sploh smo. Potem, po karti, je že hec gledat kje si hodil, v naravi pa sem bil sam precej siten, zoprn in glasen. Nekako mi ni všeč, če se izgubimo in nimamo niti najmanjšega pojma, kje smo... Ne, ni mi všeč. In takrat tudi kompas ne pomaga.

Precej bolj severno smo vzeli tole sotesko, kar je bila seveda napaka. Nekje vmes bi jo morali prečit, ker po soteski se ne da hodit, je le presneto prometna cesta, tam pa sigurno ne bom hodil!

Zato smo pa morali potem malo večkrat gor in dol in gor in dol. Prvi klanec je šel itak po brezpotju, kar je v primorskih koncih že malo težje, gozdov ni več, je pa ogromno grmovja. Skozi katerega se je pač težko prebijat...

Smo pa zato na takih norih brezpotjih včasih nagrajeni s kakšno prelepo jasico in kako prikupno hišico sredi ničesar!

Do tiste Ribnice smo se potem le privlekli, vmes so nas napadle še robide, a smo se jih končno le rešili... Smo pa že začeli videvati, kaj pomeni zaraščena primorska pot. Ni tako lahko prehodno kot na gorenjskem...

In potem pred nami... reka! Reka Reka! Pojma nisem imel, koliko je to sploh vode, bomo prišli lahko čez ali bomo morali iskati most? Seveda pa smo jo v svoji navdušenosti mahnili direktno na sredi med mostovoma. Da bi se ja potrudili in prišli čez brez mosta! Kam pa pridemo, če bomo kar naprej samo moste iskal, ne?!

Reka Reka potem ni bila ne vem kako visoka, a smo tudi s tem naredili veliko zabave!

In dobro avanturo!

Po mojem reka Reka nima ravno veliko kopalcev, no, takrat pa jih je imela in to kar tri! Uuuu, je bilo luštno!

Ampak po kopanju in kosilu je bilo pa spet potrebno zagristi v hrib! Direkt naravnost.

Seveda direkt naravnost ni šlo, je bilo preveč strmo, je Helena raje iskala srnine poti. In jih je tudi našla! Ne boste verjeli, koliko jih je! In to kar dobro uhojenih, sem, tja, počez, povsod! Le pozoren moraš bit.

Potem pa smo le prišli do ceste in naprej na Ostrožno brdo.

Tu smo se potem (predvsem zaradi neprehodnosti in slabo vrisanih poti) odločili raje za cesto.

Glavno, da smo mi na Brkinih, zadaj pa se še vedno vidi Veliki Javornik in Pivka za vogalom.

Tu smo potem odkrili tako imenovano Pivsko pot, ki teče od Prelož do Pregarij. Ob cesti je namreč v tistih parih kilometrih Leander naštel več kot 70 odvrženih pivskih pločevink. Nikjer drugje jih še nismo videli toliko!

Iz tega smo sklepali, da Pregarje nimajo gostilne, trgovino bodo pa najbrž imeli. Pač se Pregarčani vozijo do Prelož za vsako pivo enkrat, dvakrat, parkrat. Samo to jih ne razumem, zakaj si svinjajo dvorišče in svojo lastno zemljo? Lahko pa bi na podlagi tega zahtevali ekološka sredstva EU za odprtje gostilne... Naprimer.

Izkazalo se je, da smo imeli čisto prav. Pregarje imajo trgovino, nimajo pa gostilne. Le da se trgovina zapre čez 8 minut!!!!!! Laufej!

No, mestni otroci si predstavljajo trgovino kot... no, trgovino. Ah, to na vasi ni tako enostavno in če me ne bi usmerjali domačini, bi tista čisto nepomembna vrata nekje zadaj za neko hišo brez fasade, mimogrede zgrešil in nobenega piva ne bi bilo za nas!

Tako pa smo jo le našli (16:59!), si nakupili pijače in hrane in kot pravi turisti zavzeli domače - skrajno lepo urejeno - balinišče!

Medtem, ko nekateri počivajo, morajo drugi vaditi!

A danes smo se namenili čisto do Gradišča, pred nami pa še dolga pot!

Veliko asfalta a k sreči zelo malo prometa! Pokrajina pa prekrasna

prav vse, kar nam je prišlo pred noge, smo si ogledali!

Tudi sebe!

A saj smo se večkrat tudi ustavljali!

Do Obrova je šlo, potem pa glavna cesta... in ob njej ničesar, nobene poti. Jej, jej, kaj pa zdaj?

In smo se zapodili kar prek visokih in ostrih trav in upali, da ne stopimo ravno kaki kači na vrat! In trava je bila vedno višja in višja, na koncu sva že komaj videla Leandra... a nam je nekdo ravno v skrajnem času, preden smo obupali, zaklical z druge strani ceste!

Juhej, rešeni smo, Robert je prišel po nas! Bogve, če bi mi našli tisti kolovoz, še kako uro bi se prebijali čez trave in robide...

Če še kdaj niste bili v tistih koncih, le pojdite! Kar naprej je bilo povsod vroče, res vroče, ampak tam... v Gradišču smo se morali kar po hitrem postopku oblečt, na koncu je bilo zvečer le okoli 10 stopinj!

Gostitelja Leonora in Robert sta se izkazala, pa čeprav smo se jim kar brez napovedi narisali skoraj na dvorišču zato se jim lahko le najiskreneje zahvalim! Ena najlepša hvala v Gradišče!

Seveda nismo hoteli spat v hiši, kakor so nam ponujali, a smo se vseeno pustili dovolj razvajati. Nekaj toplega, topla hiša in mehka travica v zaščitenem dvorišču, je že mnogo več, kot bi imeli drugače, tam nekje za vasjo. Pa še tuš zjutraj, pa vroča kava, pa britje, pa... ah, smo bili res razvajani! Še enkrat hvala!

Madonca, še dobro, da so tile vremenarji povsod naokrog!

Tri mucke, ki so se igrale s šotorom in z nami, ki smo bili notri, smo slišali in zaznavali kake dve minuti.

Tretji dan smo naredili 30,7km, hodili smo 9:02h in naredili 1000m gor in 944 dol. Kdo bi si mislil, da so Brkini tako presneto visoko!

Jutri pa Slavnik in zagledali bomo morje! Jeeeeeaaaa!

Spali smo res kot topi. Niti enkrat se ni nihče zbudil.

Meni niti lulat ni bilo treba, pa moram doma to počet vsako presneto noč...

Zmatrani? Ali pa le dobrodelni vpliv narave?

Malo pred svitom sem se jaz prvi prebudil, kmalu nato Helena, ko pa je bila kavica že na varnem, pa se je prebudil še Tamauček. Ravno prav torej. Zgleda, da smo spali natanko toliko, kot smo potrebovali, nič več, nič manj. Valjati se pa v šotoru, kjer je pod tvojim hrbtom edino armafleks, res ne moreš.

Vreme je bilo kislo, spodaj morda še zametek sončka, gor na Javornikih pa megla in pihanje. Smo bili kar malo kisle face.

Je bilo pa treba it še žicat vodo po vikendih, kar je ob šestih zjutraj malo težje. Hotel se odpre šele ob desetih, nikjer nikogar. Pa Helena le naleti na možakarja, ki nam proda flašo radenske. Vsaj to, čeprav imamo vode še vedno premalo.

Sonca sicer ni, a iz nas vleče vodo še bolj. Sredi hriba se začne megla, piha malo bolje, a sopara ne pojenja.

Ne pojenja pa niti strmina. Takle kucelj, pa tako strma pot, kar verjet ne moreš!

In ko misliš, da si že vse skozi dal in da bo zdaj ok, se vse skupaj postavi še bolj pokonci! Oujea. Na koncu začnem pač tulit v stilu: bolj ko je strmo, rajš mamo! in podobne krilatice. Neverjetno, ampak pomagajo! Leander kar leti navzgor, jaz pa sem na koncu, kljub hudi strmini, ravno prav razgret, da bi še kar rintal v hrib!

Pa ni bilo treba, smo že na 1269m! Ponosni! Ponosni na to, da gremo raje čez hribe... Čudaki torej.

Smo pa potrebovali do vrha kar dobri dve uri, no, skupaj z zajtrkom nekje na sredi poti. Čisto ok, z vso težo na ramah!

Z vrha, kjer je lična radioamaterska hiška, smo se hitro pobrali, pihalo je in mraz je bilo, potrebovali smo zavetje.

Morda nam bo zavetje nudila stara italijanska vojašnica - Fortin?

Ta se zgleda spreminja v nekaj privatnega ali pa v bife, no, sredi tedna je vse zapuščeno, nikjer nikogar, vse pa zelo zanimivo, sploh za nas, ki sredi teh širnih gozdov še nikoli nismo bili!

Česa vsega ne najdeš, ko hodiš kar tako počez čez hosto!

Trdnjave, lovske hiške

No, ta lovska hiška je bila nadvse zanimiva, ker je vse kazalo na to, da je nekdo tam. Ravno je pojedel solato, prebral časopis, pustil še hrano za seboj in nekam odšel... Le kam?

Naša potreba po vodi je bila prevelika in smo si sposodili dva mala fruca. Za njih smo pustili na klopi dva evra, upam, da jih je lastnik našel, vsaj nekaj malega v zahvalo za najdeno vodo. Z veseljem bi se lastniku še bolj zahvalil, ali pa ga celo peljal na pivo, če bi le vedel, kdo je... Niti za lovsko društvo ne vemo, heh. Hvala lovcem - ali pa gozdarjem - še enkrat! Upam, da njih samih ni potem mučila kakšna žeja!

Javorniški gozdovi so potem res eni veliki Gozdovi! Za medvede to potem ni noben problem, saj je vse odprto, nobenega podrastja, vsi medvedi in nasploh vse živali se že davno poskrijejo... Pa nam niti žvižgati ni treba.

Malo hodimo kar počez na kompas, malo pa po cestah, s katerimi je celo področje povsem prepredeno. Nekatere so v zelo dobrem stanju. Jih je pa - gozdov - kar nekaj in počasi se začne zadeva vleči. Razmišljamo, da bi se izognili hribčku, a tako ne gre!

Na Sv. Trojico pa že moramo it! Vedno jo gledamo z avtoceste, nikoli ne vemo, kaj to je, evo, kdaj bo boljša prilika kot zdaj, da smo gor?!

Pa po vseh teh gozdovih je tu vsaj razgled! Tamle nekje v daljavi in gor smo bili!

Kosilo v travi, potem pa gremo naprej!

Bo dež, bo sonce, bo vroče, bo mraz? Vse se menja, na koncu se odloči, da bo vrooooče! Mi pa čez prelepo pokrajino, ki se počasi spreminja v primorsko (zaraščeno), proti Pivki.

V Slovenski vasi končno nažicamo vode! V parih minutah gre cela flaša. O, ja, žeja je huda, pot do Pivke pa tako presneto doooolga, da se takoj po prihodu v Pivko dobro skregamo. Gostilna, trgovina, počivanje, vse skupaj nam ne gre skupaj, oz. gre skupaj, a vsak bi v danem trenutku počel nekaj drugega.

Od Pivke imamo torej toliko:

A Helena na koncu le razveže gordijski vozel, meni priskrbi pivo, Leandru hrano, sebi pa... hm, dušni mir?

Ko smo napiti in siti nismo več tako sitni, saj to ni nič čudnega, kajne da ne? Zato si lahko v miru poiščemo lušten konec vasi in hop, priprave na večer se začnejo (kar pomeni - vse ven!)!

Drugi dan tako naredimo 23,56km, hodimo pa popolnoma isto kot prvi dan - 8:19h! Višincev 1122 gor in 1125 dol.

Spet en lep kos poti, mi pa na lepo pokošeni travi zopet popadamo dol in zadrnjohamo, kot da bi... cel dan hodili...

Kje pa bomo hodili jutri?

Kako nam je to sploh padlo na pamet?

Nihče ne ve natanko...

Je pa zelo verjetno, da je nekdo nekoč neprevidno izustil kaj o "iti peš na morje", Leander pa je to seveda z veseljem pograbil. Še preden sva se ta starejša dva zavedela, so že vedeli vsi v šoli in celotna Krtina. Da gremo peš na morje...

In kaj ti potem preostane drugega? Dolgo časa tiščiš glavo v pesek in se delaš, da ga bo že minilo, da bo slabo vreme, da bo... no, že kaj in ti tega ne bo treba. Nič nisi pripravljen, ne da se ti in najraje bi ostal doma, v varnem zavetju doma.

Pa to ne gre. Otroci nimajo vseh teh težav, le pričakovanja se vsak dan stopnjujejo, ti pa vsak dan bolj trpiš in se sprašuješ - le kaj mi je tega treba bilo?!

Kaj vzeti s seboj, katero pot sploh ubrati, kaj, kaj, kaj... Dolgo časa sploh nisva hotela razmišljat o tem, vsaj aktivno ne, vse se je le motalo po naših glavah nekje zadaj. Še dobro, da se je dodobra premešalo, ker sva se aktivirala zelo pozno, skoraj prepozno. Še zadnji dan smo kupovali nahrbtnike, pohodne karte sem tiskal in zbiral dan prej. Vsekakor mnogo prepozno! A smo imeli srečo in se je vse lepo in dobro poklopilo. Ampak to je bilo bolj malo po pameti in veliko več po sreči...

V sredo je bilo namreč treba krenit. Tadeja je že čakala s prižganim avtom in čakala, da nas zapelje v same globočine zemlje.

Direktno v Pekel!

Rukzaki so bili težki, pretežki, vsak je nosil malo manj kot petino svoje teže, kar je že veliko. Sploh po parih urah hoje...

Pojma nismo imeli kako nam bo šlo, do kam pridemo, kje natančno sploh gremo in kako gremo. Ampak smo kar šli. Hoste so hoste, vse je pa itak poseljeno in naseljeno. Zgubit se v tem svetu ne da.

Zato smo kar šli. Ne čez slapove Pekla, sem si rekel, s temi težkimi nahrbtniki pa že ne bomo pretiravali takoj prvo uro, in smo šli raje naokrog. In smo se zapodili direktno v hrib!

Potem smo kmalu nad Peklom zgrešili našo pot, oznake so res prvovrstne!, a ni bilo nič hudega.

Karte so kot vedno katastrofalne, nemarne in nenatančne, a smo tega že vajeni. Nekako sem se sprijaznil in se prve dni nisem jezil. Pokrajina je namreč gozdnata, kar pomeni, da greš enostavno tudi počez, če se ti zazdi.

Kar se nam je kar dovoljkrat tudi zazdelo, zato je kompas prišel zeeelo prav!

Tisto, kar smo začeli prvi dan, smo načeloma ponavljali potem vse dni. Hodili smo, dokler se nam je dalo, jedli smo, kolikor se nam je dalo, počivali smo, kolikor se nam je dalo. Zanimivo pri vsem tem je to, da niti jedli nismo veliko, a najbrž (vsaj enkrat!) natanko toliko, kolikor je bilo potrebno, počivali pa tudi nismo prav nič preveč.

Poti, kolovozi, brezpotja in občine se počasi menjajo...

Sredi gozda se nato - čisto po nesreči - najde lahko marsikaj - Gabrovska kapelica:

ali pa prekrasen plac z lovsko hiško! Seveda smo izkoristili njene klopi in imeli tam kosilo. Vse smo pospravili za seboj, nič pustili!

Od tam naprej je bila potem pot malce bolj orientacijsko zahtevna. Želela sva namreč bolj počez, pa ravno počez ni bilo nobene poti. Je bilo zato treba kar povprek.

Saj je čisto super, hosta je bila prehodna, ampak ko zagledaš nekaj tako lepo odtisnjenega

začeš malce živahneje žvižgat. Ko se nekje pred tabo zgane nekaj velikega in zalomasti skozi grmovje, začneš pa kar malo pogledovat naokoli. O, malo nas je že bilo strah, a ne preveč. Medvedi niso ravno socialna bitja in jih ljudje ne zanimajo ravno preveč. Ne bi pa si ga želeli nekje prestrašiti ali presenetiti, to pa najbrž ne bi bilo ravno ok. Pa smo mogoče raje potem malce več žvižgali in kdaj izbrali kako cesto več

Večja težava je bila voda, to je presneto težko dobit. Trije pa jo v vročih dneh tudi kar dobro porabijo.

Sicer pa je bil Rakek precej blizu, pa smo zavili kar v najbližji bife!

Nekaj okrepčila, nekaj civilizacije, potem pa spet pot pod noge!

Kam čmo it? Rakov Škocjan, a? Čez cvetoča polja se je kar težko prebit, precej greš cik-cak.

Pa niti ni tako blizu. No, pa tudi daleč ne...

Najprej si ogledamo mali naravni most

z Leandrom greva seveda pogledat tudi čisto do dol, jej, tam je luštno hladno!

Vode je tu kar nekaj, ampak ne zgleda ravno najbolj čista, povsod neki mehurčki, nikomur ni do tega, da bi jo pil. Kar je škoda, ker nam vode že kar fino primanjkuje!

Je pa Rak dober za čofotanje, umivanje in večerno hlajenje

se pa tudi ob potoku najdejo sumljive sledi in precej sledov krempljev. Bogve, kakšni sledovi so to, ali pa le mi vidimo strahove. A vseeno, varnosti na ljubo ne bomo taborili ravno zraven vode. Skrijemo se ob vikend in ravno ob mraku je šotor že postavljen!

Kot naročeno!

Dobrih 22km in 735 višincev bo za prvi dan super. Nihče (še) ni zmatran, gre nam zelo dobro, pravzaprav čisto po planu (hm, katerem planu že?). Čiste hoje je 8:19h. Pa nismo nič zabušavali ali preveč počivali, ampak takole naša hoja pač gre. Počasi, a luštno!

Takšen je še višinski graf

in pot celotnega dneva:

Zaspali smo v trenutku, z mislimi na jutrišnji Veliki Javornik, na medvede in na "ali bo jutri dež?".