O Dolini Kamniške Bistrice je bilo že veliko napisanega, kaj veliko, ogromno!
A kljub temu bom še jaz svoje zrno dodal, zakaj pa ne?
Številu zanimivosti sploh ni konca in tudi jaz, ki hodim že dolga leta v tiste kraje, še skoraj vsakič odkrijem kaj popolnoma novega. Je glede tega Bistrica kaj posebnega, ali so vse gorske doline enake? Počasi ti odkrivajo svoje čare, zelo počasi in, če nisi dovolj pazljiv, ti večine sploh nikoli ne pokažejo!
Kolikokrat sem hodil mimo kakšnih stvari, a jih šele po dolgem času zagledal! Ko gledaš in gledaš, a ne vidiš.
Zato sva nekega deževnega dneva v začetku junija s Heleno rekla, da je pa to preveč! Otrokom je treba tole dolino malo približat, jim jo naredit zanimivo, ne moreva jih vedno le gnat nekam v hrib, tudi v dolini je lahko polno zanimivih stvari!
In res jih je bilo!
Začeli smo v zgornjem delu doline, spodnji del, Koželjeva pot in Predaselj nas sploh še čakata! To bo treba obdelat nekoč posebej! Pri Domu v Kamniški Bistrici smo torej začeli.
Zapodili smo se s parkirišča kar počez, že to je bilo nekaj novega, ko spoznaš, da imaš petdeset metrov zraven gostilne - za katero misliš, da je edina gostilna v tem koncu - drugo gostilno. S prekrasnim razgledom
ki mu kraljuje Skuta. Sploh se je ne morem nagledat!
Malce naprej se nam odkrije Plečnikov dvorec, sredi gozda je že zaraščen, pa najbrž ob zgraditvi ni bilo tako! Razgledov je škoda!
Podamo se naprej, mimo vhoda v Kurjo dolino, o njenem imenu še veliko govorimo!
Trdnost vsakega lesenega mostička, ki ga najdemo, pa je seveda potrebno preizkusiti! A držiiii?!
Najdemo tudi spominski park, priznam, da sem tule prvič, pa stoji že od 1981! Vsem nam je prostor všeč, dobro je izbran in verjamem, da se spomin na gornike tukaj dobro obnese.
Škoda je le, ker nekdo ne zna zadeve pravilno napisat. Ok, napaka se zgodi, a prava škoda je, da to milijon ljudi opazi, a se to še vedno ne popravi. Pravopisne napake so šlamparija in ne pašejo v takšno prekrasno okolje.
Mehkoba gozdnih tal je tu prav nekaj posebnega, otroka uživata in se čudita, preverimo prav vsako spominsko tablico!
Na koncu Parka je mostiček kar presenečenje, zaradi mokrote in drsenja spet zganjam paniko.
Pa ga na koncu izkoristim za višinsko meditacijo...
Kam naprej? Na Žagano peč pejmo plezat!
Je pa plezat po njej malo težje, poleg tega, da danes vse drsi, še fotr zganja paniko in otroc ne smejo bit višje kot meter... Jaz se le nastavljam.
Pa otroc tudi.
Skratka, okrog se zapodimo, gor pa le ne gremo. Pojdimo raje naprej, na Lepi kamen! Tja, kjer so lovci doma!
Ja, lovci imajo le zase nekatere najlepše kotičke sveta... Lepo je, enkratno, najbrž od zgoraj tudi lep razgled, a na žalost vse zaprto, zaklenjeno, zamreženo!
Tudi Lepi kamen je lepo nažagan
pa še skozi podhod moraš!
Na travniku pa si lahko cediš sline direktno na Gamsov skret. Daljnogled v roke in ...
Mi smo že prav dobro razposajeni, podimo se naokrog, tekamo gor in dol in počasi že delamo neumnosti. Od tu nekje si še tretji veliki balvan - Sivnico - ogledamo le od daleč. Čisto povsod pa tudi ne moremo zabiti svojega nosu.
Iznajdemo tudi priročne dežnike, če bi slučajno začelo deževat. Po taborniško.
Gremo pogledat še žičnico in imamo srečo - zadeva je v pogonu, na Sedlo tovorijo novo pohištvo! Velikokrat hodim tule mimo, a mi še nikoli ni uspelo videt delujoče žičnice, otroci pa iz prve!
No, zadeva sopiha in se trese in ropota in... ampak kište pa ne dočakamo, bogve koliko časa se vozi gor in dol, za čakanje nimamo ne živcev ne volje.
Galerije so otrokom všeč, splezata prav povsod.
Nekatere skale so popisane, a tega ne opaziš vedno! Kako smo tole opazili, pojma nimam!
A ko smo že nazaj, še nimamo dovolj. Do kam se da pogledat po Sedelščku?
Potikanje po skalah gre otrokoma dobro spod rok in nog, povsem sta navdušena! Na žalost ne pridemo prav daleč, a to ni tako hudo, malo smo se le naplezali. In se spremenili v Zelene Jurije! Na začetku tulita, na koncu pa nočeta zadeve z glave dat!
Za konec si nog sicer ne namočimo, zaradi previsokega vodostaja tudi okrog ne moremo, a vseeno nam je všeč, voda je kot vedno mrzla ko hudir!
Na koncu koncev smo v Dolini kar nekaj časa, dobre štiri ure se potikamo naokrog, a prav nihče ni zmatran. Je bilo preveč za videt, motivacije dovolj za vse.
Pa da ne bi kdo mislil, da smo vse videli, še dobro začeli nismo! Koliko skrivnosti se skriva še v gozdovih, soteskah in strminah, ve le Dolina sama. Zato zase vem, da bom tam okrog vedno hodil z odprtimi očmi, nikoli se ne ve, kaj se ti prikaže! Še dolgo bo trajalo preden bom samo vse lovske koče v Dolini nabral!
Seveda pa v Dolini ni vse lepo in fajn. Turizem je ena tistih stvari, kjer se - kot ponavadi - ljudje ne morejo domenit, kaj bi s to presneto Dolino počeli. Še posebno je to značilno za Kamniško Bistrico, kjer se nihče nič ne zmeni, če pa se že zmenijo, se zmenijo neumnost in to se vleče že celo vrsto let. (Jasno, sem spada seveda tudi Velika Planina.) Povsem jasno je, da upravljalcem delo, ki bi ga morali opravljati, nikakor ne gre.
Bi turiste spustili na Jermanco ali v Kot ali bi jim raje pisali kazni? Bi jim uredili cesto ali bi se na njih jezili, da vse razrijejo? Bi pustili najemnika, ki gre vsem v nos ali bi vzpostavili konkurenco? Bi uredili parkirišča, smetnjake, poti ali bi najraje vse skupaj zaprli in bi bil dostop dovoljen le najbolj posvečenim? So lovci res vedno le tako dobri do narave ali le dobro izkoristijo svojo pozicijo? Po eni strani se jezimo na meščane, ki da ne hodijo nikamor, ko pa kam pridejo, jih pa spet ne maramo, naj gredo nazaj v mesta! Kaj šele tulimo na kolesarje!
Vse to bi bilo treba dobro prevetrit, zorganizirat in uredit in grem stavit, da bi bilo bolje za vse, tako za ljudi, kot tudi za naravo, o kateri tako radi govorimo, po drugi strani pa nas prav briga zanjo!
Te Doline je presneto škoda!
Se pa na srečo da posvetit lepotam, raziskovanju in potikanju naokoli. In mislim, da se bomo tam naokoli potikali še velikokrat!
Vpiši se