Če že daješ v svoje izdelke albert kekse, jih vsaj prej namoči.

V kavo, mleko, karkoli.

Ni hujšega, kot da ti pri rezanju tvoje mojstrovine rečejo: "Dej, prnes šeflo!"

Aaaaaaaaaa!

Za leto 2012 imam sam precej čudne želje, ki najbrž niso v skladu z doktrino srečnih, veselih in danes vseobsegajočih želja.

Ne.

Želim si, da bi bil v 2012 res že enkrat konec sveta, naprimer.

Da bi se lahko potem končno že zavedeli in končno nehali s praksami, ki ne pripeljejo nikamor. Da bi lahko enkrat začeli znova, šli naprej, ne pa kar naprej ponavljali iste in iste neumnosti, ki se jih sicer zavedamo, a sami ne zmoremo narediti koraka naprej.

In želim si, da bi že enkrat nehali s temi neštetimi ah in oh dobrimi željami, saj se večinoma izražajo le v materialnosti, hinavščini in indiferentnosti.

Saj nas ne briga.

Pravzaprav bomo res potrebovali vso srečo, ki jo lahko dobimo. Ker - kakor se kaže - naredimo prav vse narobe, največkrat le iz lastnih sebičnih interesov in tega nikakor ne zmoremo preseči.

Sam sem človek sprememb - če se neka stvar ne obnese, je povsem brez pomena, da jo ponavljaš in vlečeš v nedogled. Treba je kaj spremenit, zamenjat, postavit na novo!

In če že delaš spremembe, jih delaj vsaj korenito! Cel svet, naprimer!

Take želje so meni pri srcu!

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

 

Pa ne da je kdo mislil, da nas na teku Sv. Barbare letos ni bilo?! A?

Najbrž ni noben na to pomislil, ker je vsaj Rajko nekaj napisal. Ostali smo bolj leni zadnje čase...

Skratka... bili smo tam, odtekli in ... zmagali, jasno! Predpredzadnje mesto, pa še tega smo komaj izpustili po dolgi in neusmiljeni borbi, ki jo je Rado bil v zadnjem krogu.

Kam nas uvršča 1:18:03 v vseh teh letih niti nimam pojma, še za svojih 19:10 ne vem čisto dobro. Samo to vem, da smo bili sigurno boljši kot lani, saj so bili vsi! Lani vse pomrznjeno, letos pomladno, nekateri so tekli kar v kratkih rokavih!

Letos se nisem prav nič sekiral, kljub temu, da nič nisem tekel. Sem si lepo rekel: boš pa hodil, pa mir! A je potem kar šlo, presenetljivo. Niti se nisem toliko matral, pravzaprav, če zdajle pogledam, sem se celo malo premalo namatral. Čisto lahko bi se bolj potrudil, ne?! A vseeno mislim, da je tole zame kar dober rezultat, sploh pri toliki vadbi!

Seveda pa čestitke vsem ostalim sotekmovalcem, še posebej Marjetki, ki je letos prevzela vlogo ženske tekmovalke v skupini.

Na žalost letos ni bilo časa za kaj več, odtekel sem in pojedel, potem sem pa že moral naprej, na praznovanje rojstnega dne. Nekako nam datumov zmanjkuje...

Še slikca z Rajkotovega bloga - naša E-kipa in Samo in druge E-kipe:

 (C) Rajko

Sem in tja se mi kaj posreči. Mi rata. Mi uspe.

Kljub vsem strahovom, kljub lenobi, kljub tistemu v glavi, ki pravi, da ne (z)moreš.

Sem in tja tega sploh ne poslušam, čeprav je v moji glavi precej na glas. Kar grem.

Tako sem šel tudi v nedeljo. Nekam sem moral it in ker je bilo bolj za trening in bolj slabo vreme in in in... sem seveda spet izbral Veliko Planino. Kaj pa čem drugega.

Ampak tokrat je bilo drugače. Že doma sem vedel, da tokrat ne bo dovolj samo gor in dol in to je to. Preveč si že želim daljših pohodov, več vlaganja, več matrarije. Ja, že zvečer so me prešinjale ideje, kaj pa, če bi jo jaz mahnil kar prek Planine in potem po Koželjevi nazaj?

Seveda, zdaj sem lahko general in lahko pišem pravzaprav karkoli, a tistega občutja, ko sem se zjutraj potikal po hiši in komaj čakal, da bi me kdo odrešil in mi ne bi bilo treba nikamor it, ne morem prikazat! 

Strahovi so se namreč čez noč razrasli v neslutene višave. Nepoznan del poti, slabo vreme, spolzka in drseča tla, megla na Planini, (pre)dolga pot, sam - vse to pri meni spada pod strahove. In niti ne tako majhne.

Pa še našim sem naštimal, da me lahko spremljajo, testiram namreč ViewRanger android aplikacijo. Ni bilo lepše priložnosti, kot je ta!

Potem sem se zavedel šele nekje na sredi Pasje peči, čeprav sem - seveda - prej razmišljal, kako mogoče ne bi bilo slabo (ker je mokro, anede!) it raje čez hrib, a sem se presenetil. Razmišljal sem tudi do kam sploh čem danes it? Ali se ustavim v Jarškem in koga briga, saj nihče ne bo vedel, kaj sem imel (še) v mislih? Ali grem naprej?

Pa saj je taka megla, komaj vidim palice postavljene na Planini. Kaj, če se izgubim, kaj če zaidem, kaj če... nisem niti dovolj oblečen, kaj, če začne deževat? Glej, glej pa zmrznjeno je, kaj če bo led? Kaj, če bo v Dolskem grabnu sneg? 

No, evo, s takimi in drugačnimi nesmisli se moram potem ukvarjat. In sem se z njimi ukvarjal točno do par korakov pred Jarškim domom, ko še vedno nisem bil odločen. Odločil sem se čisto zadnji korak in to pravzaprav nezavedno - namesto, da bi stopil desno proti Domu, sem korak položil na levo stran in se Jarškemu za las ognil.

Seveda je zavest naglas tulila - se boš pa v Domžalskem ustavil!

Pa se hudirja nisem. Megla je sicer bila, a nič hujšega, sva z Wego doživela mnogo hujšo. Led je sicer na planini bil, a tudi prav nič hudega. Pihalo ni. Mraz je bil, a saj sem imel za obleč povsem dovolj, do Zelenega roba bom pa ja zdržal!

In ko sem enkrat pustil dva doma za seboj, me je zapustil tudi precejšen del tegob, ki so me kar naprej tlačile dol. Je pomagalo še za naprej!

Testiranje GPSja je bilo kar ok, telefon je bil seveda v v nahrbtniku, Garmin pa na roki - tako pa to zgleda potem na karti - modra je Android in Galaxyjev GPS, rdeča pa Garmin FR305 GPS:

Garmin je seveda precej bolj natančen, res pa je, da na androidu nimam najmanjšega intervala, malce sem šparal! Vidi se tudi, da se sem in tja android malo izgubi, v nahrbtniku je seveda težje.

Šel sem se pofočkat čisto na vrh Gradišča, je preveč pihalo - na vrhu vedno piha -, da bi sploh obstal, nato pa sem jo raje zavil malce naokrog. Na vrhu je bilo namreč vse nekam prav na tanko zaledenelo in po tisti strmini od Gradišča do Zelenega roba se res nisem hotel dričat. Saj je treba malo hišice spoznat, morda spet kdaj prav pride!

Skoke na vrh in do doma na Zelenem robu oba GPSja zaznata kar ok.

No, na Zelenem robu se malo pogrejem, nekaj spijem in se - začuda - prav nič ne sekiram več. Točno vem, da bom šel dol čez Dolski graben, bom že nekako prišel nazaj do avta, prav daleč pa tudi ne more bit, no!

Ko se odpravim ven v meglo in mraz me komaj še začudi trenutna odločitev, da grem do Planine Dol raje po levi in ne po desni po markirani poti. Danes sem odločitev v zadnjem trenutku že vajen. Pa tudi GPS sem imel s sabo in sem bil lahko bolj pogumen. Taka megla pa tudi ni bila.

Ta, leva pot mi ni preveč všeč, greš preveč dol potem moraš pa do Križev kar nekaj gor. Tam okoli iščem še lovsko kočo, a je zgleda na pomolu, kar nekaj metrov nad menoj, tja pa se mi ne da. Naslednjič torej!

Potem pa znani konci. In prav nič se ne sekiram, kljub drsečim kamnom, listju in koreninam. Pravzaprav se že dolgo nisem tako malo sekiral, sploh zaradi zdrsa ne! Sem in tja pa je kar strmo, jaz pa seveda letim dol, kolikor morem. 

Se pa v Dolskem grabnu izkaže Garmin, ki je resnično dober sprejemnik. Android mu komaj sledi, sprejem je v teh ozkih grabnih pač malce omejen. Pa tokrat telefon niti ni v nahrbtniku, imam ga v žepu, enkrat mi je prej crknil in ga zdaj nadzorujem. Pa se kar drži.

Se strinjam, takle graben je težko sprejemat, a vseeno se android kar dobro drži. Se pa vidi umetnost Garmina, ki zazna vsak presneti ovinek.

Potem pa pridem dol do ceste in tam... zgleda sem že zmatran in začenjam delat neumnosti. Najprej grem po cesti - kakor je tudi prav - a me kmalu prešine, da sem že predaleč (pa nisem bil) in da bi moral it direktno dol. Zato tečem nazaj do poti in jo mahnem direktno dol čez cesto po neki majhni potki.

Pa dobro vem, da to ni prava pot, a me kar vleče tja dol.

Seveda potke zmanjka v naslednjih sto metrih. A nazaj ne grem več, že to, da sem šel nazaj po tisti cesti mi ni sedlo najbolje. Saj gremo lahko kar počez, zakaj hudirja pa ne?

Pa sem šel še malo počez, hvalabogu, kaj bi še motovilil! Pot sem nato seveda hitro našel in se zapodil mimo gondole do Bistrice.

No, tukaj pa pojma nisem imel kje in kako sploh gre ta Koželjeva pot. Enkrat vem, da sem prebral, da je kar strma, a to je bilo enkrat daleč nazaj, prejšnje dni pa se zanjo nisem prav nič dobro pripravil. Prav nič pametno! Niti nisem vedel kje zavije niti kakšna je/bo. No, to me je tokrat stalo kar nekaj globokega dihanja.

Ne vem zakaj, a jaz sem pričakoval široko pot, takorekoč kolovoz, po katerem bom odtekel en tak homerun do Calcita nazaj in bo vse sploh in oh in ok.

No... ne bi se mogel bolj motiti. Najprej strmo v hrib, takoj nato po mokrih in spolzkih lestvicah direkt dol, potem pa le še strmine in strmine! 

Ojej, v dveh minutah sem že dihal kot konj, ne zaradi zmatranosti, bolj zaradi koncentracije. Potka je namreč ozka, ponekod jo je dovolj le za eno nogo, polna listja, gnilega lesa in blata. Mokro. Spolzko. In predvsem strmo ko hudir. Pravzaprav kar prepadno.

Prav zame narejeno!

A se ne dam, do sem sem preganjal svoj strah, ga bom pa še naprej! In ga, preganjam ga z vsakim korakom. Z vsakim korakom na mokro, spolzko in blatno listje. Ah, super.

Sreča, da je tako le nekih deset minut, potem se vse skupaj malo umiri, nekje vmes postane celo zelo nedolžno, se potem spet malo zaostri, a sploh ni več hudo, pa tudi navajen sem že hudega...

GPSja držita pot, se pa vse skupaj razlikuje. Eno je vrisana pot, drugo je potegnjena pot PZS (rdeča tanka črta), tretje pa debela rdeča (Garmin) in modra (android) - vsak malo po svoje:

Prav velike natančnosti ni iskati, soteska je zgleda preveč ostra.

Jaz jo pa šibam in šibam naprej, sicer ne morem tečt, še hodim ne preveč hitro, je vseeno treba bit previden! Na koncu pa cesta, kamnolom Calcita je seveda zaprt za prehod. Za kamnolomom skušam it čez most na drugo stran, kot je pač narisana markirana pot, a me ustavita napisa Hud pes in Privat pot. Še kakega popadljivega psa se mi je manjkalo danes, ja, res!

 

Grem raje po asfaltu do konca, dan je kisel, avtov skoraj nič, še pri Planinskem Orlu je le par avtov. Pa je nedelja!

Garmin pa zazna še to, da sem si bolj podrobno ogledal tablo. Zanimive pristope o katerih sem že razmišljal, najdem tam - čez Hude konce na Kamniški vrh. Prav tam, na desno od table se vzpne pot. 

Ko pritečem do avta na parkirišče Calcita so me ena sama usta. Od ušesa do ušesa, smeji se mi, kot se mi smejalo ni že dolgo časa!

Evforija useka podolgem in počez! Juuuuuuuhuhuhu!

Doma potem razlagam skoraj vsak korak, spremljali so me in me bodrili in mi bili v veliko pomoč. Prej in kasneje.

Navdušenju moraš seveda dati duška, hoditi nekaj centimetrov nad zemljo, a počasi se je treba spustiti nazaj na trdna tla. Počasi in previdno, čez kak dan, dva. Ne preveč na trdno, ego je treba nahraniti do konca.

Potem pa se mogoče lahko posvetiš malo bolj resni analizi tvojega skoraj "nemogočega" podviga.

In vidiš, da si naredil 22,5km, 1680 višincev, 4:30h. In takole lepo pentljo.

Nič kaj impresivni podatki, kajne da ne? Velikokrat že nekaj takega, zakaj torej prejšnje mišljenje o "nemogočem", o "premikanju mej", o... Nekaj tukaj ne štima...

A kljub temu, da zdaj to vem, sem še vedno navdušen. Navdušen nad takim krogom in to navzlic temu, da sem velikokrat naredil še kaj dosti hujšega. Kaj je tokrat drugače? 

No, na to vprašanje ni lahkega odgovora, sploh pa ne hitrega. Zdi se mi, da ga bom še dolgo iskal, a lahko se ga za potrebe današnjega časa na hitro definira, kakor smo podobne stvari že velikokrat definirali: vse je v glavi.

In tokrat se je to pokazalo še toliko bolj resnično.

Hvala bogu velja v obe smeri - tako za oteževanje, kot tudi za olajševanje. Meje obstajajo le znotraj naših glav. So zacementirane, zabetonirane, zasidrane in se te držijo. Vse je na tebi. Na tebi je, da jih odvržeš, da jih razbiješ, da se jim izogneš, da jih premagaš.

Nekateri to znajo velikopotezno, drugi korak za korakom. Vsak se bori na svoj način.

Da premagaš samega sebe. In lastne ovire v lastni glavi. Edina zmaga, ki kaj velja.

Evforija pride potem sama od sebe.

Včasih je treba narest tudi kaj reklame. 

Če ne zaradi drugega, pa zato, da si bom naslednjič jaz sam zapomnil, kje vse sem iskal določene stvari.

O, mater, zdajle sem šel šele gledat za nazaj, koliko smo kaj v zadnjih letih pokupili gum. O, madonca, toliko?! Aaaaa!

Pa leta 2007 dve, pa leta 2008 štiri? in še leta 2009 štiri? Saj gumarska industrija živi le od nas, argh! Bogve, koliko jih je bilo še vmes, pa nisem napisal, a?!

Evo, zdaj pa smo 2011 in spet sem kupil štiri. Spet! Seveda za drug avto. Za Juketa. 17 colske. 

ZLATE.

Res je, smo vedeli ob nakupu avta, da nas bodo lepe aluminijaste 17" feltne še drago koštale, ampak človek to tlači in tlači, dokler se pač da. A enkrat je treba potem zavit po nove gume in tile valjarji od 215x55/17 nikakor niso poceni.

Sem hotel na vsak način kupit kako kitajsko robo, pa mi niso dali. Baje so nevarne, ampak s čim vse sem se že vozil... Se mi zdi, da je vse to samo fora, da se čim več proda. Ni mi jasno, kdo bo dal 300€+ za eno gumo. Huh, saj morajo same vozit!

Skratka, vzel sem ene vmes, še vedno zlate, niso pa kitajske. Čeprav ne vem... mogoče pridejo naslednjič na vrsto!

Kupil prek spleta, http://www.gume-direkt.com/. So rekli, da pridejo v petih dneh, pa so bile v dveh pri meni v službi, čiste, lepo zapakirane, leto proizvodnje 2011. Pa še kodo sem dobil, da sem jih lahko spremljal na poti iz Nemčije.

Pri nas seveda takih gum nimajo - zmanjkalo pri dobavitelju so mi rekli... evo, pa sem potem tujcem denar dal. Ki so se spet izkazali, da so še vedno par let pred nami v prodaji.

Zdaj pa upam, da bo par let mir. In da mi noben ne omeni gum.

Tale je bil tako, za zraven!

Nauke te zgodbe pa je, da se človek vedno in večno uči. Kar naprej. Z vsakim trekingom se kaj naučiva, včasih pa tudi kako lekcijo dodobra ponoviva in obnoviva.

Dokler se lekcij le naučiva, je še ok, ko pa jih začneva ponavljat in obnavljat, takrat pa je vse skupaj bolj žalostno. In seveda mnogo bolj počasno.

Tokrat niti ne vem, česa je bilo več, le upam lahko, da nama bo naslednjič vse tole koristilo.

Po drugi strani pa - dan je bil lep, kaj lep, prekrasen! In prav nobene škode ni bilo, če sva se še toliko podila po nama povsem neznanih koncih. Priznava, da sva oba uživala, kot že dolgo ne!

Dolina in kanjon. Kar tam nekje, kjer se velikokrat vozimo mimo, a niti ne vemo, kaj je za ovinkom. Pojma nimamo. En mali konček narave, ki preseneča, ki je preprosto - lep in skrit.

Zato sva nadvse vesela, da sva bila lahko del te ekipe, del te narave, del tega dneva, ki nama je toliko dal! Žine, za vso organizacijo, za to, da se ti da, ti lahko rečeva le - hvala!

Začelo nas je le nekaj par, v Kazljah, na Krasu. Vreme prekrasno, zjutraj sicer hladno, a sonček je dajal že občutek, da bo mnogo bolje kot v krajih z bljaki meglo!

Startala sva med zadnjimi, saj je jasno, da bova zadnja, sva se zato tudi javila, da pobereva zastavice.

A midva ne bi bila midva, če ne bi že takoj, pri prvi KT, pri KT 1! zadela terne. Seveda terno v obliki plazenja skozi trnje, trnje, trnje in brinje, brinje, brinje. Super.

Naredila sva takole zanko:

No, vse tisto v levo stran je bilo preprosto preveč, predaleč. Že tako sva se v začetku preplašila, da greva preveč v desno, sva pa resnici šla preveč v levo. In potem tam nekje na sredi nimava več pojma, kje sva. Sredi nizkega gozda nič ne vidiš in nimaš nobene oporne točke. In kaj narediva? O, jaz imam na Garminu točke gor, sem si jih shranil! Juhu, rešena sva, bova imela vsaj smer, anede?! In sva šla. V levo, ker je kazalo v levo. Čudno se mi je zdelo, a kazalo je v levo in sva pač šla v levo. Pa hodiva, hodiva, srečava še enega, ki isto blodi kot midva, nobenemu se ne sanja, kje smo. Potem jo mahnemo gor, pač skušamo najti nek vrh, ki ga čez nekaj časa tudi najdemo. Ampak KTja nikjer! Ej, nikjer! Kako, hudiča pa to?! In kam mi ta presneti GPS kaže, ko pa vem, da ne more biti res?!

In potem na drugi strani zagledamo Sv. Tomaža, ojej! Kako pa sva toooooliko v levo zašla?! Kaj je s tem presnetim GPSjem?

Seveda, ko sva enkrat videla kje sva, je bilo le še vprašanje parih minut, da sva našla KT1, tamle čisto ob črnem kolovozu, na res enkratnem pomolčku nad dolino Raše. Super!

Po eni strani razočaran, kako naju je GPS takole izdal, a po drugi strani zadovoljen, da naju vseeno ni mogel zapeljati do popolnosti, še nekaj preverjanja in zdrave skepse nama je le ostalo!

Doma sem potem ugotovil, da sem KT1 povsem napačno vnesel - na tisti drug pomol sem jo vrisal, cepec!

Lekcija je sicer dobra, a proti njej nič ne moreš, všeč mi pa je, da sva napako - sicer šele po nekem času - odkrila sama. Torej: naučeno!

Proti KT2 je šlo super, prekrasna dolina!

Potem pa sva se zapodila proti KT6 na Grižah, kar po cesti, strmina se nama je zdela prehuda. Povsod neki spomeniki

vas polna zanimivih stvari!

To zastavico raje pustiva, ni ravno po vrsti, je ne moreva še pobrat.

 

Nato nazaj v dolino Raše, seveda nama ne gre po poti, ki jo mimogrede zgrešiva, zato jo mahneva kar povprek. Še dobro, da pot vseeno kmalu najdeva. Tam nekje se dolina tudi začne vedno bolj spreminjati v kanjon. Enkratno!

Kanjon je sicer še dolg, mi pa se nekje na sredi obrnemo. In zagrizemo v strmino!

Spet torej kar počez, človeške poti sicer ni, je pa ogromno shojenih poti, a najbrž od kopitarjev. Srne, jeleni, še najbolj pa sumiva divje svinje, povsod je kaj zritega. Helena seveda v strmino leti ko petnajstletnica, jaz pa malce bolj sopiham...

In začuda nič ne jamram, čeprav je svinjsko strmo.

Potem do KT4 lepo vzameva azimut in nama prav dobro gre. Gozd je zanimiv, zračen in poln nekih zanimivih plodov.

Ni pa ravno najbolj za hodit, polno visoke trave in ostrega kamenja in nikjer nobene poti, vse počez. Ampak midva jo kar lepo šibava in direktno naciljava Ter, najvišji vrh tam okoli. Ki je začuda precej dobro "opremljen"!

Nato spet kar počez proti KT 5, dobro nama gre, spet povsem točno naciljava vmesni kolovoz in nato cerkvico Tabor.

Potem pa...

Ja, kaj pa potem?

Oh, o tem bova lahko še dolgo razmišljala, ker tale zafrk je pa bil res en velik zafrk! Že dolgo se nisva tako kvalitetno izgubila, kot sva se v nadaljevanju! Če sva se sploh že kdaj tako dokončno izgubila?

Če pogledamo karto:

Morala bi priti z Vrhka direktno na koto 411. In - kakor zgleda - sva bila povsem na pravi smeri. In kaj naju je potem kar naenkrat zmedlo?

No, začelo se je pravzaprav že pred Vrhkom, kjer nisva točno vedela, kje sva. Prvi zafrk je bila vas, ki se je le sem in tja zarisala med gozdom - bila je čisto ena druga, kot sva midva mislila, da je. Drugi zafrk je bil, da sva mislila, da sva (spet?) mnogo preveč levo in da je treba desno, desno, desno.

In ko sva se dotaknila ceste, nisva imela najmanjšega pojma, kje sva. Smer na GPSju ti pri tem nič ne pomaga. Še najmanj pa pomaga, da se začneš kregat. In hodit kar naprej po cesti, češ saj te bo nekam pripeljalo. Tako sva obtoževala en drugega kaj vse kdo ni naredil, namesto, da bi se usedla in konkretno zastavila.

A včasih to preprosto ne gre. Še presnetega daljnovoda nisva videla! Še daljnovoda ne! Pa sem sigurno vsaj pet minut buljil v karto, pa ga nisem videl! Sem ga zamenjal za črto zemljevida. Zamenjal... za črto... zemljevida... Buuuuuuuuuuuuuuaaaaa!

Še tam bi imela neke šanse, da tole kalvarijo malce zmanjšava. Pa presnetega daljnovoda nisem in nisem videl na karti. Sem pa našel tistega počez, skoraj nevidna mala zelena črta. Tega, velikega, pa ne in ne!

In sva se kregala do križišča.  

Potem sva pa na trdo izvedela kje sva in sva bila potem raje tiho in sva sklonjenih glavc hodila naprej. A vseeno nisva obupala, zadeva je lahko vseeno zanimiva! In je na koncu tudi res bila!

Tam nekje iz Dobja se vasi Sela in Stomaž vidita kot eno. Stala sva tam nad vasjo Sela in (spet) nisva vedela kje je zdaj tisti  kanjon rečice, ki teče med obema vasema, videlo se ga namreč ni, obe vasi pa zliti v eno. Pa sva si rekla - po karti sicer zgleda malo strmo, a dejva midva probat! Ne moreš verjet - res sva šla probat!

Škoda, ker nisva slikala, ampak tale kanjon je res kanjon, ej. Šele na drugi strani sva slikala nazaj, takole je zgledalo - in zagledala sva ga šele zadnji trenutek! Tamle nekje pri tistih hišah sva pogledala v globino dol...

Seveda sva morala potem daleeeeeč naokrog. 

To je bil res en velik zafrk.

Naučila sva se kaj? Hm, bomo videli naslednjič. Usest se, se zbrat, se umirit in konstruktivno staknit glave. Ne pa se kregat, čurimurija. Še toliko bolj sva bila jezna, ko sva na koncu na karti videla, kako blizu sva bila, a ga tako brezveze počila mimo.

Sva pa zato srečala domačina, ki je bil firbčen in poskočen kot en mali kužek! Pa gor in dol, pa vohat, pa skakat okrog naju... ma, še dobro, da kdaj kje zgrešiva!

Še na Sv. Tomaža po zastavico

potem pa proti cilju, že tako sva prekoračila limit 4h in so vsi že šli jest.

Pa sva potem še tukaj kiksnila. In jo tokrat - za spremembo - odpičila preveč v desno.

In ko sva spet doma gledala najino prepletanje po gozdovih Raše, sva ugotovila, da bi bila najbrž prej v cilju, če bi pobrala še KT 8 in 9, kot pa, da greva - zato, da ne bi preveč zamudila - "direktno" nazaj na cilj.

Tudi tu bi se lahko kaj naučila, ni res?

Ah, je šlo pa tako luštno počez dol do Raše!

Seveda so vsi že pojedli, ko sva se midva priklatila na Vrabče!

A kakorkoli že, dan je bil enkraten, pokrajina prekrasna, midva pa vsa navdušena! Toliko brezpotij pa tudi že dolgo ne!

23,8km, 5:18h, 816 višincev. Jah, počasna sva. Ampak se pa imava fajn!

Če me danes vprašaš, bi šel takoj še enkrat. Daj mi tak dan, pa ponovim vse, skupaj z vsemi izgubljanji vred!

Včasih me Helena prehiti.

In mi pobere vse ta dobre slike.

Ampak jaz se ne dam, nekaj moram spisat o tako lepem dnevu. Pa čeprav še enkrat!

Tudi, če ne zaradi drugega, že samo zaradi tegale:

se splača it nad meglo. O, ja!

Sobota je bila, jaz pa že siten ko strela! Pejmo nekam, pejmo! 

In sva izbrala Kamniški vrh, blizu nas, ne preveč hudo, pa še otroka nista bila. Sigurno bo nad meglo! In je bil, o ja!

V začetku smo skoraj zmrznili, v dolini ravno nekje na robu megle - sonček se je že nakazoval.

A se pot takoj postavi hudo strmo pokonci in kmalu nam je vroče. Prav res pa postane vroče takoj, ko se dvignemo nad meglo. Jaz sem seveda takoj hudo pameten in hitim razlagat...

Malo izbiramo poti, gremo levo ali desno, po kateri gor in po kateri dol? Čez Osredek? Huh, koliko nekih odločitev! Pa smo šli raje po grebenu. Če je že strmo, naj bo pa vsaj fejst strmo! Seveda na sliki zgleda kot kak lep sprehod.

Se pa tule bolje vidi, kako gre pot cikacaka!

Ima pa strmina eno veliko prednost - hitro si gor! Čeprav nismo ravno tako hitri... otroka gresta dva koraka gor in enega dol. Potem se pa nabere... A danes je to povsem vseeno - dan je prekrasen in prav nikamor se nam ne mudi! Spet!

Še ogled bivaka, zdaj nisem več na socijal...

Nabiranje štempiljk - kdaj hudirja si bomo že nabavili tisto gobico s črnilom?! Nikjer ni več tega, planinci kradejo ko srake, zdaj moraš kar vse s sabo nosit. Še žig mora bit privarjen in zabetoniran v skalo, pa še to bi najbrž najraje ukradli. To človeštvo gre res le še navzdol...

Prav veliko naokoli se nam ne da, zato jo mahnemo direktno s sedla dol. Pametna poteza!

Flori ugotovi, da se mi takoj sliši, ko me je strah... Na, me je že pogruntala! Seveda tulim nad vsemi, da naj bodo previdni, prepadi so res kar zoprni. Tamauček se pa potem po riti drsa revež, ker me preveč resno jemlje.

No, pa potem hitro zašpilimo klobaso!

Sem se šele zdajle spomnil, da bi morali potem spodaj zašpilit še eno klobaso, pa smo pozabili! Ojej!

Smo namreč naredili kar dva lepa lika!

Potem pa je vseeno treba reč adijo sončku in se potopit nazaj v meglo! Temperatura takoj pade za skoraj deset stopinj!

Vode je kar veliko, od kje neki se vzame?! A ni suša? Snega pa tudi ni...

En tak mali sobotni izlet. 6,3km, 3:45h, 750 višincev. Počasi in z občutkom, toplo in nadvse prijetno!

Naslednji dan naju je čakal pa treking!

 

Letošnja jesen je za v hribe enkratna, popolna!

Midva je na žalost nisva izkoristila kolikor bi jo morala. A jo dodobra izkoriščava pač po malo manjših kucljih, z otroci tako ali drugače. Visoke gore bodo že še počakale, še zmenijo se ne za nas, zato se prav nič ne bojim. Bo že prišel čas tudi za to.

Dolgo časa smo si Ratitovec le ogledovali, a šele v zadnjih letih, po Poreznu in Blegošu je končno čas napočil tudi zanj. Je pa res, da je čisto malo manjkalo pa bi (spet) zavili kam drugam. Saj niti ne vem več kam, a na koncu je le prevagal Ratitovec. Malo je pomagalo tudi to, da sem bil zadnjič prav nekje blizu in sem se nanj hitro spomnil!

Končno, torej!

Megleno soboto smo hoteli čim bolj izkoristiti, biti nad meglo čimdlje, do mraka, če je treba, samo, da bomo v megli čim kasneje! Ratitovec je bil tudi s tega stališča prav dobra izbira, koča nekje na dveh tretjinah poti, razgledi, lepe poti, kaj nam torej še manjka! Ostanimo gor, kolikor le moremo!

In smo šli, s Prtovča, jasno.

Pri Čerinu smo si sposodili prav dobro idejo, kako v dnevu, ko vlada v hribih gneča, najti čimbolj samotno pot. Zato smo lepo zavili mimo lovske koče skoraj tja do Jesenovca. Sicer po makadamu, a je prav hitro minilo.

Nam se seveda ni nikamor mudilo in smo se prav obirali, skozi gozd je sijalo sonce, južna stran in prav toplo je bilo!

Pri spomeniku zaviješ navzgor!

Potem malo po grebenu, kar nekam vroče nam postaja!

Tudi markacije so zanimive, nekatere so preceeeeej razvlečene! Prav za med Oznake!

In potem je že čas za malico. Gledamo luno, ki se pne nad Kosmatim vrhom in se čudimo, kako je tako presneto hitra! V parih minutah je že ni več, prav vidno se premika, ko jo imaš s čim primerjati... Jasno, da lune ne slikamo, nima kakega velikega smisla z malim fotoaparatom. S takim fotkičem se slika ljudi, kajne?

Ko se okrepčamo, nas kmalu čakajo prekrasni razgledi, eni najlepših sploh! Vse se vidi, vse! Neverjetno, samo stojimo in buljimo!

Potem je le še nekaj metrov, ki se kar izgubijo v buljenju v daljave...

pa si že na vrhu Kosmatega vrha! Tu srečamo prve obiskovalce in jih seveda tudi takoj ponucamo!

Kam pa sedaj? Gremo na Gladki vrh? Mimo obnovljenega bunkerja, kjer je prav čudno in hvalevredno, da ga niso prepustili zobu časa, da bi klavrno razpadel...

Dol na sedlo

in čisto po robu ob prepadu na sam Gladki vrh, najbrž najbolj obiskani vrh Ratitovca.

Ampak v kočo pa še ne gremo, dan je še dolg! Pejmo še malo naokrog, no!

Mimo zimskega bivaka, ki je vzorno urejen

in mimo zamrznjenih jezerc, kamor nekdo zmeče tone kamenja, a se led nikakor ne da!

Hočemo na Altemaver, a se po nerodnosti ustavimo nekje prej. Čisto na vrhovih tudi malce piha in ni nič kaj prijetno. Se raje spustimo, se igramo z zaplato snega in se na koncu le odpravimo proti koči.

Kolikor prej na Kosmatem vrhu ni bilo skoraj nikogar, je tukaj huda gneča. A ker je sonček, se ne damo! O, ne! Nekateri na sončku celo zadremajo!

Hrana je za naju nespametna poteza, jedi na žlico so sicer vedno super, a kaj, ko se v hribih z gostitvijo in moko prav nič ne špara. Naju napihuje potem še dolgo časa. Tamauček je tokrat bolje zadel!

Ja, prav nič se nam ni mudilo, Leander je preplezal še vse skale v bližini, Helena je dremala, jaz pa sem občudoval razglede. 

Kaj pa nas je vabilo nazaj v dolino? Tista presneta megla?

A vseeno je bilo treba enkrat it. Čimdlje, po poti naokrog, torej čez Povden!

Hudo zanimiva pot, široka in prav nič nevarna, čeprav se vije čez strma pobočja!

Tako ali tako si dol v gozdu en, dva, tri.

Hitro si tudi na sedlu Povden

ja, no, in potem si seveda spet hitro dol, v Prtovču. Čeprav se dol vedno mnogo bolj vleče kot pa navzgor, kajne?!

Tokrat smo se res obirali, sonček je bil nadvse dober interes, da se nam ni nikamor mudilo. Spodaj nas je pričakala megla, kmalu pa tudi mrak, tako, da smo prav dobro izkoristili dan.

Kar okoli 4 ure in pol smo porabili za okroglih 11km in 876 višincev. Pravi počasni martinčki!