Tolsti vrh

by piskec 5. marec 2012 20:46

Na Tolsti vrh smo šli eno nedeljo, skupaj z domžalskimi planinci.

Je treba malo pripravništva delat. Pa tudi drugače je luštno!

Prav veliko nas ni bilo, začeli pa smo na Gozdu.

Gremo najprej počez na Tolsti vrh, pa potem čez Kriško dol, smo si rekli.

Tisti dan je bilo sicer lepo vreme, a kar mraz. Kar je bilo še dobro, ker pot je bila dodobra poledenela. In to čez tiste strme trave, ko so se mi spet šibila kolena...

Dereze so k sreči dobro prijele, ne vem pa, kako bi bilo bolj popoldne, ko je najbrž ves tisti sneg postal mehak in je sigurno mnogo bolj drselo. No, pri nas je bilo še vse trdo ko kamen in mogoče mi je bilo zaradi tega malce bolj toplo pri srcu. Kako nekateri v takem zmorejo brez derez, mi je čista fantastika.

Ne vem kako hitri nismo bili, do vrha smo porabili ravno toliko, kot je markirano - 2h. 

Pa nisem imel kaj veliko časa, zato tudi slik bore malo. Še Helena je bolj malo slikala. Gor na vrhu in grebenu pa je še malo pihalo, tako, da smo se bolj skrivali na sončnih legah. Tam pa je sem in tja prav žgalo!

Na Kriški smo si privoščili še nekaj za pit in jest, nato pa še gasilsko s Tolstim v odzadju (madonca daleč zgleda!):

in smo že bili doma. Skoraj, no.

Tak, umirjen in super izlet. Ko sva bila enkrat že ob dveh doma. 

Pravzaprav povsem neverjetno.

Hja, na Tolstem sem bil pa tokrat prvič. Jupijaja!

Tags: , ,

domači kraji

Štirje na Komni

by piskec 28. februar 2012 18:56

Tokrat nam je na lepo sončno soboto uspelo prepričat ta najstarejšo, da gre z nami!

Tamauček pa tako ali tako nima druge. Kot, da gre.

Saj lahko že kar vnaprej povem, da se je splačalo. Lep, enkraten dan. In Komna, sneg, pa to. O, ja, to vedno zažge!

Ob sedmih smo šele šli, pravzaprav so mi všeč zime, ni treba bit pod hribom že ob petih... 

Ko pa pridemo do izhodišča, pa takole:

Kar malce nerodno je parkirat zraven, moram priznat. Sem potem celo pot razmišljal, če... jebela cesta, pa 17 in več col!

Uredit se, si nataknit derezice, se oblečt, vzet čaj, naštimat palce, se ... ah, še slikat!

Potem pa se le zapodimo v serpentine!

Do sedme, kjer vedno postane vroče.

Ne vem, kako Tamaučku *vedno* uspe videt, da ga slikaš, tudi, če sem še tako daleč - nekaj mora narest:

Serpentine se potem nekaterim vlečejo,

eni jih pa sekamo, seveda Tamauček vedno za mano, zato moram pazit, kod hodim. Ojej, da bi jaz nekje šel in njega ne pustil! Upor, takojšen!

Pa vseeno rada počakava punci

da se skupaj slikamo, počasi se vedno bolj kaže sonček!

V vsako luknjo je treba pogledat,

ljudi pa kolikor češ! Res, kar v gručah hodijo, polno jih je. Ni čudno, ko pa je tako lep dan. Ki ravno na vršnji planoti zasveti v vsem svojem sijaju! Nikakor ne gre, da ne bi kepe letele povsod naokrog...

Uživamo.

In kakor me sneg ne privlači prav hudo, smučanje pa še mnogo manj, bi morda edina Komna bila tisti kraj, kjer bi se poskusil (spet) prepričat v turno smuko. 

Resnici na ljubo, v mladih, mladih letih, kakih 35 nazaj, sem pravzaprav vso to lepoto že turno presmučal. V gojzarjih in s povsem lesenimi smučami. Uf, kje je že to!

No, ampak trud mojih staršev se je na koncu le izplačal in tak pogled je ena sama lepota!

Ima pa Dom na Komni nove gospodarje, ki budno čuvajo vhod!

Spijemo čaj, počijemo, nekaj pojemo in je treba že it dol.

Ker se ponavadi pot dol še bolj vleče, opazimo še več stvari. Če je tole delo narave... hm, hm:

Pa spet počivanja, le da tokrat na posebej prirejenih počivališčih:

Potem smo pa že hitro v dolini.

Dogodku primerno zavijemo seveda še k Don Androtu in tokrat mi celo uspe, da NE naročim pice! Juhej, kakšna trdna volja, kakšna moč!

Sicer pa se itak od tiste enkratne, dobre, slastne in ogromne solate spet najem preveč.

A spet ne toliko, da ne bi (spet) slikali vedno istega kozla.

Slikamo ga le zato, ker je treba sprobat, a sploh je led na jezeru - kar pomeni kar nekaj kil kamenja. Tamauček je glede tega neuničljiv - če bi mu pustila, bi metal še dolgo v noč...

Štirje porabimo za gor kar 2:45, za dol pa 1:45. A tokrat z veseljem, je bil prekrasen dan in veseli smo bili, da je bila Tadeja z nami! Še kdaj, še kdaj!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Limbarska Gora

by piskec 21. februar 2012 17:43

Kolikor najdem, sem kaj več o Limbarski pisal že davnega 2008.

Vmes sem bil gor seveda že huh... ja, velikokrat. Sem bil, sva bila, smo bili, vse vrste. Je pač malo večji hribček tukajle naokrog, velikokrat zaviješ nanj.

Čeprav vedno več ali manj z iste strani, po isti poti.

Tokrat pa smo - končno - izbrali neko drugo pot! Iz Krašnje še nikoli nismo šli, pejmo probat. In smo šli en vikend, ko je bilo pasje mraz.

Takole pasje mraz:

Pod avtocesto, potem pa takoj čisto novi kažipoti

in mraz. Pasje mraz.

Ampak lepo. S stopničkami in prav lepo speljano potjo!

S kakšnimi zameti sem in tja

in spet pasje mraz.

Smo pa vzeli vsaj čaj s sabo, čeprav se jaz potem kar naprej pritožujem, da se samo ustavljamo in ustavljamo...

Ampak potem smo kar naenkrat prišli nekam drugam, kamor smo mislili, da bi morali prit. Hm?!

Če pogledamo tole naslednjo karto, bi morala it pot po desni strani, gor pa smo prišli po levi. Od kdaj neki pa to, gor bi morali ja priti tudi po desni strani!

Hm, hm, skrivnost! Bomo šli nazaj grede pogledat, kaj se to pravi! In smo raje uživali naprej. Ko je pa bilo pasje mraz.

No, tudi kak večji zamet se je potem našel. Tukajle nisem na kolenih, ampak kar lepo na nogah...

In ker je bilo pasje mraz, sem jo potegnil naprej (črna pika pred cerkvijo), ostala dva pohodnika pa sta se kar nekaj obirala in se pustila bičati tistemu zoprnemu vetru... Brrrr.

A sem povedal, da je bilo pasje mraz? Ne? No, bilo je pasje mraz, vam povem!

V gostilno smo šli na rumčka in tokrat preživeli. Gospodarica tudi tokrat ni zatajila in spet smo se dodobra namuzali! Tako se pletejo anekdote!

Nazaj grede seveda nismo zdržali iste poti, smo šli pač pogledat, zakaj so naenkrat izginile markacije tam, kjer smo mislili, da bo pot. 

Odkrili smo prav zanimive stvari!

Sicer niso čisto markacije, ampak sledit se jim da pa vseeno dobro!

Kar naenkrat pa potem pridemo do...

Opa!

Seveda jaz nočem it naprej. "Pejmo nazaj", rečem, pač spoštujem takele neumnosti, čeprav me je kar groza, če bi se tole razpaslo! Kam bi pa prišli potem, bi postala hosta neprehodna, privat lastnina? Me kar zmrazi!

Helena se seveda ne da: "gremo po poti dol!"

Rešitev najdeva nekje vmes. Zavijemo stran s poti in jo mahnemo počez čez gozd. To pa najbrž ni prepovedano, kajne?!

Tam spodaj, ob Radomlji, se spet pridružimo bivši poti. Prav nič pametnega ne opazimo, zakaj je nekdo tako siten, da prepoveduje prehod in je bilo treba prestavit celotno pot.

Res, čisto spodaj je malce zoprno in ozko in drseče in najbrž potko večkrat odnese, ampak, a je to res to?

Bilo je pa res pasje mraz.

Je bila pa luštna pot. In mi smo za tistih 8,3km in 430vm porabili kar 2:20h. Najbrž zato, ker je bilo pasje mraz.

Tole je bilo na kulturni praznik, ko je bilo res pasje mraz. Če se samo spomnim lanskega leta, ko smo hodili na Planino skoraj v kratkih rokavih!

Tokrat pa je karta takšnale:

Super, a... ja pasje mraz, kaj pa!

Tags:

domači kraji | pr norch

Greva čez!

by piskec 6. februar 2012 18:43

Iz naših krajev se prav lepo vidi na sever, na Kamniške. Tem pravimo tudi kar "naši" hribi, čeprav nismo ravno najbližje in si tega najbrž ne moremo lastiti. Pa si. Vseeno.

Potem na zahod, Triglav, Julijci, prav enkratno se jih vidi.

Pa na vzhod, Limbarska, Špilk, Slivna, Menina, če greš malo višje pa še Čemšeniška, Kum itn.

Ampak na jugu nam pa obzorje prekrivata Murovica in Cicelj. Na drugo stran se prav nič ne vidi.

Sem in tja sva že malce šla, bolj plašno in zelo previdno, kaj pa veš, kaj te tam čaka!

Mene je pa že dolgo matralo, prečit Savo, se zapodit v nasprotni breg, "tam mora bit tudi lepo!". Včasih čakaš malo, včasih dlje, ampak ponavadi se prej ali slej le spokavat. Tako, kot sva se tokrat!

"Na Janče greva!", sva si zjutraj rekla. In sva potem tudi šla. Jasno.

Čisto od doma nisva hotela, vseeno je to ura, dve več in to ravnine. Eh, brezveze. Sva se zapeljala do izhodišča za Murovico, čez naš greben pa bo le treba it.

In sva se zapodila v tisto prvo strmino, tistih -7 stopinj se je hitro razkadilo in že na Murovici sem sopel kot lokomotiva. Še sreča, da Helena že nekaj časa ni hodila, če ne bi sopel še mnogo bolj. V hrib me dobro nese...

Murovica, Cicelj, Miklavž, tisti prelepi del E6 do Velike vasi, potem pa hitro po cesti v dolino. Občudujeva naš greben s povsem druge strani, kar nekako čuden se zdi, tisti Miklavž pa stoji tam daleč, visoko, visoko! In Cicelj ima kar neke stene, huh, s te strani vse drugače zgleda!

Seveda s sabo nisva vzela karte, kaj nama pa bo! Sem se doma fino naučil poti, s sabo vzel karto na telefonu in to je to. Ampak telefona se nobenemu ne da gledat, kje pa imava čas, pa še fino v roke zebe...

Tako na hitro faliva, se vmes zaveva in sekava vsaj en ovinek, bova zdaj po cesti cel čas hodila ali kaj?!

Potem sva pa že v Senožetih

in v Jevnici, do koder se je pešcu težko prebit. Sva kar dobro prašila pred avtomobili, prav veliko prostora namreč nimaš...

Kažipot mi je všeč, čeprav bi ga na veliko zgrešil, kdo pa gleda avtomobilske markacije za pešpot?

Na Janče je potem speljana prav lepa pot, tja do dveh tretjin. Potem se pa malo vleče po cesti. In ti je malo dolgčas in izrabiš vsako priliko, da se zabavaš.

In slikaš vse in vsakogar.

In potem te majo že dost. In da boš porabil vso baterijo in ... in... in... ja, ja, ja, seveda.

Ampak nahuje je to, da v naslednjem trenutku fotoaparat res crkne. Pa sem spet brihta...

Sva pa vsaj na Jančah.

Čajček, rumček, nikamor se nama ne mudi, pravzaprav je tam notri prav luštno toplo, kaj bi še kam hodila! E, pa je treba dvignit ritko in jo mahnit dol. 

Dol nama gre bolj počasi, Heleno začne takoj bolet koleno in tako se teku hitro odpoveva in upava, da vsaj normalno pride v dolino. Ta pa le ni prav blizu.

Tu spet nastopijo naše preljube karte, doma sem se namreč naučil take karte:

V resnici pa je nekako bolj takole:

Če seveda kdo vidi razliko. 

Saj jo tudi midva nisva. Odšla sva kljub "naučenosti" presneto daleč naprej in šele malce naprej od Jernača je postalo čudno zakaj se cesta spušča v povsem drugo stran. Pa sva jo potem mahnila malce povprek in hitro prišla na markirano pot, ki je tam sploh ne bi smelo bit.

No, tako, da sva zgrešila in niti nisva zgrešila. Hm. Ja. No, kaj pa vem. 

Spust je bil strm in ravno pravšenj za koleno. A počasi je že šlo.

Dol v Lazah pa naju je čakalo tole:

Neverjetno. Bo treba it še enkrat pogledat, ko bo dokončno zgrajena! Enkratno, luštno, lepo!

Spet skok čez Savo v Dolsko in nazaj gor po kolovozih in malo povprek do izhodišča. 

Karte so seveda stare. Tam, kjer so vrisani kolovozi je asfalt, tam, kjer je cesta, ni več ničesar. Ali pa je kaj. Mogoče pa tudi ne. Še farma so same razvaline. Dobro imajo to uštimano, prav lepo jim paše v okolico... Neki stari časi, kajne?

Pa se znajdi.

Seveda pa sva na koncu več kot zadovoljna. In se slikava. Ker pa jaz ravno mižim, se slikava še enkrat. Pa Helena čudno gleda. Pa se slikava še enkrat. Pa spet jaz nos not vlečem. Pa se slikava še enkrat. Pa se Helena ravno obrne stran. Pa... ne, ni še konec! Slikava se vsaj še sedemkrat.

In imava potem vsega dost in izbereva tole kot najboljšo. Jaojjjjj!

Včasih je dobro imet telefon, na katerega se nič ne vidi. Nimaš pojma kaj je gor. Slikaš in pošlješ. Briga te.

Po drugi strani pa lahko takole uloviš še traktor. Opa!

Na koncu torej zaključiva 25km pentljo s 1300 višinci v 5:40h.

Meni spodnje gate ožulijo stegna do konca in še malo naprej. Cel teden nosim že gaze in mažem in .... grrrrrrrr. Kako - hudirja - se je to zgodilo? Pri isti obleki kot na Knapovski? Kaj je bilo tokrat drugače in predvsem - kar je nahuje - bo tako tudi naslednjič, na Šentiljski?!

Upam, da ne.

Skok čez Savo v povsem druge in tuje kraje je bil torej uspešen!

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Lisca

by piskec 30. januar 2012 19:26

O, še veliko hribov in hribčkov je, na katerih nisem bil še nikoli. 

Sicer se število počasi manjša, a najbrž jih bo veliko še ostalo.

A nič hudega. Saj ni cilj v tem, da bi bil povsod, cilj je v sami poti, kajne?

In ta je bila spet ena lepših. Katera pa ni?, bi se lahko vprašal. Nekatere so mi bolj pri srcu, druge manj, a prav vse so lepe. Enkratne. Veličastne.

In tudi Lisca tokrat ni bila prav nič drugačna.

Mogoče ne po velikosti veličastna, a nanjo priti naslednji dan po Knapovski, jo je zame vseeno naredilo za veličastno! Potem pa še tak lep dan... eh, saj ne moreš zgrešit!

Ker sem bil jaz bolj bogi, pa še rekonvalescenta smo imeli s seboj, pa dva mulčka... smo se kar visoko pripeljali. Do Lisc in Razborja.

Že s tam so razgledi enkratni, sploh če nisi tam okoli še nikoli hodil!

Potem pa je bilo vseeno treba zaviti v hrib. Prve metre je šlo težko, a ko sem se ogrel... ni bilo več težav. Bolj me je skrbel spust.

Lepo počasi smo jo mahali, pot je sem in tja strma in presneto lepa v takem zimskem sončnem dnevu.

Do cerkvice Sv. Jošta, kjer smo imeli seveda malico!

Ne, čisto nič se nam ni mudilo, uživali smo v vsakem koraku! A vseeno smo bili kar naenkrat gor!

Razgledi so res fantastični, zdaj vsaj vem, zakaj je tam vremenski radar! Seveda ga ni pravega vremenarja, ki se ne bi slikal s tole vremensko postajo na Lisci!

Imaš res vse na dlani, celo Slovenijo na vse konce! Prav neverjetno se mi je zdelo, ker pač še nikoli nisem bil tam. Kaj pa sem počel ves ta čas, a?!

Pa pogled še na prejšnji dan prehojene hribe... me je kar malo v nogah zaskelelo!

Potem smo si pa še za rojstne dneve privoščili pravo kosilo v domu. O, ja, slastne papice...

In tako smo klepetali, jedli, se zabavali, ura pa je tiktakala. In kar naenkrat...

... so bile že barve prečudovite, počutje pa kar malo nelagodno, vse lučke sva namreč pustila doma, čurimurija!

A smo bili vseeno še dovolj hitri, da nas je ravno čisto spodaj, že pri avtu, ujela tema. Prej pa smo na veliko uživali v sončnem zahodu in mraku... fotke še blizu ne sežejo veličastnim pogledom na bleskajočo se Savo... še dobro, da smo se zadržali na vrhu, še dobro!

Takle kucelj in toliko od njega! Nekaj je seveda dalo pravo vreme pa družba, a vseeno. Tole bo ostalo v prekrasnem spominu!

In dva lumpa sta tole dala mimogrede skozi. 

Moje noge pa tudi. Vsaj muskelfibra naslednje dni ni bilo nič!

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Knapovska pot

by piskec 19. januar 2012 19:13

Kako si predstavljate Trbovlje in tiste kraje naokoli?

Zelo velika verjetnost je, da si jih predstavljate popolnoma narobe!

Če jih hočete kdaj spoznat, se le podajte po Knapovski poti! Ni najlažja, pa tudi najkrajša ni, a lepote zasavskih koncev boste spoznali do potankosti!

In če bo zraven še lep sončen dan, grem stavit, da vam bodo konci presneto všeč!

Ker meni so bili! Pa ne samo všeč, še mnogo, mnogo več! 

Nekaj je dala družba, nekaj ta presneta mehka hosta, nekaj pokrajina, nekaj sama pot in nekaj matrarija in končni uspeh. Vse skupaj se je povezalo v celoto, ki se je pravzaprav ne da opisat. Takšno celoto spoznaš le, če se na tako pot podaš tudi sam. Na koncu ti je vse popolnoma jasno!

Kot vedno, je tudi tokrat vsega kriv Rajko. Takoj, ko je omenil, sem bil za. Pa sem se potem še trikrat premislil in upal, da bo odpovedal, pa ni in ni hotel. Ja, precej me je kljuvalo, predvsem to, kako bom zdržal s samimi tekači. Seveda sem računal na Rajkota, da me ne bo pustil čisto zadaj in da mogoče mu bom pa le lahko nekako sledil. Na druge niti nisem računal, nisem jaz tako hiter in škoda bi bilo, da jih počasneži bremzajo.

No, sem si mislil, bo že nekako. S kjerkoli se lahko spustim nazaj v Trbovlje, nikjer ni prav daleč, vedno lahko odstopim, me boli koleno, roka, glava ali pa mi je zmanjkalo gumic. Z izgovori še nikoli nisem imel težav.

Rajko je seveda vse skupaj prijazno prestavil še na bolj zgodnjo uro, človek v teh letih pač ne more več spat... kaj jaz vem. Skratka, niti spat nisem še šel dobro, pa sem že moral vstat. In se vozit celo uro...

Ampak ob šestih smo pa začel!

Osem nas je bilo še takrat.

Ja, kar takoj smo začel tečt. Sicer bolj počasi, a dol in po ravnem smo kar naprej tekli. Takrat so mi klanci všeč, mi ni treba tečt. In tista cerkvica na Retju se je že takoj na začetku zdela, kot da je petsto metrov višje.

Potem smo pa že v Hrastniku in prva pekarna. Še vedno tema!

Takoj nato se zagrizemo v hrib. Nisem prav hiter, a Rajko je še bolj počasen, zato mi ni prav nič hudega, nihče me ne preganja, me bo že ujel, si mislim.

Tako kmalu pridemo do prve razgledne točke, Klobuk  oz. malce pod Klobukom. Enkraten razgled se odpre, enkraten!

Ja, tjale nekam naprej bomo še šli, ne preveč gledat v tisto smer!

Pa Trbovlje nekje daleč spodaj že!

Prekrasno vreme. A tule na vrhu nekaj piha, zato niti ne čakamo drugih, se odpravimo raje naprej, se bomo počakali na Mrzlici v koči.

Enkratne poti, mehke, gozd kot iz škatlice, travniki, sonce, še pihati je skoraj nehalo!

In tako se počasi prebijamo do Mrzlice

Do Mrzlice potrebujemo 3:12h. Nismo prav hitri, a jaz dajem kar veliko od sebe. Hitreje bi šlo težko.

No, na Mrzlici pa nas ujamejo še ostali, ki so čakali Rajkota in povejo, da je Rajko odstopil! Slabo se je počutil, najbrž še vedno ni prebolel vseh novoletnih bolezni, revež. Že v začetku klanca ga je zmanjkovalo, a smo mislili, da se mora samo ogret. Pa je bilo vse samo še slabše. In jo je oddrajsal v spremstvu proti Trbovljam...

In tako... sem ostal sammmmmmm! Kako grozno se mi je to takrat zdelo! Pravzaprav me je zagrabila cela panika! Kaj in kako pa zdaj? Kar pobegnem? Se usedem v kočo in se ne premaknem? Grem naprej sam? Kdo me bo, hudirja, čakal?

Ja, samo nase sem mislil tisti trenutek, res je. Našega ubogega Rajkeca bi takrat kar ugriznil, če bi ga dobil v roke! Mater, mi je spet nekaj podtaknil! Potem bo pa spet govoril, da je vedel in zaupal in seveda pobral vse zasluge! Grrrr.

No, pa mi dekleta in fantje niso dali kaj veliko premišljevat, gremo naprej, se ustavimo pri lovski koči!

Huh, do tja pa že pridem, ne? 

In smo šli. Tam zadaj za kočo je bilo zoprno, vedno neki led, vse drsi, jaz pa počasiiiiiii. Še dobro, da nisem niti enkrat zgrmel, si kaj polomil. Neverjetno.

Potem nas zapusti še en udeleženec, jo mahne direkt v Trbovlje, mi pa do lovske koče. Niti ne zaostanem tako veliko.

Spijem čaj, šnops in kokakolo ter pojem eno ploščico.

Počasi neham razmišljat, kaj pa zdaj. Prepuščam se. Briga me, bo že nekako. Rekel sem jim, da gredo lahko naprej, izgubil se že ne bom, hudirja! Malo sem pa tudi trmast - če sem že tukaj, počutje je ok, kaj mi pa manjka, pejmo naprej! Zaenkrat še lahko grem!

Proti sožitju levih in desnih, torej Partizanskega vrha na Sveti planini - to mi je všeč.

Od tu naprej je seveda mojih slik bore malo. Ker sem vedno kakih 100m zadaj za ostalimi, se ne morem še ustavljat, da bi še slikal. Vemo pa, kako je s tistimi, ki so zadnji - ko prideš do skupine... začnejo spet tečt! Juhej!

Ja, toliko že dolgo, res dolgo, nisem tekel.

Pa mi je pravzaprav kar šlo. Niti ni bilo kaj hudega, resda počasi, a vseeno. Še klanec v Čemšeniško ni bil prav nič hud. Imel sem še domačega psa, ki me je lepo vodil - zakaj si je ravno mene izbral, da se peljeva na planino, niti ne vem - in mi ni bilo treba prav nič misliti. Samo za opletajočim repom sem jo mahal. Nek enakomeren temo za strmino in je šlo. Mogoče bi šlo še malo hitreje, a kaj, ko ne poznaš poti naprej. Koliko me vsega še čaka?!

Tu me družba pusti zadaj, se dobimo v koči! Pridem seveda kar nekaj za njimi, a vsega pa le še niso pojedli. 

Radler, čaj in ploščica in gremo naprej!

Od tu naprej gre samo še dol!

Tale zgornja trditev je resnična le na globalni ravni, v lokalni ravni pa gre kar še dostikrat gor. Gre pa res vedno večkrat dol. Kar spet pomeni tek! 

Vračanje je potem vedno en tak žalosten dogodek, ponavadi se začne vse skupaj vlečt. A se tokrat ne, nekaj asfalta, nekaj makadama, nekaj kolovoza, nekaj potk, skratka res razgiban teren!

Direktno pot potmi, po katerih smo šli v nasprotno smer!

Vreme je enkratno, vetra ni, prav toplo je! Si ogledujemo kje smo hodili - a tam daleeeeč? Pa tam še pol poti ni bilo...

Takole nekako stopicljam kar naprej za ostalimi.

Trudim se, da ne bi preveč zaostajal, a sem in tja me morajo čakat. Le upam, da me ne čakajo preveč...

Potem pa... potem pa...

smo že dol!

O, na koncu bi pa tekel še pet kilometrov, toliko adrenalina ti da bližina konca!

Pa bi bilo težko, zadnjo uro me je začelo boleti koleno in hoja dol je bila že kar malo mučna. Ga bo treba bolj potrenirati!

Za finale pa še na čevape, pleskavice in te stvari! Jej, kako je to pasalo!

Res je, da sem bil (in sem še) ponosen na tole. Da sem zdržal, da sem si sploh upal, da sem tole glavo toliko obrnil, da me je spustila naokrog po celi poti. Noge vsekakor niso problem, so bolele par dni, a prav nič hujšega, naslednji dan sem se veselo podil po Lisci... Vse to na dve ploščici, dva litra navadnega soka in tisto, kar sem spil v kočah. Pa še tega ne bi rabil... Ja, dobro mi je šlo.

Skratka, tale pišoči fant ima več kondicije, kot si upa priznat. In prav je, da gre sem in tja skupaj z močnejšimi, da se vsaj tako maksimalno potrudi! Ker drugače je tale fant velik lenoba, takole pa ga je sram, da bi ga drugi čakali... Ja, ja.

Ja, všeč mi je, da sem se uspel dovolj potrudit in da nisem stisnil repa med noge. Ker mi je - po vsem sodeč - čisto dobro šlo!

Enkratna je tale pot, treba bo še kdaj!

So pa višinci ubitačni, sem kar gledal, ko sem tole videl... se mi kar zdi, da je nekaj narobe... 2800 višincev? Kdaj?!

47,4km, 2850 višincev, 9:14 neto in 9:55 bruto! Juhej, pod desetimi urami!

Seveda pa gre največja zahvala vsem, ki ste me trpeli in me čakali in me podpirali na tej prekrasni poti! Enkratna družba ste bili in velika škoda bi bila, če nekaj tako lepega ne bi doživel! Težko se zahvalim dovolj, zato le: Hvala!

Rajko, ti pa... ti... tebi pa že vrnem ob priliki!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Krtina - Krvavec

by piskec 16. januar 2012 20:04

Predlani smo začeli. In smo šli na Črnivec.

Lani na Veliko Planino.

Letos pa? Ja, na Krvavec, ne!?

Zbor ob sedmih. Še v temi smo začeli. Kot se za pohodnike spodobi!

A že pred Radomljami smo lahko uživali v jutranji zarji. A pogled nam ni ravno rad uhajal proti Krvavcu, nekam daleč se je zdel, daleč, presneto daleč!

V Radomljah nismo podlegli prvi skušnjavi in NISMO zavili v bife. Res pa ni veliko manjkalo...

Ma, ja, kot da ne bi imeli polnih nahrbtnikov pomagal in okrepčil. Takšnih in drugačnih. Skupina se mora kdaj tudi pogret, ne?

Zimski pohodi so super, vse je zmrznjeno in čez polja se da prav lepo hoditi kar lepo počez!

In že smo v Komendi, le znaki nam niso všeč. Preveč piše na njih...

Zanimive jaslice in tile kamenčki so baje prav posebni!

Potem se že prvič zgubimo. No, ne zgubimo, saj to se ne da, le markacijo zgrešimo. Smo preveč klepetavi, kdo pa bo tako pozoren! Še dobro, ker potem gremo lahko kar malo počez in po svoje. Meni je že všeč!

Potem jo mahnemo do Šenturške gore po desni poti, čeprav bi bilo bolje it po levi. Ampak to smo izvedeli šele potem, ko smo tam našli gostilno, ki je bolj v Češnjicah kot pa v Šenturški gori.

Čas je za kosilo, a mi planemo le na juhico. Pa še prav prijazno nam naredijo palačinke, prav posebej za nas!

Štiri ure in pol hoda do sem.

Od tu naprej pa bo šlo bolj v hrib. Gospodar nas usmeri kar v hrib, tu bo bližje, le kolovozu sledite!

Seveda! Kolovozu sledimo, a kaj, ko se kaj hitro izgubi, zavije, izgine. Pa se danes ne sekiramo preveč. Kar malo desno, malo levo in malo v hrib. Nekje do grebena moramo prit, potem pa le po njem.

In nam celo rata. Direkt v hrib je strmo, a tudi gre. Mene še preplašene miške obletavajo, smo jih zbudili med lomastenjem po hosti.

Enkratno! Jaz uživam na polno. Drugi pa tudi ne kažejo kakšnih skrbi. Vsaj zaenkrat ne. Nekako se namreč delam, da točno vem kje smo in kam gremo.

Čeprav... saj to res vem, kajne!

Travnik do Ambroža je prav luštkan. In strm. Precej strm.

Po Ambrožu se zapodimo spet v gozd in spet brezskrbno sledimo markacijam.

A pot je tu prav slabo označena in že sto let ni bila obnovljena. Se pozna, ker jo zgrešimo kar parkrat. A se prav nihče ne sekira. Samo še sprašujejo, v katero smer naj gredo in to je to.

In se valimo počez navzgor, čez strmine, a gozd je odprt, pregleden in ni nobenega problema. (Po modri smo šli dol - tam je pot. Po rdeči pa gor. Počez.)

Potem smo pa že itak takoj na Kriški planini. Tam pa muzika in pivo!

Juhej, saj smo že skoraj na koncu!

O, smo planili, a nas je mrzlo vreme rešilo. Še piva nismo spili do konca, pa nas je začelo mrazit, da smo jo kar popihali naprej. Še dobro, drugače do noči ne bi bili v koči!

Pa še tu smo morali zgrešit in zavit še malo čez hrib. Jah, zakaj pa ne!?

Tam na zadnjih metrih, pri spustu do koče, pa sem si moral dat gor dereze. Ni šlo drugače, pojma nimam, kako je drugim uspelo... meni je mnogo preveč drselo.

In potem?

So otroci (ti so prišli z gondolo) noreli...

ta stari pa žurali. Zato nič slik!

Po celem Krvavcu je bilo namreč en tisoč zabav, veliko se jih je s sanmi vozilo z ene zabave na drugo, v koči je bila muzika na ves glas, ljudi natlačeno do konca! Kot sredi kakih praznikov, ej!

Še dobro, da smo imeli svojo sobo, smo bili lahko malce posebej in smo se lahko vsaj pogovarjali.

Ja, luštno je bilo!

Zjutraj pa zobe umit, zajtrk in veselo spet na pot!

Večina spet kar peš. Če pridemo gor peš, moramo tudi dol!

In medtem, ko so drugi smučali, smo jo mi mahnili proti dolini!

Niti pol ure ni trajalo, par sto višinskih metrov nižje, pa smo se že slačili. Vročina! V začetku januarja!

Se točno vidi, do kam seže sonce in do kam senca... skoraj odrezano po črti!

Do Šenturške gore tokrat malo bolj okrog, nismo še enkrat lomastili čez hosto. 

In en, dva, tri smo že bili spet na starem mestu. Tokrat brez palačink.

In to je bilo to. Saj smo že takorekoč v dolini!

7:15h neto hoje in še dve slabi uri ustavljanja na kosilu in Kriški. 28,3km in 1500 višincev. 

In če zdaj pogledam nazaj, smo tole res naredili pravzaprav mimogrede. Kar tako. Še za drn in strn se nihče ni zmenil in so vsi zaupali. Še par let nazaj bi bilo to skoraj nemogoče.

Hm, napredujemo? Napredujemo! Pa mal smo tut norci.

Kam torej drugo leto? Menina? Potem bo pa že zmanjkalo...

 

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Borških 10.000

by piskec 10. januar 2012 18:53

Borških 10.000 leta 2011!

Petič že? Uau. Neverjetni smo!

Sicer osnovna ekipa le takole:

ker so bili eni raje na tabletkah kot da bi se ukvarjali s športom... Ccccc.

Ja, Rajko, pogrešali smo te! 

Tek sam je bil enkraten, kot vedno, tokrat so mi šli celo klanci super v redu. Saj zato pa smo najbrž naredili rekord! Juhuhu! Še punci sta oddelali pohodniško varianto kar tako, mimogrede!

Mi smo šli sicer z enega žura skoraj direktno na drugega, a s tekom so šle odvečne in tiste ta grde tekočine lepo ven. In zvečer je bil spet čas za... no, saj vemo, ne?

Z Radotom tokrat nisva reševala sveta, sva pa seveda naredila cel plan, kako ga rešit.

Zdaj se morava samo tega še držat in speljat akcijo. Sicer zaenkrat nisva naredila še nič, a to ne bi smela bit ovira. Bo najbrž treba drugo leto plan dodelat! Zase lahko trdim, da ga bom z veseljem!

Dodelaval. Spodaj v kleti. 

Tako smo eni reševali svet, drugi pa ležali pod mizo. Nja.

Tags:

dogodki | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS