Kako si predstavljate Trbovlje in tiste kraje naokoli?
Zelo velika verjetnost je, da si jih predstavljate popolnoma narobe!
Če jih hočete kdaj spoznat, se le podajte po Knapovski poti! Ni najlažja, pa tudi najkrajša ni, a lepote zasavskih koncev boste spoznali do potankosti!
In če bo zraven še lep sončen dan, grem stavit, da vam bodo konci presneto všeč!
Ker meni so bili! Pa ne samo všeč, še mnogo, mnogo več!
Nekaj je dala družba, nekaj ta presneta mehka hosta, nekaj pokrajina, nekaj sama pot in nekaj matrarija in končni uspeh. Vse skupaj se je povezalo v celoto, ki se je pravzaprav ne da opisat. Takšno celoto spoznaš le, če se na tako pot podaš tudi sam. Na koncu ti je vse popolnoma jasno!
Kot vedno, je tudi tokrat vsega kriv Rajko. Takoj, ko je omenil, sem bil za. Pa sem se potem še trikrat premislil in upal, da bo odpovedal, pa ni in ni hotel. Ja, precej me je kljuvalo, predvsem to, kako bom zdržal s samimi tekači. Seveda sem računal na Rajkota, da me ne bo pustil čisto zadaj in da mogoče mu bom pa le lahko nekako sledil. Na druge niti nisem računal, nisem jaz tako hiter in škoda bi bilo, da jih počasneži bremzajo.
No, sem si mislil, bo že nekako. S kjerkoli se lahko spustim nazaj v Trbovlje, nikjer ni prav daleč, vedno lahko odstopim, me boli koleno, roka, glava ali pa mi je zmanjkalo gumic. Z izgovori še nikoli nisem imel težav.
Rajko je seveda vse skupaj prijazno prestavil še na bolj zgodnjo uro, človek v teh letih pač ne more več spat... kaj jaz vem. Skratka, niti spat nisem še šel dobro, pa sem že moral vstat. In se vozit celo uro...
Ampak ob šestih smo pa začel!
Osem nas je bilo še takrat.
Ja, kar takoj smo začel tečt. Sicer bolj počasi, a dol in po ravnem smo kar naprej tekli. Takrat so mi klanci všeč, mi ni treba tečt. In tista cerkvica na Retju se je že takoj na začetku zdela, kot da je petsto metrov višje.
Potem smo pa že v Hrastniku in prva pekarna. Še vedno tema!
Takoj nato se zagrizemo v hrib. Nisem prav hiter, a Rajko je še bolj počasen, zato mi ni prav nič hudega, nihče me ne preganja, me bo že ujel, si mislim.
Tako kmalu pridemo do prve razgledne točke, Klobuk oz. malce pod Klobukom. Enkraten razgled se odpre, enkraten!
Ja, tjale nekam naprej bomo še šli, ne preveč gledat v tisto smer!
Pa Trbovlje nekje daleč spodaj že!
Prekrasno vreme. A tule na vrhu nekaj piha, zato niti ne čakamo drugih, se odpravimo raje naprej, se bomo počakali na Mrzlici v koči.
Enkratne poti, mehke, gozd kot iz škatlice, travniki, sonce, še pihati je skoraj nehalo!
In tako se počasi prebijamo do Mrzlice
Do Mrzlice potrebujemo 3:12h. Nismo prav hitri, a jaz dajem kar veliko od sebe. Hitreje bi šlo težko.
No, na Mrzlici pa nas ujamejo še ostali, ki so čakali Rajkota in povejo, da je Rajko odstopil! Slabo se je počutil, najbrž še vedno ni prebolel vseh novoletnih bolezni, revež. Že v začetku klanca ga je zmanjkovalo, a smo mislili, da se mora samo ogret. Pa je bilo vse samo še slabše. In jo je oddrajsal v spremstvu proti Trbovljam...
In tako... sem ostal sammmmmmm! Kako grozno se mi je to takrat zdelo! Pravzaprav me je zagrabila cela panika! Kaj in kako pa zdaj? Kar pobegnem? Se usedem v kočo in se ne premaknem? Grem naprej sam? Kdo me bo, hudirja, čakal?
Ja, samo nase sem mislil tisti trenutek, res je. Našega ubogega Rajkeca bi takrat kar ugriznil, če bi ga dobil v roke! Mater, mi je spet nekaj podtaknil! Potem bo pa spet govoril, da je vedel in zaupal in seveda pobral vse zasluge! Grrrr.
No, pa mi dekleta in fantje niso dali kaj veliko premišljevat, gremo naprej, se ustavimo pri lovski koči!
Huh, do tja pa že pridem, ne?
In smo šli. Tam zadaj za kočo je bilo zoprno, vedno neki led, vse drsi, jaz pa počasiiiiiii. Še dobro, da nisem niti enkrat zgrmel, si kaj polomil. Neverjetno.
Potem nas zapusti še en udeleženec, jo mahne direkt v Trbovlje, mi pa do lovske koče. Niti ne zaostanem tako veliko.
Spijem čaj, šnops in kokakolo ter pojem eno ploščico.
Počasi neham razmišljat, kaj pa zdaj. Prepuščam se. Briga me, bo že nekako. Rekel sem jim, da gredo lahko naprej, izgubil se že ne bom, hudirja! Malo sem pa tudi trmast - če sem že tukaj, počutje je ok, kaj mi pa manjka, pejmo naprej! Zaenkrat še lahko grem!
Proti sožitju levih in desnih, torej Partizanskega vrha na Sveti planini - to mi je všeč.
Od tu naprej je seveda mojih slik bore malo. Ker sem vedno kakih 100m zadaj za ostalimi, se ne morem še ustavljat, da bi še slikal. Vemo pa, kako je s tistimi, ki so zadnji - ko prideš do skupine... začnejo spet tečt! Juhej!
Ja, toliko že dolgo, res dolgo, nisem tekel.
Pa mi je pravzaprav kar šlo. Niti ni bilo kaj hudega, resda počasi, a vseeno. Še klanec v Čemšeniško ni bil prav nič hud. Imel sem še domačega psa, ki me je lepo vodil - zakaj si je ravno mene izbral, da se peljeva na planino, niti ne vem - in mi ni bilo treba prav nič misliti. Samo za opletajočim repom sem jo mahal. Nek enakomeren temo za strmino in je šlo. Mogoče bi šlo še malo hitreje, a kaj, ko ne poznaš poti naprej. Koliko me vsega še čaka?!
Tu me družba pusti zadaj, se dobimo v koči! Pridem seveda kar nekaj za njimi, a vsega pa le še niso pojedli.
Radler, čaj in ploščica in gremo naprej!
Od tu naprej gre samo še dol!
Tale zgornja trditev je resnična le na globalni ravni, v lokalni ravni pa gre kar še dostikrat gor. Gre pa res vedno večkrat dol. Kar spet pomeni tek!
Vračanje je potem vedno en tak žalosten dogodek, ponavadi se začne vse skupaj vlečt. A se tokrat ne, nekaj asfalta, nekaj makadama, nekaj kolovoza, nekaj potk, skratka res razgiban teren!
Direktno pot potmi, po katerih smo šli v nasprotno smer!
Vreme je enkratno, vetra ni, prav toplo je! Si ogledujemo kje smo hodili - a tam daleeeeč? Pa tam še pol poti ni bilo...
Takole nekako stopicljam kar naprej za ostalimi.
Trudim se, da ne bi preveč zaostajal, a sem in tja me morajo čakat. Le upam, da me ne čakajo preveč...
Potem pa... potem pa...
smo že dol!
O, na koncu bi pa tekel še pet kilometrov, toliko adrenalina ti da bližina konca!
Pa bi bilo težko, zadnjo uro me je začelo boleti koleno in hoja dol je bila že kar malo mučna. Ga bo treba bolj potrenirati!
Za finale pa še na čevape, pleskavice in te stvari! Jej, kako je to pasalo!
Res je, da sem bil (in sem še) ponosen na tole. Da sem zdržal, da sem si sploh upal, da sem tole glavo toliko obrnil, da me je spustila naokrog po celi poti. Noge vsekakor niso problem, so bolele par dni, a prav nič hujšega, naslednji dan sem se veselo podil po Lisci... Vse to na dve ploščici, dva litra navadnega soka in tisto, kar sem spil v kočah. Pa še tega ne bi rabil... Ja, dobro mi je šlo.
Skratka, tale pišoči fant ima več kondicije, kot si upa priznat. In prav je, da gre sem in tja skupaj z močnejšimi, da se vsaj tako maksimalno potrudi! Ker drugače je tale fant velik lenoba, takole pa ga je sram, da bi ga drugi čakali... Ja, ja.
Ja, všeč mi je, da sem se uspel dovolj potrudit in da nisem stisnil repa med noge. Ker mi je - po vsem sodeč - čisto dobro šlo!
Enkratna je tale pot, treba bo še kdaj!
So pa višinci ubitačni, sem kar gledal, ko sem tole videl... se mi kar zdi, da je nekaj narobe... 2800 višincev? Kdaj?!
47,4km, 2850 višincev, 9:14 neto in 9:55 bruto! Juhej, pod desetimi urami!
Seveda pa gre največja zahvala vsem, ki ste me trpeli in me čakali in me podpirali na tej prekrasni poti! Enkratna družba ste bili in velika škoda bi bila, če nekaj tako lepega ne bi doživel! Težko se zahvalim dovolj, zato le: Hvala!
Rajko, ti pa... ti... tebi pa že vrnem ob priliki!