Vodni dan

by piskec 8. april 2012 10:59

Je*emti pa dieta.

Vseeno se mi zdi, da je vodni dan, ki pade direktno na veliko noč, v nekem smislu precej ironična zadeva.

To je še posebno super za človeka s takšno trdno voljo, kot jo imam jaz.

Ne daj se, Ines.

Tags:

osebno

Škofjeloški Treking 2012

by piskec 4. april 2012 18:08

Že od kar smo zadnjič šli na Lubnik, sem si želel, da bi šel gor enkrat čisto od spodaj!

Če se pelješ proti Selški dolini, vidiš na severni strani Lubnika močno vrezano cesto, ki pelje... hm, kam? Tudi ta cesta me je tako privlačila - le kam gre? Kje se konča? Kam pride? Zakaj je sploh tam? Prav želel sem si jo obiskat, jo prehodit!

Zgleda, da moram v nadaljnje zelo pazit na to, kaj si želim!

Ker to soboto sta se mi obe želji izpolnili! Juhej! Seveda z obrestmi - na Lubnik sem moral skoraj parkrat, preden smo res prišli gor, cesto pa sem lahko prehodil podolgem in počez, gor in dol!

Zdaj me je že strah za neke druge želje, ki jih imam... jih bo treba bolj skrivat!

Skratka, najina prva Ultra na trekingih se je začela prav v Škofji Loki (madonca, to sem pogruntal šele zdaj, ko sem gledal zapise za nazaj... pa pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, hm?!)! Naslednje leto sva bila tudi! Jasno, ne?

In letos sva bila spet na startu, treba je sezono odpret! V takem lepem dnevu pa sploh!

Veliko tekmovalcev, le malo manj, kot dvesto, se nas je že - tako kot vedno - zapodilo po trasi, kot da je konec za vogalom. Jaz spet nekje zadnji, jasno.

Dan je bil lep, trasa enkratna, midva sva jo pa kar dobro šibala, se dobro orientirala, prav nič izgubljala.

Odkrila pa sva - spet - nekaj prav lepih kotičkov - most v Škofji Loki:

in daljnosežne razglede:

Včasih sama, včasih v skupini:

Tam nekje po KT4 pa se je začelo bolj zares, torej bolj strmo. Na Rantov vrh je šlo malce po grapi, potem pa kar naravnost gor, malce v desno in spet naravnost gor. Do tja je še šlo.

Na vrhu še nismo tako zmatrani, sploh fantoma kar dobro gre!

Spust je bil kar potem kar ubijalski, a midva šparava Helenino koleno, na koncu pa še klepetava in malce vse skupaj zgrešiva, morava malce nazaj, ko bi šla lahko počez. Ah, nič hudega.

Vmes najdemo še kako jamo, oz. studenec:

potem pa se meni izpolni tista druga želja - po cesti do konca! In še malo naprej...

Ker v opisu poti piše, da je bolje it nazaj po cesti, midva seveda to resno vzameva. Sicer pa sem sam zeeeelo počasen na strminah, sploh na strminah posutih s suhim listjem, in mi taka cesta čisto prav pride. In res sva na naslednji KT hitro!

Ker ima Helena fotoaparat, so takšne slike redkost!

No, nato pa konec heca. Tale je bila pa huda:

potka se nekje v sredini res izgubi in ne ostane ti druge, kot da jo rineš naravnost gor v klanec. Po karti sodeč sva šla kar ok, ampak res je bilo strmo. Mogoče celo malo prestrmo, jaz sem sicer - prav čudno! - užival, a Heleni ni šlo najbolje. Pa jaz ponavadi delam paniko in se držim za trave, tokrat pa se je ona... Tja od Zalubnikarja so bile k sreči borovnice za držat... Tako sva na koto 920 prišla kar dobro utrujena. 

Zato se nekje od tukaj naprej najina pot precej upočasni. Že tukaj gor počijeva in jeva.

Ko pridemo na preval pod Lubnik, se spet - sedemintridesetič - ujamemo z Marjetko in Jožetom, zato sklenemo, da gremo kar skupaj naprej, saj se itak srečamo od KT do KTja najmanj dvakrat!

Na Lubnik je kar težka prit, zato nam pade na misel, da bi si gor privoščili pivce!

In prav res, gor gremo res na pivce! Lepo sedimo na klopci v zavetrju, se nastavljamo soncu in počivamo!

O, takile trekingi so pa luštna stvar! Tole bo pa treba ponovit! O, ja!

Ko pridemo malo k sebi, gremo iskat jamo. Ki jo seveda najdemo brez težav, orientacija nam dobro dela!

Tole je že druga luknja, v katero se moramo splazit!

Je pa tole živa KT, kjer imajo take dobrote, da spet počivamo, jemo in klepetamo. Kot da bi bili na špancirju!

Nato gremo raje malce nazaj, jeklenice so nam pri srcu!

Kdo bo rinil direktno po strmini navzdol! Pa tudi tako sem sam spet hitrejši!

Še par kucljev bo treba obrest, a nič hujšega, glavni vzponi so za nami. Vsaj zdi se nam tako, ko občudujemo ogromna kostanja:

se gremo coastering (še dobro, da je malo vode...):

nato pa napademo Dešno, naš zadnji kucelj na poti! K sreči Jože dobro ve, da je vmes grapa, ki se je od daleč sploh ne vidi in da se ne gre kar zaletavati, zato jo vzamemo zelo lepo in tudi strmina nam ne more nič!

Za Dešno pa smo že skoraj na koncu! Zato se nekateri že lahko delajo, da so zmatrani:

Še tek v cilj in... ne, nismo bili čisto zadnji, samo predzadnji...

Od vseh treh škofjeloških trekingov je bila tokrat trasa še najlepša. Malce težja, a poti so bile tako prijetne, mehke, lepe, z zelo malo asfalta in makadama... res, čista poezija! Užival sem, kot že dolgo ne! Najbrž tudi zaradi pivca na Lubniku, precej počasne hoje in dobre hrane pri jami in lepega vremena, a vseeno. Bilo je enkratno in super.

Edino, kar me moti, je to, da se (spet) za zadnje ne poskrbi dovolj. Kljub temu, da se STL trudi precej, take stvari vse skupaj pokvarijo in mi je povsem jasno, da nihče noče biti pri ta zadnjih. Na koncu te nihče več ne pogleda, nikogar več ni, najhuje pa je to, da hrane zmanjka. (No, še huje je, da ti KTje pospravijo, še preden prideš okrog, kot v Bovcu...) Na žalost dunajc pa pomfri nista najboljša hrana za po devetih urah hoje. Nikakor. In tako so nekateri super navdušeni nad gostiščem, jaz pa na žalost ne morem bit.

Tu bo treba nekaj spremenit in tudi tiste manj pripravljene oz. tiste manj tekmovalne nekako motivirati. Dokler tega ne iznajdemo, bo težko, da bi ultra imela kakega pohodnika (kot sva midva in le še enih par) več. Le poglejte, kakšen je bil start - vsakemu, ki je kdaj videl start ultre, mu kaj takega nažene strah v kosti. Sem pa opazil, da počasi prihajajo pohodniki, ki jim ni biti težko dlje časa na trasi, kar je zelo ohrabrujoče! A, če bo zmanjkovalo hrane, ali pa ti bodo KTje pobrali pred zaključkom, čemu potem sploh hoditi na organiziran treking?

To je le konstruktivna kritika, v katero kislo jabolko bova morala ugristi tudi midva sama, saj tudi letos organizirava treking. Povsem lahko se zgodi, da se spotakneva na enaki zadevi...

Kakorkoli že sitnarim, pa sem vseeno skrajno navdušen. Potke, grape, kuclji in KTji so me navdušili in organizatorju za to lahko le čestitam. Točno vem, koliko matranja je potrebno za kaj takšnega. In ko smo mi naslednji dan počivali, je moral nekdo vse tiste zastavice pospraviti - o, kako sem sam klel, ko sem jih pospravljal...

9:25h, 31.6km, 2300 višincev. 

Na, pa mam svoje želje!

Edino, česar me je malce strah, je to, da sva vsako leto počasnejša. 7:52, 8:04, 9:25, madonca, le kam to pelje?!

Tags: , ,

domači kraji

Pariz

by piskec 2. april 2012 17:59

Dolgo sem se v službi upiral, a sem na koncu moral popustit.

Pa ne zaradi Pariza, seveda, da ne! Z avtom grem takoj, kadarkoli češ! Ampak z avionom... z avionom pa...

Ja, težka je bila s temi avioni. Vedno bolj se višine bojim in avion ni prav nobena izjema. 

Sem stisnil zobe in se znašel na zagrebškem letališču.

Sem se ga hotel napit ali kaj podobnega, ampak je bila ura še prezgodnja. Sem pač stiskal zobe tisti ubogi dve uri.

In je kar šlo. Pravzaprav je bil let tako miren in tih, le čisto malo makadama smo imeli, a prav nič hujšega. Kar naenkrat smo že pristajali, midva s sodelavcem Blažem pa v Parizu!

Še RER B do Chatelet - Les Halles in gremo v mesto! Imava cel popoldan, nekam bova počila prtljago, pa greva naprej!

Problem je bil v tem, da na tej presneti postaji nisva našla Left luggage. Ali ga sploh ni, ali pa je bedno označen. Na koncu sva se razkurila, popokala kufre v roke - na koleščka - in šla ven, na zrak, v mesto!

Direktno pred Centre Georges Pompidou.

Danes seveda ne izstopa več tako, kot je pred tridesetimi leti, je pa lep, obnovljen in barvast. Všečno.

Potem sva jo zavila proti Sieni, do Hotel de Ville

Od tu naprej je potem vse ravno in v eni sami smeri! Slika je preprosto premajhna, zato si lahko to ogledaš tukajle.

Naslednje palače so Louvre

seveda nisva pozabila na piramido. Tokrat je bilo celo zelo, zelo malo ljudi. Nekoč davno sem videl tako dolgo jaro kačo obiskovalcev, ki se je zvila vsaj trikrat čez vse tisto presneto ogromno dvorišče, da še danes ne vem, kdaj so ljudje sploh prišli noter... Čez tri tedne?

Vstopnina preseneti, proti italijanom je skoraj zastonj. 10€, študentje EC imajo do 26 leta zastonj, zastonj pa je tudi v nedeljo. No, pa tudi 10€ za tako pomembno stvar niti ni veliko.

S kuferčki lepo nadaljujeva po osi Pariza, mimo slavoloka zmage Carrousel in skozi park Tuileries, kjer so ogromne množice ljudi, do Place de la Concorde.

Egipčanski obelisk je ogromen, res. In cel plac tudi! V ozadju je Madeleine.

No, potem se pa počasi že začnejo Champs Elysees in ob njih Petit Palais in Grad Palais in milijone trgovin. Ljudi je še več. S kufri ne moreva ravno povsod, sicer pa kakih želja po trgovinah nimava.

Kar naenkrat je že pred nama - Slavolok zmage na Place Charles de Gaulle:

Uau, celo os sva prehodila, lepo peš, s kufri v rokah! Za trening, al kaj?

Je bila pa že pozna ura, bo treba še hotel najti! In sva se spustila v podzemlje, lepo na Ligne 1 do La Defense in nato na T2 tramvaj do Suresnes-a, kjer sva imela hotel.

Hotel je bil enkratna kombinacija, Italijani v Franciji. Ojej. Samo ene pol ure je bilo treba čakat, da so nama našli rezervacijo.

Še v trgovino po pivo in banane in to je to! Sva bila kar precej zmatrana, pivo je super sedlo!

Zjutraj pa potem na predavanja, seminar, trening, skratka učenje. Tja do četrte ure popoldan... Potem pa le na čisto kratko v hotel, lulat in gremo naprej! Časa je malo, ga je treba izkoristit!

Za drugi dan pa sva si izbrala bicikle. Pravzaprav isto kot pri nas doma BicikeLJ (tudi na geoStiku!) - se mi zdi, da je celo ista firma - le, da je v Parizu zadeva malce večja. V Lj je 31 postaj, v Parizu 1800. Malce razlike pa je, kajne?

Plačava 1.7€ po biciklu za najem, pustim 300€ kavcije za dva bicikla in hopsneva na kolo! Vse s kartico, še dobro.

Toliko prekrškov, kot sva jih naredila midva v tistem dnevu... ja, meni so všeč te države, kjer velja osebna odgovornost, kjer te nihče ne buzerira zaradi neumnosti. Kjer imajo policaji dosti pomembnejše delo, kot prežati na bicikliste in na to, kdo gre kje čez cesto. Zahod ima lepo urejeno, da ima prednost vedno šibkejši. In zato je tam veselje vozit z biciklom, v enem samem popoldnevu si lahko privoščiš, da si pešec, biciklist, avto ali pa tovornjak ali bus. Vse naenkrat tudi gre. 

Le na motorinčke moraš pazit, so hitri ko strela in še preden se zaveš, ti švigne čez cesto. 

Od Suresnesa, kjer sva bila nastanjena, je do Eiffla precej zoprno prit z metrojem, zato je to botrovalo kolesom. Tako sva prečila Bois de Bologne in kaj kmalu sva že bila na Trocadero-u. Vse na pamet, brez karte, huh še dobro, da se nisva zgubila.

Palais de Chaillot je meni posebej pri srcu

še bolj pa Esplanade du Trocadero, tista znamenita ploščad, kjer se le malokdo izgone vzdihu občudovanja, ko zagleda Eifflov stolp:

Železnina tam kraljuje in nedvomno kaže, kdo je gospodar.

In končno, po petih obiskih Pariza v tridesetih letih, mi je celo uspelo videti, da topovi špricajo! Yeeeeeeaaaaa!

Spodaj pod stolpom je bila seveda gneča, kako urico bi bilo sigurno za čakat. Ampak noben od naju ni ravno prijatelj višine, pa sva šla raje malce naokrog:

dokler nisva zagledala postaje z bicikli in se vprašala - koliko časa pa še imava?

Oh, do Ile de la Cite pa že še prideva! 

Po levi strani Siene mimo neštetih kavarnic in milijona ljudi, mimo Pont Neuf-a:

sva že pri katedrali Notre-Dame! Seveda je bila že zaprta, le od zunaj si jo lahko ogledava.

Potem se pa nama že malce mudi domov, ob 21h nama zaprejo trgovino in ni hudir, da bi ostala brez piva! To pa ne gre! Alo, gonit!

Ker pa sva šparovna gorenjca, seveda nisva biciklu dala, da bi nama kaj zaračunal. Za pol ure je pa zastonj, zato sva na pol ure menjala bicikle. Kar dobro nama je uspelo, kajne:

Naslednji dan smo končali s predavanji šele ob petih in tako postane dan kratek. A letiva na tramvaj in potem na metro in do Anversa. 

Je treba splezati na Montmartre in si ogledati baziliko Sacre Coeur!

Če ne drugega, je lep razgled na Pariz in na pomanjkanje stolpnic:

Malce sprehoda čez Montmartre, še slikajo? Še...

Mimo Moulin Rouge-a, pogledat koliko stane (100€ na predstavo, 200€ z večerjo)

potem pa kar malo dol in desno in sva že pri Operi

galerijah Lafayette, ki so prekrasne, le trgovin je preveč... Prehodiva še dobršen del bulevarja Haussmann, nato pa imava le dovolj in se spokava na metro.

Ker morava na La Defense prestopati, je povsem prav, da si ogledava še to, malo bolj moderno, zadevo!

O, tudi tole zna impresionirati!

Tako sva obdelala celotno os Pariza. Zvečer še kako pivce in spat.

Naslednji dan pa na žalost ni bil več živahen. Treba je bilo it v šoping in jaz sem se zapodil v 4 temps na La Defensu, v eno največjih trgovskih centrov... Ojej.

Priznam, da v hotel po dobrih dveh urah nisem prinesel prav nič. Nič. Ker nič takega ni več. Nič, česar ne bi imeli tudi v naši deželi. Nič pariškega, nič suvenirjev. Bolj kot ne poklapan sem se privlekel v hotel.

Še naslednji dan je bil dolg, predavanja, učenje, na koncu pa še precej zoprn izpit. Ob štirih smo bili potem frej in spet sva padla na finto Left luggage. Tokrat je bil plan boljši - Gare du Nord, kjer to imajo, a kaj, ko presnete prtljage ne moreš in ne moreš najti. Po uri iskanja sva se spet zapodila ven kar s kufri, hotela priti do Pigalla, kjer je na tone suvenirjev, a sva odkrila le indijsko četrt. Vse je bilo indijsko, vse! Naj domov prinesem sari?!

Šla sva celo v napačno smer in od vseh ton suvenirjev so nama ostali le še indijci. Zato sva se kar lepo pobrala nazaj na postajo, se odpeljala na letališče, nakupila (drage) suvenirje kar tam, sedla spet na avion in se ob pol devetih zvečer znašla v Zagrebu. Še dve urci vožnje do doma in...

...kakšna kratka noč je to bila! Naslednji dan pa navsezgodaj že... na treking! Juhej!

A kakorkoli sta se sfižila zadnja dva dneva, kaj več tako ali tako nisva mogla naredit od petih popoldan naprej. Pravzaprav se je moj načrt dobro obnesel in sva že v prejšnjih treh dneh videla kar nekaj. In to vse brez kakršnekoli karte, madonca, kot da bi bil ta prav parižan, ali kaj?

Drugič, Helena, greš pa ti z mano!

Tags:

Slovaška II.

by piskec 25. marec 2012 10:47

Takoj pa le nismo zavili na avtocesto, pejmo najprej še en grad pogledat, ko je že čisto blizu!

Grad Devin, čisto blizu Bratislave, na izlivu Morave v (prometno) Donavo.

Tale kišta zgoraj je v vsem času, kar smo bili mi gor na gradu, komaj zvozila tale ovinek. Upam, da gredo s tokom navzdol vsaj malo hitreje...

Torej bivša železna zavesa, na kar opozarja spomenik s precej velikimi številkami o mrtvih pri prebegu. Žalostno, kako je to v času enega življenja vse drugače, prej pa se je zdelo kot edino možno in pravilno... Človek na žalost nima niti najmanjšega pojma. Še vedno ne.

Grad je enkraten, bili smo celo sami, zato smo si privoščili precej skakanja naokrog - bil je kucelj, takega pa je treba prehodit podolgem in počez, jasno, ne?

Malo je pihalo, ampak ne preveč... Le toliko:

Ostanki nekih starih časov, ki so meni zgledali kot stavba, s katere so se delali frajerje proti avstrijcem. Seveda so to po padcu zidu predelali v gostilno, no, zdaj po streznitvi pa vse skupaj propada.

Še markacije smo videli in če bi le imeli več časa...

Pa smo se uprli vsem pomislekom in le zavili na avtocesto proti severovzhodu, gremo naprej!

Otroci so hoteli bazen (zakaj neki?), kar sva midva celo nekaj pred časom obljubljala, tako da nam ni bilo druge, kot da najdemo kaj podobnega. Okrog Trenčina je potem polno toplic in ni hudir, da ne bi česa našli. Seveda tudi smo. 

In takoj v bazen! Najmanj za eno uro. Še neke jacuzzije smo našli, ki jasno niso bili zastonj, ampak mi smo se delali čehe. Dokler nas niso pregnali ven.

V sobi sta se potem navihanca nekaj igrala s sefom in... klik!...

kaj je mulc zaklenil v sef? Svoje gate! Ne moreš verjet... smo se trudili še cel čas, a kombinacije nam ni uspelo pogruntat. Jaoj!

Vsi lačni smo potem krenili malo v mesto, kljub temu, da je deževalo in je bila tema in... no, prav hudo pa ni bilo. Trenčin ima ogromen grad, a zaprt zaradi obnove ali nečesa drugega, kaj pa vem. Smo pa šli čim višje se je dalo - spet kucelj.

Tu je bilo še manj ljudi zunaj kot drugod, jih je bilo pa potem še več po gostilnah. Mi smo tudi našli eno super gostilno z enim super dobrim pivom. In zakurjenim kaminom. Uuuuu.... Škoda, ker tokrat nisva mogla planit po pivu, se je bilo treba do hotela še pripeljat, je bil le za poskusit.

Dokler se le nismo spokali spat in to je bilo to za ta dan!

Naslednje jutro pa... če se bazen odpre ob 7h, kdaj smo vstali? Ob pol sedmih, seveda! Še najstnico smo uspeli prepričat in tako smo ob sedmih zjutraj(!) vsi skupaj že romplali po bazenu. Edini, seveda. Trije otročki, ki so skakali in skakali in skakali. 

V eni uri nam je uspelo pol bazena vode ven spravit. No, skoraj.

Potem pa na obilen zajtrk in gremo naprej! Še malo kepanja prej... Le tega ne vem, zakaj imata vedno mene vmes, ko se kepata?! Zakaaaaaj?

Nazaj nismo hoteli po isti poti, pa smo se zapeljali malce zadaj, po deželi. O, ideje so bile velike, kje vse bi lahko šli nazaj, a čas nas vedno preganja in je treba vedno najti kompromis... 

Smo šli malce čez deželo polno podobnih sivih hiš 

nikjer nič ne gradijo, nobenih novogradenj, če pa že so, se popolnoma skrijejo v okolico. No, drug način gradnje pa je takšen - kock je kar precej:

Le bloki so obnovljeni, barvasti in lepi. In to v vsaki vasi!

Tako smo prišli nekje zadaj do Nitre.

Precej velik kraj in tudi kar zanimiv. Smo ga veselo prehodili gor in dol!

Si ogledali cerkve

in socialistične ostanke, kjer ure prijateljskih mest (Hanoi, Moskva, Havana...) že dolgo ne kažejo več prav.

Zavili smo še v Tesco (zakaj imamo pa pri nas same nemške štacune?) nabavit vse tisto, kar nam je bilo všeč. Pivo, naprimer. 

Potem pa še skok do Bratislave, še malo sprehoda in koktajli(?!)

pa smo spet čez Donavo

pomahali Bratislavi in si rekli, da pridemo še. Bo treba malo višje na sever, Tatre nas pričakujejo, dovolj bo kucljev.

Po avtocesti potem direktno domov, brez kakega motoviljenja. Nazaj grede se seveda vse skupaj bolj vleče...

Juke se je izkazal, 14 ur vožnje, 1275km in 5,2l/100km. Ni pa to kak potovalen avto, madonca, stvari nimaš kam dat, nobenih odlagalnih površin, nič. Vse se rola gor in dol po tleh. No, tudi za na morje ne bo, šotora ne spravimo notri, še vsa roba iz štacune je šla bolj na knap...

Večino slik je poslikala Flori, ki ji gre to zelo dobro od rok. Vse ta dobre slike pa so v albumu!

Kdaj gremo torej spet kam? Prvi maj?

Tags: , ,

po svetu

Slovaška I.

by piskec 22. marec 2012 20:24

Ne vem, ampak v tejle naši deželi it kam med šolskimi počitnicami, je misija nemogoče.

Poleg tega - če sploh je kaj pametnega - je vse tako drago, kot da bi bilo vse iz zlata. Kako so lahko hoteli pri nas tako dragi, mi ne bo nikoli jasno. In vse ostalo tudi. Ko bi vsaj potem za ta denar kaj dobil... o, ja.

Turizem je pri nas na višku. In mi še vedno mislimo, da smo najlepši, najboljši in sploh in oh. Super.

Zato smo jo mi raje mahnili kam drugam.

Niti nismo vedeli kam, ko je padla ideja - Bratislava je pa ja čisto blizu! 

In smo šli. Ker je res blizu.

Mimo Dunaja si res mimogrede, še omembe ni vredno. Potem se pa začnejo vetrna polja. 

Smo potem zaradi mojih nostalgij malce po Dunaju zapeljali z avtoceste in se peljali ob Donavi. Včasih smo tule štopali in štopali na poti v Prago, o, kolikokrat! Še v daljnih osemdesetih, ko je bilo pivo smešno, ampak res smešno poceni. Sem moral it pogledat, če se je kaj spremenilo.

O, Vetrnice so res od hudiča. Smo šli prav eno pogledat, ogromna je, ogromna! Vetrnica, z velikim V! 

Potem pa nič meja - se še spominjam, kaj so z nami, mulci, delali na Petržalki, ko smo edini in prvi hodili tam čez kar peš in se v svoji mladosti in polnosti samih sebe nismo bali ne hudiča ne vraga, kaj šele češke bezpečnosti! - in smo že v Bratislavi!

Helena se je seveda že prej pozanimala za hotele - jaz se seveda ne bi - in smo ga tako dobili direktno v centru.

Pa kakšen hotel je to bil! Oujea! Z dvema sobama, pravzaprav že apartma, še PCja je imel...

Meni je bilo sicer na koncu kar žal, da nismo šli v tale kolos, ki ponazarja neke stare čase in ga v tem duhu tudi tržijo.

Čeprav ne verjamem, da bi šel kdo od naših z mano...

Bratislava je... hm, saj ne vem, kaj naj rečem. Ampak... ja, meni je bila všeč. Pravzaprav mi je bila super všeč.

Pa težko rečem zakaj mi je všeč, arhitektura res ni kaj posebnega, socializem je še vedno močno prisoten, kaj pa vem. Od vseh so najbolj obnovljeni in najbolj barvasti pravzaprav bloki. Morda mi je všeč le zato, ker je bilo povsod malo ljudi, nikjer nobene gneče? Čeprav se je potem izkazalo, da so vsi v gostilnah... Študenti imajo namreč podobno urejeno prehrano, bone, in so jih polne gostilne.

Se mi zdi, da nam je bilo vsem všeč. Smo kar lepo počasi tacali po mestu

čisto po naključju odkrivali malo večje ali manjše znamenitosti

šli seveda na prvi hrib, ki smo ga našli

prehodili čimveč smo mogli

se slikali z domačini (čeprav je za francoskega vojaka težko rečt domačin)

in se igrali s fotiči.

Na žalost nismo našli ne fotografa ne jamarja, ampak nekaj je potrebno pustit za drugič. Sploh, če greš takole brez plana, brez načrta. Ko je res vse naključno, spontano. Morda pa je to ta element všečnosti, kaj?

Ja, lepo je bilo in vsem je bila Bratislava presneto všeč. Kljub temu, da je bil pravzaprav nek siv, zimski dan. K sreči vsaj ne mrzel...

Zvečer pa sva pustila otroka pred TV - čeprav sta bentila, da ne moreta prav nič gledat, ker je vse sinhronizirano  - midva pa hop, v prvo gostilno!

O, kako pivce! O! Ma, ja, to je povsem nekaj drugega, kot tale naša težka piva, čisto nekaj drugega! Pa naj bo to bažant, topvar ali pa še kaj bolj domačega, vseeno! Samo, da je kaj domačega!

Tisti večer nama je obema pivo dobro teklo. Kljukic sicer ne delajo več, ampak račun je bil na koncu vseeno kar dolg... O, ja, to bi morala ponovit še kdaj!

Še najbolje pa je bilo naslednji dan - niti duha o kakem pivu preveč!

Juhej, gremo naprej! Kam pa? Hm, kdo ve, gremo kar tukajle, po avtocesti, pa bomo videli!

Ampak o tem pa kaj več naslednjič.

Takole pa smo prišli do Bratislave. Štiri ure in pol, bruto. Mimogrede, za vogalom!

Tags: , , , ,

po svetu

Šoping v Italiji

by piskec 20. marec 2012 20:34

Po dolgem času smo šli spet malo pogledat v Italijo, če imajo kaj robe.

O, ja, jo imajo, ni problema.

Obredli smo emmezeto - to je tista stara nakupovalna Palmanova, dolga, dolga leta nazaj. Trgovino zdaj nekaj spreminjajo, večajo, Spar je še malo večji, za tisto tehnična trgovino pa ne vem, nismo šli.

Ugodno za športne in poceni stvari. Za Tamaučka smo prec nabrali cel kup. Kaj bolj pametnega pa tam ne bomo našli.

Potem smo jo mahnili v Palmanova Outlet Village, ki je kar velik kompleks trgovin. Zdi se pa, da je tam vsa roba, ki je ostala od lani ali pa je nihče ne kupi. Malce zastarelo in popolnoma brez barv. Siva, siva, siva in še malo sive.

Se pa dobi kaka torbica, športne zadeve in še kaj manjšega. Seveda za kako sezono nazaj ali pa vsaj za letni čas nazaj. Kar meni pride celo prav, ker sem rabil dolge pajkice za tečt, ne pa kratkih. In teh v pomladnih časih pri nas skoraj ne dobiš več. Pametni trgovci.

No, tudi tu smo nekaj nabrali, a ne prav veliko. Zase še vedno nisem nič našel.

Potem smo zavili nazaj v Ikeo. Ko je bila ravno tam nekje blizu... Saj veste, kaj dobite v Ikei, kajne? Meni je pravzaprav všeč, če ne drugega, pa vse tiste nepomembne male stvari in genialna pakiranja. Še celo v njihovo restavracijo smo šli jest. In prav povsod je polno drobnih in pametnih idej, ki izboljšujejo celoten vtis, ti olajšujejo že tako naporno nakupovanje, včasih pa ti le narišejo nasmeh na ustnice! Kako to, da se nihče drug ne nauči prav nič iz njihovih idej?!

Seveda nismo prišli ven praznih rok, 100€ pustiš notri, tudi če čisto nič ne potrebuješ...

Potem pa dneva še ni bilo konec, mi pa še vedno polni energije in kondicije!

Pa smo zavili še v Citta Fiera v Udine. Še nikoli bili tam in smo si morali malce ogledati to zadevo.

O, ja, zadeja je velika, res je. V treh nadstropjih, tako, da se nam je že na začetku malo milo storilo in smo obdelali le eno nadstropje.

In potem smo že skoraj šli, vsega smo imeli že vrh glave, polni vtisov in praznih denarnic, jaz pa še vedno skoraj brez česarkoli. Zato smo zavili v čisto zadnjo zadnjo trgovino - "pa pejmo še sm pogledat, če smo že povsod bli, no!" in, hop!

Ko bi le šli *prvo* v to trgovino!

Tako sem iz tega mega kompleksa še jaz prišel s polnimi vrečkami.

Od doma ob 8h, domov ob 21:30h. Tako pa je, če imamo vsi trije kondicijo. Nihče ni hotel odnehat, nikogar niso noge bolele, noben ni hotel domov. Še Tamauček je užival, v Ikei pa sploh, od spalnic pa do kuhinj, nad vsem je bil popolnoma navdušen! Tale fant zna presenetit...

Pravzaprav je obveljalo, da bomo šli še. Zakaj pa ne?

Pri vsem tem pa je še najbolj zanimivo (vsaj z mojega vidika), da nismo zavili v niti eno tehnično trgovino. Nobeno! Niti ENO! Ne moreš verjet... Tam nekje v zadnjih urah sem bil že prav živčen, kdaj hudirja bom pa jaz prišel na svoj račun in bom zavil med tehniko in se naslajal?!

Pa sem potem malce razmišljal, kaj pa bi tam, v tehnični trgovini, sploh počel? Gledal kasetarje? CDje? Se naslajal nad mp3 plajerji? Užival pri pogledu na avtoradie? Računalniki? TVji? Video plajerji? Pomivalnimi stroji? Feni? Hladilniki?

Eh, tisti davni časi, ko smo to počeli s takim užitkom, so že dolgo nazaj za vedno odšli. Ko si lahko ure in ure gledal kasetar ali pa ojačevalec in razmišljal o tehnikalijah in o tem, kje bi lahko napraskal denar...

Ta presneti internet je danes vse pokvaril. Nič več romantike. 

Niti v eno tehnično trgovino nisem zavil! 

Malce mi je pa res žal, malce pa res. Bo treba drugič to popravit. Mogoče me pa preseneti!

Tags: , , ,

po svetu

Moravška planinska pot

by piskec 11. marec 2012 20:52

Prvič sva obdelala le približek. Nato smo šli Srčni.

Zdaj pa končno še midva, celo Moravško planinsko pot! Kar eno pozno zimsko soboto, ko bi moralo biti sonce, pa je na koncu le malo manjkalo, da ni deževalo. Za potep je bilo sicer kar ok, vendar pa sem se premalo oblekel, ker sem pričakoval sonce. No, pomrznil pa vseeno nisem. A le za las!

Eni smo bili premalo oblečeni, drugi pa so z velikim veseljem kazali nove superge!

Od začetka sem se malo norca delal, ampak vedno manj. Vmes sem ji celo hotel podtakniti druge čevlje, pa ni hotela niti slišat...

Pridno sva jo šibala čez naše kuclje in se še bolj pridno štempljala. Tokrat gre namreč zares!

Povsod greva, tudi tja, kamor marsikdo ne zavije!

Ker zadeva je ponavadi takšna - ko prideš gor do Sv. Miklavža:

"kje pa je štampiljka?".

"Eee, dol pri hiši...".

"Zakaj sva pa šla potem gor?".

No, zato. Čeprav resnici na ljubo, kraki, kjer moraš po isti poti gor in dol, so tudi meni strašansko zoprni. Brezvezni. Ampak tako pač je, saj včasih se da kaj naredit, ne da bi kaj dosti spreminjal, krajšal ali daljšal.

Kakorkoli že, na Štancah Lazah lahko končno vidiš pravo karto. In koliko še imaš pred sabo. Motivacijsko super...

Pivkelj je pač pivkelj, Jezus je še vedno zaprt v stekleni posodi.

Ena je pa še vedno super navdušena, "same grejo!", pravi!

Najdeva celo nekaj snega, gazit pa le ni treba.

GEOSS je takoj za vogalom, le majčkeno spusta naju čaka.

Malo se mi že toži po Kandršah in toplem čaju, ampak čaka naju še Sv. Florjan, moraš narest fajn zavoj nazaj... Tukajle malce improvizirava čez drn in strn. Saj so da tudi kako drugače, kot po cestah. Pa kdo bo hodil po istem...

Helena je tule prvič, ji je kar všeč!

Še ves asfalt, ki je na tej poti, daš tukajle skozi, in si na Kandršah, bifeeeeee!

Priznam, da me kar malo zebe in mi čaj pride še več kot prav. Pa še en radler. Pa še kaj bi, a se že zaradi tega zamudiva kar za pol ure...

Do sem slabih pet ur. Kar ok, glede na to, da jih planiram deset, kar ok.

Od Vrha nad Mlinšami pa tja do Limbarske se spet vleče - kot vedno - ampak vsaj resje je spet takih lepih barv. Kako bi šele bilo ob sončku!

Vmes še malo popravljava stvari v novih kapelicah, ne more biti ravno vse razmetano...

In sva že na Limbarski.

Jaz navijam za postanek, Helena ga niti ne bi imela. Jaz pa sem kar nekaj zmatran in bi počival. Seveda se na koncu izkaže, da sva stran vrgla 20 minut. Pojedel bi vmes tisto svojo ploščico, pa bi bilo. Saj sva počivala komaj pred dvema urama...

Od Limbarske se potem zmotno zdi, da je konec blizu. Ja, ja, še dve urici bo tole! Najprej na povsem obnovljenega Mohorja, kjer je treba po stopnicah seveda tečt!

Tukaj se umaknem čisto zadaj, se skrijem, moram si dat dol spodnje hlače, ki so mi spet ožulile stegna do živega, ampak ti paparazzi, prav povsod so, povsod! Človek nima nikjer miru!

Zadnja KT v Imenju

in še mimo Sv. Andreja, kjer se ravno začne delati tista lepa večerna svetloba. Sonce se je prikazalo kako uro prej, po celem dnevu pritiska oblakov imava vsaj na koncu malo lepše vreme.

Ne moreš verjet, nad supergami je še vedno navdušena! 

Ji dam kar prav, mene pa moje superge počasi ubijajo, hudič jih že jemlje, preveč so že zlizane, tamle je pa itak že luknja...

Tukajle naju pa potem začne čas malce priganjat. Nekako se zdi, da bi lahko prišla skozi pod desetimi urami, a kdo bi vedel, koliko natančno je še do Tuštanja... In potem malo hitiva in se nato malo vlečeva - "saj čas ni važen, pet minut prej ali kasnej, koga briga!".

Naju potem res ne briga, ker ura se ustavi direktno na 10:04h.

Kar je, kakorkoli obrneš, super, super in še bolj super!

Vesela in ponosna sva! In sploh ne uničena!

46,2km, 10:04h, 2100 višincev.

Se pa od prejšnjič nisem nič naučil, zato upam, da naslednjič res parkiram pod gradom!

Tags: , , , ,

domači kraji

Iz Blagovice do Blagovice

by piskec 8. marec 2012 21:26

Ne moreš pomagat, včasih me prehiti.

Ponavadi takrat, ko je navdušena. Kar je povsem prav. 

Ker je bilo res luštno. Kljub takim razmeram in vsem snegu in vetru in mrazu navkljub. Ja, luštno.

Še Janeza sva tokrat spravila na pohod, je bil čist kontent in se prav nič ni pritoževal. Imam ga na sumu, da je celo prav na veliko užival.

Smo rekli, da gremo od Blagovice do Blagovice, čez Trojane seveda. Da se bo vsaj malce poznalo in da bi bili vsaj malce utrujeni.

Zase niti ne vem, kaj mi je bilo. Vzel sem nizke superge, nizke gamaše, še dobro, da sem sploh vzel dereze. Sploh ne vem zakaj, a meni se je zdelo, da snega ni. Kot da sem z drugega sveta, še dobro, da nisem šel v kratkih rokavih. Kdo bi pa še mislil na sneg! Mogoče ga v Krtini res ni bilo, ampak... povsod drugod je bila povsem druga pesem!

Začelo se je v Blagovici. Vsaj minus 9, veter in polno snega!

Malo že cincava, a Janez je že tam - takole si pa zasiguraš, da se ja ne moreš umaknit!

In zagrizemo že takoj v Golčajski hrib! Strmo!!!

Po Golčaju pa se zaćne zimska idila - povsem na novo zasneženo, nikjer niti malo sledi! Le naša sled se vije za nami...

Malo postankov, malo čaja, mraz kar dobro pritiska

pa jo vseeno kar dobro mahamo, snega vedno več,

mi pa vedno bolj razposajeni! Tudi počez gre!

Trojanska cesta je lepo zasnežena, ampak piha in je prav zoprno. Čimprej se je treba prebit do bifeja!

Krofi so fajn in še par jih vzamemo za otroke. Upajmo, da ostanejo kolikor toliko celi do doma!

Ampak snega je tam zadaj za Špilkom vedno več!

Hodimo in hodimo in vse skupaj se že prav vleče...

a na koncu pa le ta presneti Špilk. 

Ki se je prav za nas postavil čisto pokonci.

Seveda to zdaj ne zgleda nič kaj hudega, a Janez je tale kucelj vzel direktno naravnost. Midva pa za njim, jasno! In, ja, res, bilo je presneto strmo. Še sam sem moral dat tamle zraven tistega drevesa dereze gor, ker ni šlo več brez...

Malo smo bentili, malo jamrali, ampak gor smo bili pa hitro!

In potem se je vse zarotilo - bilo je mraz ko pes, najmanj! - vsaj -10 je kazalo v hišici, jaz sem imel telefon, vse je bilo nekaj narobe, tako da smo se le slikali in se kar hitro pobrali z vrha. Pa smo hoteli nekaj praznovat, a na žalost ni šlo... Je bilo preveč mraz!

Čez pet minut pa...

ne, v takem ti pa ni več mraz, ne!

Janez je pa kar vriskal! Sicer ni priznal, ampak jaz vem, da mu je bilo tole všeč!

Norc.

Dol je bil potem večji hudir, ker smo šli čez odprt teren. Je pihalo in nosilo sneg, ti se pa ne moreš ogret.

V trenutku vse pomrzne, jakna, ruta, kapa, rokavice, vse. Bognedaj, da bi šel lulat!

Letiš dol in skušaš ne past v kakšno past. Ker spodaj je še vse, kamenje, les, palce, vse! Čez pa dvajset, trideset cm čistega povsem suhega pršiča. Prav nič snega vmes. Luštno, a mrzloooooooooo in zelo neugodno!

Potem smo pa že dol. 

Še višinski graf pripopam:

 

19,5km, 5:15h za 1050 višincev, V snegu in presnetem mrazu. V supergah, mater, sem čurimuri, od kje mi ideja, da snega ni?! Včasih me skrbi tole moje povsem zgrešeno načrtovanje poti. Ni prvič, da sem zgrešil in ga biksnil sto na uro. Prav neverjetno, da sem imel dereze in prave hlače... Ob tem, da so imeli drugi vse dvojno!

Skratka, čisto tako, mimogrede, smo odleteli eno tako lepo pot, ki se je izkazala pravzaprav kar za avanturo.

O, ja, tudi v zimskih dneh se najde kaj zanimivega! Meni se zdi pa čudno, da nekam veliko hodim naokrog v snegu, ki ga nikakor ne maram, a ni res?

Tags: , , , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS