Tradicionalni Vršič! Tokrat zame že četrtič!

2009, 2010, 2011 in 2012!

Če sem bil lani prekaljen maček, sem bil letos tudi. Vseeno pa me je dajalo kar nekaj nervoze. Nikoli se ne ve, kako boš rintal v klanec in zadnjič, na Stenarju, mi klanec prav nič dobro ni del.

Ampak tokrat je bilo drugače. Zjutraj sem si lepo privoščil kavico in vse obdelal strašansko počasi, nobene ihte, nobenega hitenja, nič. Na startu uro in še več prej. Tako kot vedno pač, da se pomiriš s seboj in vršiškimi bogovi.

Taktika enaka kot lani. Do Erike tek potem pa hoja.

In tudi tokrat je šlo vse po načrtih, kolikor vadbe, toliko muzike. Če ne treniraš hitrosti, pač nisi hiter, z neba sama ne bo padla, pa tudi škratki je ne bodo prinesli.

Zato je rezultat natanko tak, kot bi pričakovali: +1! Jeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Po eni strani sem prav neverjeten, namreč na uro med tem vzponom sploh nikoli ne pogledam. Pustim jo samevat na roki in se je sploh ne upam pogledat! Kaj, če sem prepočasen, kaj bom naredil potem? Kaj, če sem prehiter? Bom počival? Itd. Zato sploh na uro ne gledam, ne gledam in pika. Sopiham v klanec, iščem vodo za polivanje in to je to.

In pri vsem tem pridem na vrh z razliko ene minute! Ne moreš verjet... Lani 1:38, letos 1:37. Ravno toliko, da sem lahko zadovoljen in da nimam kaj jamrat. 

Kot da bi ves čas vedel, koliko kaže ura... Podzavestno? Ali pa imam le vedno tako enakomeren korak?!

Da ne govorim o časih ostalih!

Sam sem zadovoljen, letos celo prehitel nekaj biciklistov. To vedno pomaga!

Dol smo šli sicer skupaj, pa vendar nisem zdržal nitie ne serpentine, da je ne bi sekal. Ne moreš kar naprej po cesti hodit, saj sem trpel že vso pot navzgor! Zato sem bil dol grede malce hitrejši, ker sem imel pač krajšo pot. Sem se pa kar dodobra namatral, vročina je pritiskala kot nora!

Potem pa so še ostali fantje pribrzeli v cilj s časom, ki ga jaz ne bi zmogel in še dobro, da sem se prej izgubil nekje po serpentinah...

Potem smo šli še vsi lačni na pohanga pšanca, jaz pa sem spet tisto goro mesa le gledal z zelenjavnim krožnikom pred sabo. Pa me pravzaprav sploh ni nič motilo. Tudi pohana karfijola je pravzaprav povsem super! Navdušen nisem bil prav nič manj!

Tako sem se priklatil domov šele proti večeru, še ves navdušen!

O, ja, tale naš Vršič je nekaj posebnega. Ni ravno tekma, a vseeno biješ boj. Tokrat še bolj s samim seboj. In to v prekrasnem okolju gorskega sveta, ko bolj malo gledaš pod noge in bolj v višave. 

Upam in verjamem, da se bomo tegale še dolgo udeleževali!

Gor: 11,3km (isto kot lani, neverjetno!), 1:37:07 (minuto bolje kot lani!)
Dol: 8,4km, 1:03:10 (dve minuti bolje kot lani!)

19,7km, 2:40:17 in 979 višincev (dva metra manj kot lani!)

Lani sem računal, da bom v štirih, petih letih prišel pod 1:30. No, zgleda, da bo teh let malce več, še kakih sedem, osem... Pa tudi prav, me ne bo prav nič motilo!

Tokrat je bil vikend namenjen visokogorju. Že dolgo nismo bili!

Helena si je že zadnjič cedila sline in je naštudirala prav enkratno zanko, ki bi jo lahko oddelali brez, da bi bilo mene preveč strah za vse nas.

Zato smo bili v soboto že zgodaj v Vratih. Čeprav spet ne takooo zgodaj. Smo vendarle imeli cel dan časa!

Sicer smo vedeli, da nam bo dala Sovatna vetra, oziroma sonca, ampak kaj čmo. Tudi po soncu je včasih treba hodit!

Smo pa kar naprej nekaj občudovali.

Sfingo.

Ali pa iskali pot čez Prag.

Ali pa kozoroge. Ki jih je res polno! Tale je tako dobro pogledoval čez...

Mene je tam nekje na sredi popolnoma pobralo. Cel teden me je nekaj prijemalo, cel teden sem imel popolno drisko, ves zmatran že na začetku. In kot da to ne bi bilo dovolj, je vmes v petek zvečer skočil še alkohol. Ki tokrat *resnično* ni sedel na plodna tla. Z mačkom v hribe je... akhm... groza.

Nekje vmes sem se skoraj zgrudil, noge so se mi tresle, slabo mi je bilo in Heleni sem naredil same skrbi. Ploščica je pomagala, a za kako boljše počutje bi jih moral pojest sedemnajst. 

Tako težko pa že dolgo nisem hodil v hribe...

Pa potem še plezarija, Tamauček navdušen, da le kaj!

Jaz sem navdušen malo manj, a tukaj na srečo ni bilo prav dosti zahtevno. Se še dobro držim, čeprav najbrž rečem: "previdno!" vsakih šest sekund in pol.

Smo se po tem naporu vsaj malo ofrišali na snegu:

in še vedno uživali v prekrasnih pogledih na Triglav.

Potem smo pa že na Dovških vratcih in Pogačnikov dom pod nami!

Do tu smo jih srečali le pet, šest, ki jih je šlo dol. Za gor smo bili sami. Ljudi je bili nato sicer veliko, a se v tistih velikih Podih kar lepo porazgubijo.

Nas pa čaka še en visok vrh - Stenar! Do tjale gor moramo prit!

O, jaz se prav vlečem, a danes to ne moti nikogar. Dan je prekrasen, časa imamo na pretek, vroče je pa kot da bi bili v dolini, ne pa na čez 2000 višinskih metrov!

Ko pa pridemo gor... pa mene tak strah zagrabi... Res, vrh je precej zračen in izpostavljen in meni prav nič ne paše. Še meglice se ravno takrat vlečejo in vse zgleda še bolj grozno. Ne vem, kako bo tole z mano v visokogorju, če bom takele delal in se toliko bal... Saj me je skoraj pobralo!

Sem se hotel kar takoj obrniti in jo mahnit navzdol, a mi niso pustili. Še dobro, smo se vsaj slikali. Sem se torej Leandra držal ali sem ga držal?

A po pravici povedano je bilo na vrhu prekrasno! Razgled je čisto nor! Le meglice so nam - pa ravno in le takrat - malo nagajale. Škratki, spet.

Nato smo pa le zapustili vrh in se počasi spustili proti Podom. Ker smo imeli časa res na pretek, smo si lahko privoščili tudi čisto prvinsko uživanje! S takimi prvinskimi razgledi! V šlapicah...

Pri koči seveda nismo imeli kaj počet, ljudi polno, mi pa socialni kot smo, hop naokrog! Gremo gledat jezero, če smo že pri Kriških jezerih!

Pa še vodo smo šli iskat, sem se od zadnjič spomnil, da je tam nekje blizu jezera pravi studenec! Vode nam je že malo zmanjkovalo, zato je bil tole višek dobrih stvari! Osvežilno pa tako, ojej!

Kako osvežilen je bil šele pogled na Spodnje Kriško jezero!

Mi pa čisto sami po vsej tisti gneči okoli koče. Da ti srce igra in igra!

Pa še enega gamsa ujamemo sproti. Najbrž čaka, da se spokamo od vode stran... Žejen!

Potem pa pridemo nazaj do koče in kot naročeno vsaj sedem, osem moških v tistem soncu naenkrat dvigne pirovske flaške, fejst ohlajene, s katerih kaplja voda... Prizor nikakor ni primeren za nekoga, ki ne sme piti piva! Ampak je pa malo manjkalo... Res malo, slika vseh teh mrzlih pirov je bila skoraj preveč. A sem zdržal in zdaj si mislim: "če sem tole zdržal stari... potem se ti ni treba več bat!".

Še malo gledamo za kozorogi, kar nam seveda uspe, prav zelo strah jih namreč ni...

Zvečer smo tako že fino zmatrani, oči pa povsem rdeče!

Spimo ok, čeprav je koča skoraj povsem polna. Nihče ne razsaja ali pa mi nič ne slišimo. Vseeno. 

Zjutraj - pa spet ne takoooo zgodaj - smo pripravljeni na vzlet! In se kar zapodimo naprej, novim dogodivščinam naproti!

Zgornje Kriško jezero nam ni tako zelo všeč, predvsem dostop je malce, no, hm, otežen... Pa je vseeno zelo lepo!

Pred nami pa se pojavi stena, za katero mislimo, da nam ne bo treba po njej. Vratca so ja spodaj, ne zgoraj, ne?

Pa se izkaže, da ni čisto tako. Tista vratca spodaj padajo direktno v Krnico, ne, kar gor bo treba! Par cmokov je za pojest...

Zadeva se izkaže za resno, čeprav ni prav huda, a vseeno. Nikjer o tem namreč ni nič zapisano, pot ni zavedena niti kot delno zahtevna. Zanimivo. Ampak z rokami si moraš kar fejst pomagat! In tudi izpostavljenost ni prav zanemarljiva.

Tamauček seveda spet uživa na polno, jaz grem prvi, da me raje ni strah še zanj in da mu ne težim kar naprej. Helena ima pa še čas za slikat...

Tam čez se srečno prebijemo, saj ni hudo, čisto lepo se da priti, malce adrenalina pa le zaokroži.

Pot navzdol je potem bolj dolgočasna, predvsem pa VROČA!

Hladimo se na razne načine (rutka je polna snega!):

Zanimivo, kako uživa, a le par minut. Nato začne tulit, kako ga glava boli, ker je tako mrzlo!!!

Po dolgem vročem času pa se Bivak IV na Rušju le prikaže pod nami!

V njegovi senci se odpočijemo, imamo malico, se slikamo spet s Stenarjem tokrat s te strani:

nahranimo Kavko:

in se odpravimo na zadnji kos poti.

Ki postaja že dolgočasna, tako pač kot vsak konec poti in dogodivščin. A vedno je treba priti še dol in vedno se to vleče. Kar naprej razmišljam, kako hudirja lahko ljudje tukajle sploh hodijo gor! Vročina namreč pritiska, pot se nam zdi dolga za tri dni, vsega imamo že dovolj.

Ampak par pa jih le pride. En dobesedno priteče s Škrlatice in jo tako urno odteče naprej, da je v dolini še predno mi prehodimo sto višincev. Drugi jo pa tako navzgor šiba v tisti vročini, da je morda kak škrat ali pa alien.

A Vrata nas končno odrešijo vročine, zanko in klobaso pa je le treba zašpilit!

Fant si privošči palačine po katerih je spet kot nov

vsi skupaj pa namočimo še noge v ledeni Bistrici. Madonca, pa je res MRZLA!!! AAAAAAAAA!

Takle je bil naš Stenar. Presneto luštno. Še kar nekaj časa bomo urejali spomine, delali albume, si čestitali, se naslajali nad fotkami in se veselili naslednjega izleta!

Juhej!

P.S.

Na koncu pa le še ena skoraj-uganka o originalnih slovenskih zemljepisnih imenih:

nad Dovškimi vratci je Bovški Gamsovec. Nad Bovškimi vratci pa je? Ja, Dovški Gamsovec seveda!

Prejšnji dan se je tako zaključil.

Spal sem slabo. Kot da bi se vsake pol ure zbujal. Seveda pa se mi potem ob 5h, ko je ura zvonila, nikakor ni dalo vstat. Kot naročeno.

Sem se le zbrcal iz postelje, se oblekel celo v dolge hlače, opravil še vse jutranje opravke in bil pripravljen na ponovni vzlet točno ob pol šestih. 

In sem začel, kar v lahnem drncu. Noge niso nič protestirale. Super, torej sem se prav dobro spočil! Juhej!

Črni vrh, 0:50h.

Tam sem navsezgodaj srečal nekoga, ki sem ga prejšnji dan videl v koči na Blegošu, ko je prišel na pivo. Če ta ni spal nekje tukajle...

Jaz pa jo šibam naprej. Do sem nekje je potka super lepa, potem pa se začne asfalt in nato makadam. Pa se to dvoje malo izmenjuje.

Sem pa tja kakšna bolj zanimiva potka, a jih je bolj malo. Vleče se.

Nekje na eni taki singlci, kjer so pod mano le strme strme trave, se mi naproti prikaže cela čreda krav. To bi bilo za posnet, kako sem jo urno ucvrl kar naravnost navzgor, brez pomišljanja. Ampak s kravami se že ne bi prepiral.

Nekje vmes jem zajtrk, dolga je tale pot. Končno pa se Porezen le prikaže:

potem so pa te hecne, visoke trave in vse shojeno od živine, markacije pa slabe. In motovilim in nisem pazljiv in na koncu moram rinit kar direktno v hrib in preskakovat električne pastirje in samo upam, da me ne bo direktno med noge kaj usekalo...

A mi po dolgi bitki le uspe! 3:40h. Mater, se je tole vleklo...

V Koči na Poreznu imajo dobro taktiko. Čaj v skodelici je 1€, pol litra čaja je 1,3€, liter čaja za s seboj pa le 1,5€! Hitro si privoščim dva.

Dva čaja pa tudi dva košutnika, seveda. Po ta drugem seveda že začnem razmišljat, a ne bi še tretjega, kaj? Ampak potem ne bi več istega dne prišel dol... S skrajnimi močmi se odrinem od koče in zletim proti Petrovem brdu. Ne bom tukajle jedel, si bom raje privoščil na Petrovem brdu, direktno pred vzponom, si mislim.

Ko jo maham navzdol, se mi začne svitati, da je trasa GM4O malce spremenjena in da ne gre na Petrovo brdo, temveč nekje skrene na Podbrdo. Tja pa res ne bi rad prišel! Nisem pa doma pogledal, kje se pot razcepi... Zato moram kar naprej pazit in ne preveč sekat ovinkov, čeprav je pot prav enkratno narejena prav za sekanje serpentin. Mehka, gozdnata podlaga, ki kar kliče, da jo lomastiš direktno navzdol.

Ampak jaz moram gledat za markacijami...

No, na koncu po spominu pridem povsem prav. Nisem pa nikjer opazil - joj, kakšen stezosledec! - kje se je pot sploh razcepila!

Spodaj na asfaltu sta dva čeha v delavskih čeladah in oblekah. Čudaki, ampak jaz najbrž nisem prav nič boljši na pogled.

Na Petrovem brdu imajo od hrane le krof. Jebela cesta. 5:10h.

Imajo pa lep in enkraten izvir in moj prelepi nahrbtnik je težji za 4kg. Ampak brez vode pa že ne grem v tale hrib, ki me čaka!

Seveda sem hotel ravno po tej poti. Da vidim ali imam sploh kdaj kaj šans glede GM4O. Če pridem pod 3h do vrha, bi najbrž še lahko stisnil celo progo v osmih urah, ne?

Zato jo mahnem navzgor prav samozavestno!

Mulatjere, vročina, lepote, teža nahrbtnika... vse se malo meša. A lepote definitivno so!

Le tile avti me po naporni hoji kar malce razjezijo! Jaz se tukajle matram ko bedak, tule zadaj pa celo parkirišče! Aaaaa!

Vzpon na Koblo je že prava muka. Kar naprej nekaj gor in dol, Črne prsti pa niti na spregled! Pobira me kar dobro.

Seveda, ko pa nisem jedel na Petrovem brdu, niti na Poreznu, ampak dolgo, dolgo nazaj! Spet ta hrana, malce bolj bi moral pazit nanjo, ne? Po dobri energijski ploščici se tudi faca razleze v nekaj, kar je bolj podobno nasmešku! 

Motivacija malce naraste, energije je takoj več!

Jo tudi mora bit, zadnji vzpon je kar brutalen, direkten! K sreči mi ne dela težav.

In končno le Črna prst, 9:04h.

Ha, za Petrovo brdo - Črna prst potrebujem kar 3:25h... O, ja, na GM4O bom kar lepo pozabil. Nekdo bo moral še veliko žgancev pojest, da bo morda enega lepega dne sploh dovolj hiter! Pa sem se kar dobro trudil, sem pričakoval boljši čas, a, če ne gre, pač ne gre. Morda kdaj drugič, bom vsaj imel izziv!

V Koči nimajo več jote, zato se odločim za Zelenjavno Mineštro. Izkaže se, da je to le preoblečen ričet z mesom. Potem zgledam kot ta zadnji čurimuri, ko ven pukam tiste kose mesa in jih skrivam v prtiček.

Spahuje se mi kljub temu še celo pot do jezera. Jebemti pa zelenjavno mineštro. Sem se že parkrat zaklel, da v kočah ne bom več jedel teh stvari, predvsem ne ričeta, ko pa tako radi stresajo moko na kile noter. Eh.

Navzdol sem hotel nekako čez planino Osredke, a sem se malce ustrašil, da pot ni vzdrževana in da se bom preveč lovil, zato sem jo mahnil kar proti Orožnovi koči. Čez vse tiste skale mi je šlo počasi, moral sem kar dobro paziti, ne bi rad pristal na nosu, noge so najbrž že utrujene, kajne?

Botanični vrt me tokrat razočara. Meni so se tiste stare tablice zdele enkratne, ročni unikati, ne pa tole industrijsko oblikovanje. Škoda. Ampak časi se spreminjajo in ljudje morajo najbrž počrpat kakšna sredstva, kakor je pač zdaj moderno.

Pri Orožnovi koči telefoniram Heleni, da jo mahnem kar v Bistrico, komu se pa še da do jezera! Bom prišel kar tja. Pa potem z avtom do jezera. Koga pa briga!

Ko pa pridem do prve, zgornje ceste, me kar samega zanese v levo, namesto, da bi šel v desno proti Bistrici. WTF? Zavem se, da zdajle že ne bom v zadnjih kilometrih stisnil repa med noge! Ni šans! Spet kličem Heleno: "Klinc pa Bistrica, pridem dol nekje v Polju!"

Kljub temu, da sem se tukajle bal navigacije, nikjer namreč ni kaj veliko označeno na kartah, se izkaže, da gre pot sicer nekje drugje, a je zelo dobro označena. Ja, malo me je bilo strah obledelih bohinjskih markacij, se je že kdaj zgodilo!

Tako le priletim do dol, kjer mi potoček spet reši dan! O, kako si lahko takih stvari vesel!

Za ovinkom pa potem zagledam nekaj belega, nekaj podobnega... ne, to ne more biti naključje! In res! Za vogalom Helena, jaz pa v nasmešek kot, da ne bi bil še nikjer te dva dni!

En velik jogurt sem spil na eks. 

Potem pa še nisem hotel po cestah in sem se potikal nekje po robovih doline, kar naprej spet nekaj gor in dol, mimo skakalnic

vikendov, vasi, čisto tja do Jezera!

JUUUUUPIIIIIII! 12:50h.

O, kako je tole pasalo, res! Prijalo je in zaslužil sem si! Se mi pa zdi, da sem se prvič v življenju kopal v bohinjskem jezeru pred koncem avgusta... Premrzlo zame, premrzlo!

 

 

Sam sebi ne morem verjet in najbrž se bom še dolgo čudil. Spet ena od Poti z veliko začetnico! Dogodivščina!

Veselja in vtisov bo še za par mesecev! Podatkov pa tudi, juhej!

41,2km, 2590 višincev+, 3450 višincev-, 10:58 neto, 12:49 bruto. 

Za tole me je pravzaprav že kar nekaj let nazaj zacopral AVI. 

Človek si ne more kaj veliko pomagat, ideja se mu zdi dobra, enkratna in z leti počasnega nabiranja kondicije prej ali slej celo izvedljiva. Takrat, davnega 2009 sem zadevo prebral in se mi je vtisnila globoko v spomin. Dolga leta potem tega sploh nisem veliko omenjal ali o tem razmišljal, a kakor zgleda, je bilo vedno nekje zadaj v meni.

Na koncu sem pred kakim mesecem splaniral celotno pot in to še preden sem šel še enkrat brat Davidove zapise. Hm, poti so se skoraj v celoti ujemale! Ali sploh ni drugih možnosti, ali pa se nekatere zadeve resnično dobro zasidrajo, kajne?

Ja, take poti so mi všeč, da nekam greš, da nekam prideš! Pa na koncu koncev številke niso impresivne, pravzaprav niso nič posebnega, a vseeno obstaja neko strahospoštovanje do takšnih poti.

Zato se jaz za prvič nisem in nisem mogel odločiti, da bi to naredil v enem dnevu. Preprosto je bilo preveč neznank, da bi si kaj takega sploh upal. Sploh pa ne sam! Že to, da sem sploh pomislil na to, da bi šel sam samcat, je zame velik korak in kaže na to, da je bila želja res ogromna. A ker sem ziheraš, sem sklenil, da naj tole traja dva dni. Toliko kondicije pa tudi nimam, da bi vse skupaj odbrzel v enem zamahu! Lepo počasi, da bom lahko naslednje dni še normalno hodil!

Ker se prej nisem čisto nič pripravljal, sem moral v petek vzet dopust. Da bom sploh lahko kaj spakiral, da se bom lahko vsaj spodobno pripravil. Za dva dni je že povsem druga pesem, kar naenkrat se oprema namnoži, nahrbtnik pa postaja iz trenutka v trenutek bolj težak. Pa vse ven, pa vse not, pa vse ven, pa vse nazaj not. In vmes upaš, da kaj ven pade in ne pride več not. Da bo kaj lažje. Da bo kaj manjše.

Pa ni.

Na koncu je imel nahrbtnik z vsem vred 12,5kg. Ni slabo. Ni ravno malo, a ni niti preveč. (No, to mnenje sem med potjo potem malce spremenil...)

Posebno mesto je dobila navigacija, s sabo sem vzel kar svoj priljubljeni Galaxy Tab, s programsko opremo ViewRanger in slovenskimi (sicer kot vedno bedno vzdrževanimi) kartami. To je neprecenljiva zadeva! Navigacija je s tem potisnjena nesramno v drugi plan in se z njo sploh ni treba več ukvarjati. Skoraj. Pa še na internete pošilja tvojo lokacijo, da te ostali lahko spremljajo.

Helena je ta vikend morala svojo pot, a me je zjutraj le lahko peljala, mimogrede na poti do Vrat. Celoten vikend je bil namreč splaniran v nulo, a tega je že za cel poseben prispevek...

V soboto zjutraj ob 5:50 sem tako stal ves živčen in siten na startnem mestu pod Toškim čelom pri spomeniku.

Nato pa ni bilo več druge kot, da se hitro izgubim v gozdu. Drugače bi se obiral še kako uro, dve ali pa cel dan!

Bohinj, prihajam!

Že kar od začetka se potem vleče, makadami mi ne gredo najbolje, do Katarine pa je vse skupaj le cesta. Proti Tošču se nato pot popravi in je vmes prav super! Grmado spustim. Potem pa je tukaj že Tošč, kjer na vrhu kar malo piha.

Zato jo šibnem navzdol, prva malica pri Sv. Jedrti, ki jo spoznam s škofjeloškega trekinga. 2:15h, prva lakota.

Do Pasje ravni so potem večinoma lepe poti. Sem in tja kaka cesta, a tudi veliko potk, ob njih pa polno izvirov, kjer se prav ob vsakem ustavim. Kako paše tole!

Pod Pasjo ravnijo hočem potem biti nekaj pameten, a se potka hitro spremeni v dirkalnico za motorje, jaz pa moram delati (sicer kratek, pa vendar) ovinek. Pa je vseeno Pasja ravan že tu! 4:15h.

Postanek bo v Poljanah, zato jo kar šibam dol. Malce postanem le pri Sv. Soboti na Bukovem vrhu in se ne morem odločit ali je Blegoš daleč ali blizu... Le tisti zadnji vzpon s Kala zgleda s tukaj kot kakšen tisočmetrski breg!

Navigacija je sigurna, kadar ne vem, pogledam in ker je vse skupaj zelo priročno, mi to ne predstavlja težav in kaj kmalu sem že dol v dolini.

Še iz Hotovlje v Poljane, le pazit moraš na semafor, kjer vse gori naenkrat. 5:20h.

Pa se je prilegel počitek. Sem bil zadovoljen, ker sem bil tule pred načrtovanim časom. Sem le pil, šel v trgovino in si obnovil zaloge pijače. Jedel pa nisem. Čuk.

Nekako moram priti do cerkvice pod Malenskim vrhom. Izkaže se, da je to težji zalogaj, sicer je pot na karti označena, da je markirana, a bogve v katerem stoletju je to bilo. Sem in tja res najdem kako markacijo, a so bolj v spomin kot pa za kaj drugega. Še dobro za mojo navigacijo, ki me popelje tudi po brezpotjih proti vrhu. Nekje vmes me zapustijo skoraj vse moči in ni mi več jasno, kaj se dogaja z menoj. Na tisti senožeti, ki se je postavila pokonci, se mi je vse skupaj uprlo in malo je manjkalo, da bi jo ucvrl nazaj v dolino. Pa sem se le spomnil, da bo najbrž kriva hrana. Ampak šele pri cerkvici! 8h.

Res se je izkazalo, da je kriva hrana. Težko jo je rinit naprej, če nimaš nič v sebi, kajne? Saj šest ur nisem nič jedel, ni čudno, da me je povsem pobralo...

Potem se spet vlečejo ceste tja do Kala, nekje pred Žetino pa me le preseneti potoček! O, kako je pasalo!

Nekdo drug pa se lahko zahvali srečni zvezdi, da tegale ne smem, čeprav bi pasalo prav iz dna duše! Saj je zgledalo, kot da je namenjeno in lepo ohlajeno prav zame!

Kal,

nato pa po strmini na vrh Blegoša. Počasi imam dovolj, soparno in vroče je kot pr norcih, z mene vse teče in cel dan se že kopam v lastnem znoju. Nekaj več počitka bo treba! Zato sem Blegoša več kot vesel! 10h.

Še spust dol do Koče, kjer sem nameraval prespati. Ura je 16:05. Nekam zgoden sem... In res, čez pol ure že pričnem razmišljat, da pa tule že ne morem ostat. A vse kaže, da koča na Črnem vrhu sploh ne obratuje, do Porezna pa si ne upam. Niti približno ne vem, koliko časa bi do tja potreboval, nekje razmišljam o 4h. Kaj pa, če gre kaj narobe, pa rabim več? Bo že tema? Ok, saj to ni problem, a kdo bo hodil potem naslednji dan? Kako se bom odpočil?

Ja, težko se je pravilno odločiti, zato se je treba odločiti pametno. V tistem adrenalinu poti, ti pameti namreč malce primanjkuje. Zmožen si vsega in vse si upaš. Zato motovilim štiri ure naokrog, se na koncu najem in se le spravim spat. Priznam, da mi tole ne sede najbolj k srcu, kje vse bi že lahko bil...

a hej, jutri je nov dan!

37,4km, 2850 višincev+, 1850 višincev-, 8:49 neto, 10:15h bruto. Navzdol sem večinoma tekel. Navzgor sem večinoma presneto sopihal. Kar pomeni, da se nisem sprehajal, temveč sem se fino trudil.

Saj sem kar zadovoljen, nikoli si nisem mislil, da je kaj takega sploh možno! In to celo do 16h! Huh.

Jutri pa naprej!

Priprave se začnejo že zgodaj. 

Da bi kaj pripravil potrebuješ kaj materiala, prostor, lepote, znanje in najrazličnejše povezave.

Vse to - pa to še zdaleč ni vse - je treba vpreč, spravit skupaj in skušat kaj naredit iz tega.

Zato smo tudi mi začeli že zgodaj, precej zgodaj, a zato gremo lahko bolj počasi.

Ker je treba veliko raziskat

pogledat hude jame

malo poplezat

si ogledat možnosti od blizu

in od daleč

Včasih pač spoznaš, da je kakšen lep prostorček že zaseden

da se prelepi razgledi najdejo precej enostavno, če se le malce potrudiš

da so skrite potke vedno zanimive

potočki pa še mnogo bolj!

V iskanju jam in brezen po brezpotjih moraš biti previden

v vsakem primeru pa si lahko razposajen

tudi, če nimaš najmanjšega pojma, čemu in zakaj so kakšne reči.

Le na meglo moraš pazit na Veliki planini, se res ni za hecat (takrat pridejo še najbolj prav žičnice - glej žice nad nama!)

pa pazit na to, da mamo vsaj enkrat slikaš, no!

Tam gori res lahko najdeš marsikaj, od živali

pa tja do Kamniške Murke:

In ko prideš v dolino, ti še vedno ni dovolj!

V teh parih letih sem bil gor že velikokrat. Ampak se mi zdi, da bom še velikokrat. Še toliko potk ostaja neznanih, toliko terena in toliko lepot!

Samo, da se potepamo, pa smo zadovoljni, to je to!

Dolgo časa sem si že želel pogledat te Hude konce.

Tako ime, sigurno mora bit kaj groznega!

Helena je rekla, da bi šla rada na Kamniški vrh, sem rekel: "super, pejva, vem za eno novo pot!". In sva šla.

Seveda sem imel spet pomisleke, greva v Hude konce, zunaj pa dežuje in dežuje in dežuje. Kot, da me že tako ali tako ni bilo strah mokrih strmih trav...

Ampak nisem imel kaj.

Pot res ni obljudena, v takem dežju pa tudi nikogar nisva pričakovala. In imela sva čisto prav, nikogar tudi ni bilo! Razen velikih zverin! Tokrat sem prvič videl, kako je močerad uplenil polža. Pa sem mislil, da so vegiji...

Močeradov je bilo polno, je bilo treba prav pazit, kje stopaš.

Vsake toliko časa sva našla kak obdelan kamen, ki je najbrž kdaj pomenil mejni kamen. No, tale je bil obdelan le na pol, ampak skala pa je bila "živa".

Pot gre po grebenčku, po gozdu in je pravzaprav kar fino strma. Ampak luštna. Tudi v dežju je bila čist super.

Potem pa le prideš na glavni greben, kjer se gozd malo razredči in počasi se približuje razgled!

Nato pa po grebenu kar precej daleč, tistih kuceljčkov je kar nekaj. In mokrih trav. In mokrih drevesc.

Heleno sem seveda gentlemansko spustil naprej. Je lepo pobrala vse vodne kaplje z dreves in trave. No, ne ravno vseh, od tistih, ki jih je pustila, sem bil dodobra premočen...

Potem pa le prideva na vrh in pred nama se odpre veličasten razgled!

Kar pa naju ni čisto nič motilo! Vsaj po sliki sodeč, ne.

Treba se je tudi v dežju znajt, ne? Se je izkazalo, da je bil tole mokri trening za nekaj večjega... O, če bi midva to takrat vedela!

So pa ljudje - tako kot povsod - zanimivi. Bolj nazorno kot piše:

manj upoštevajo:

Sam sploh ne vem, zakaj bi kaj takega moralo pisati, saj je povsem jasno, da svoje smeti odneseš sam. Drugim pa zgleda ni dovolj milijon napisov. Škoda, pa taki lepi Hudi konci.

Dol sva šla po grebenčku, po ta strmi, ki je bila tako sprana od dežja, da ni bilo prav nič hudega priti dol. Poleti drugače vse tako drsi na tistih kamenčkih, zdaj pa je bilo prav super.

Nato pa sva malo iskala

našla kaj takega, kar nisva iskala

in se potem zapodila kar ob samem začetku Grohata po dolinici brez imena do njenega izteka.

Vesel sem bil, da sva se spravila raziskovat nekaj novega, kljub temu, da je bilo vreme povsem neugodno. Zelo vesel! Kaj pa moti malo dežja?! Še mokrih strmih trav me ni bilo prav nič strah! Resnici na ljubo - najbrž zato, ker jih zaradi megle niti nisem videl...

1:45 do Kamniškega vrha, 1:20 dol, 880 višincev. Luštna, strma, najbrž precej osamljena pot glede na obiskanost Kamniškega vrha in najbrž v območju vršnega grebena tudi razgledna - a to bova morala pa še enkrat preverit!

Odkar sem tamle na Rudniku v službi, me Krim kar naprej vabi.

Ali je odet v jutranje meglice, ali je ves zelen obžarjen s soncem, ali pa se ga v dežju sploh ne vidi. Pravzaprav je vedno zanimiv, tudi takrat, ko ga sploh ni. In nekje od konca zime ga gledam, kako se preoblači v gosto zeleno preobleko.

Seveda mu slika dela krivico. Sploh, če se ne potrudiš slikat s kakega primernega konca...

A bistvo je v tem, da je vedno tam in da vedno privleče moj pogled.

Zato sem zadnjič enkrat sklenil, da bo to moja trening destinacija. Pravzaprav sem iz službe tamle v Strahomerju en, dva, tri. Prej kot kjerkoli drugod!

Če me že vabi, pa naj mu bo!

In sem se enkrat pred nesrečnim dogodkom, zaletel tja gor kot mlad teliček. Po isti poti, kot smo jo že odkrili, za trening se mi je zdela prav super.

In je tudi bila.

Čeprav je bil to dan, ko sem skoraj vse pozabil doma, uro, palice, vodo, cel rukzak. Ampak superge in za oblečt in preoblečt sem pa imel in to mi je bilo celo dovolj!

Gor sem ravno ujel še oskrbnika, da sem spil še eno pivce (ja, to je bilo še v tistih časih... šmrc) in sem jo potem odrajtal dol. Ura gor in petintrideset minut dol. Jasno, da sem bil zadovoljen, kot že dolgo ne!

Potem sem pa zadnjič tale Krim uporabil za preverjanje ali je moja noga že ok ali ne. Ali lahko še rinem v hrib ali bo treba še kak teden počakat.

Tokrat na rukzak sploh nisem pomislil, palice pa sem vseeno vzel. Vzel sem celo dolge hlače, ker sem si rekel, da bom šel najbrž počasi in da me ne bo zeblo. Zeblo, ej! HA!

In potem...

"Aleško", sem si rekel, "pojdi ti zdaj počasi, da boš videl, kako te noga drži. Ne smeš pretiravat, še vedno te peta boli! Počasi!"

Res ne vem zakaj se človek lastnih besed še najmanj drži?! Kot da bi se zanalašč ne poslušal, kot da bi si zanalašč delal ravno nasprotno! Seveda, v hrib sem se - kljub boleči peti - spet! zagnal kot mlad teliček. Pa je bolelo, a kmalu ni moglo več kaj in je pač nehalo bolet. Jaz pa itak nisem nič opazil, na eni strani sem si tulil v možgane "pojdi bolj počas!", na drugi strani pa sem sopihal kot pri norcih in vlekel v hrib pač kolikor se je le dalo po dveh tednih presnete putike...

Kdo bi se razumel? Nekateri imajo teorije o različnih osebnostih, ampak jaz temu mambujambu nič ne verjamem. Zdi se mi samo, da sem včasih taka presneta brihta, da še samega sebe ne prenašam.

Gor sem zajel razgled, se z vzdihom zagledal v še odprto kočo in pivo v njej, a takoj skrenil navzdol. Kaj pa čem...

Navzdol je bila povsem ista štorija kot gor. Še po ravnem sem tekel, jebela cesta, no!

Na koncu sem naredil vsega skupaj deset minut pribitka od zadnjič. Pet minut za gor, torej 1:05h in pet minut za dol, 0:40h.

In seveda sem bil spet presneto zadovoljen, po štirinajstih dneh nemiganja je to super rezultat zame, po drugi strani pa sem bil ves zmeden. Kdo mi torej govori, naj grem bolj počasi in zakaj hudiča ga ne poslušam? Oziroma, če malce drugače zasukamo - zakaj hudirja mi sploh govori?!

A dokazal sem si, da spet gre v hrib! Zdrav sem, torej! Juhej!!!

To, da še vedno boli, je povsem postranskega pomena...

Čeprav sem imel tisti vikend pravzaprav še največje težave, nisem zdržal.

Preprosto nisem zdržal.

Po štirih bi šel, če bi bilo treba. No, skoraj mi je to tudi uspelo - da bi šel po štirih, namreč. Po štirih urah hoje oziroma bolje rečeno hudega šepanja, mi je noga res skoraj že odpadla. Še malo, pa bi se res vlekel po rokah... 

Eni pa res ne poznajo meje... končno jih položi na kavč, kar so si vedno želeli, ampak ne! Ne! Je treba rinit ven, ven, v hribe! Magari šepat.

Za znoret.

Skratka, mati so se potikali na Blegošu, midva s Tamaučkom pa sva jo v prekrasnem dnevu mahnila s Krti v Voje, pregledat korita Mostnice. Če so še tam. Če je vse ok. Če... no, šla sva pač, kaj!

Avtobus nas je poknil dol na parkirišču, kjer vrli Bohinjci seveda računajo.  Vse. Parkirišče, cesto, pot, vse, kar se da in poleg tega še vse, česar se ne da. Po pravici povedano mi gre to plačevanje strašansko na živce. Beda, beda in še enkrat beda. Ampak to je pač domet tega našega turizma, če je treba hotele zapirat, je seveda treba plačevat kje drugje. Svoje obiske Bohinja sem prav zaradi teh reči zmanjšal na minimum in v blagajno Bohinja prispevam po lastni zavesti čim manj morem. Vse to zaradi bedastih parkirnin, cestnin, mostnin in ostalih bednih turističnih pogruntavščin.

Oh, a sem mal zašel, kaj? Ampak me res pogreje, če se v letu 2012 delamo, da smo iz 1970-ih... Buuu.

V petih minutah so mi vsi že pobegnili. Nikjer nikogar.

Ampak res. Mi smo začeli nekje ob 9h, kar niti ni tako zgodaj, a dobri dve uri nisem srečal niti enega! Niti enega!

Sem pa imel fotiča s sabo in sem slikal vsak kamen, skalo in tudi kak Most, če se je le pojavil pred menoj!

Korita gor

Korita dol

tja do hišice

kjer vrli Bohinjci spet nekaj hočejo od nič hudega slutečih turistov. Tokrat 2,5€! Da bodo zrihtal tole pot, da ne bo propadla, da bo vse ok, da bo lepo, da bo pometeno, da bo...

Ah, dej, spet bom ven padel...

Fant v hišici sicer še ni resno pobiral (še ni bilo občinskega odloka), ampak sem mu dal tista 2,5€. Da ne bodo mogli rečt, da jim uboga potka propada in da nimajo dovolj sredstev za ureditev in da so bogi in da... Ah, grrrrrrr.

Sicer narava hitro poskrbi, da se človek malo pomiri in neha mislit na ljudi, ki so zadolžili tako lepo pokrajino. Da nehaš zlobno razmišljat ali si jo sploh zaslužijo... 

Slonček v naravni velikosti je res podoben slončku. Čist zares.

Potka je seveda slabo označena, verjamem, za 2,5€ je težko kar naredit. Če bi dvignili na 12€ bi pa morda že lahko kaj bilo, ne?

Kot vedno, ko dela markacije tisti, ki ve, kje gre pot, jih manjka tam, kjer so razpotja, jih je pa veliko tam, kjer je ena sama samcata pot naravnost.

Mene to sicer ne moti, a tokrat sem bil res počasen in je bil vsak korak muka. Da bi še zašel kam, oh, ja!

Pa sem bil kar hitro pri Domu v Vojah. No, relativno hitro.

Odpre se prekrasen razgled na hribe, a Krtov nikjer. Aha, pri tistem zadnjem domu so torej!

Tale makadam se je potem vlekel, čeprav je "samo" 25 minut. Mislim, da sem rabil skoraj celo uro. Noga je že dobro bolela in po cesti je bilo še bolj zoprno hodit.

Pa še ustavljal sem se kar naprej. Ker je spet povsod šumelo! A se tokrat nisem dal in sem tokrat dokumentiral šumenje. Spet jih je bilo na stotine!

Dolina Voje je prekrasna, a meni se je tokrat vlekla in še sonce me je direktno žgalo!

Namesto, da bi zavil na planinsko pot sem šel raje kar po cesti. Da sigurno pridem.

In sem prišel. Sicer kar nekaj za njimi, a pojedli pa le še niso!

Tamauček je šel prej s Krti gor, dol sva šla pa malo pred njimi, tokrat skupaj. Da ne bom spet bremza in me bodo morali spet kje čakat.

Sva spet obredla vse mostičke. Ko so pa tako luštni!

Tamauček se je seveda držal, kaj pa je zanj štiri ure hoda! Heh, še zadihal se ni... ko pa tako rad pohajkuje po hribih...

Vmes še veliko šepanja in pogovarjanja, a potem smo pa bili že skoraj nazaj v dolini!

Za približno 10km sem rabil dobre 4 ure. No, po treh dneh protina je to kar rekord!

Hm, a dolina Voje JE ali Voje SO? Jaz se ne morem odločit, najbrž se pozna tudi v tekstu. Kaj čmo.

Pa še ALBUM!

Kakorkoli vzameš, ja, tole je bila čisto dobra ideja. Pa protin in bolečine gor ali dol. Briga me, tak lep dan pač ne sme iti kar takole mimo!