Lepo pozdravljeni, moje ime je Aleš in imam putiko!

No, pa mi je malo lažje... 

Priznam, da me je kar malo sram. Putika je po mišljenju večine pač bolezen tistih drugih, tistih, ki si preveč privoščijo, bolezen premožnejših, bolezen kraljev! In ti naj kar trpijo, saj imajo tako ali tako preveč! 

Pa temu ni čisto tako. Trpijo tudi drugi. Ostali. Boljši, slabši in enaki nam.

In tako, kot je napovedano: "moški med 40. in 50. letom" sem jo tokrat fasal tudi jaz! Prvi akutni napad protina. 

Za zjokat.

Zadnja dva meseca sem namreč na dieti, ne jem prav veliko mesa, sploh ne mastnega, ne pijem prav veliko piva, nisem (pre)debel, športno sem pripravljen, kot pravzaprav še nikoli in ta hudič me gre usekat ravno zdaj?! V mojih najlepših letih? Ko sem - končno - res nekaj naredil iz sebe na tem področju?

Čisto vsako drugo moje življenjsko obdobje bi bilo boljše in bolj primerno za to je*eno putiko, vsako drugo, ne pa ravno zdaj! Kdaj drugič, ko nisem počel nič s športom povezanega, ko sem bil res (pre)debel, ko sem pil veliko piva, ko sem...

Hudirja, prav prekleto užaljen sem! Res!

In le malo manjka, da se poknem na kavč, stisnem čik v roko, pir v drugo in briga me za vse skupaj. Od tega športa so samo presnete težave, sem vedel! Ma, jebela cesta, no!

Ravno, ko misliš, da ti gre prav dobro, ko začneš delat dobre plane, tresk, s kolom čez hrbet... No, po palcu, če smo natančni.

Ok, bom nehal jamrat, zdaj mi je že malo lažje pri srcu, hvala.

Putika je zanimiva bolezen. Bolezen, s katero se ukvarjajo že tisoč let, a se zdi, kot da nihče na naredi prav veliko glede tega. Še vedno me spreletava občutek kot, da je nekako vsem tistim, ki putiko imajo, čisto prav. Ker so krivi. Ker smo debeli, ker se ne gibamo, ker nismo lepi, ker pijemo preveč, ker, ker, ker.

O putiki ljudje ne govorijo radi. Tudi jaz ne bi, a vsakič, ko med kdo vpraša, kaj mi je in hočem ravno odgovorit, da imam zvit gleženj, se od nikjer naenkrat pojavi naš Tamauček in prav z nasmeškom zavpije: "putika!". Ne, v teh časih ga niti ujet ne morem, to dobro ve!

Enkrat v 60. letih je bila proti putiki predpisana dieta. Šele po 40. letih se je nekdo spravil in zadevo malo prevetril. In ugotovil in dokazal, da pol trditev iz 60. let sploh ne drži več. In da dieta niti ni tako nujna. In da... skratka, nihče se dozdaj ni prav veliko potrudil za tole, vsaj tako se zdi. Vsi ti še vedno opalijo dieto, ker si pač svinja debela, ki se ne giba in spije preveč pira. In to je to.

Se mi pa zdi, da nihče nima niti najmanjšega pojma, kako do tega pride. Ok, to že vejo, da je to zastajanje sečne kisline, ampak zakaj do tega pride? Pride, pa se pojavlja, pa zgine, ali pa tudi ne, ali pa tudi kako drugače. Kakor ji pač paše.

Par zdravil, ki obstajajo, so samo za hude primere z milijonom stranskih učinkov, ki rešijo težavo, a povzročijo tisoče drugih. Super.

Mogoče sem pa samo alergičen na pivo postal!

K zdravniku me torej prav nič ne vleče. Kaj pa bo uradna medicina rekla? Dieta, gibanje, nič alkohola. In ko bom rekel, da to že delam, bo rekla: "premalo!" in bom pečen. Me prav zanima, drug teden grem.

K homeopatinji tudi ne bi šel prav veselo govorit o putiki. Ta bi mi takoj prepovedala meso in pivo. Do konca življenja, česar pa tale trenutek ne morem ravno obljubit, se razumemo, ne? Drugače pa isto, dieta, gibanje, prehrana, prehrana, prehrana.

Pa ravno zdaj, ko res pazim na to presneto prehrano. V življenju nisem še toliko pazil. Najbrž je prav v tem finta... 

No, zadevo bom od čisto blizu spremljal (še preblizu) in zapisoval sproti.

Kronologija je torej takšnale:

Zbudilo me je v četrtek sredi noči, palec desne noge je otekel in bolel tako, da nisem mogel spat še dve noči. Še rjuha je bila pretežka, vsaka nogavica preozka in pregroba. Jaz pa sem razmišljal, kaj hudiča sem si zlomil...

In sem šel zadevo slikat na rentgen. Ampak nič zlomljenega. Zdravnica me je pogledala in rekla: "no, za putiko ravno niste..." in je iskala poškodbe, a jih ni našla. Kaj pa, če je vse res?, me je prešinilo. 

V petek sem bil tako žalosten, da bom spičil vikend v nič, da sem skoraj jokal.

V soboto me je prst že malo manj bolel, za hodit pa seveda še vedno ni bilo. Zato sem dobil še napad trme in brihtavosti. In šel kupit pir in čevape. V trgovini je bilo na tak lep dan toliko ljudi, da sem se spet skoraj zjokal... A so vsi bolani? A nihče nikamor ne gre, na tak lep dan?! 

Spekel čevape, spil par pirčkov, naj gre ta putika v tri krasne! Jedel vse, kar mi je prišlo pod prste, kar povprek! Kaj pa čem z dieto, če me ravno med dieto užge!

V nedeljo zjutraj greva s Tamaučkom lepo s Krti na izlet. Prehodit dolino Voje. No, palec malo manj boli, začne me bolet peta. Spijem še dva pira, briga me za to putiko! In dobro šepam dobre štiri ure. Pametno ko hudič, ampak drugače ne bi zdržal, najbrž bi se mi odpulilo. Da bi cel tak lep vikend preležal? O, ja, seveda. Po dveh bi se vlekel, samo, da bi šel ven. No, na koncu sem skoraj res se. Vlekel.

Boli. Vsi tisti, ki so to doživeli, natančno vedo, kako boli. Ostali pa še vedno mislijo, da je zobar hud...

Potem končno neham s pirom, mesom in podobnim. Nej gre putika stran od mene najprej!

Danes je sreda. Ponoči bo en teden, palec lahko že dobro prepogibam, se ga dotikam, skoraj je že ok. Ampak peta pa še vedno boli in še vedno zelo težko hodim.

Me pa kar naprej spreletavajo občutki, da me boli mezinček na roki, ostali prsti na nogah, desno zapestje in še ostali sklepi. Beda. Kaj, če me bodo res začeli?

Naslednji ponedeljek grem k zdravniku. Mater jih bom slišal.

Tukajle bom pisal kar naprej, ko bo kaj novega!

 

 

Pa saj sem kar trmast.

Na tole povsem domačo prireditev sem šel tokrat že petič. 2008, 2009, 2010, 2011, 2012.

Kot kak star inventar sem, nihče me ne pozna, a vsak me je že kdaj videl, a se ne spomni, kam bi me dal. Seveda, ko pa kar naprej - počasi - hodim gor in dol, sem in tja spijem kako pivo, ostal čas pa borim bitko s samim seboj.

Tako kot se borijo vsi ostali.

Seveda, tudi tokrat je preizkušnja v polnem pokazala kaj zna in kako zna z nami, tekmovalci, pometat. Štiriindvajset ur je veliko ur. Zelo veliko! In ne, ne začneš zjutraj, ves spočit, začneš ob petih popoldan, v petek, s celim tednom službe vred na plečih. Vstal si najbrž že 10-12 ur prej, vmes bil v službi, potem panika s hrano, panika z vremenom, panika, kaj boš vse vzel, panika v trgovini in končno si ob 17h na startu!

Uau. Že zmatran od vsega, komaj čakaš, da se bo začelo in boš imel mir.

Potem pa se začne.

Ena najdaljših preizkušenj pri nas, kjer nihče nima prav nič časa. Vsem nam se mudi. Kar naprej. Ob 18h, ob 2h, ob 6h, ob 12h, ob 16h, mudi se nam kar naprej. Kot da bo teh 24 ur zmanjkalo zdaj, zdaj. 

Pa jih noče zmanjkat, čeprav si včasih tako zelo želiš. Da bi bila ura kar naenkrat pet, da bi se teleportiral, prežarčil, prebluzil, odklopil. Včasih gre, večkrat na žalost ne.

 foto Markuš 

Prav vsak korak moraš doživet. In teh korakov v teh 24-ih urah ni prav malo.

Začelo se je z vsakokratno štorijo, ta presneta vaga mi noče in noče pokazat manj kil! To morajo imet nekaj pokvarjeno, ne morem met že pet let isto kilažo, no!

 

Tokrat sem dobil cifro 60 - se vidi, da sem prišel skoraj v zadnjem trenutku... Vseh skupaj nas je bilo letos kar 87.

Potem pa smo se zapodili proti Primožu. Ta prvič.

Oh, kako si ti prvi vzponi lepi! Še malo gneče na začetku, veliko klepetanja, noge lahke, telo poskočno. Vse gre kot namazano!

Ker sem prvo leto fino nasankal ravno v prvih treh vzponih, si tega ne privoščim več, zelo se moram nazaj držat, a to je edin način, preizkušnja je še dolga, včasih mnogo daljša, kot si jo kdo predstavlja.
 

 foto: Damjan Hančič

In potem premišljuješ koga vsega od tistih prvih, ki priletijo mimo tebe dol že nekje na pol poti, zjutraj ne boš več videl. Za nekatere veš, da so žilavi, nekaterih ne poznaš, a preizkušnja je resnično huda. Toliko priložnosti, da te zaboli koleno, odpove kolk, načne gleženj, špikne v mišici, celo preveč priložnosti! Nikoli ne moreš reči, kako in kaj. Lani mi je šlo super 5 krat. V sedmo sem komaj prišel dol. Kar naenkrat, z neba, brez opozorila.

Potem je pa tu še glava. Ojej, s to je pa največ problemov. Vsaj z mojo... Letos sem imel malo sreče in veliko nesebične pomoči!

V četrtem vzponu je prišel naš predsednik ŠD Krti in me spremil gor. On je šel malo pogledat kolege, jaz sem naredil še peti vzpon, potem sva pa šla skupaj še dol. Pa je bila ura že polnoč...

Se pa ukvarjaš z vsem ostalim, naprimer z mišmi. Teh je letos na milijone! Vse samo šumi, se premika, skače! Kar naprej in povsod! Na koncu sem uspel eno miško čisto lepo pobožat, toliko jih je, da se komaj kaj bojijo! Neverjetno, še nikoli jih nisem toliko srečal!

Vmes je bil celo en mladi muc, ki je seveda užival na polno. Nosil miši, skakal z enega konca ceste na drugega, jih preganjal in bil nadvse zadovoljen. Pa še tako rad se je pustil božat, le jaz sem se že počasi težko sklanjal...

Potem pa se začne tista prava noč, ko nikjer ni več nikogar. Ko si daš slušalke na glavo in ne sprejemaš več sveta. Ko samo še mrmraš ali bolj zarenčiš kak "zdravo" in greš naprej v samoto. Ko zaradi glasne muzike niti ne veš, kako naglas moraš reči "živijo!", ko najbrž zatuliš ali pa rečeš preveč potiho. K sreči se razumemo, vsi imamo enake težave. Včasih srečaš koga, a se šele čez nekaj časa zaveš, kdo je to bil, eh, takrat sta oba že daleč narazen. 

Ti pa rintaš gor in dol. In čakaš odrešitve.

Ki je tokrat res celo prišla! V obliki Helene, ki je vstala sredi noči in mi pomagala v najhujšem delu preizkušnje - v prebujanju dneva!

 foto Markuš 

Težko je bilo naciljat njen prihod, malo sem moral počakat in sem dremnil v avtu. Šele potem, po uri, sem ugotovil, da sem spal neke pol ure, takrat sem bil prepričan, da sem samo zaprl oči in je bila že tam! Da sem spal? Kje pa!

Potem sva skupaj gledala luno in doživela prebujanje dneva! Enkratno, kako se je čisto nežno posvetlilo na vzhodu in kako so potem po nekem določenem času kar naenkrat začeli žvrgolet ptiči! Kot da bi kdo prižgal stikalo, je kar naenkrat vse oživelo! Uau, iz čiste tišine v popoln džumbus v parih minutah!

Letos je bilo na vrhu kar več ljudi. Spomnim se prejšnjih let, ko sem sem in tja pil pivo povsem sam, le Peter in jaz, nikjer nikogar. Malce več podporne ekipe, še dobro, malce več življenja.

Helena je šla z mano trikrat gor in dol, za kar sem ji več kot hvaležen! Pomoč v pravem trenutku. Potem se naredi poln dan, več ljudi začne hodit, tudi sam se bolj prebudiš in postaneš bolj socialen.

 foto TRIF 

Privoščiš si kako pivo, noge spet malce bolje stečejo, sklepi se bolje naoljijo, ni več taka muka.

In kmalu spet postane pasje vroče...

 foto TRIF 

Ampak takrat si že na varnem, če se ti je uspelo prebit čez noč in zakorakat v polno jutro. Če si tam in hodiš, boš hodil tudi do 17h. Počasi, a bo nekako šlo! 

Letos sem imel s sabo celo iGotUja, našega kanarčka, končno naprava, ki zna delat več kot Garmin, tisti crkne že(!) po desetih, enajstih urah... Kam smo prišli, kaj? Ko rečeš ŽE po desetih urah... Eh.

Skratka, sestavil sem celo tabelo, kako in kaj mi je šlo!

Vzpon	GOR	DOL	zamuda
1	0:40	0:33	0:01
2	0:42	0:31	0:05
3	0:49	0:28	0:05
4	0:45	0:37	0:08
5	0:44	0:29	0:30
6	0:46	0:40	0:12
7	0:49	0:43	0:15
8	0:53	0:39	0:42
9	0:48	0:36	0:20
10	0:50	0:41	0:10
11	0:47	0:36	0:26
12	0:48	0:36	0:27
13	0:51	0:35	0:36
14	1:10		0:33

Počasi se krogi časovno podaljšujejo, čeprav večinoma ostajajo zelo podobni, skoraj vse v desetih minutah. Edino zadnji je izven, ampak tam se mi RES ni mudilo in sem se trudil, da ne bi bil preveč moker, da se mi ne bi bilotreba spet preoblačit.

Dol gre tudi kar naprej približno enako, tempo je večinoma enakomeren. Le zamuda se podaljšuje, kar naprej kaj jest, preoblečt nogavice, zamnjat majico, pivo, ploščica, blablabla. Vedno nekaj, da ja malce razbiješ monotonost.

Pri dvanajstem vzponu spijem pivo, plan jih je narediti trinajst, jaz pa sem na 12-em že ob 12h. Uspelo bo, juhuhu! Vzamem si čas in počaaaaasi v trinajsto. Na vrhu spet pivo, ura je dve, tole spijem pa skliznem, sem si rekel.

Ampak so me Polona in ostali TFjevci na hitro zmuvali: enga boš pa ja še šou!

Za kar sem jim zdaj hvaležen. Hvala!

Takrat pa jim nisem ravno bil. Za dol sem namreč izbral edini primeren čas - ko se je razbesnela nevihta. Vsega skupaj je deževalo pol ure, pa še to ne povsod, a ravno toliko, da sem bil premočen do kože. Najbrž sem to naredil povsem zanalašč.

Sem se pa spodaj vsaj dobro preoblekel, si nabasal rukzak in se podal še v zadnji, štirinajsti vzpon!

Štirinajsti, uau. Še sam nisem mogel verjet, zato sem hodil gor kar debelo uro. No, pa tudi mudilo se mi ni prav nič, časa je bilo več kot preveč.

Koliko je to km? Uradno je dolžine 7km, višincev pa 400. Ampak pri dolžini moraš it res povsem naokoli, da jih narediš 7, jih je prej manj, rekel bi 6.8km, a višincev je - večkrat zmerjeno - 425. Torej bi lahko rekel takole:

24h, 95km, 5950 višincev.

 foto Loni 

Podelitev je enkratna, tako kot vedno. Najbrž ravno to doda tisto domačo noto vsej prireditvi, ko smo vsi skupaj, vsi zbrani, vsi enotni v koncu trpljenja.

Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo bolečino, vsak svojo radost na koncu in to se preklemano čuti na končni prireditvi. A to je nemogoče opisat, to je treba se prej matrat in na koncu doživet.

Po odojku, ki sledi razglasitvi, se vidijo korenine te prireditve - stava prijateljev, je pa to malo težko prežvečit, jaz raje planem po pohanem pšancu. En kos pšanca, eno pivo, pa sem direkt za v posteljo.

A je treba prit še dol.

Zanimivo je, kako dopoldan/popoldan naraste število avtov na poti, pa še vedno višje so. Včasih je težko verjet, da so vse te avte drugi pripeljali gor...  

Jaz sem bil zaradi štirinajstice malce evforičen in sem dol kar nekaj tekal. Na koncu sem letal še čez klance, sebi sem dopovedoval, da sem še čisto ok in da je škoda, ker se je vse že zaključilo. Jaz bi še!

Ja, evforija je zelo podobna alkoholni omami, res je.

Čisto na koncu res nisem bil, letos sem presenetljivo dobro zdržal. Počasen sem še vedno, a tu najbrž ne bo sprememb. Sicer pa sem čisto zadovoljen, tole je velika preizkušnja in vsakdo, ki zdrži, je lahko zadovoljen. Pa tudi tisti, ki ne zdržijo - take izkušnje ne dobiš kar tako, mimogrede!

Spodaj sem se še slikal - sem hotel pokazat, kako sem še čisto ok:

Potem se usedel v avto in nato grozno trpel dobre pol ure do doma...

Kako se je meni spalo! Hrana, pivo, 36 ur brez spanja, utrujen... Zmatranost me je zadela direktno! Sem se potem vlekel proti domu, se ustavljal, da ne bi naredil kake neumnosti in počasi, počasi le prišel.

Čez dve uri sem spal ko ubit dvanajst ur.

In se zbudil več kot zadovoljen! V nedeljo sem hodil naokrog z medaljo in vsak jo je moral vsaj na pol ure opaziti in jo pohvaliti! 

Štirinajstkrat, hej! Dobro sem zastavil za naslednje leto, kaj?!

Zdaj bom počasi nehal, čeprav bi pisal in pisal in še pisal. 24 ur je dolga doba. Eden od razlogov, zakaj se tega udeležujem, je tudi ta, da zna človek po taki preizkušnji bolj ceniti čas. Vsi se kar naprej pritožujemo kako nam manjka časa in kako bi radi, da ima dan 28 ur.

Pa bi to res? 

Če polno izkoristiš celotnih 24 ur, mi verjemite, da so dooooooolge, presneto dolge! Vtisi, doživetja, strahovi, bolečina, trpljenje, radost, družba, prijatelji in kolegi, pomoč, lepe in spodbudne besede, smeh, pogovor... neverjetno, česa vsega ne spraviš v 24 ur!

Hvala seveda Heleni ter vsem sotrpinom na poti. Velikokrat smo se srečali, si velikokrat kaj rekli, se samo spogledali, dvignili prst ali zabrundali, a se spodbudili. Pomagalo je, res, zato najlepša hvala! Sicer pa vem, da se naslednje leto spet srečamo!

Še nekaj vtisov ostalih:

Tekaški forum in doživetja

Kamničan in rezultati

Andrej glavni fotograf

Polona fotke

Foto Trif

Markuš fotke

Če pogledam zdaj nazaj, se spomnim le še dobrih stvari. Ha! Hvala materi naravi za tako sestavo naše betice...

 

 

Danes sem kar malo evforičen.

Letos sem se končno odločil, da tokrat NE grem hodit 24 ur gor in dol k Sv. Primožu. Saj sem bil že štirikrat, kaj je treba kar naprej v iste klance rint? In smo se lepo prijavili na Zasavski treking - huh, malo manj naporno pa bo že, sem si mislil.

A kaj, hudiča, ko so mi pa treking odpovedali?!

In kaj potem še ostane človeku? Prost vikend za poležavanje?

Eh, pred dolgima dvema dnevoma, v petek popoldne (kdaj je to že bilo!) sem se tako znašel na startu pri Calcitu pod Sv. Primožem.

Brez plana (kot vedno) ampak tokrat res, vse skupaj me je pošteno presenetilo in zato sem sklepal, da bom šel parkrat gor in dol, potem pa jo skliznem v zavetju noči kar lepo domov. Kdo bo pa opazil?!

Pa se mi tudi ta brezvezni plan ni izšel...

Drugi plan pa je bil takšenle - da ostali hodijo, jaz pa lepo počivam ob pivu:

Ta plan sem sprobal (kot se vidi zgoraj), a se tudi ta ni izšel, šment!

Pa je prišel Franci, pa je vstala luna

pa je prišla Helena in me spodbujala cele tri kroge v najbolj zoprnem času prebujanja dneva, ko res hočeš it domov

pa je bilo sem in tja kako pivo

in dobro oskrbovanje

in polno dobre družbe, nobenega miru torej, niti skliznit nisem mogel, zato pa se je na koncu števec vzponov ustavil pri zame neverjetnih 14!

14!

Ne da sem zadovoljen, evforičen sem in sem danes, kljub temu, da se malo sklonjen premikam, za deset centimetrov višji!

Najmanj torej 24h, 98km in 5600 višincev, koliko pa v resnici, pa bo ura pokazala, ko bom vse podatke uspel skupaj spravt. Takrat bom pa še vse skupaj napisal kaj več. 

Fanta sem spoznal davnega leta 2006!

Na sliki od takrat zgleda še tako zelo mlad! Res je, da tudi drugi zgledamo še super mladi, ampak pustimo to zdaj stat...

Skratka, tale fant tamle v sredini, je kar naenkrat pri petdesetih. Pri Abrahamu. 50! A?

Ne moreš verjet! A to vsem tako leti, ali samo njemu, a?

In ker ima taisti fant, ki je tokrat že pri petdesetih (ne moreš verjet!), še vedno ideje - kot jih je pač imel tudi takrat, ko smo se na zgornji sliki zbrali - in ker z njimi rad mori druge, še najraje prijatelje, ki so dovolj bebasti, da nasedejo na vsako finto, se mu vsake toliko časa posreči kak prav velik met.

Naprimer tokrat, za petdesetletnico, ko je Radota, mene in Žigo (z družinami seveda) povabil na rojstni dan.

Super, kajne!, porečemo! Juhu, rojstni dan, piknik, čevapčiči, hrana, pijača, poležavanje, nekaj v tem stilu!

Japajade.

Kako se je začelo? 

NA POLNO! Trije tekači in kolesar!

Izpred porodnišnice v MB

kjer se vsakemu življenjska pot začne. Pred petdesetimi se je tule (no, malce stran, tale porodnišnica je nova) začela ena od teh zgodb! Seveda smo šli pogledat.

Da so nas postavili pred zid in nas postreli pofotografirali.

Nato pa sta nas Rajko in njegova življenjska zgodba začela voditi po krajih, ki so na straneh te zgodbe ostali zapisani, najprej Maribor

Tam smo priskočili na pomoč tudi pri porivanju avta, večinoma pa si ogledovali kraje in... in... tekli, kaj pa drugega!

Zgodba nas je potem vodila izven MB, naprej med Slovenske Gorice. Zdaj že lahko rečem, da jih kar dobro poznam, več ali manj sem jih že kar veliko prehodil, zdaj pa še pretekel... Ojej.

Okoli Kungote smo delali ovinke - da ne bi bili prehitro na cilju:

in nekje pa polovici poti imeli dobro postojanko.

O, kako se je pa to prileglo! 

Najbrž ne bi lagall, če bi rekel, da smo vsi razmišljali o tem, da bi kar tam ostali, ne?

Tudi Tamauček. Končno drevo za plezat!

A smo zbrali voljo in se z razbolelimi okončinami podali naprej! Težko je začet, potem je pa že ok!

Do Svečine, kjer ne zgledamo več tako spočiti...

A neumnosti nam gredo še vedno po glavi, eni se guncajo

drugi pa štorklje občudujejo

zato gre vse precej bolj hitro, motivacija pravzaprav raste. Pri tistih klancih, ki nas čakajo, seveda hodimo, nekaterim gre super dobro, Rajkota pa začne boleti koleno. Eeee, ni več rosno mlad, sem vedel!

Potem smo kar naenkrat v Šentilju, kar se mi zdi zeeeelo čudno, saj po Šentiljski vedno potrebujemo vsaj še tri ure do Šentilja, pa ga že pravzaprav vidimo čisto od blizu! Nekaj čudnega se tule dogaja!

A Slovenija tokrat ni dovolj velika za vse nas, je treba čez, v Avstrijo! Pravzaprav je zanimivo teči čez mejni prehod, sploh čez takega velikega, kot je bil nekdaj Šentilj.

Do Sladkega vrha nas čaka še 8km ravnine, kar mi ne gre več najbolje. Vročina in asfalt sta le preveč zame. Vlečem se.

Medtem nas zemeljska podporna ekipa čaka in se fijaka z brodom gor in dol...

A na koncu nas le dočakajo, toliko se pa tudi nismo vlekli!

Juhej, uspelo nam je! Uspelo MU je!

Uspelo mu je napopat še par ljudi, da so takole pretekli celih 52km! In na koncu so bili celo nadvse zadovoljni, ej! A se vidijo te srečni obrazi, kaj?!

Malo nas sonce moti, ampak res vam povem - vsi štirje smo bili zadovoljni in srečni, kot že dolgo ne!

Kako mu to uspe, temule fantu, ki že srečuje Abrahama?!

Smo dobili še Zahvalo, tako družinsko!

Moram priznat, da mi takale Zahvala mnogo več pomeni kot kakršnakoli druga diploma, ki bi jo dobil na kakem teku...

Že leta 2007 me je zmuval. In še vedno mu uspeva, po vseh teh letih, čeprav ga že vsaj toliko poznam...

Ampak, priznam, tehle 50 je bilo povsem nekaj drugega! Niso bili krogi, ni bilo tekmovanje, ni bilo...  Tokrat smo jih naredili skupaj. Celih 50, celo življenjsko zgodbo in to je tisto, kar šteje.

Pravzaprav sem ponosen na to, da sem lahko del te zgodbe in da sem imel možnost jo podoživeti! Hvala, Rajko!

Me pa seveda malo skrbi, kaj bo pri 60... oziroma kaj bo, ko bo naslednji izmed nas 50... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Pišuka, še na karti kar dolgo zgleda! Še z avtom smo rabili do MB kar dolgo časa, ej!

Hvala vsem soudeležencem za tole, Rajko, Rado, Žiga, hvala! Za oskrbovanje, za družbo, za motivacijo, za pomoč, za... vse!

In ena velika hvala še vsej zemeljski ekipi, ki je za nas skrbela tako lepo, da nam ni bilo treba na prav nič misliti! Brez njih bi v tisti presneti vročini gagnili kar nekje vmes!

52,26km, 8:31h, 540vm, bruto seveda. Asfalt. Napačen rukzak naredi mehurje v 25km. Superge za 25€ zdržijo bolje kot vse ostale petkrat dražje. Nobenega žulja. Če je vročina, potrebuješ izotonik, drugače te napadajo krči! Vse ostalo super!

Jaz mislim, da ga bomo še kdaj takole biksnili, kajne?

Včasih se tudi v naših krajih najde kak zanimiv običaj.

Zadnjič enkrat sva namreč slišala, da je na Sv. Mohorju v naši dolini na prvo nedeljo po Veliki noči enkrat ful zgodaj zjutraj maša. Skupaj z muzkontarji in veselico.

Zgodaj zjutraj?! Muzkontarji, veselica?

Tole moramo pa it pogledat!

In tako smo trije vstali ob pol petih, se zapeljali do Prikrnice, kjer so nas natulili vsi vaški psi in se zapodili v trdni temi proti Mohorju. Pojma nismo imeli ne kdaj je kaj, ne kaj sploh bo.

Že samo to dejanje je bilo vrhunec dneva. Ko se sredi črne hoste zaveš, kaj hudirja pa ti počneš tukajle? Še dolgo smo premlevali vso to štorijo - kam pa sploh gremo?

Ampak zadeva je bila povsem resnična. 

Pravzaprav je bila kar maša, s presneto veliko ljudi

in tudi čisto pravi muzkontarji iz Moravč

Pri maši nismo ostali, zato tudi nismo izvedeli ali je kak žur kasneje. Sicer pa ni ravno zgledalo, da bodo kaj imeli, čeprav nikoli ne veš...

Še spust do avta, ko se je ravno svetlo delalo

potem pa je bil pred nami en DOOOLG dan! Tam nekje ob 11h smo že vsi mislili, da je ura najmanj 16h.

Evo, če komu manjka ur...

Tamauček tudi pomislil ni, da ne bi šel zraven. Mora probat vse neumnosti.

 

Takole.

Čisto lahko bi spisal skrajno podoben sestavek kot lansko leto, čisto lahko.

Kake velike razlike v razmišljanju od lani namreč ni. Ne, na žalost tukaj, v tej smeri lastnega razvoja nisem prav nič napredoval. Še vedno sem zadovoljen s +1. Pravzaprav je celo tako, da sem letos mogoče še malo bolj zadovoljen s tole +1, kot sem bil prejšnja leta. 

Najbrž zato, ker sem lenoba.

Ker... no, saj vem, zakaj ta +1. Ostaneta mi še dve leti, mogoče največ tri, potem pa se s takim načinom teka v nobenem primeru ne bo več dalo napredovati. Prihajam do svojih meja, do tiste točke, kjer bi bilo potrebno marsikaj spremeniti, a na to seveda nisem pripravljen.

Takrat s tem tempom preprosto ne bo šlo več, kvečjemu manj. Treba bo tečt in to hitreje! Sem pripravljen na to? Najbrž ne, drugače bi to že kdaj zagrabil... pa nisem, ampak se vsako leto s +1 vlečem počasi naprej in čakam, da rešitev pade z neba.

Pravzaprav sem s tem trenutno povsem zadovoljen. Letos mi je šlo dobro, lahko bi rekel, da celo mnogo bolje, kot vsa druga leta, čeprav po rezultatu sodeč to ni videti. A letos ni bilo nobenih bolečin - zahvala dveh treningov teka pred formaratonom - in nobene velike utrujenosti, krize ali pa sploh česarkoli. Tako mirnega teka brez težav že dolgo nisem imel.

Seveda je šlo vsake toliko časa počasneje in z vedno več hoje, ampak to je moj način. Nisem tekač, pa vseeno se je izkazalo, da moje pojanje čez hribe zelo pripomore k teku. Res pametna pa ideja sta bila vsaj tista dva tekaška treninga, s tistima sem si sigurno rešil prvi dve uri trpljenja!

Vesel sem, da ni bilo težav in da je šla najprej 21ka mimogrede mimo, nato 42ka, potem pa se je - po pričakovanjih - malce bolj ustavljalo. 23, 24 krog sta bila naporna, volje je zmanjkovalo, a so potem 25, 26 in 27 šli kar naenkrat mimo.

In potem se je skoraj vse skupaj zalomilo!

Preden sem odšel od doma, namreč nisem prav dobro pogledal, koliko krogov sem naredil lansko leto. Niti nisem natančno vedel, koliko krogov sem naredil predlani. Številke si zelo slabo zapomnim, vse so si podobne...

In tako mi je med tekom naenkrat kapnilo, da sem lani naredil 26 krogov, predlani pa 25. Torej jih moram letos 27, pa bo vse v najlepšem redu!

Zato tečem in tečem in tečem in tečem in še malo tečem. No, počasi tečem, saj se razumemo, kajne? Tam okrog 23-24 kroga je kriza, a 26 je blizu, izenačenje in potem le še zadnji krog!

O, s kakšno lahkoto je šel zadnji, mimogrede ga je zmanjkalo, jaz pa ves vesel, da sem končal!

Ampak potem... potem me kar naenkrat nekaj prešine. Nalahko, čisto mimogrede se oglasi črv dvoma. Kaj pa... če si jih že lani naredil 27, a?!

Ojej! To bi pa bila groza. Groza z velikim G! Si sploh ne upam predstavljat, da bi s tekom lepo zaključil uro prej in prikrevsal domov z enakim rezultatom kot lani! Ne... najbrž bi si nogo odgriznil, sigurno!

Zato me je vrglo pokonci, pograbil sem Tamaučka in: "pejva midva še en krog. Čist tko, za vsak slučaj!" In sva šla še v osemindvajsetega.

Kakšna sreča, kakšno razodetje s tistim črvom dvoma! Sem potem doma pogledal, koliko krogov sem naredil lani... ja, seveda, 27! Oooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Huh, za las je šlo tole.

No, takole se jaz zabavam, ni ravno najbolj veselo, mi pa ni nikoli dolgčas, ne, to pa res ne.

Tokratni tek je spremljal le naš Tamauček, ki je bil dopoldan pri tabornikih, popoldan pa je z mano, pa tudi z ostalimi Krti naredil kar dobrih 7 krogov! Mater, drugo leto bi pa lahko svojo cifro dobil, ne?!

Krti smo jo kar dobro šibali, na žalost dva kroga manj kot lani. Kar nekaj poškodb smo imeli letos, priprave na takole dolgo preizkušnjo so težke, brezveze puščat kolena kje vmes... jih je vseeno škoda!

Radotu se zahvaljujem za prvih nekaj krogov, ki sva jih skupaj pretekla, minili so tako hitro, da je bila 21-ka kar naenkrat za mano. Najbrž pa sem bil že po kakem 15km slaba družba, zamišljen in odsoten.

Rajkotu pa seveda želim, da se pocajta čimprej in naj to koleno neha neumnosti počet! Kmalu nas čaka nova dogodivščina!

Krtom pa vse čestitke, vsak se je trudil po svojih močeh in prav to je pomembno!

Letos mi je bil tek prav všeč, celo tisti začetni dež me ni prav nič motil. Vedno je zanimivo, kako je od začetka vse našponano, nagneteno, potem pa se počasi umirja in umirja, tam nekje ob treh postane že prav samotno. Potem pa se pred koncem spet počasi vse bolj gnete, hiti in dogaja, dokler ne doseže vrhunca malce čez 17h, ko se še tisti prvi zadnjič vrnejo v cilj.

Moje tekaške superge za 25€ so se obnesle več kot odlično, brez žuljev, brez mravljincev, brez težav, naslednjič prešaltam tudi pri trekerskih ultradragih salomonkah, ki zdržijo le ubogih 10 mesecev, na superge iz lidla, hoferja ali kaj podobnega. Čemu vsa ta tehnično zahtevna jajca, če pa se da tudi drugače?!

Kot vedno - dve ploščici, dva kosa banane, dva litra kokakole, liter in pol izotonika, plus vsa voda in nekaj izotonika na startnem prostoru. Nič več. Mogoče mi bo enkrat le kapnilo, da sta dve ploščici pa vendarle premalo? Mogoče ja, mogoče ne, zaenkrat še gre.

S sabo sem imel celo ogromno torbo hrane, oblek in vseh drugih neumnosti, potreboval sem vsega skupaj 20-30%. Enkrat za preobleč, pa še to samo zato, ker mi je končno nekje po petih urah postalo toplo.

Ja, seveda, stegna sem si pa spet odrgnil do konca. K sreči sem to opazil šele doma. Ha!

Torej tako, po lastni uri 7:32h in 55.36km ter 1125 višincev, uradno pa 54,208km v 7:10h. Naporna proga, a kar nekako privlačna. Drugače ne bi zdržal tule že v četrto, kajne?

Naj za konec dodam še tabelico, ki je - najbrže le meni - zelo zanimiva in odraža moj tekmovalni nagon, pripravljenost na treniranje in splošno usmeritev:

km	2009	2010	2011	2012
10	1:28	1:10	1:20	1:08
22	3:12	2:41	2:55	2:40
42	/	5:19	5:47	5:30
50	/	6:27	6:50	6:39

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011 in 2012 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati tukaj. Če bo tek tudi drugo leto, bom najbrž tam. S +1, se ve.

V približkih smo pri nas kar dobri. 

Je pač se treba najprej malo razgledat, ne moreš kar takoj na polno, obdelat celo obhodnico, kam bi pa prišli!

Tokrat sem šel sam. Teden dni po najini Moravški, Helena ni bila najbolj navdušena, mene pa je vleklo in vleklo in me na koncu tudi odvleklo!

Prav počasi, kot se za zgodnjespomladanske dni spodobi, sem začel šele ob pol osmih pri Gradiškem jezeru. Še tako se mi je zdelo prav nemarno zgodaj!

Že na začetku sem bil odločen, da bo tole le približek, da bom sekal ovinke in da bom iskal bližnjice, kjerkoli se bo le dalo. Poleg tega me je mučila še tista dolgočasna pot zadaj za Šipkom. Še vedno se mi je tako vlekla, da me je bilo zdaj kar groza. Pa sem pri Pustolovec Rajdu našel nekaj zanimivega - v njihovi avanturi so morali najti Reznarco in neko znamejne (ja, pri nas rečemo znamejne!) tam sredi ničesar. Ni hudir, gremo sprobat, kaj lepšega kot samotne hoste, ne?!

Obul sem povsem nove, novcate superge in nogavice in se podal na pot.

Po desetih minutah sem že menjal nogavice. Vse je nekaj drselo, že na hitro sem vonjal žulje.

Do Limbarske sem se ravno ogrel.

Potem gre hitro, gor in dol, parkrat sem že hodil tukajle. Tam pred Dolinami je tak lušten hrib, najprej prečiš sončna pobočja, kjer mi je bilo prav vroče in sem že razmišljal, da bi se slekel. Potem pa prideš na greben in takoj nato zaviješ na senčno stran. V dveh minutah sem razmišljal ali naj se oblečem ali ne. In to na par sto metrih razlike, ne moreš verjet! Kot noč in dan...

Doline sem seveda spustil, zavil mimo vikenda, prestrašil domačina, se mu opravičil (ker moraš direktno čez njegovo dvorišče), a je bil prav prijazen, čeprav je imel motorno žago v rokah... Seveda sem spustil tudi Reber.

Nato sem cel čas razmišljal kaj naj naredim s Trojanami. Naj grem na čaj? Naj se ustavim?

In sem naredil tole (Trojane so desno izven karte):

Se pravi takoj čez cesto in direktno v hrib. Nato sem se po desetih minutah z muko, ampak res z veliko samoprisilo končno malo ustavil. Madonca, če sem sam tudi lulat ne grem, ni časa, ni časa! Ojej. Kaj šele, da bi pil ali jedel.

A sem se z naporom volje le ustavil za jasico nad Šipkarjem, sezul superge in pojedel vsaj eno ploščico. 2:50h do semle.

In potem so mi skoraj odpadle noge. 

Ker sem si kupil malce pronatorske superge, mi je seveda noga skoraj odpadla. Do sem nisem nič čutil, ko pa sem dal supergo dol... Olala! V tistem trenutku se mi je zdelo, da jih sploh ne morem več obut, vse me je bolelo, vse tiščalo, lok na stopalu pa mi je skoraj odpadel.

Ampak tole brezpotje do Špilka me je vleklo! In sem stisnil zobe, nataknil superge in se podal naprej.

Potem sem pa moral tako pazit na orientacijo, da sem na superge in bolečino popolnoma pozabil. In priznam, da me sploh ni več bolelo.

Traso sem zastavil takole:

Polno je nekih poti, ki se kar naprej izgubljajo, se prepletajo in šibajo levo in desno. Velikokrat pa se prav lepa potka tudi povsem izgubi. Tako sem le na Javorje moral malo bolj motovilit, da sem kolikor toliko dobro prišel na vrh.

A nič hujšega.

Zanimivo, da sem pričakoval redek gozd, našel pa pravzaprav celega hudiča malih smrekic, čez katere sem se komaj prebijal. In to je bilo kar nekaj časa, vsaj dokler nisem prispel na greben, kjer se je zadeva malo spucala in je gozd postal malce bolj prehoden. Tam me je ponekod še čakal sneg.

Sem in tja se je po grebenu vila tudi povsem dobra potka

ki pa je vse prevečkrat rada zavila preveč desno ali pa preveč levo.

A večjih težav ni bilo, grebenu je pač enostavno sledit, le razgleda nimaš nobenega. Tako sem seveda enostavno našel Reznarco, pa tudi znamejne mi je pravzaprav skočilo kar v naročje.

Tole je res sredi ničesar. Je pa take stvari prav enkratno iskati. In seveda najti.

Nekje kmalu po znamenju so se kar naenkrat pojavile markacije!

Morda malce starejše in precej redke, a so bile, čeprav na nobeni karti ni kaj takega vrisano. So pa prišle prav, ker so vodile direktno na Špilk! In tudi s te strani zelo strmo, čeprav še vedno manj, kot smo z Janezom zadnjič rintali v breg...

O, tale je bila pa lepa, res! Kakšno nasprotje tisti cesti malce nižje. Ne vem, kako mi bo kdaj uspelo še it po tisti cesti...

Dan je bil lep, gozd na vrhu redek in - neverjetno - s Špilka se je celo nekaj videlo! Po mojem edini možni čas, da se sploh kaj vidi...

Do sem sem rabil 4:20h. Potem pa me je počasi začelo skrbet.

Najprej sem usekal bližnjico in spustil Gabrje pod Špilkom, tam cesta meni kot trekerju povsem nerazumljivo zavije čisto naokrog.

Potem pa so se moje skrbi izkazale za še kako resnične:

Selce, Poljana, Češnjice, Laseno, Pšajnovica, Zlato polje, Podgora, potem sem imel pa vsega poln kufer! Dobro uro in pol asfalta nekih deset kilometrov kasneje, je pome prišla Helena in me odrešila asfaltnih muk.

Kar je bilo edino prav, čeprav je prišlo do malega nesporazuma in pravzaprav nisem hotel, da pride pome. A je tako prišlo in se je na koncu izkazalo za edino pravilno. V Zlatem polju namreč nisem našel bifeja, v skoraj istem trenutku pa mi je zmanjkalo tudi pijače. Seveda se nikjer nisem hotel ustaviti in sem vse upe polagal v bife, za katerega nisem niti vedel ne ali je odprt ali sploh obstaja. Tistih petnajst km bi bilo presneto težkih brez vode in brez vsakršnega postanka!

Edino, kar mi je bilo malce žal, je bilo to, da bi lahko enostavno sam zaključil krog. A to sem videl šele kasneje, na karti. Iz Podgore (desno zgoraj) bi se lahko enostavno in hitro spustil prek Trnovč v Trnjavo, šel čez avtocesto in zelo kmalu prišel do Gradiškega. Po mojem mi ne bi vzelo več kot pol ure...

Ampak.

Je tako že prav. Saj je le približek. Zdaj vsaj vem kako in kaj in kje me bo vse zvijalo. Asfalt, asfalt, asfalt.

Opažam pa, da večkrat ko grem po kaki poti, manj asfaltna se mi zdi! Se pravi, da bo drugič mnogo bolje!

Za tole odprto klobaso, ki je nabrala 33km in 1600 višincev, sem potreboval 6:22h. Prav nič se nimam za pritoževat. Približek je bil dober, odkrival sem povsem nove hoste, se kar dobro namatral pa še nove superge sem prav dobro uhodil. In to brez enega žulja, juhej!

Kdaj gremo torej skupaj?

OK, eni že sedmič, ampak saj se tudi jaz dobro držim, šel sem že prvič, drugič in tokrat že tretjič!

Vedno nekaj v temi, s svetilko, tokrat pa končno po svetlobi in to celo pot! Končno!

A moram povedat, da sem komaj vstal? Ja... ne gre mi več tole, prezgodaj mi preprosto ne gre več. Še posebej, če je prejšnji večer košarka, potem pa še kako pivce in tako... postajajo sobote zelo naporni dnevi.

V Krtini je deževalo, deževalo je potem skoraj celo pot. Okoli Maribora je lilo. V Šentilju pa rosilo, tja sva prispela natanko, ampak res natanko, ob 6h! Huh, za las!

Ampak, vreme je bilo tako slabo, da sem prav potiho upal, da bi se vsaj čimprej uscalo, pa grem hitro nazaj domov spat. A se ni hotelo in ni hotelo. Zgledalo je, kot da dežuje, kot da lije pravzaprav, a tudi z dreves ni nič padalo. Le na veliko je grozilo.

Čisto na začetku je bilo kar precej temno, sploh za fotoaparat, a lučk vseeno nismo rabili!

Je bilo bolj temno zaradi ušivega vremena in megle.

Še divji svinji sta se stiskali k ograji nekje daleč zadaj

mi pa jo po najlepših koncih Šentiljske kar dobro mahamo!

Tisti prvi del gre čisto ok, pokrajina je enkratna, nič asfalta, lepo, čudovito. Me pa malo skrbi, kaj bo po Sladkem vrhu, tam se kmalu začne asfalt.

Na Sladkem vrhu najdemo nekoga, ki je bolj čudno vozil prejšnji dan, kaj neki je sploh počel tukajle?!

Navdušujemo se nad polji in polji čemaža:

Prav neverjetno kako so letos tudi na štajerskem vsaj dva tedna pred nami! Kako jim je to uspelo in zakaj pri nas še ni bilo tega in takega zelenila?! Kaj delamo letos, zakaj smo tako počasni?

Potem pa se začne malce več asfalta in od prejšnjih let vem, da mi bo šel kmalu na živce. Po pravici povedano upam, da se kmalu ulije, kolikor le more...

Kaj se matramo, ko pa bo itak popoldne naliv in bomo morali nehat? Zakaj vztrajamo, ko bomo tako ali tako pogoreli? Če bo tako ali tako deeeeeeež! Gremo nazaj, gremo domov, gremo spaaaaat!

Ampak kilometrčki kar gredo in izkaže se, da megla sploh ni tako slaba stvar. Vidimo več obpotnih zadev

bolj se posvečamo gozdu, ki tako presneto lepo diši:

in je tako živ, glasen in mehko nežno zelen, da bi ga kar božal, pil, se stapljal z njim!

Marjetka nas preseneti z živo okrepčevalnico na Vranjem vrhu, o, kako prav tole pride! In to ravno v pravem trenutku!

Kar naenkrat slabe misli izpuhtijo in pokaže se upanje - morda pa dežja danes sploh ne bo?! Upanje da novih moči in zagretost, da se štempiljke še hitreje obračajo!

Pri Gaubeju se malo spočijemo, spijemo čaj in ravno med našim postankom se vlije ko pri norcih. Mi pa lepo noter in se smejimo. Gremo do konca? Jasno! Pa naj padajo ošpičene prekle! Zdaj ni več poti nazaj, le še tri ure poti nam je ostalo!

Krenemo ven v dež, a na nas ne dežuje več kot pet minut. Prav kmalu se pokaže celo sonce in nam je že vroče. In spet preoblačenje...

Malce bolj svetlo je, nič ne kaže, da bo kaj bolj deževalo, zgleda, da nam uspe brez večjih težav!

Problem so le mokre noge, blato je seveda povsod, a skoraj nič v primerjavi z našim prvim pohodom...

Še kake dodatne nogavice bi moral s sabo vzet. Bi pomagalo imet suhe noge. Žulji se naredijo prej, če si ves napol moker.

Meni se letos nič ne vleče, tudi asfalta se mi zdi malo, vse prav hitro mineva in že smo na Brlogi!

Mimo tanka

na koncu pa seveda odtečemo v cilj! Juhej!

Obema s Heleno je šlo tole letos enkratno. Razen enega žulja na podplatu nikjer nič drugega. Nobenih težav, nobenih bolečin, ne ta, ne naslednje dni. Mogoče pa nama res rata letos naredit še kakšno daljšo pot!

Se mi pa zdi, da ni bil prav nihče kaj veliko zmatran, tole smo res oddelali kot je treba! Čestitke vsem nam!

Novi deli poti so mi mnogo bolj všeč, celo malo manj je asfalta, ali pa je samo meni tako zdelo. Tokrat se mi ni niti malo vleklo, le zjutraj sem imel polno psiholoških težav, predvsem z dežjem... In zaspanostjo.

Najbrž je vse skupaj odvisno od kondicije. Če jo imaš, ti tole ni prav noben problem, če pa je nimaš... ja, potem se pa vleče, čudno, ne?

Moj Garmin je spustil dušo po enajstih urah in ni uspel zaključiti celote:

je imel pa Boris s seboj ta dlje zdržečega Garmina in je zapisal tole pot.

11:38h, 56km, 1700 višincev. 

Dobri smo!

Tisti, ki pa lani ni šel z nami, pa tudi letos ni šel. Je moral jajca barvat. Sklepam, da tudi naslednjič ne bo šel.