Ja, navsezgodaj sem vstal in jo mahnil direkt nekam proti vrhu.

No, prav zgodaj spet ni bilo, a po dveh urah spanja je prav vsaka ura navsezgodaj!

Spodaj je bilo mraz, zgoraj pa še bolj. Tam nekje proti vrhu se je začelo še prav fino ivje in slana. Vse belo, a meni, zmačkanemu, je kar pasalo, sem kar vriskal.

Ob tisti uri sem bil seveda tudi povsem sam. Vsaj upam, no...

Če sem že v tistih krajih, sem se namenil prehodit vse važnejše kuclje tam naokoli. Nisem niti vedel, koliko časa mi bo vzelo, a, hej, bom že nekako, ne?

Pa sem se najprej zapodil direkt na Možica.

Ki me je prav fino presenetil. Že dooooolgo nisem tule hodil, prav nič se ne spomnim, le tega, da smo občudovali avriklje. Nekje pred trideset+ leti. Huh, daleč je to!

Vojska je tu torej še kako živa. Prijetno me je presenetilo tudi to, da so bunkerji lepo vzdrževani in očiščeni in niso namenjeni le stranišču. Končno nekdo skrbi za dediščino, takšno ali drugačno, tako pač imamo...

Rovov polno povsod!

Vseh sicer nisem oblezel, nekaj pa le. Ker je pihalo ko pr norcih, sem jih kar nekaj raziskal, ja...

Še dobro, da mi je lučka obvezna oprema! Pa še to sem se dvakrat raje obrnil, ko se je tunel delil. Brez Ariadne oz. njene niti pa raje ne grem.

Kasarna je prav lepo obnovljena, no, vsaj razpada ne in je v čisto dobrem stanju. Zakaj ni tule gor kak planinski dom najbrž ne ve nihče. Ampak planinske zadeve so včasih malce čudne.

Zavil sem še na Slatnik, se podil po širokih mulatjerah in se spravil na drugo stran hriba. Prelepo! Porezen in Baška grapa, Črna prst... ooooo. In take prelepe poti tam naokrog!

Še sonček me je prišel pogledat in čeprav je pihalo grozno (kar poglej mojo faco, saj je čist sploščena...), sem bil čisto navdušen!

Črna prst v bližini pa se je borila z oblakom, ki je sproti nastajal in se sušil...

Seveda sem skočil še na Lajnarja in Dravha, če pa sem že tam, ne? Z Dravha pa pogled nazaj navzdol proti Soriški 

in hop, direktno na predavanje! Eni so šele vstali, ko sem jaz pribrzel dol!

Zelo luštno in ravno prav za tako jutro - 1:44h in 460 višincev. Nekaj piva pa je moralo it ven, ne?

Na karti 1603 metre, na bunkerju 1602 metra. Je na karti skupaj z bunkerjem torej?!

Evo, že XIV. Srečanje ZEVS! Tokrat prvič nisem bil v vlogi predsednika, moram priznat, da sem šel zato na Srečanje mnogo bolj sproščen. Ha!

Dobili smo se v Bohinjski Bistrici, kjer smo se ogrevali z zanimivo igro, kateri sem seveda pozabil ime... 

Ni mi šlo najbolje, a itak nas je vse namahala edina punca. Pa smo imel.

Ko smo se naigrali in ko smo se predvsem vsi nabrali, pa smo odšli na takorekoč pravi kraj našega Srečanja - Soriško planino!

Ja, ko smo prišli, je bila že trda tema, zato ni bilo druge kot da smo imeli Zbor članov in podobne društvene obveze.

Potem smo pa klepetali in klepetali in žurali. Skratka, nekaj flaš se je že nabralo, no...

Pa še zdržali smo kar do 4h zjutraj. Pridni, ne?!

Seveda pa Srečanje ne bi bilo Srečanje, če ne bi jaz že navsezgodaj v hrib zginil. Lani na Komno, letos na Možica.

In če povem po pravici - ja, bil sem kar precej matast. Po dobrih dveh urah spanja... ufff, še dobro, da je bilo mraz! Ampak to bom opisal v drugi objavi!

S hribov sem k sreči prišel ravno prav na predavanje oz. najprej na nagovor predsednika:

Potem pa še na predavanje Iztoka Sinjurja. Super predavanje o Mraziščih, res! Zanimive stvari človek zve! Vse čestitke fantom za voljo in delo, s tem uspeh sigurno ne izostane!

Nato je sledilo še eno predavanje Blaža Seretineka o Tornado Chase-ih po USA, a sem na žalost moral že prej it. Še dobro, da sem ta dobre slike tornadov prejšnji dan že videl, še dobro! Huh, koliko tornadov in kakšnih! F5 pa res ni za srečat, že ko gledaš škodo, te kar pri srcu stisne...

Zato sem pogledal le še tistega, ki se tako veselo smeji direktno na sredi Bohinjskega prevala

in jo odkuril domov. Čez par ur smo bili pa že na primorskem, kjer spet nisem šel spat pred tretjo...

Jep, takile vikendi so potem kar malo naporni. 

Hvala Bohinjcem za - spet - zgledno organizirano Srečanje! Se bo še kdo drug opogumil in kdaj kje drugje še organiziral?!

Ne dolgo tega sta naju Darja in Dejan povabila na en večji žur.

Ha, super! sva si rekla, tokrat nič hoje, bomo uživali, jedli in pili in med hribi se fino imeli. Šli smo namreč v lovsko kočo, ki jo že dobro poznava. No, pravzaprav sva midva kar malo kriva, da smo bili tam...

A potem sta gostitelja zgleda videla neko iskrico v najinih očeh in kar naenkrat je padel predlog, da njima ni nič hudega zjutraj pobrat Tamaučka, midva pa greva lahko...

ja, peš, a ne?!

Naslednja slika je torej tole, sobota zjutraj, konec oktobra! Itak, greva midva peš! Saj smo že enkrat šli, kaj ne bi šla še zdaj!

Kaj se pa zamudiva... čez poljane in tako naprej, proti s soncem obsijanim hribom...

Tistikrat je bila tole prva slana, drugače pa še vse zeleno, čeprav konec oktobra! Sva potem kar skakala in slikala vse, kar je dišalo po jeseni! Le redka drevesa so bila rumena ali celo rdeča.

Šlo je kot po maslu. Vmes sva se še obirala in nabirala. Najprej sva našla neverjetno veliko nahajališče kostanja - seveda sva ga tudi kar spodobno veliko nabrala, nato pa sva obirala še vsega boga, od hrušk do sliv.

Ugotovila sva, da ljudi okoli Velike Lašne drevesa ne zanimajo. Vse, ampak res vse, je bilo še polno! Hruške, jabolka, slive, ma ni da ni. Pasla sva se ko nora!

Od Velike Lašne sva potem zavila kar po cesti dol, nisva šla tam, kjer smo enkrat že hodili. Malo pred prvo dolino sva potem srečala tako prijeten kozolček, skupaj s klopco, da ni šlo druge, kot da sva se počila dol, vrgla čaj in rum iz nahrbtnikov in uživala malo še po drugi strani!

Potem je pa tudi že Tuhinjska dolina. Takole hitro, za vogalom skoraj! Sva razmišljala ali greva (no, grem) na pivo ali imava rumčka dovolj?

No, slikala pa nisva tele gostilne zaradi gostilne, le ta je povsem ponesreči na sliki, slikala sva pravzaprav potok. Še zdaj ne vem, kaj sploh teče skozi Tuhinjsko! Eeeeee... ah, Nevljica. No, zdaj pa vem!

Po Snoviku pa se je začelo malo bolje odvijat, tudi zato, ker sva si rekla, da greva malo počez, da ne bova spet isto hodila, kot smo že.

In sva zastavila.

In še malo bolj.

In potem še malo bolj.

Na slikah seveda ni za videt, ampak tule sem jaz že po vseh štirih lezel, drselo je po tistem zmrznjenem snegu, strmo pa k pr norcih. Helena se je pa tam šele dobro zbudila in je v v tisti strmini padla mimo mene, kot da strmine ne bi bilo. Kdo bi jo razumel?!

Takole sva vzela tisti zadnji konec. Precej luštno, še posebej in prav zato, ker se je tisti vrisan kolovoz takoj izgubil. In sva morala potem malo počez. Seveda v drugo smer, kot bi morala. Kar nama je bilo strašansko všeč, čeprav vse skupaj nič ni bilo.

In tudi do koče na koncu sva morala čez hrib, kako pa drugače? Seveda v tisto strmino, točno tja, kjer so plastnice narisane najbolj skupaj!

Še dobro, da nisva šla malo bolj levo, tja, kjer plastnic sploh ni!

Se mi počasi dozdeva, da to počneva zanalašč!

Potem sva pa rila po tistem hribu, se lovila levo in desno, najprej gledat sploh kje sva, potem nisva mogla kar dol, ker je bilo prestrmo in sva zavila na pot, ki je kazala lepo smer in lepo uhojenost. Prišla je pa do ovinka, potem pa takole naprej:

Toliko o zaupanju uhojenosti poti. Sva šla potem raje malo počez, pofočkala še vrh in se izognila hudi strmini potem pa je že skozi drevje zasvetilo:

in sva bila tam! O!

Ja, gor je bil še sneg takrat, tako, da so otroci na polno uživali!

Pa ta stari smo tud. Uživali.

Malo z otroci.

Malo pa ob šanku. Hja, večino časa smo preživeli zunaj. Kljub temu, da je bilo peklensko mraz. Ampak tako pač je. Človeka, ki peče, ne moreš pustiti samega, ne?!

Potem smo pa žurali in žurali in seveda tam prespali. Pa naslednji dan lepo pospravili in se počasi spravili domov.

Madonca, Črnivec se ti zdi tako presneto daleč, a nama je na koncu zneslo okoli 17km in dobre štiri ure hoje za slab višinski kilometer. Že dolgo se nama ni zdelo nekaj tako blizu, tako enostavno in tako sproščujoče. Pravzaprav res tako mimogrede! Zanimivo je, kako se človeku spreminjajo pojmi kot so daleč, visoko in podobno.

Seveda pa gredo največje zasluge Darji in Dejanu! Brez njiju ne bi mogla ne hodit ne žurat. Hvala! Tole nama je res prav prišlo!

Petič tokrat.

Povsem v skladu z mojim trenutnim stanjem v teku. Lenobno torej.

Buaaaaaa!!!!!!

Šel sem hodit, ker si tečt nisem upal. Saj, kako pa bi tekel, ko pa sem nazadnje tekel nekje spomladi... Trening je bil pa takle - v zvezek sem si napisal: "še tri tedne do Sladkih6 - pejt tečtttttt!" No, vse, kar sem uspel naredit je bilo, da sem šel tri dni prej eno hitro Veliko planino naredit. Kar je bilo super pametno, še v soboto so me zaradi tega noge bolele. Eh, cepec, tekel pa nisem. O, ne, to pa ne! Kot da bi bilo zanalašč...

Največji hudič pa je bil, ker tudi hodil nisem bogve kaj. 37km?! V šestih urah? Pa to bi morda še šlo, a najbolj si zamerim to, da sem bil potem celo nedeljo ves polomljen.

Ne, tega pa si ne odpustim!

Bolje je nehat kot pa se slepit, da "jaz pa rad v hribe hodm". Dej no... potem pa skoraj razpadeš po 37km?

Izgovori, izgovori, izgovori. Imam jih toliko na zalogi, da se že dva dni samo otepam in otepam in otepam. Tudi zdajle se jih otepam... Takoj jih začnem iskat in jih tudi najdem.

Nič, jutri grem tečt. Spet.

Ne bo mene tale asfalt je*al tkole. 37km... dej no!

 (C) MV

Je bilo pa luštno, sicer malo dolgčas zaradi hoje, a vseeno luštno!

Sladkih6 ima po petih letih še vedno tisto nedolžno amatersko noto, kot bi bilo vse prvič. Kot da se prvič srečamo, kot da smo šele začeli.

Super.

Vse čestitke Ani, Marjetki in Rajku! Ko bomo mi znal tkole organizirat...

Dnevi po kakih velikih dogodkih so vedno malce žalostni.

Vznemirjenje pojenja, adrenalin se počasi umika, telo in um postajata mlahava. Večji kot je dogodek, bolj se to pozna.

Seveda pa ima človek še vedno veliko dela, po-dogodkovne aktivnosti so pravzaprav tudi pomembne, treba je narest poročila, finančni izkupički (koliko si še dolžan), rezultati, zahvale, pisanje sem in pisanje tja, urejanje slik in bogve kaj še vse.

Že samo za uredit 800+ slik bi rabil kake dva tedna...

V trenutku, ko je zadnji tekmovalec prišel v soboto v cilj, je meni vse dol padlo. Napetost je pač rasla, kar nekaj tednov se je nabirala in na koncu so vsi tekmovalci kar nekako "tvoji". Saj dobesedno ne skrbiš za njih, a vseeno se čutiš odgovornega prav za vse. 

Da se jim ne bo kaj naredilo. Da bodo živi in zdravi. Da ne bodo imeli žuljev. Da se bodo imeli fino. Da se ne bodo - preveč - zgubili. In ultimativno - da bodo vsi nepoškodovani prišli v cilj.

Ene par ciljev sem tokrat zgrešil, a sem si jih dobro zapomnil za naslednjič. K sreči pa se je zadnji, ultimativni - o nepoškodovanosti in cilju - vseeno izpolnil.

Huh. Je padla skala!

Zato sem še danes kar malo matast in namesto, da bi kaj delal, skušam tukajle nekaj ustvarjat.

Včeraj sem šel zato raje ven, čeprav se mi seveda ni dalo, a zastavic ne bo nihče drug pobral!

Takole sem jih najprej v petek postavljal:

Le štiri sem takrat imel na grbi, tri je postavila Helena, Marko dve, dve Tadeja in Petra in eno Darja in Dejan, ki so bili na KTjih.

Pospravljanje je bilo malce bolj zamudno, sem jih imel sedem za pospravit. Vsi s KTjev so prinesli svoje, Marko je šel še po dve, Tadeja in Petra pa še po tisto k Spomeniku.

Nastalo je torej tole.

Dobrih 41,2km, seveda skupaj z avtom. Sem se pa vseeno kar nahodil, nedelja je bila lepa, jaz pa poln energije, ki sem jo prejšnji dan lahko samo gledal in stal, stal, stal, stal, dokler me ni že fino križ bolel. No, pri pospravljanju zastavic ni bilo nobene bolečine v križu... le zadihan sem bil ko strela, sem se spet gnal. Kot da bi hotel podoživet vso matrarijo sobotnih tekmovalcev! 

Sem pa lahko videl, kakšno presneto lepo vreme so imeli v soboto! Neverjetno lepo, neverjetno!

Sam pa še vedno gledam tele karte, še vedno raziskujem. Gledam gps sledi ostalih in gledam svoje. So kakšne zanimive, naprimer tale Jeblanca, ki sva jo s Heleno letos prvič sploh obiskala. Jasno, ko pa je tak lep neizrazit poraščen vrh...

Modra črta je postavljanje - okoli najprej gor in direkt potem dol, rdeča pa pospravljanje. Tukajle se nazorno vidi, kako se človek uči in kako pravzaprav hitro pridobi orientacijo tudi sredi povsem navadne hoste! Vsakič je šlo bolj direktno!

Opazil pa sem tudi, da vrh in gps nista ravno najbolje usklajena... Hm. 

Druga pa je naš slavni Komovec. Se zelo dobro vidi, da sem tukajle gor bil že velikokrat... Vedno po isti poti. Dolgčas!

Našel sem tudi eno firbčno, pri postavljanju (modra) - sem moral it pogledat, kako kaj zgleda lovska pot in če je Spomenik kaj preveč zaraščen. Ja, me je firbec matral... Da ja ne bo v soboto kaj narobe!

Nekateri te stvari pač radi počnemo. Lepo je namreč videt zadovoljne obraze in veselje. Pravzaprav je to povsem dovolj.

In če si lahko cel dan zunaj in gledaš na svet skozi takšne kulise:

potem ti res ne more biti prav nič hudega!

O, ja, še se srečamo! Na kakšnem dogodku ali pa kar tako, sredi vseh teh širnih gozdov!

Hvala Vsem!

v skladu s tradicijo Krtinskih Izzivov, tokrat že petič po vrsti,  RAZPISUJEM      v soboto 15. oktobra 2011 vabljeni na Krtinski Izziv,  na tekmovalni pohod ŠD Krti.  Čaka vas lepa jesenska narava, dobra družba in obilo nagrad.

Krtinski Izziv 2011- treking (zaključna tekma Slovenske treking lige) v sodelovanju s Slovensko Treking Ligo

S prijavami bomo pričeli uro pred startom posamezne kategorije, vzemite si dovolj časa za registracijo, pripravo in ogled zemljevidov! Vsi udeleženci dobite zemljevid ter opis trase, tekmovalni kartonček, v cilju pa vas čaka tudi lepa spominska nagrada, topel obrok in kostanj.

VEČ NA STL in ŠD KRTI

Tole je zdaj povsem resna zadeva! Zato prosim, da se prijavite in pridete, jasno! Proge so primerne za vse, za vsakogar se najde kaka mehka podlaga naše doline!

Vreme pa sem tudi naročil in kakor jaz vem, pride!

Pa še nagrad bo obilo. Da ne omenjam, kak lep had dobi vsak udeleženec... uau. Pa žrebanje. Pa nagrade sem omenil? Ja? Ne? No, nagrade bodo. 

Pa še zaključna tekma Slovenske Treking Lige je to. Kar pomeni, da bo na koncu še razglasitev najboljših v Ligi! In spet nagrade, kolajne in vse to...

NE SMETE MANJKAT!

Naša dolina je namreč res lepa in ker bo Vreme, bodo tudi razgledi! 

Tole je pa še iz starih dobrih časov, ko smo se še skupaj podili po teh hribih...

Mater je blo super!

Ampak do tega vzklika zgoraj pa je bilo malce težje prit. Pravzaprav kar težko!

Začelo se je tako, da sva si rekla, da greva samo na ta kratko. Na ta kratkico! Ker morava delat malo reklame za naš Krtinski Izziv in da sploh koga vidiva, pa ker so otroci sami doma in spet ni treba, da so sami cel ljubi dan in ker nekako, no, nekako tudi ne vadiva prav veliko...

Ja, ja, Heleno je bilo strah, jasno. Kaj pa če... in podobno. Kakor bomo videli kasneje, je ženskam dobro verjet, čeprav tisti trenutek misliš, da nimajo pojma in da se jim samo ne da.

In sva vseeno vstala spet sredi noči in uredila zjutraj še kup stvari, da sva komaj ujela še ultraše ob pol osmih v Famljah. Se mi je kar malo tožilo, ko se je tisto majhno število ultrašev zapodilo po krasu. Zakaj hudirja pa midva nisva med njimi, a?!

Tista ura potem je minila kot bi mignil, končno enkrat dovolj časa za zrihtat se! 

Kar seveda ne pomeni, da nisem moral v prvih treh minutah po startu takoj lulat. Eh, prej sem pa vsaj četrt ure tamle stal in v luft gledal!

Tekmovalcev nas ni bilo prav veliko, bogve zakaj ne, Kras je bil tokrat prvič, dan prekrasen. Kdo bi razumel te trekerje? Morda premalo reklame ali pa le premalo zanimanja? Kolikor vidim, si tudi ljudje ne upajo prav veliko, še tisti, ki s pohodniško opravijo mimogrede, se nikakor ne upajo na Ultro! Milijone izgovorov najdejo... No, ja, tokrat tudi midva, zato bom lepo tiho!

Najprej smo se zapodili ob kanjonu Reke, neverjetno lepo imajo tam! Gor in dol ob kanjonu, mimo razvalin gradu, nekaj celo jeklenic, pot pa zanimiva in presneto luštna! Na karti sicer kaže, da smo šli čez, ampak ne, nisva šla, le v tistem kanjonu se je gps malo zmedel.

Polno nekih razgledov in razglednih točk! V vsako se seveda vtakneva, kaj sva na tekmovanju, al kaj?!

Tamle na koncu kanjona noben od naju ne ve, kam in kako, a se Helena kar naenkrat odloči: če je gor vas, potem imajo vaščani kako pot direktno! Pa povsod same skale, stene ipd., kje bo tukaj pot našla?

Ni hudir, da jo je našla in to iz prve, mimogrede! In to povsem lepo, še vmes z eno ogromno luknjo, kjer lahko gledaš dol v Škocjanske jame, uau! Neverjetno! Kako ji je to uspelo, še danes ne vem, a se tudi v soboto nisem prav veliko sekiral, vsako skrajšanje poti je veselje, anede? Direktno na Betanjo! "Tista dva fanta" naju tokrat drugič prehitita...

Tisti usadi so potem prav neverjetni, enkrat bo treba pogledat bolj podrobno in vse potke raziskat! Danes za to nimamo prav veliko časa, čeprav kar strmiva in strmiva!

Še Vremščica, kamor morava prav kmalu, se nama ne zdi prav daleč, pa čeprav je komaj vidna...

Zavijeva po zgornji poti, ne da se nama spet dol in gor, nato do Vremščice ni kakih velikih pretresov. Prehitiva štiri punce, kar šibava.

Gozd je bolj tako, tako, več ali manj gledava v tla in sopihava, ko pa se pogledi odprejo, pa povsem druga pesem! Počasi se prebijava prek sončnih in vročih pobočij, malo zaradi razgledov, malo pa zaradi Heleninih superg, ki niso ravno najboljša obutev...

Sploh nisem vedel, da je gor na vrhu Vremščice kakšna cerkev! No, ne čisto na vrhu, malo pod njim, v malem skritem godzičku in usadu, da je ja ne odpihne!

Doma se izkaže, da še par ljudi ne ve, da je gor cerkvica in to ljudi, ki so gor že večkrat bili. Pa je! O, ja, je!

Tukaj srečava prve ultraše, ki šibajo v kontra smer. Madonca so hitri, se nama zdi! Midva že tri ure na poti in konca še ni videti prav blizu...

Spet naju prehitita "tista dva fanta", tretjič. Midva pa kar obstaneva tam gor, luštno je, razgledi pa za s sabo vzet! Kam vse se vidi, oz. česa se ne vidi! Oujea, imamo danes srečo z vremenom!

Zapodiva se proti naslednji KT, cerkvica Sv. Trojice. Malo prepozno jo vzameva, greva malce predaleč, nobene pametne poti, je treba kar počez, kar pa ni tako enostavno. Dokler si v gozdu še gre, a ko hočeš na plano, na travnik... o, ne, robida! Helena pride čez brez problema, jaz pa se zapletem.

In tako mora uboga ženska potem reševati Trnuljčka in to vse plača s svojo lastno krvjo. Par minut puliva trne iz njene roke. 

Seveda sem ji hvaležen, tako se žena žrtvuje za moža! 

A meni narava ne ostane prav nič dolžna, v naslednji minuti, ko hočem ravno skočiti na travnik, me zagrabi tak ogromen, masiven krč v meča, da kar tam sredi travnika stojim in na ves glas tulim. In to prav grdo tulim! No, grde besede tulim, saj vemo, kako to gre...

Pa kar traja in traja, se mi zdi, da ne bo nikoli popustil... Ufff, mislim, da me še nikoli ni tako zgrabilo! Potem malo popusti, mene je pa strah, da tole sploh ni bil krč ampak, da mi je mišico odneslo. Helena hoče moj kartonček nest štemplat, a se ne dam! Bom šel po vseh štirih, če je treba, tulim!

Pa malo počijeva, se malo razgledava, si malo zmasiram nožice in sem dober! Krči so pač taka zadeva, najprej hočeš umret, ko pa popustijo, se jih pa niti ne spomniš več.

Od cerkvice do Buj nama ni prav jasno, a slediva izraziti poti, sicer ne veva ravno, kje sva, a zaupava, da taka pot pa že mora nekam pripeljat. In res, še celo podhod pod progo ima! In potem kar lepo v Buje!

Nekje sredi te poti zagledava "tista dva fanta", četrtič!

V Bujah potem "tista dva fanta" midva prehitiva!

Tale KT je potem povsem brez pomena. Še vode dobiva le pol litra, ata na točki naju prepričuje, da so Brkini polni vode... Hm, pol litra vode sem spil v dveh sekundah, pri tridesetih stopinjah...

Ker sem računal na menjavo vode, se kar malo ustrašim - kako hudirja bom pa prišel do konca?! Še posebej, ko pogledam na uro - sva že na 23km, torej že čez obljubljeno km, midva pa še daleč, daleč od cilja. In brez vode...

Super.

A se ne bova sekirala, mene pa vedno bolj daje občutek, da me je krč zgrabil ravno zaradi pomanjkanja pitja. Zato pijem več in zelo pazim, da ne stopam na prste. S celim stopalom še gre in meča se ne pritožujejo več.

Pri prehodu potoka naletiva na zanimivo stvar - nekdo ima vse to lepo pripravljeno:

Do Barke sva jo potem hotela ubrat čez Laško brdo, a se znajdeva na Dolgi rebri. Hudo, a ne? Še dobro, da to zveš šele kasneje, doma.

Čisto pod KT nad Barko, naju "tista dva fanta" spet prehitita. Četrtič!

Midva ostaneva na vrhu pri oddajniku, spet malo počijeva in občudujeva razglede. Vremščica je zdaj spet na drugi strani...

Pa ne smeva preveč uživat, je treba it, tekmovat! In se zapodiva dol in v vasi skoraj ujameva "tista dva fanta". Skoraj!

Potem jih še enkrat skoraj ujameva, ko sprašujeta za pot, a naju imata potem zgleda vrh glave in se dokončno zapodita proti cilju. Ne srečava jih več, zato naju tudi prehiteti ne moreta več... Škoda.

In je postalo resnično - ko te nekdo večkrat prehiti, ti pa njega sploh ne...

Tam se že bolj obirava, Heleno zaradi nepravilne obutve prav fino bolijo noge, še posebej navzdol gre počasi. Jaz pa pravzaprav uživam, kam neki se mi pa mudi?!

Reka Reka je itak tako zanimiva, malo je, malo je ni, kakor ji paše, kakor se ji zdi. Še dobro, da je sredi poletja bila, bilo bi žalostno, če bi se kar takole nehala...

Še mimo starega mlina in zanimivih spomenikov

en mali home run in smo zašpilali klobaso!

Ja, enkratna in lepa je bila, super!

Ampak to si zmožen reči šele kak dan, dva pozneje, še posebej Helena je kar dobro trpela, a naj to sama opiše. Meni ni bilo prav nič hudega, tisti krč na sredi me je sicer dobro ustrašil, a hujšega ni bilo. Sreča, da je imela Helena na koncu še dovolj vode. Če bi je čisto zmanjkalo, bi že zavil h kakšni kmetiji, a običajno tega ne delam.

Na koncu je naneslo dobrih 34km, 1350 višincev in 7:15h hoje. Pravzaprav sem zaradi lepote dneva in prekrasne pokrajine zadovoljen ko strela, čisto lahko pa bi se obrnilo drugače. 70% podaljšanje obljubljene dolžine proge pač ni zadeva s katero bi se lahko hecal. Še manj bi se hecal z vodo. Če ti jo zmanjka, jo greš pač iskat, ne pa da oglašuješ vodo, nato pa je ne daš. Nekateri pač računamo na njo!

Pri takem vročem dnevu so to lahko nevarne igre, v vsakem primeru pa odvračajo tiste manj pogumne/manj kondicijsko pripravljene.

Izkazalo se je torej, da je ženska intuicija tokrat spet slavila. Fantje in dekleta, s katerimi bi midva najbrž na ultri hodila, so opravljali s progo 65-ih kilometrov kar slabih 14 ur! Uau, to pa je vztrajnost!

Jej, škoda da sva za letos fertik s temile trekingi. 

Čaka naju samo še naš Krtinski Izziv 2011, kjer pa bova svojo energijo puščala povsem drugje, potem pa hop v drugo sezono! O, ja, še bomo šli, še!

Ok, tkole: od danes naprej bo vse čisto drugače!

Začel bom pisat o politiki. Ja, o politiki. O politikih, o razmerah v družbi, o mojih pogledih na to sceno in tako naprej. Namen je postati politični komentator prvega ranga v bližnji okolici! Lepo počasi, najprej bližnja, potem daljna okolica, nato Slovenija in na koncu Svet!

Zakaj?

Pravzaprav le zato, ker nikogar ne zanimajo hribi, hribi, hribi. Nihče tega niti ne bere, niti nobenega ne zanima. Kam gremo mi, kje hodimo, v kateri hosti sem trenutno, halo?!, saj res, koga pa to res zanima?

Se vidi po referencah, statistikah, komentarjih in tako naprej. Koga moram v zobe vzet, potem se že kaj najde, kak obisk, kak komentar. Pljuvat čez kak elektro ali telekom ali komunalo ali drsc - itak imam z vsemi težave...

Politika ali pa seks, sem si rekel in se odločil za Politiko. Zdaj je namreč pravi čas, prehodno obdobje, veliko bom lahko napletal, zapletal in obtoževal. Sline se bodo cedile, ljudje se bodo delili na različne strani, se obmetavali, se žalili, si grozili... Uau, to bo prometa! To bo branja!

Ah, dejte no. Pa ja niste verjeli?

"Bom jst raj pr hribih ostau!", bi lahko rekel.

Pa če komentirate al pa ne.