Celo dolgo pot s Planine Razor do Tolmina sem razmišljal kako in zakaj.
Nabral sem tisoče izgovorov, slabih, a tudi dobrih, enkratnih, čisto pravih, takih, ki bi vsakega prepričali, skratka, z izgovori sem se potrudil ko strela. Tako kot vedno.
A vsi ti izgovori naslednji dan zbledijo in ostaneš sam s seboj, briga te za druge, ampak sam sebi si najhujši sodnik. Ker preprosto veš.
Na samem koncu koncev, na koncu poti, na koncu vseh izgovorov in zmišljevanja, na koncu izmikanja, ob izčrpanih zmožnostih pride ven le ena samcata resnica.
Ampak te vam ne mislim zaupat. Saj nisem - še čisto - nor...
Dejstvo je preprosto in enostavno - na Tminskem trekingu sem odstopil.
Nekje na sredi sem si rekel, da imam dovolj in da se ne grem več. Poklical sem organizatorja in šel po svoje. Naredil sem točno tisto, kar včasih mislim, da moram narest. Trma trmasta, je treba probat tudi to, ne?!
To zgoraj je skrajšana in resnična verzija, malo daljša pa sledi:
----------------------------------------------------
Začelo se je pravzaprav slabo, že prejšnji teden. Kar naprej sem zlobno premišljeval o dežju v soboto. Razmišljal sem o lenobi, o neudeležbi, o namerni poškodbi, o... Še v petek sem jamral, namesto, da bi se trekinga veselil!
In če cilja nimaš v glavi, ga pač nimaš. Tukaj tudi trma prav nič ne pomaga. Sam pri sebi bi najraje doma še spal, znašel pa sem se sam (Leander in Helena sta šla tokrat na pohodniško varianto) na začetku cca 40 kilometrske proge. Super. Enkratno.
In potem mi je šlo super dobro. Le fizično, jasno. Pravzaprav še nikoli nisem tako šibal. Še na KT4 je bilo za mano vsaj deset tekmovalcev. Ampak psihično sem bil pa čisto na dnu. Že do KT1 mi je šel tek tako na živce... potem pa presneti klanec, kjer mi je blato na koncu že lezlo iz ušes. Psihično seveda.
S KT2 na KT3 mi je uspelo priti prav super. Sem pa vmes fino sekal ovinek in se spoprijel s strmino, ki je pri nas skoraj ne najdeš. Ene dvakrat sem celo pogledal nazaj in skoraj sem se... aaaaa. Pejt drugič po cesti! Takoj, ko sem stopil na cesto, me je užgal tudi krč v desno nogo! Krč, ej! Sicer je samo usekal in nič ni držal, ampak... Od kje zdaj krč in kaj naj z njim? Magnezij meni čisto nič ne pomaga, kaj naj naredim? Morda sem pa res le pretiraval? No, z nogo sem nato malo previden in jo raztezam, sreča, da se ne oglaša več.
Jaz pa počasi gradim podlago za izgovore.
Tam nekje nas je začelo tudi že fino prati, a še dobro, da je bil tam gozd in se ni tako poznalo. Do trojke sem potem prišel prav super.
Sreča, da sem tam srečal še enega tekmovalca s Hrvaške. Jaz sem se namreč povzpel do pete prečke, potem pa ni šlo več. Pa je moral sotekmovalec še enkrat gor, ker sem ga tako lepo prosil, pa tudi sam je videl, da z mano ne bo nič... Sem se mu pa na koncu oddolžil s pivom, upam, da mu je bilo Laško všeč!
Kaj bi pa bilo, če nobenega ne bi bilo tam? Bi šel sam ali bi čakal? Ali bi... bogve.
Nato je šlo do KT4 tudi kar v redu, se je pa že počasi poznalo, da gre samo gor, gor, gor in da morda malo pretiravam. Sem že malo bolje sopihal. Kar v redu mislim na fizično seveda. Psihično razmišljam le še o pivu, spanju, počivanju, odstopu, kavi, spanju, odstopu... In jo rinem naprej.
Sem in tja se zavem tudi okolice in me kar stisne pri srcu. Takšne lepote, meni pa gredo po glavi same neumnosti!
Res, lepote so neznanske, počutim se, kot da hodim le po nekih skritih kotičkih, enkratno! Navdušuje me celo grozeča kombinacija z deževnim vremenom, ustvarja namreč dodatne efekte, ki jih v lepem vremenu preprosto ne najdeš.
A vse to - na mojo hkratno neznansko žalost - bledi ob moji prepričanosti, da je danes vse slabo in hudo in da ne gre in ne gre. Pa mi v resnici še nikoli ni šlo bolje!
Slikam nič. Ni ne časa, ne volje, pa še dež pada in je telefon zakopan nekje sredi nahrbtnika.
Potem pa pridemo na greben Klonic... In tam... in tam me zmanjka. Dež počasi moči ogromno travo, spust pa postaja vedno bolj strm. Drsi mi neznansko, enkrat se celo zvrnem, vsaj trikrat si naravnam hrbtenico. Pri vsem mojem strahu pred strmimi mokrimi travami, se znajdem točno sredi njih...
In to izbije sodu dno. Dost mam.
Spust mi skoraj pusti solze na obrazu, prehiti me deset tekmovalcev, tako se vlečem, jaz pa spodaj, na Planini Lom že razmišljam povsem drugače, kot sem še pred pol ure.
V glavi imam namreč cilj. Do Planine Razor še grem, spijem pivo, potem pa dol. Lepo po mulatjeri in potem cesti. Nobenega blata več, nobenih drsečih strmin, nobenih zlizanih skal več, nobenih strmih grap. Juhuhuhu!
Ej, ko bi sam sebe razumel...
Povsem prerojen jo šibam naprej in v dobri uri sem že na Planini Razor. Tik pred kočo pa me spet useka krč! Le da tokrat v drugo nogo, levo! Kaj? Prosim? WTF? Je to le zapoznela fizična pomoč prejšnji psihični nemoči? Kdo bi vedel, podzavest dela včasih čudeže, izgovori pa so včasih tako močni, da se jih sam kar bojim... Zato se zaradi krča - zdaj, ko sem kot prerojen - sploh ne sekiram.
Ko sem pod streho, se začne zlivat z neba, jaz pa se končno začnem lahko ukvarjat tudi s čim drugim, ne samo sam s seboj. In kličem. Organizatorja, naj ne čaka name. Heleno in Leandra, kaj počneta v tem dežju - se izkaže, da sta ravno med tistimi presnetimi travami! Ojej. Pa se spet sekiram!
Spijem pivo in čakam da neha deževat, a ni nič bolje, zato je po nekaj časa mahnem dol. Srečam še Hrvata, ki mi je rešil kožo na KT3, a mu pozabim plačat pivo. Jebela cesta pa taka zahvalnost!
Pot do Tolmina je bila dolga. Dolga. Dolga. Dolga. A vsaj ni bila skoraj nič blatna, ne spolzka, ne nevarna!
Madonca se vleče. Gor piše Tolmin: 3h. Jaz sem do cilja rabil 2:30h, s tem, da sem sigurno vsaj dve tretjini poti tekel! Tako si Tminci predstavljajo tele svoje ure...
Skratka, letel sem dol, malo sem hotel trpet, ker sem lena rit in odstopam, kjer mi nič ne bi bilo treba, in sem pač tekel. Saj dol ni niti tako težko. Tam vmes sem moral zapustit varen nedrseč asfalt in se spet prepustit strmin nevarnim grapam, da me je spet kar stiskalo... Nekje je bila celo jeklenica in vsa blatna in luknjasta dila, drselo je pa kot pri norcih... Aaa, super. Še Hudičevega mosta me je bilo tokrat strah in sem ga lepo prehodil direktno po sredini.
Še nekaj teka do Sotočja in to je bilo to. Na koncu sem hodil 6:40 in naredil 32km ter 1940 višincev. Ni slabo, čeprav še zdaj dobro ne vem, čemu je bilo to treba krajšat... Kot da bi bil kaj zmatran! Eh.
Strahovi so torej začeli pobirati svoj davek. Zdi se mi, da bo treba kaj narest glede tega. Mogoče tudi strokovno. Dokler imaš strahove, jih pač imaš, a ko te začnejo enkrat omejevati, pa je najbrž čas za kakšen ukrep, ne?
Tako sem šel lahko na Korita čakat naša dva, ki sta reševala družinsko čast. In to kako!
Tukajle sta oba še vedno vesela in poskočna, o kakšnem avtu in krajšanju proge Leander ni hotel niti približno slišat! Zdaj že verjamem, da mi bo fant kmalu moral vračat motivacijo. Kakor opažamo, jo že ima mnogo več kot jaz!
Sicer pa še dobro, da nisem šel z njima, najbrž bi od strahu požrl sebe in še koga pri vseh tistih drsečih strminah!
In ja, sotekmovalcu, ki mi je pomagal na KT3, sem se na koncu le dodolžil s sixpackom! Upam, da ga je dobil.
Pravzaprav je bilo super. Meni čisto nič ne manjka (le to, da se sem in tja počutim kot zguba - a vem, da bo to minilo), nič ne boli, super je bilo, sem povsem zadovoljen. Ponosen sem na Heleno in Leandra, naredila sta res veliko, devet ur pojanja po strminah Tmina tudi ni kar tako. In to z nasmeškom!
In res je, čisto nič se ne naučim, nič me ne izuči. Skoraj stoprocentno grem naslednjič spet na ultro. Mogoče jo pa skrajšam malo po svoje?
Le kdo bi vedel?
Vpiši se