V začetku aprila sva si rekla: "dost je tega, greva midva na en motivacijski vikend!"
Ja, prav motivacijski vikend sva rabila. Nikjer nobenega miru, služba, delo, otroci, kar naprej nekaj. A sva lahko malo sama? Vsaj kakšen dan?
Sva razmišljala kam naj greva - levo, desno, sever, jug? Morje? Hribi? Huh, težka... Na koncu sva se odločila - Budimpešta! Tam pa res še nisva bila, pa pravzaprav je čisto blizu!
Ok, torej Budimpešta, prihajava! V petek popoldan, kakor se spodobi. Vse, kar sva naredila, je bilo to, da sva rezervirala luštni hotel v centru čez bookingu.
Ker plana ni bilo niti ga ni smelo bit. Vikend je bil namenjen lenarjenju in nič delanju, ne pa pojanju po vseh spomenikih, ki jih premore mesto. Že tako sva vedela, da bova hodila še preveč... Lenariti torej!
Vožnja do Budimpešte je dolgočasna. DOLGOčasna. Pri nas je sicer cel hudir in polno avtov, tovornjakov in vsega čudnega, a po meji se to vse skupaj sprazne in do Budimpešte sva srečala manj kot deset vozil. Spet kak praznik, atomska bomba, virus kuge?!
Ampak sva bila natanko ob 20h v hotelu. Našla takoj, kljub sistemu enosmernih, ki te hoče zapeljat nekam povsem drugam. Pa se nisva dala, krožila sva le toliko, kolikor sva morala. Agape appartmenthouse je bil čist ok, nič posebnega, a dovolj v centru in poceni. To je pa ravno to, kar sva iskala.
Seveda sva šla takoj počivat in zato peš vsaj do Donave. Da sploh vidiva, kje sva!
Elizabetin most in Donava
kupit karte za metro, se spopadat z madžarščino, a nama je kar šlo. Pravzaprav imajo kar dobro in razumljivo označeno, kljub temu, da nimaš pojma za nobeno besedo... Na metro sva le prišla in to celo v pravo smer. Hej!
Naslednji dan sva dolgo spala, a naju je najprej iz postelje spravil obet zajtrka, potem pa še tisti črviček, ki se kar naprej motovili po naju in nama ne da, da bi bila prav veliko pri miru. Greva midva malo počivat ven!
Si pogledat prenovljen parlament, uau,
se potikat po malih uličicah
in seveda najt prvi hrib v bližini!
Skupaj s prekrasno katedralo, seveda!
Super maketa za slepe, takole si pa mogoče res lahko kaj predstavljajo.
Naredila sva sem in tja kak izložbeni selfie
si ogledovala spomenike
hodila po mostovih, ki imajo čudovita ozadja, gor in dol
in pri tem zavila tudi na kako tržnico. Rdečino paprik in začimb pa je le treba pogledat.
Našla sva tudi Trg herojev
se zapodila v park, kjer sva odkrila zanimivo cepljeno drevo. Ali dve drevesi naenkrat?
Opazila veliko gruč razposajenih fantov, v večini tuje govorečih, ki žurajo po mestu gor in dol
gledala sem in tja race, ko sva se ravno že usedla
in spet malo plezala na hrib.
Brez plana in brez cilja, lepo počasi, mirno in z veliko dobre volje se je presneto dolga sobota počasi prevešala v večer. Polno mladih je navalilo na ulice in v bifeje. Večinoma vsak s svojo flaško.
Precej živo torej.
Naslednji dan sva vstala še malce bolj pozno, a zajtrka seveda nisva zamudila. Tega si pa človek res ne sme privoščit, kajne?!
Še kakšna postaja metroja nama je ostala
ena največjih sinagog na svetu
vožnja s tramvajem
in še en hrib! Tokrat s trdnjavo in novejšo zgodovino.
In na eni strani Donave Budim
in na drugi Pešta
kar ti povejo najmanj trikrat na uro. Zdi se, da jim je še danes žal, da so združeni v eno Budimpešto.
Ker je večinoma Helena nosila fotoaparat, so spet slike z njo prava redkost!
Spet pa nisem zmogel brez naju dveh. In ker ob Donavi vedno piha, sva tudi midva malo napihana. Sem pa s tem posnel eno bolj posebnih fotografij, tega pa se seveda takrat še nisem zavedal.
In je bila nedelja popoldan, midva pa daleč od doma, v ponedeljek služba, doma lačni, zapuščeni in ven zaklenjeni otroci, kaos in skoraj sigurno razsuta hiša, kup neopranega perila, neodnešene smeti...
Kaj pa češ, sva letela domov, spet lepo počasi po prazni avtocesti, s 5,5l/100km. Juke se je tudi izkazal.
Motivacijski vikend pa je tako uspel v vseh pogledih!
Le tega ne veva prav natančno - zakaj hudirja ne greva večkrat takole naokrog?!
Vpiši se