Golaki

by piskec 23. avgust 2017 14:32

S tole ekipo se vidimo približno enkrat letno. K Bojanu hodiva po drva, visoko na Menino, potem se pa vedno še kaj zmenimo. 

Za kakšne hribe. Tokrat smo se za sredi oktobra.

V igri so bili Golaki, Bojan je potreboval še zadnjih par žigov v SPP, midva pa tam tudi še nikoli nisva bila. Gremo torej!

En avto smo pustili na Predmeji, drugega pa pri Koči Edmunda Čibeja, za to kočo priznam, da nisem še nikoli slišal!

In nas je sedem..., čaki, hm... ne, šest, šest začelo!

Oznake nas skušajo zmesti, a jim ne uspe. Prav veliko o rdečem očesu znotraj rumene nikjer ne najdem. Po nekih informacijah je to oznaka za planinsko pot Gora.

Oznak je kar nekaj. Takih in drugačnih.

Lubadarja pa še več. To bo škode!

Na sredi poti najdemo tudi polha. Bivšega polha. Sredi poti! Kaj se dogaja?!

Malce je hladno, zato z veseljem sledimo sončku.

In se slikamo.

Potem pa res ni več daleč do Malega Golaka, ki je višji kot Veliki Golak. Ker pač višina nima veze z velikostjo. Ali tako nekako. 

Saj tega se nekako navadiš, a na vsaki drugi karti je še vedno napačno vrisano. Predvidevanje je mati vseh zaje*ov.

Razgledi so kar super, spodaj je megla. Vidi pa se do Triglava in Karavank. Samo ne na sliki...

Štampiljko smo dodali v SPP, samo še ene par kuceljčkov manjka.

Še ena skupinska, tokrat nas je šest!

Iztokova koča pod Golaki, ravno primerna za odžejanje!

Potem jo mahnemo še proti Čavnu, Modrasovcu in Koči Antona Bavčerja. Še ena koča, ki mi ni prav znana...

Je pa lažje do nje prit, ker tule vozi tudi Metro! 

V nekaterih drevesih se da tudi skrit!

Ali pa koga strašit! S svojo faco bi bil nadvse uporaben. Za strašit, seveda.

Evo, koča kar naenkrat že pred nami. In polno ljudi, vsi se borimo za klopce na sončku!

S poti nazaj proti Predmeji so potem prekrasni razgledi na Rob in Vipavsko dolino.

Bojan nam vse razkaže, pokaže, razloži.

Do Predmeje ni več daleč, še kakšen velb

pa smo tam!

Trije gremo z avtom, trije pa kar nimajo dovolj in se počez prebijejo do izhodišča!

Vsi veseli.

Pri koči še nekaj pojemo in popijemo ter se poslovimo. Najbrž do naslednjih drv.

Midva pa greva še enkrat pogledat na rob Roba.

Preučit tablice. Pogledat, kam kaj peljejo poti.

In v tistem zahajajočem dnevu se nama Rob kar dobro vtisne v srce - o, ja, tule pa bova morala še it!

In ja, sva šla, ampak to je pa že druga zgodba!

Golaki in Čaven pa so nama ostali v lepem spominu. Družba je bila super, dan prekrasen, poti sploh ne težke. Tako, nekako razposajeno, sva se počutila!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

4. TBSP

by piskec 3. avgust 2017 15:05

Ah, letos tudi TBSP

Ampak šele sredi oktobra! Sredi oktobra!!!

Prej nikakor nismo uspeli uskladiti urnikov. Najbolj zasedena familija, saj ne moreš verjet. Bolj stari, bolj zasedeni, vedno več dela.

Naš fotr bi bil vsekakor vesel.

A nam je vseeno uspelo. Se domenit, sicer par planov zamenjat, a na koncu se le spravit od doma. Tokrat ne v hribe, tam je bil že mraz pa tudi nismo vsi več mladi (ane? ane?). Bolje torej, da gremo proti morjuuuuuuu!

Enajsti oktober, jesen je lahko še presneto lepa!

Oglej je bil prva postaja. Vse smo pretaknili.

Pa še nikjer skoraj nikogar.

No, nismo pretaknili prav vsega, smo pa kar veliko. Še čez pristanišče smo šli.

Pa že naslednja postaja - Gradež! 

Malo smo raziskovali, iskali stranišča in se na koncu greli na obali in malicali. Nekaj je pihalo, pa ni bilo najbolj prijetno.

Naslednja postaja do končnega cilja - Palmanova!

Smo pa bili ta pravi stezosledci v iskanju (spet!) stranišča. Kako je Ajda tole (čisto pravi wc) naciljala, nam še danes ni jasno.

Lahko bi uporabili tudi kolesa, a jih raje nismo. Če že mamo avto...

A je to soja? A je? Dej ustavvvvvvvv! In sem moral ustavit. Da preverimo ali Furlani res gojijo sojo. Hja, pa jo res.

Pozno popoldan smo se čekirali v našem majhnem hotelu v Lignanu. Gremo gledat to presneto zlato mivko! Mi smo sicer tule že enkrat daleč nazaj bili...

Hotel Elvia za 73€ prek bookinga je bil kar ok za takle letni čas. Skrit nekje med ulicami, z malo terasico, a eden redkih cenejših, ki je bil še odprt. Sicer pa ga nismo prav veliko potrebovali, gremo mi to rajsko plažo raziskovat.

Namočit noge. Huh, oktobra ni več tako topla. Brrrr.

In ker Helene ni bilo zraven, sem se kar malo raznežil in poslal pozdrave nazaj domov.

Takole pa sta se raznežili sestri. Ena je delala, druga podirala. Kot to počnejo v vseh resnih familijah.

Plaže pa ni in ni hotelo biti konec. 

Dokler le nismo našli sledov civilizacije, ki so nas usmerili nazaj proti mestu.

Do enega izmed redkih še odprtih bifejev, kjer smo končno lahko pogreli prepihane kosti.

Potem se je dogajalo še polno stvari, o katerih pa se ne govori. Lahko le rečem, da še dobro, da smo bili v hotelu sami. Ne, spat pa res nismo šli kmalu, vsaj prej ne, dokler nismo obdelali vseh pesmi, ki jih znamo. In tega ni malo. Sploh ni malo!

Smo pa zato vstali precej zgodaj (no, relativno...) in ne, sploh nismo zgledali slabo! Juhej!

Nekatere stvari smo šli pogledat še enkrat, ponoči so zadeve namreč povsem drugačne kot podnevi!

Vse se nekam maje...

Pa še nismo imeli dovolj. Gremo še v hrib!

Do Devina in po Rilkejevi poti tokrat v drugo smer do opazovalnice.

Daleč smo prišli. Precej zmatrani.

Nato pa je le bilo treba it proti domu, obveznosti so že čakale.

Ob slovesu smo si svečano zagotovili: "naslednjič gremo prej, junija v hribe!"

Japajade.

Ker tole pišem naslednje leto avgusta, lahko povem, da smo vmes parkrat odpovedali in se nato domenili spet za oktobra. Vse tako kaže, da bo treba spet na morje!

Kakorkoli že, tudi oktobra nam je super in prav nič manj se nismo zabavali kot junija ali pa marca ali pa ob kakšnem drugem času. Še par dni me je od smeha bolela prepona, ledvice pa so tudi še nekaj časa delale na polno.

Prijatelj Rado bi rekel: kumi čakam na naslednjič!

Tags: ,

po svetu

Črni hribi

by piskec 2. avgust 2017 13:20

Črni hribi, a?

O tem, zakaj neki naj bi bili Črni hribi črni, ni kakšne pametne razlage oz. sam je nisem (še) našel. Nama se je vedno zdelo, da so črni zato, ker so res vedno črni, vedno, ko so voziva tam naokoli, so črni in nerazločljivi, le kulisa na obzorju neba.

Tako, da tudi napisa Tito pod Velikim vrhom sploh še nisva videla. Je sploh še?

Na Cerju smo bili predlani novembra in nama se je vse skupaj kar fino zdelo - tule bo treba še koga peljat. In je Helena kmalu po tistem izletu zadevo dala v plan izletov za PD Domžale. Seveda naj bi šli nekje v oktobru, novembru, treba je videt ruj! Ruj!

Ampak še prej bi bilo treba pot malo it pogledat, Helena ne vodi na pamet in dam ji povsem prav. Greva midva raje prej pogledat, da se potem ne lovimo, da ni kakšnih neznank.

A z ogledom sva kar odlašala. In odlašala. Pa prevroče, pa premrzlo, pa predaleč, pa preblizu, pa preveč piha, pa premalo piha, pa... saj vemo, kako to gre. Dokler nama ni začela voda teči v grlo, izlet s PD se je hitro bližal, midva pa nisva še imela pojma kako in kaj. In zato pograbiš tisto, kar imaš pri roki, to pomeni, prvi vikend, ki je na voljo. Vreme gor ali dol, piha ali ne, ruj ali pa tudi ne.

In sva šla 8.10. Vreme je bilo bolj bedno - v prekrasni jeseni 2016 -, a nama vsaj prav zgodaj ni bilo treba vstat, to je pa že voda na moj mlin.

Najprej sva preverila kje bomo pili kavo, nato pa kako bomo prišli v Šempetru z avtoceste. Seveda sva se - tako kot vedno - takoj znašla v Italiji in se priplazila nazaj skozi tisti majhni prehod v Mirnu, ki pa nikakor ni za avtobuse. No, sva pa točno vedela, kje ne smemo avtobusa peljat. Tudi to je nekaj.

Ker pa sva trmasta, sva še malo raziskovala, dokler nisva spoznala še druge resnice, da tudi skozi Vrtojbo ne bova peljala avtobusa. K sreči je ostala le še ena pot, obvoznica okoli Vrtojbe, ki je na najini karti seveda še ni. "Tole pa pustiva za povratek", sva si rekla, "dovolj je kroženja!".

Pri spomeniku v Cerju sva se pozanimala kdaj je odprt, nato pa krenila proti Trstelju. Deset hribov grebena Črnih hribov je treba obhodit! Pa še nazaj! Oujea.

Najprej sva našla flaško, bi jo vrgla stran, a se nama je zdelo, kot da jo je nekdo pravkar izgubil. Morda pa se vrne ponjo?

Seveda niso vsi hribčki prav izraziti, prvi bolj pomemben je bil Fajtji hrib. Tudi tu je bila Soška fronta in vse, kar je s tem povezano. V tistih časih je bil hrib zaradi obstreljevanja popolnoma gol. Vsa drevesa in rastlinje je novejšega datuma - kot je pač v navadi krajev, kjer so potekale fronte.

Se pa vidi, da smo na primorskem. 

Naslednji je bil Veliki vrh.

Pa manj ali več goščave. Sicer pot obdelana in dobro označena, a vseeno se robidovja čez leto nabere.

Renški vrh.

Vrtovka. Do sem sva si vse zapomnila, ponavljala enega za drugim in le upala, da si vse zapomniva.

Ostaline Soške fronte, kasarne, jame kot skladišča, vse je nekako "obdelano" s človeškimi rokami.

Lešenjak. Tega si nisva in nisva mogla zapomnit. Kakšen 'njak?!

Stolovec - le manjši kolega naslednjega Stola.

Vmes najdeva še pojišča. Čemu? Lovci?

Tole potem ni bil niti vrh - Stol ima nekako dva rogljička, je imel pa fajn kup kamenja. Ali dva. Enim se da.

Zato pa je bila nagrada večja na Stolu - gugalnica! Jaz se raje nisem gugal, bom pustil napravo še za koga!

Potem pa sva že pod Trsteljem, civilizacije je več.

Na Trstelju te usmerijo takole nazaj proti Cerju. 

Pihalo k sreči ni. Mraza tudi ni bilo, vseeno pa jakne nisem dal. Spredaj na sliki jest, v ozadju pa Triglav. Z malce domišljije seveda.

Spustila sva se še do koče, pogledat kaj imajo, se malo pomenit, kako je s skupino in podobno. Tule je vedno polno italijanov s kolesi, če je pa nedelja, potem jih je pa sploh!

Do koče sva potrebovala od parkirišča na Cerju dve uri in tričetrt. Kako nama bo šlo pa nazaj?

Ah, pa sem se na Stolu vseeno zaguncal...

Nazaj grede sva opažala povsem neke druge stvari kot prej. Naprimer nagrado za najgršo markacijo prejme:

Nekdo je imel idejo, kako to narediti lažje, kako barvanje prelisičit, a izvedel tako grdo, da je za zjokat.

Je tole že mnogo lepše, čeprav najbrž manj uporabno, saj je markacija nevidna, nekje pri tleh in večinoma leta zaraščena. Je pa skala markantna!

Žajbelj bomo tudi nabirali, o, ja!

Še enkrat skozi območja robidovja - tokrat ni šlo čisto enostavno, kar naprej so mi rutko kradli z glave!

Vreme je bilo še vedno bedno. Lahko pa rečeva, da se je videlo morje. No, ja.

Cerje in spomenik braniteljem slovenske zemlje.

Nazaj sva potrebovala slabe tri ure, sva več počivala kot tja grede. Pač ni deževalo in se nama ni nikamor mudilo. 

Na poti razgledov ni prav veliko, a je vseeno lepa, divja in samotna, razen seveda okoli Trstelja, ki je kar obiskan.

Nad titom sva šla, pa ga spet nisva videla. To bo treba še preverit. Dvojna črta tule pa je bližnjica z Velikega vrha. Tja grede je nisva uporabila, nazaj grede pa - ko sva že vedela kam pelje.

Pogledat sva šla še, če pride avtobus na Trstelj, nato pa namesto čez Kras zavila nazaj mimo Mirenskega gradu in po, tokrat celo pravilni, cesti do avtoceste v Vrtojbi. Ker pa sva bila lačna, sva zavila še v Šempeter na pizzo. Sva si jo že zaslužila, tko!

Čez slab mesec pa tole obdelamo v ruju še enkrat s PDD!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Steklenica šnopsa

by piskec 21. julij 2017 15:49

Itak sva z Lojzetom hotela le na Kokrško sedlo. Rajcu nest steklenico šnopsa.

No, saj sva bila tudi na Kokrškem, flašo sva odnesla, a ker Rajca ni bilo, da bi nama dal kaj delat, sva šla še malo naokrog.

Šnopsa nisva probala.

Vreme je bilo tisti dan, 28.9.2016 prav lepo, nekaj so se zgoraj meglice vlekle, a tako je v začetku jeseni večkrat. Zapeljeva pa se raje gor V Konec, kdo ve, kako se še dan obrne!

Kolikokrat sem šel že na Kokrško? Kar nekajkrat, ampak še vedno kako stvar prvič opazim. Ta staro zajlo naprimer. Ali pa sem jo že kdaj videl, pa si nisem zapomnil. Tudi to bi se znalo zgodit.

Konec septembra ni bilo prav nič hladno. Vroče nama je bilo, presneto vroče!

Na Kokrškem sva pustila flašo, nekaj spila, a ker sva imela še kar nekaj časa na razpolago, se nisva obrnila nazaj, ampak sva šla malo preverit še pot do Kalške gore.

Tja gor v meglice čez tale za nadelavo siten skok.

Za vogalom se rado sreča domačine, sploh v poznem poletju, ko je naokrog že manj ljudi. Če ne bi imel še palic, ki zvenijo že na daleč, bi bilo pa še bolje.

In se nama še vedno ni šlo dol, pa sva si rekla - ja, pa pejva gor. Pa bova šla čez Kalce dol. Zmenjeno!

Na grebenu se nama do Kalške gore potem ni dalo, greva kar dol na Kalce! Pregledat tisto staro zajlo tule spodaj. Pa kako je kaj označeno in ali je neoznačena pot mimo lovske koče do Žagane peči zdaj spet kaj označena ali ne.

Pot ni več popackana, se pa da lepo sledit možicem, v kotanji pa pot tako ali tako postane prav lepa, široka in sledljiva. Pa tudi, če ne bi bilo nič, bi se dalo lepo liniji sledit. No, če pa bi bila megla... ejej, potem pa ni več enostavno.

Kmalu sva v gozdu, pri lovski koči pa še hitreje.

Malo me je hotelo bit strah, a se nisem dal. Lojze je itak šibal naprej in nisem imel kaj razmišljat, če sem ga hotel ujet. Strmine so kar fejst, a so lovske poti vedno tako lepo speljane, da se ni za bat!

Nisva bila najhitrejša, kako pa bi bila, ko je treba kar naprej klepetat, ne? 1:45 do Cojzove, 0:40 do grebena, 1:25 s pavzo do Lovske koče, 0:40 do Žagane peči, pa še petnajst minut nazaj gor do avta. 

Lep jesenski krog, ne tako dolg kot predlani, 2015, a vseeno v tem času presneto lep, miren in tih.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Gremo čez Lošinj!

by piskec 19. julij 2017 15:29

Lanska, v letu 2016, jesen je bila presneto lepa. Kar nekaj izletov smo naredili in k sreči smo imeli lepo vreme tudi takrat, ko sva načrtovala pohod po Lošinju.

Držalo naju je že od prejšnjega poletja, ko smo bili v Osorju in seveda pretaknili kar nekaj tam naokrog.

Zakaj torej ne bi tja peljala tudi Planinskega društva Domžale? Septembra ne bo več tako vroče, pa morda še kak dan zapoznelega morja ujamemo. Taki vikendi so potem najbolj luštni.

In res. Pa je Helena organizirala, jaz pa pomagal, Tamauček pa še dodatno pomagal. Je tudi njega tisti greben prevzel in ga je hotel še malo bolj od blizu spoznat.

Pa smo šli. V petek 23.9. takoj po službi, nekje ob 14h. Samo šest nas je bilo, a za tak izlet je to kar ok.

Tokrat kakšne velike gneče ni bilo, na trajekt smo prišli skoraj točno ob 17h, nobenega čakanja! Brestova - Porozina 169 kun za nas tri.

In dopust - no, morski vikend - se je lahko začel! Juhu!

Tokrat nismo bili prvi, pa tudi če bi bili... tako malo avtov, da še izpod strehe niso prišli. Sploh ne tako, kot mesec prej na Pašmanu, ko smo kar naprej čakali in se gužvali na te trajekte...

Dva avta je bilo treba še razporedit, enega spravit do konca predvidene poti v Ćunskem, drugega pa spet nazaj v Osor. Zato smo začeli že v mraku.

Do planinskega doma seveda ni prav daleč, a tema se konec septembra naredi presneto kmalu. Človek ni navajen, da na morju ni svetlo dolgo v noč...  sploh mi ne, ko smo na morju večinoma konec junija, začetek julija, ko je dan najdaljši. 

Ampak vseeno, lučke pridejo prav in jaz z mojim reflektorjem sem bil skoraj povsem dovolj za vse.

Do planinskega doma Sv. Gaudent smo potrebovali slabi dve uri. Hitro nam je šlo. V temi zvečer ni bilo nobenih pajčevin.

Nam je bil pa oskrbnik planinskega doma največja atrakcija. Klicala sva ga seveda že velikokrat prej, saj sva hotela, da nas pričakuje. O, ja, nas je pričakoval, to vsekakor! Skuhal pa je pasulj, ki je bil... no, milo rečeno, neužiten. Pravzaprav sem ga jedel samo jaz, najbrž malo zato, ker mi je vseeno, malo pa zato, ker sem požrešen. Dolgo smo razpravljali, kaj hudiča je narobe s tem pasuljem, dokler le nismo zbrali poguma in vprašali.

Po nekaj cincanja in motoviljenja, se je le izkazalo, da je človek namesto soli dal v pasulj sladkor. In potem hotel zakriti okus, kar pa je samo še poslabšalo zadevo. Oujea.

Skratka, popoln kulinaričen večer!

Je pa imel vsaj Žujo in to je bilo meni povsem dovolj. No, seveda, ko pa sem tisti hecen pasulj jedel...

Dom je drugače lušten, notri veliko v lesu in spat je bilo prav super. Nekih 7 € po osebi.

Sončni vzhod pa je bil še boljši!

Oskrbnik je bil tudi pokonci, čeprav ne vem kako, zvečer je bil precej bogi... In nam je naredil za zajtrk jajčka.

Oujea ponovno!

Zdaj pa je v jajca dal še vso tisto pozabljeno sol od včeraj! O, pa smo imeli spet kulinarično presenečenje. K sreči nam vsaj pasulja ni računal, res ni bil za jest, čeprav so bila tudi jajca tam nekje na meji. No, na romantično večerjo tja ne greš... Baje je bila tam nekje tudi njegova žena, a mi je nismo videli, dobro se je morala skrivat.

Kar malce bizarno.

A nas ni nič motilo, kaj pa bi nas? Vreme je bilo prekrasno, jutro čudovito! Gremo mi naprej!

Mimo težko prehodne Slovenčice

direktno na vrh Televrine.

Tam pri oddajniku smo imeli manjši postanek, midva s Tamaučkom pa sva morala sprobat še zajle, ki gredo nekam navzdol, najbrž potem po spodnji poti, mimo jame.

Sv. Mikul, neke dve uri in pol do sem. 

Potem je pa nekdo kar naenkrat zakuril gor na nebu. Prej je bilo še ok, nekaj je pihalo, a potem se je vse umirilo, postajalo pa je hudičevo vroče. Pred nami pa še ves lep in dolg greben!

In škraplje. In škraplje.

In še malo škrapelj. Pravzaprav škrapelj kolikor češ.

Takole v senci ni bilo prav nič bolje, je vseeno puhtelo ko pri norcih. Se hitro zaveš, zakaj tule čez ne hodiš v poletni vročini. Nam se je še konec septembra tožilo po hladni vodi, mrzlem pivu.

Pa voda bi še bila... v umetnih jezerčkih.

Mrzlo pivo pa je v takem bolj težko dobit.

In greben se nam je začel počasi vlečt.

Pot gre sem in tja, vijuga kot bi bila pijana, nikakor ne moreš it naravnost, zato oddaljeni hribčki kar naprej ostajajo oddaljeni, mi pa nikamor ne pridemo.

Takole nekako to na karti izgleda.

Potem nas je čakal še spust, ki je bil po tistih škrapljah presneto nevaren. Naše utrujene noge pa so že malo trpele in sem in tja je koga že nevarno zaneslo.

Zato sva s Heleno ob smerokazu postala in dobro premislila. Za nami je bilo šest ur hoje, do konca je pisalo še dve in pol, mi pa že kar dobro zmatrani, vroče pa kot sredi poletja. Kaj torej naredit?

Gremo mi na pivo? Odločitev je bila soglasno enoglasna! Škraplje bodo počakale, se ni za bat, da nam kam pobegnejo! In smo zavili nazaj dol v Sv. Jakov, pol ure nam bo pa že šlo.

Malo smo postali na cesti, dvignili palec in še preden sem dobro zadihal, sem že dobil prevoz do Ćunskega, dva mlada slovenca sta me potem prijazno pripeljala direktno do avta. Pohodniki, te ti vedno ustavijo! Hvala!

Takole je bil po karti rdeč prvi dan in moder naslednji dan.

Tako smo se raje še na hitro vrgli v morje, ki je bilo še prav lepo toplo,

nato pa zavili še na pivo. O, kako je pasalo!

A kljub žeji jih več nismo smeli spit, trije smo se poslovili od ostalih treh in se zapeljali v kamp Čikat. V kamp, kamor me sredi sezone ne spraviš, konec septembra pa je bil prava milina. Sploh potem, ko smo zavili še v trgovino, kjer imajo tudi lepo hladnega. Žuja je res zakon, sploh, ko si žejen od škrapelj Osorščice. Liter za 16 kun.

Potem pa le še uživancija.

Naslednje jutro nismo bili tako zgodnji, a vseeno sta Helena in Tamauček pogumno oddelala kitico v morju. Meni se je bolj prilegla kava, jutro je bilo kar hladno.

Sva pa midva s Tamaučkom potem zavila v bazen, ki je bil k sreči še odprt, Helena pa malo na sprehod naokoli po obali.

Res je, ona je videla mnogo več.

Sva pa midva bolje ležala in se kopala v skoraj povsem praznem bazenu. 

Ni pa bilo kake vročine dopoldan, zato sem sam začel dobro smrkati, kar potem ni ponehalo cel presneti mesec! Cel mesec, jebela cesta!

Vmes je bilo še malo panike, saj je dal Tamauček polnit telefon na stranišče, odkoder pa je v pol ure izginil. Smo ga že objokovali, ko je Helena le šla vprašat na recepcijo. Smo imeli nekaj sreče, ga je snažilka odnesla, imajo taka pravila, vse kar takega vidijo, hop na recepcijo.

Iz kampa se nam ni nič mudilo. Še nekaj kopanja, pospravljanje, predvsem pa vse zelo počasi, zelo, zelo počasi.

Kamp je bil še na koncu sezone za nas tri za eno noč 34€, si sploh ne znam predstavljat, koliko je sredi sezone. Ah. No, ja, počasi postajajo kampi dražji od apartmajev. Za dober plac pri morju bi itak nekateri dali mnogo več.

Za pot nazaj smo hoteli izbrati ta bolj šparovno, most na Krk se namreč plačuje samo v eno smer - na Krk. Torej trajekt Merag - Valbiska, ob 17h, kjer pa je bila cena povsem enaka kot Brestova-Porozina - 169 kun.

Krčki most je že oblivala svetloba zahajajočega sonca

ampak avtocesta je blizu in do doma ni bilo prav daleč.

Takile vikendi so lahko preprosto čudoviti in še vedno nisva povsem prepričana in še vedno se sprašujeva eno te isto - je bolje enkrat dlje ali večkrat po malo? 

Najbrž je odgovor nekje vmes, kot vedno - najbolje bi torej bilo velikokrat in dlje. Ha!

Osorščica pa še kdaj pride na vrsto, enkrat mogoče tudi greben v celoti, zakaj pa ne?

 

Tags: , , , ,

hribi | po svetu

V meglo!

by piskec 18. junij 2017 20:34

V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?

Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.

Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?

Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!

Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.

Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!

Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.

Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž. 

Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!

Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Praga 2016 - II. del

by piskec 14. junij 2017 10:00

Direkt v mesto torej!

Najprej z metrojem, potem pa peš. Kar počez, povprek in sem in tja. Kot nama paše. Sploh v Pragi.

V Pragi so že kioski moderni. Brez kemije, a? Probala nisva. Čeprav bi rada, ampak te dobrote - bolje, da tudi mimo ne grem... 

Seveda sva zavila na grad, pač najbližji hrib.

Julijo v Veroni še razumem, ampak, a tegale res vsi prijemajo tamle? A res? A čisto res? A to da je zdravilno al kaj?

Zadnjič sva Zlato uličko spustila, tokrat pa se nisva dala. Ampak... opa! No, že to, da sem videl mašine, je bilo hecno... da pa so bile celo pokvarjene...

In vse zapuščeno. Potem sva zvedela, da nekaj štimajo in je vse to zaprto, kanalizacijo ali nekaj podobnega. Pravzaprav še sreča, tale Zlata ulička je itak turistična past. No, plačljiva je v kompletu z obiskom celotnega gradu in stvari v njem. Je pa res, da je malo turistov videlo tole tako zapuščeno in neobljudeno, kot tokrat midva! Večinoma se ne moreš premikat.

Je pa bil na stopnicah gradu nato en lep bel golob, za katerega nisva vedela ali ima predstavo, kot ostali umetniki na stopnicah, ali pa je res kaj narobe z njim. Bal se pa ni prav veliko. 

In ja, res je bilo vroče. Zato take face, jejej. 

Zvečer nama pa potem ni bilo ravno vse všeč in sva preveč motovilila naokrog. Dokler nisva naletela na Golema, kjer... 

 

eh, ni za govorit. Sem in tja se pa moraš malo nasankat, ne? Za Budvarja, ki je bil sicer super dober, sva dala po 50 Kč. In to za 0,3l. 0,3l! Kaj je to sploh kaka merica?! V neznosno vročem septembru? Pa še prijazno so nama prinesli zraven neke oreške, zlate oreške! Jebela cesta!

Odšla sva kar malce poparjena, vsaj do prvega dežnika. Za tole pa nisva uspela ugotovit, kaj naj bi bilo, morda le reklama za bližnjo trgovino.

Ampak to še ni bilo dovolj! Spet sva postala lačna in sva zavila... zavila v... zavila sva v... jebela cesta, U Fleka. Uau, kaka napaka, ampak enkrat moraš it, ne? Helena je morala to videt! Jaz sem tu že enkrat bil. Enkrat.

Prvo se nisva imela kam usest, tam, kjer je bila hrana, je bil en milijon ljudi in preden sva se uspela usest zunaj in priklicat natakarja, so kuhinjo že zaprli. O, jebela cesta, spet! Ko sva se končno pomirila, sva le dobila njihovo (resda dobro) pivo (spet ena čudna merica po 0,4l!) in tudi Becherovka se nama je nasmehnila, ko sva hotela žalost in lakoto utopit, oboje naenkrat. Ampak tudi tega nisva mogla, ker so potem še to zaprli in tudi pijače nisva mogla več dobit! Aaaaaaaahhhhh! Ja, jebela cesta, presnet nazaj!

In potem sva se komaj malo (spet) pomirila, pa sva dobila še račun. Aaaaaaaaa. 276 Kč! 

Tolažim se s tem, da pač U Fleka je treba enkrat it. Enkrat. To smo torej dali skoz in to je to. Hvala. Adijo.

Da bi se le končno pomirila in da naju ne bi našla še kaka nezgoda, sva potem zavila - kako predvidljivo - kar lepo v trgovino. Sirček, oreški, vino in Kozel po 15 Kč... ja, tokrat pa je uspelo - sva se pomirila.

Naslednji dan pohoda po Pragi na žalost ni bilo več, le po trgovskih centrih sem se potikal, a prav nič pametnega našel. Vse je isto kot tu. Iste znamke, iste finte, iste obleke, isto. Razen Marks & Spencerja, odkar ga pri nas ni več, ga Helena kar pogreša.

Enkrat opoldan sva se nato poslovila, slikala še hotel, čeprav se ga ni dalo, zbezala avto iz garaže in se odpeljala! Ampak ne s tole hecnobo na sliki, sva raje nazaj golfa sprosila.

A tokrat sva se le ustavila v Brnu. Končno, tolikokrat greš mimo, pa se nikoli ne ustaviš!

Kje pa sploh sva? Ah, center Brna bo tole!

To je pa že popotovalna pijača, ko sem na čem drugem, kot na pivu. Pa tudi to pride prav, čeprav še zdaj ne vem, zakaj si nisem privoščil Kofole?!

Je pa Brno super lepo zrihtano, vse je nekaj obnovljeno, še na tržnico sva naletela.

Sva iskala katedralo na vrhu hriba, vmes pa našla še kaj zanimivega!

Večina, vsaj v centru, je zelo lepo obnovljena. Nadvse lepo in urejeno. Sva že v Avstriji?

Katedrala je velika, mogočna, a tako stisnjena med ostale stavbe, da je niti s pogledom ne moreš zaobjet, kaj šele s fotoaparatom! Nikjer nobenega prostora in še tik ob katedrali so parkirna mesta. Pravzaprav kar malce škoda.

Mimogrede sva bila nato v Mikolovu. Ampak se nama spet ni prav veliko dalo. Malce bližje pa sva le šla pogledat, se malo sprehodit, a le malo. Bilo je neznosno vroče in niti na kavo se nama ni dalo. Celo na hrib ne! Neverjetno!

Sva se pa potem - ta prava orientacista - na prvem ovinku povsem izgubila in šla naprej - spet orientacista - kar za nosom.

"Dokler se ne izgubiva povsem, ne zvlečeva karte ven!", sva bila družna!

Kar se niti ni izkazalo tako za slabo, saj sva se res peljala po zanimivih koncih, po mestih bivše železne zavese. Nekje vmes sva celo našla muzej neke železnine (vsaj tako sem jaz pametno prevedel), na koncu čudne poti, obdane z bivšimi stražnimi stolpi, s kar nekaj brisanega prostora in ograjo, pa nama je le kapnilo, da to ni bil muzej železnine, temveč prej muzej Železne zavese. A takrat je bil že daleč za nama. Brihta.

Še nekaj umlajtungov in popravljanja cest in res bi morala karto vlečt na plano, ko sva v zadnjem trenutku le prišla na pravo cesto!

Potem pa do Krtine ni bilo več posebnosti. Še na Dunaju ni bilo nič posebnega gneče. Avtocesta te hitro - a dolgočasno - pripelje domov. Malo bolj "razveseli" te le cena kave na kakšni črpalki, 3,30€ je res oderuško. Tudi z nafto ne prideva čisto skozi, Golf porabi celo malo več kot lani Passat, pa še manjši tank ima, zato morava tankat za 20€.

Tako torej. Le par dni, a vseeno sva bila nadvse zadovoljna. Praga je lepa, blizu, prtljažnik za nazaj pa je tudi vedno lahko poln. Le česa, kaj? Ha!

Zdaj pa čakam... bo avgusta spet kaj rekla?

Tags: ,

po svetu

Praga 2016 - I. del

by piskec 13. junij 2017 16:00

Najprej v opozorilo, disclaimer: prispevek ni namenjen otrokom. V njem je polno alkohola in čudnih skulptur. Lahko povzroča motnje v razvoju! Previdno torej!

O, ja, sem kar vedel! Da bo prišla enkrat konec avgusta in rekla: "A greš z mano?"!

In kakor sem obljubil lani na koncu poti, sem takoj dahnil: "A kr prec al takoj?". Ker obljubo pač držim. In v Prago grem lahko tudi stošestinsedemdesetkrat ne da bi trenil. 

In sva šla. Tudi tokrat z avtom. Tokrat ni bil passat, kot lani, ampak golf. Tudi ok, šparovno, hitro in povsem zadovoljivo. Vendar pa, tako kot pač nemški avtomobili, nič posebnega, vznemirljivega. Sicer sva šla le za par dni, a tudi en dan v Pragi je boljši, ko noben dan v Pragi.

Gor sva šla spet malce drugje, zakaj bi vedno enake poti ubirala? Tokrat čez Brno, čez Dunaj je šlo spet malo po svoje, niso pa naju spet čez letališče zapeljali, že obvladava! Potem pride Poysdorf in nato že na Češki strani Mikulov, kjer sva ob cerkvici na hribu in ob gradu kar malo strmela in se spraševala, zakaj pa se tule ne ustaviva?

No, mogoče nazaj grede, zdajle letiva na pivo, do Prage je še dolga, dve, tri ure sigurno.

Nastanila sva se v Panorama hotelu, je bil blizu Heleninega dogodka.

Čist solidno, z dobrim razgledom, nadstropij je bilo kar nekaj!

Ja, razgled je kar bil, je bilo pa prevroče, da bi se kaj pametnega videlo. Pa tudi približno se mi ne sanja, kaj sploh naj bi se tukaj videlo. Hm?

Boljši je bil razgled na drugo stran. Ja, seveda. Vse v delu, krize je že davno konec!

Sva pa dobila za 14 dodatnih evrov še bazen čisto na vrhu in prekrasen razgled ob sončnem vzhodu. Če si dovolj zgoden, si več ali manj v bazenu sam. V jacuzziju pa sploh. Juhuhuu!

Ampak v bazen sva hodila zjutraj, ne greš v bazen popoldan.

Ko sva se namestila v hotel, je bila seveda prva stvar - kje najdeva kaj dobrega?!

In? K sreči v Pragi do česa dobrega ni treba prav dolgo hodit niti prav hudo iskat. Tokrat se je pred nama naštimal celo Staropramen po 36 Kč. Potrefena Husa je zakon.

Saj bi kar ostala, a vseeno naju je vleklo naprej. Greva pogledat v mesto, kako se kaj imajo. Je letos kaj drugače?

Čez par minut metroja sva že bila na Vaclavskih namestih, tam pa sem se spomnil, da je tule treba nekaj pogledat. Seveda sva Konja in Sv. Vaclava našla iz prve. Mojster Černy.

Potem je pa bil že čas za kakšno pivce. Bilo je namreč strašansko vroče in kaj drugega nama tako preostane? En Pilsner Urquell ravno prav sede.

Še nekaj sprehoda po starem mestu, mali strani, do pod gradu in povsod tam naokrog, dokler nisva postala tako žejna, da se je bilo treba spet malo usest. Usedla pa sva se nekam, kjer so vsi jedli in tako... jah, pa še zajčka so imeli in Helena ni zmogla več. Še dobro, da so imeli zajčka, drugače bi spet končala kje na krompirju in sladki solati. Kot običajno.

Je bil pa natakar prefrigan in je znal dobro izkoristit gnečo in vročino in dobro hrano in... evo, pa nisva dneva končala samo s Kozlom, ampak tudi z Becherovko.

Naslednji dan je bil zajtrk potem kar obilen. Se je bilo treba okrepčat za cel dan vnaprej. Eni za predavanja, drugi za potep po mestu! O, hotelski zajtrki... Ampak midva nisva bila tista ta huda, opazovala sva še par ljudi, ki so jedli cel čas, kar sva bila midva tam, in še ko sva midva šla, so zgledali kot: "no, kaj bomo pa danes kaj jedli?". Uff.

Helena je nato šla, sam pa nisem nič kaj dosti lenaril, vedel sem, da bo vroče in da je najbolje, da se odpravim čimprej! Dopoldan bo še nekako šlo.

Napotil sem se kar od hotela in po dolgi, dolgi cesti končno le prišel do Vyšehrada. Hm, tule pa res še nikoli nisem bil, neverjetno.

Pa je bilo presneto lepo.

In še marsikaj se je našlo. Torej, če imaš indigo otroka, zdaj ni več problem, kam ga vpisat. Praga, Vyšehrad.

Mi je pa do gradu še lep del poti kazalo, a sam se ne sekiram. Saj bo kako pivo vmes padlo, ne?

Počasi je šlo ob reki, kar naprej kaka zanimivost.

Naprimer. Še race uživajo.

Potem se pa že bližam svojemu naslednjemu cilju. Počasi.

Babies v Kampa parku. Super, sem bil ves navdušen, mogoče jih pa res vse najdem, kaj? Mojster Černy.

Ker sem bil v bližini, sem šel seveda pogledat še Lenonov zid. Spet prepleskan in na novo prebarvan? Kdo bi vedel, delno je sigurno na novo.

Pa še nivo vode hitro pogledat, če je bilo res tako visoko? O, ja, je bilo!

Potem sem pa malo lutal po mali strani, a mojstra Černyja vseeno našel: Piss, dva lulata po Češki in pri tem fino migata z boki. Hm, takole norca se delat... pri nas že zdavnaj tegale ne bi bilo, Čehi pa le premorejo nekaj samokritike. Enkratno!

Je pa postalo kar naenkrat tako vroče, da ni bilo več za zdržat. In sem moral... še predel turisti navalijo na kosila. En je padel skozi, drugi je bil pa za žejo. No, tako nekako.

Najbolj ozka uličica je tam čisto blizu, se je pa ne da slikat, ne da bi slikal še par turistov zraven. Ni šans. 

Še malo sem zaokrožil mimo U Vejvodu in U Medvidku, da bi le našel Freuda. Prejšnji dan sva se tule potikala, a se nisem spomnil, da moram dvignit pogled.

O, lej ga, Hanging man, Sigmund Freud na potepu. Mojster Černy spet na delu.

Malce se mi je že mudilo nazaj v hotel, malo sieste, potem pa že Helena konča, bo treba spet v mesto. Samo še enega Černyja najdem! Samo še Kafko!

Evo ga! Dobro se premika in dela različne face.

Takole nekako sem ta dan, no, dopoldan, hodil. Kar nekaj je bilo, kar nekaj.

Sledila je mala siesta, nato pa je prišla Helena in treba je bilo spet ven! Direkt v mesto!

Nadaljevanje - II. del!

 

Tags: , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS