A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje! 

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

 

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit. 

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu! 

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje. 

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol. 

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

O, Mokrica naša, kjer stoji... ah, ne, ne, ne. Da ne bi slučajno naklepal kakih rim.

Mokrica je koča na Veliki planini in naša stalno obiskovana točka. S prijatelji se vedno rada vračava tja, vsako leto približno dvakrat. Tudi 2016 ni bilo izjema. Enkrat, pozimi, smo že bili, jeseni je pa seveda povsem druga reč!

4.11. je bil nadvse lep petek! Prekrasen, prelep, pre-pre-pre. Lahko bi dodal še mnogo poveličevalnikov, pa bi bilo še premalo. K sreči so me tokrat spustili iz avta na poti proti gondoli že spodaj, pri Calcitu, je bilo dovolj časa.

In ko bi le videli, s kakšnim veseljem sem se zapodil v te jesenske barve... Kako pa se tudi ne bi, kaj?

Razgledi s Pasje peči nikoli ne razočarajo, sploh ne, ko ni niti oblačka! Še jaz, ki sem ta razgled pa res že velikokrat videl, spustim kakšen ah in oh. Povsem nenadzorovano.

Vse smo spet lepo naštudirali. Ravno sem prišel v Domžalski dom, evo vseh ostalih tamle na poti! 

Za začetek smo hoteli izkoristiti petek, ko smo že šli od doma prej kot ponavadi. Za vikend je bilo namreč napovedano slabo vreme, petek pa je bil prekrasen. Tako, da smo kar hodili malo naokrog in uživali.

Kakšne velike vročine sicer ni bilo, bilo pa je zaradi tega še posebej lepo!

Kakšno je treba tudi po moško rečt, se pogovorit!

Potem pa naprej po Planini, malo gor in dol. Drevesa so bila prav super, točno se je videlo, kje jih je obsijalo sonce.

Mi pa smo kar tekali za sončkom,

ki ga je bilo k sreči proti večeru še kar nekaj!

Tokrat smo šli gledat še okno in se spomnili na nesrečno mlado smučarko, kar je bilo povsem v nasprotju z lepotami...

Dan je potem hitro odšel, ko pa je prišla naslednji dan sobota, pa ni bilo več tako lepo.

Ha: 

Kaj drugega, kot malce sem in tja tudi nismo mogli. Ena sama zdrizasta megla.

Večino dneva je bilo treba preživet v koči. Ali pa v koči malce nižje - Zelenem robu.

Ker takole pa res ni kakšnega velikega užitka v potepanju:

Le Helena in Tamauček nista hotela obupat in sta šla še poiskat vrh Gradišča. Da ga ni v megli slučajno kdo podrl, nikoli ne veš!

Naslednji dan... no, naslednji dan je bil pa še hujši. Veter je bril, megla je bila ista, le še bolj pršilo je iz nje. Bljaki. Zato smo se kar hitro pobrali... kdo ve, lahko se zgodi, da še gondola ne bo vozila.

Pa k sreči je, veter je sicer bil, a ne tiste smeri, ki škodi vožnji gondole. V dolini pa je bilo malce bolj znosno.

Jaz pa sem seveda moral kar lepo peš navzdol.

In se je ponovila zgodba od prejšnjič, ko je ravno pri prehodu k Domžalskem domu spet tako grozovito pihalo, da je tokrat celo mene kar lepo položilo po tleh! Si kar nisem mislil, da je kaj takega na Planini mogoče... Pa sem lepo moral podstaviti koleno in roke, da me ni povaljalo celega po tleh...

K sreči za robom ni pihalo več in do dol sem imel le popotnico rosenja, a to ni bilo pol tako hudo.

Težko se je naveličat te Planine, vedno, vsak dan, je nekaj drugega. In če že po takem lepem petku misliš, da boš lepo skoz prišel, te v nedeljo veter nese po tleh... Jep, vremenska napoved je življenjskega pomena!

Pri gondoli so ostali še nekaj spili (takrat hiša še ni pogorela!), se poslovili, potem sem bil pa tudi že jaz v dolini!

In vse je bilo ok, le da svojih ključev nisem našel. Ah, najbrž so v jakni, v nahrbtniku! 

O, ja, v jakni, ja! 

Od prejšnje Mokrice, spomladanske, je torej minilo... koliko?... le štiri mesece.

Evo, pa smo šli spet gor na Veliko planino. V začetku oktobra 2015.

Na Mokrici pač ni nikoli dolgčas in vedno je lepo, vedno tudi najdemo kaj novega. Je en tak vikend pobeg od tega sveta. Več ali manj imamo samo tisto, kar si prinesemo s seboj. In to je to. Čeprav se seveda zavedam, da ni tako hudo. Koča je dobro založena, domov je pa v okolici več kot dovolj. Bolj je nekako pomemben občutek oddaljenosti od doline ali pa obratno - bližine neba.

Petek je bil vremensko ok, začeli smo pri kamnolomu pozno popoldan, ravno toliko, da bomo do noči nekje na planini.

Po kateri poti pa danes it gor? Hm, hm, po vseh možnih smo že skoraj šli. Kaj pa, če bi vzeli kar eno na povprek? Naprimer tisto, ki sva jo midva s Tamaučkom našla lani za novegaleta dan?

Nihče ni ugovarjal in tako smo se zapodili direkt v gozd in direkt naravnost po brezpotju navzgor. 

Malo smo sopihali, malo počivali, prišli pa kar hitro. Strme poti so naporne, si pa hitro gor.

Naprimer na toplem čaju v Domžalcu. Ko smo odhajali, smo že potrebovali luči.

K sreči smo do Mokrice ubrali ta visoko pot, kar je pomenilo, da smo nad Velikim stanom kar naenkrat pokukali iz megle direktno v svetlobo tisočev zvezd!

Prepletanje megle, jasne noči in zvezdnatega neba nas je tako prevzelo, da več kot vzdihovanja sploh nismo slišali. Še otroka sta bila povsem zaprepadena. Vsi smo bili pa od daleč najbrž precej čudno za videt... A tako je to v hribih, sem in tja naletiš na čudež.

Do Mokrice smo potem potrebovali še kar precej časa... Nikomur se ni več mudilo, nikogar ni več zeblo.

Lepote neba nam je potem poskusila vzeti mrzlota koče, a se nismo dali. Še dolgo vzneseni smo zakurili in se na hitro ogreli.

Naslednji dan od vremena prejšnjega dne ni bilo nič več. Zjutraj je celo deževalo, s Heleno sva šla na vrh po nahrbtnike, ki so jih na sedežnico naložili ostali obiskovalci naše koče, ki so prišli peš od zgornje postaje nihalke.

V tistih par minutah naju je dodobra prepihalo in namočilo. Bljaki.

K sreči dež ni vztrajal in se je razjasnilo. Še dobro!

Seveda smo spet zadeli dogodek na planini - ponovno predajo ključev pastirjev bajtarjem. Kar pomeni, da je bil odprt tudi muzej, kar smo tokrat s pridom izkoristili!

Na golaž smo sicer zamudili, svoj prispevek za pijačo smo pa vseeno dodali!

Vreme se je pravzaprav iz uro v uro izboljševalo, pihalo ni več veliko, zato smo lahko izbrali Poljanski rob.

In seveda še celo pot naokoli, od želve, aviona, prek vrat prijateljstva, do Jarškega in borovničevega štrudla na Domžalcu.

Malo pred Domžalcem poberemo še Flori in Manco, sta sami prišli malo na vikend v planinah. Super!

Nato pa smo šli le pogledat še čisto nove, novcate stopnice v Vetrnico! Nove, novcate tudi v malo Vetrnico! 

Nedelja pa na žalost ni bila prav nič več prijazna. V sami megli smo zjutraj

skočili le še na Gradišče, se na hitro kaotično slikali

in se potem spet skrili v naročje tople koče. Ko pa je začelo še padati, pa ni bilo več dileme: pospravimo in gremo!

Nedelje, kot zadnji dnevi vikenda, so velikokrat žalostne, še posebej res pa so žalostne, ko začne še v hribih padat dež. Ni druge, kot da škljocneš še eno skupinsko

se pozdraviš, si zaželiš "Srečno!" in se spokaš proti domu. Eni proti gondoli, drugi proti avtomobilu pri kamnolomu.

A le do naslednjič, kajne?!

Po Jesenski in Zimski Mokrici seveda paše še pomladanska!

Sredi aprila, v najlepšem času za cvetoče preproge pomladanskega žafrana! Mi pa začeli takole:

Presnet dež! Presnet dež! Presnet dež!

Do Domžalca je kar nekako šlo, a me tudi šnopček tam gor ni ogrel. Otroc se niti niso toliko sekiral

jaz pa sem bil ta prav siten star dedec.

Še posebej potem, ko je Heleni odpihnilo marelo in smo jo moral čakat, da se je potopila v meglo, mi pa nismo vedel ne kje je, ne kaj počne in ali bo sploh prišla kdaj nazaj. Bela cesta!

Pa je prišla nazaj, vsa zadovoljna seveda, ker je marelo našla. No, jaz sem bil pa še bolj siten.

Tale dež me je dobro zdelal.

Do Mokrice smo prišli v res lepih razmerah! Še dobro, da smo jo našli.

Petek se je potem bolj ali manj zaključil, kakšnega navdušenja ni bilo, saj je zunaj padalo in nismo nič vedeli kaj bo naslednji dan. Le Tamauček je užival v soju mesečine tablice.

Zbudili smo se v tipično pomladansko jutro. 

Sneeeeeeg!

Dejan in Helena sta jo odbrzela do gondole, pobirat še Darjo, pa gondole sploh ni bilo... Kdo ve, sploh vozi?

A, pa je le prišla! Kakšnega navala na Planino niti ni bilo...

Je bil pa pri gondoli seveda dež

ko pa so prišli do vrha, do Mokrice, je bilo pa že vse lepo sneženo! Prav lepo se uresničuje rek, da kamor pridemo, prinesemo sneg! Super, anede!

Soboto smo preživeli bolj zapečkarsko, a do vrha Gradišča smo pa le šli!

Pri drsanju z vrha pa do Zelenega roba smo malo nad nami zaslišali nek mali avion, celo nekaj je pokašljeval in vse je prav tako zgledalo, da bo kar naenkrat prebil meglo in se zaril med nas! Prav strašno je bilo, povsod okrog nas megla, visoki hribi, tik nad nami pa avion. Ni prav dober recept za srečen konec, ne? Pa so nam na Zelenem robu povedali, da se sem in tja razjasni in ven pokuka modro nebo. Da smo le za las v oblaku, ki se je nataknil na vrh planine.

Presneto!

Tako smo potem preizkušali vodniške in reševalne sposobnosti našega štirinožca

malo požurali in se naslednji dan le prebudili v prekrasno jutro! Juheeeeej!

A snega je bilo kar nekaj, nismo niti vedeli koliko in do katere višine je padel.

Namen pa smo imeli it na Konja! Hm...

Do Planine Dol je še šlo, malo smo se dričali, a je šlo.

Cvetoči žafrani so bili, a večina je bila skritih, nekako takole:

tako,  da nam ni preostalo drugega, kot da jo pogumno mahamo proti Konju. Gremo!

Sem in tja je malce strmo, a nevarno ni nikjer.

Tako smo prišli do planine Rzenik, naprej pa se nam nekako ni šlo. Tule zgoraj je tudi debelina snežne oddeje kar hitro rasla, megle pa gostila. Kakih lepot res ni bilo in vztrajat skozi rušje do Konja ne bi imelo kakega večjega smisla.

Zato smo jo raje mahnili nazaj proti planini Dol, še dolga pot nas čaka do Mokrice! 

Eni so seveda za štose.

Snega je nižje kar dosti manj, ga pa tudi pobira, vsaj zdi se nam tako!

Naravo lahko občudujemo na vsakem koraku!

Namen je bil odpujsati po cesti povsem nakrog, do Domžalca, sicer lahko malce dolgočasno, a tudi širni gozdovi so lahko lepi.

A se je vse skupaj kar malce zakompliciralo. Cesta na severno/vzhodno stran je bila namreč še kar dobro zasnežena, sem in tja so bili zameti. Tam se je seveda udiralo. In tako smo hodili in hodili in hodili in hodili in hodili.

In še malo hodili. In še malo. Pa potem veliko. Pa še malo. No... tako nekako, v tem stilu. Vrh glave smo imeli že gozdov, ceste in vsega.

Kljub neskončnim poljem žafrančkov.

Počitki vedno gostejši, pa še na koncu je postalo celo vroče!

K sreči je bil Jarški blizu in po mali pavzi smo bili takoj hitrejši in bolj veseli! Pa še sneg je pobiralo kot za stavo!

Potem še jest v Domžalca in še malo matrarije do Mokrice. Presneto dolg pohod je bil tole! Čisto možno, da sva malce pretiravala. Je bilo pa lepo, pa še celo Planino smo dali čez!

A ob vrnitvi je bilo treba kar lepo pospravit, poskusit zadet Tamaučka, kar nam ni uspelo...

naredit eno skupinsko

in se vrnit - eni do gondole in dol, drugi pa do Jelševega konfina, do začetka svinjske.

V poznopopoldanskih urah smo našli še malo poslavljajočega se sončka

in ta bele crocuse vernuse. Bi si lahko želeli še več?

Pomladanska Mokrica je bila res povsem pomladanska. Dež, sneg, sonce, mraz, vročina, vse smo imeli naenkrat.

In ponovno en prekrasen vikend!

 

Mokrica?

Zimska Mokrica!

Podobno kot zadnjič, le ta tokrat s sankami, gumami, bobi, takimi in drugačnimi plastikami in podmetači.

Se gremo sankat!

Kako smo vsi gor težko prišli, sem že zadnjič napisal. A ko si enkrat gor, ni več težav. Veselje ob snegu je vedno veliko, sploh otroško, kljub takšnemu vremenu:

Po vsem zapadlem snegu, ki ga je bilo kar nekaj,

se je bilo seveda težko sankat. Vse se je udiralo tja do konca, mimogrede si lahko nabasal še na kakšno skalo. Spodaj bi morala bit kakšna prejšnja plast snega, pa je letos na žalost ni in ni hotelo bit.

Smo bili pa vseeno veseli, tam nekje med stanom smo potem le našli kolikor toliko steptano od včerajšnjih ratrakov, da se je dalo vsaj malo spustit!

Drugi pa so raje gazili, ker so imeli od včeraj še premalo.

Drugače pa... saj vemo, kako to gre, ne?

Nekaj hrane

zabelimo z nekaj pijače,

dodamo vrsto ali dve igric,

zraven primaknemo še vsaj en lep dan

in vse je natanko tako kot tudi mora bit!

Še posebej, če spet vstaneš pravi čas! Juhuhuuuu! Tokrat ne jaz, Tamauček je bil dost priden!

Prekrasno!

Prav vseeno nam je bilo ali nas zasneži in moramo ostat gor še kak dan, dva, teden. Prav vseeno!

A s snegom je pač tako, da takrat, ko ga nočeš, je, ko pa si ga želiš, ga pa ni. Hm, ali ni tako tudi s čim drugim, kaj? Jah...

Skratka, vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo morali z zasnežene pravljice v dolino. Eni spet z gondolo in vso robo

drugi pa spet peš, a tokrat po prekrasno zgaženi potki! Tole pa ni bil nikakršen napor, le ena velika uživancija! Žabice gor, pa leti dol čist noro!

O, ja, seveda gremo še. A kdo ugane, kdaj?

Ja, spomladi, ne?! Rabim še pomladansko in pa jesensko Mokrico, pa bo tole celoletna zadevščna.

Kar je za nekoga le nekaj mimogrede, je lahko za drugega nekaj čisto nasprotnega. Težkega, napornega in objektivno nevarnega.

Vremenska napoved za vikend 31.1. je bila hudo snežena. Hudo sneženje se je obetalo, za gorski svet so napovedovali celo 50 cm snega in več! Opala!

Ker smo bili ravno ta vikend namenjeni na Veliko planino, tokrat v zimsko oblečeno Mokrico, nismo ravno dobro vedeli ali naj se veselimo ali naj nas bo strah. Bo na Planini vsaj sneg in se bomo končno lahko malo posankali ali pa nas bo zamedlo in nas ne bo dol še kak teden?

Kako naj sploh pridemo gor v petek popoldan? 

Seveda sem imel jaz že nekaj časa prej dobro idejo. Kot nadzornik kapacitet si lahko vzamem kak petek frej in jo - naprimer! - lahko mahnem na Veliko planino kar peš! Kot smo že enkrat šli, malce preverit pot, spomine obudit in tako naprej. Pot je bila fantastična, prav z veseljem bi jo še enkrat obudil in prehodil!

Vse sem imel že napeljano, opremo, časovnico, karte, vse... Pa je vreme grozilo in še bolj grozilo in že v sredo je bilo videti, da bo moj pohod malce skrajšan. V sveže zapadlem snegu ne bi rinil na tako dolgo pot, je vseeno zame trenutno prenaporna in predolga. V lepem bi že nekako šlo, v snegu pa... kolikokrat v življenju pa sem sploh gazil, kaj?

Zato je bilo treba plan prilagodit. Grem iz Stahovice, od Calcita, malo prej kot ostali, ki bodo nadaljevali proti gondoli. Tudi oni bodo morali priti z vso opremo od zgornje postaje gondole do Mokrice. Se mi je že takrat dozdevalo, da če bo veliko snega, to sploh ne bo mali zalogaj. Kar precej opreme in prtljage se je namreč nabralo in čeprav jih bo pet, bo težka!

Dobro sem se opremil za zimske razmere (k sreči!) in okoli dveh popoldan krenil na pot. Več kot tri ure pa nimam kaj počet, ajde štiri, če bo težka in veliko snega! 

In res, do Primoža sploh snega ni bilo, nekje na sredini sem se že slačil, bentil zakaj neki imam gojzarje in gamaše in vso to presneto zimsko navlako.

"Sej ni nikjer nbenga snega, sam plundra!", sem se potihoma pritoževal.

A je takoj nad Primožem le postalo bolj belo. Na hitro kar mnogo bolj belo. A k sreči je bila pred menoj gaz. Sicer stara, dopoldanska in že zasuta, a vsaj nekdo je šel tule pred menoj! Nisem bil čisto sam.

Malce je še snežilo, a se je lepo umirjalo, vsaj to! Je pa bilo snega z vsakim metrom več in več. In v tisti gazi sem videl le ene korake gor in ene (iste) korake dol. Hm, sumljivo.

In tam, kar naenkrat, za nekim ovinkom, pravzaprav še kar daleč spodaj, so se stopinje nehale. Gaz je obstala. Nekdo je prišel le do sem in obrnil. Obrnil! Zato enake stopinje gor in dol. Ha, lepa reč! In kaj zdaj?!

Počasi me je začelo stiskat. Gaženja je bilo vedno več, o razmerah višje pa nisem imel pojma. Bo res pol metra? Ga bo še več ali manj? Kaj pa veter? Kako bo kaj z zameti? Koliko ga je nasnežilo, madonca?!

Seveda se ti z vsakim metrom zdi, da si globlje in globlje v snegu. Ja, res, ni ga bilo malo.

Mickine bajte sem bil po eni strani vesel - oh, vsaj do sem sem prišel, juhu! Po drugi strani pa -  ja, še z zameti se bo treba tukajle ukvarjat, ojej.

Jaz pa sam samcat sredi beline, sredi elementov s svojo stotko v vsakem koraku pridem do tal. O, je bilo luštno, seveda, prvi, ki koraka v ta sneg, prvi ki reže to gaz v nedolžno belino! Po drugi strani pa so se mi tresle hlače. Bo snega še več? Kaj pa, če se preveč zmatram, toliko kondicije v teh časih sploh nimam, gazit sploh ne znam, nisem navajen, kar naenkrat se oglašajo neke čisto nove mišice, kaj mi je storiti?

Pa sem trma trmasta rinil še naprej, se vsake toliko časa ustavil in poslušal, če morda le kdo ne hodi za menoj, da bi mi pomagal gazit, pa ni bilo nikjer nikogar, popolna snežna tišina, še lastnih korakov nisem slišal.

A tamle na vrhu, nad Pasjimi, sem se že ustavljal na par minut in dihal. Presneto, kot da bi bil nekje na Himalaji. Premalo kondicije, mnogo premalo... pa še kar dober kos poti pred menoj!

Tam pri Kisovcu sem si potem rekel, da ne grem direktno po Sapni stezi, grem raje okoli po poti, morda pa je kdo s Kisovca le šel na Planino in bo kaj zgaženo? Malo? Čisto majčkeno zgaženo?

Ja, seveda je bilo! Nič. Samo ovinek sem naredil. Eh.

Gozdna meja je bila, podobno kot prej Mickina bajta, spet dvorezna zadeva. Po eni strani vesel, da sem sploh prišel do sem, po drugi strani pa se je tu veter šele začel. In zameti.

O, zameti.

V tistem pihanju sem stiskal oči na tanko, kot se je dalo, gledal za smer in iskal bilke trav, ki so mi nekako govorile, koliko je sneg globok. Hudič je, ker ne povedo vedno prav. 

In tako sem se parkrat fino kobalil iz zameta ven. Pa niti ne veš ali je bolje, da padeš čisto noter ali pa takoj zadaneš na trdna tla in moraš kar naenkrat iz počepa vstat. In medtem, ko vstajaš, se ti udre... Ah. Ne! Čisto dobro vem, zakaj ne maram snega! Ni to zame, ni pa ni. Kli*c ga gleda.

Na Mali planini že stoično prenašam veter in udiranje ter se stotič zahvalim označevalnim palicam v snegu, ki kažejo pot do Jarškega. Spet delam ovinek, a se mi dozdeva, da pa od Jarškega do Domžalca je pa sigurno kdo šel in bo - seveda, da bo! - zgaženo! Kajneda, da bo?!

Ja, seveda je bilo. Brezveze sem se ubijal čez tisto vrtačo in spet delal ovinek, to je bilo pa tudi vse. Niti ene preklemane stopinje.

Potem pa le stopim na cesto, Domžalec pred menoj, ko za mano nekdo zažvižga. Trije pohodniki, med njimi Tea in Polonca. Madonca, vedno eni in isti!

"Hej, počakaj! Živjo, smo ti pivo dolžni!"

"A? Pivo? Kaj, kje? Kdo? Zakaj?", nič mi ni jasno. Itak mi brenči okoli ušes, noge pa imajo povsem neke nove dimenzije mišic.

"Ja, k si nam tko lepo zgazu celo pot!"

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Minuta. Par minut. Pol ure bi spodaj motovilil, počakal, šel lulat, slikal, skakal v sneg, kdo ve kaj brezveznega počel, pa bi štirje gazil. Štirje. Štirje. Štirje!!! Ma, jebela cesta, če je kaj pravice na tem svetu!

Do Domžalca sem potem kar nekaj bentil in momljal, a sem bil v tistih parih minutah nato povsem dober. Kaj se bom zdaj sekiral, skoraj na koncu sem, do sem sem pa le prišel! Juheeeeeej!

Pa še sam sem zgazil celo pot na Planino! Opa, to se pa ne zgodi velikokrat, najbrž se ne bo nikoli več, tole je precej redka zadeva, ljudje namreč vedno lazijo gor in dol. Ob vsaki uri vsakega dneva, podnevi, ponoči, vmes, prej in potem. Težko je najt eno tako okno, ko nobenega ni.

No, jaz sem to okno našel. Še zdaj nisem čisto siguren ali je to super ali ne. Prav lepo upam, da ga ne bom še kdaj, sploh v snegu ne. Dovolj je bilo, nisem neki ljubitelj snega, ne, nikakor.

V Domžalcu je bilo seveda veselo. Veselo, ker sem sploh prišel gor. Veselo, ker so imeli gor še zimsko usposabljanje in je bilo vse polno poznanih. Veselo, ker... kaj pa vem, veselo je bilo pač. 

In sem spil tri pive (kar sicer ni pomembno za tole zgodbo, je pa pomembno za naslednjič) in niti enkrat šel lulat. Kar seveda pomeni, da sem med gaženjem spet pametno in pravilno pil (kar tudi ni pomembno za tole zgodbo, temveč za naslednjič), kajne?

Do sem se potreboval tri ure in pol. Tri ure in pol. Ja, tri in pol. Ure. Opala, ane!

Pa me je lep del poti še čakal, zunaj je pihalo ko pri norcih, sneg je nosilo naokrog in še temno je postalo. V takem še do Mokrice? Jej, to bo spet veselja! 

Sem čakal oskrbnika Črnuškega in Domžalskega, ki sta bila nekje pri Zelenem robu z ratraki, da prideta nazaj, bom veliko lažje našel pot in šel po sledeh. Pa ju ni in ni bilo. Zato tri pive. Zaradi čakanja. Zaradi žeje. No, pa za mal poguma. Ampak premalo, sem kar cincal in se mi ni in ni šlo v tisti temačni viharni metež. Pa ni bilo druge, po uri mencanja sem si navlekel bundo, svojo najboljšo kapo, par rutk okol vratu, gamaše, lučko, rokavice, gojzarje, skratka, vse, kar sem imel s seboj in zakoračil v temno, viharno noč.

Pol ure nazaj je par ljudi prišlo z Zelenega roba do Domžalca. Seveda v pol ure sledov že dolgo ni bilo več. Je bilo treba kar po notranjem kompasu. Z lučko na glavi se ob vrtečem se snegu ponoči tako ali tako čisto nič ne vidi. Sem jo moral držati v roki in jo usmerjati nekako od spodaj, da sem sploh karkoli videl. Seveda sem parkrat kar dobro zagazil, a mi je šlo kar dobro. Počasi, enakomerno od ene zimske oznake do naslednje.

Potem pa... kar tako, naenkrat, brez napovedi, brez vnaprejšnjega opozorila... veter poneha. Kot bi ga odrezal, kar naenkrat. Pa je prej bentil naokrog, kot da bo celo Planino odpihnil. Potem pa... nič. Tišina. No, ni res - nič tišine! Izza vogala prek Stanu sta se prikazala še oba ratraka! Juhuuuuuuu! Jej, kok sem jih bil vesel! Smo rekli par besed, pa smo krenili vsak v svojo smer. A tokrat je bilo vse lažje. Prav dobro sta zgazila, naredila super pot in če sem se držal v sredini njune gazi, se mi ni prav nič udiralo. Prav nič! Neverjetno! Po vseh urah udiranja je bilo to kot kakšna super dobra domača arcnija.

Veliko olajšanje je bilo to, priznam. Šele tu sem nekako vedel, da bo vse ok in da me zdaj pa res ne more nič več ustavit do Mokrice. Čisto na koncu pa sem imel širokooooo gaz, ki so jo naredili naši, ki so prišli z druge strani.

Na vrata Mokrice 

sem potrkal v trdi temi natanko ob 20h. Po skupno šestih (6!) urah in petih urah hoje oziroma gaženja. 3:30h do Domžalca in 1:30h do Mokrice. 

Pa sem hotel iti od doma, ha! To bi pa bila polomija! 

Tako je, eni v temle uživajo, drugi sneg črtijo. Enim se zdi gaženje mimogrede, drugi trpijo. Enim je izlet na Veliko planino v užitek, drugim v težavo. Enim je to podvig, drugi ne trepnejo z očesom. Kakor komu, torej.

Zame osebno je bil tole kar dober podvig, tako fizično kot psihično in sem na to zgodbo pravzaprav ponosen. Bil sem sam in bilo me je strah, zaradi objektivnih nevarnosti in zaradi subjektivnih razmišljanj o teh nevarnostih. A vseeno se nisem dal. Nisem premagoval nikogar drugega, kot sebe. Spet, kot vedno. Si že znam izborit take okoliščine.

Sem pa na koncu koncev več kot vesel: kdaj pa se zgodi, da lahko sam zgaziš celo pot na Veliko planino, kaj?! 

Pa to še ni vse:

med to mojo zgodbo se je odvijala še druga, podobna zgodba, le da na drugi strani Planine. Naši so namreč že dobro prišli z gondolo do zgornje postaje, nato pa je sneg tudi njih dodobra zdelal. S sankami in kdovekoliko kilami robe so se do Mokrice prebijali namreč kar dobri dve uri in pol! Kar ti vzame v normalnem vremenu dobre pol ure... ok, ajde, slabo uro.

Tudi njih so elementi povsem zdelali. Sanke so se udirale, stopinje so drsele, tovor je padal na vse strani, pes je skakal, otroci so rinili, vsi skupaj pa tulili v veter! Dve uri in pol. Dobri so bili, dobri, da so vse to sploh prinesli do gor, jaz bi že zdavnaj vse skupaj pahnil po hribu dol...

Le tega, da niso naredili niti ene slike, ne vem, če bi jim odpustil. Hm, sicer pa tudi jaz nisem prav veliko slikal, nihče od nas ni imel časa, je bilo treba gazit, sanke porivat, se z vetrom bost!

Zvečer v koči se ni vedelo, kdo je bolj zmatran. Smo kar hitro potihnili, nič kaj veliko ponočevanja ni bilo. Smo se šparali za naslednji dan!

Mokrica?

Ja, Mokrica je poleg vrha pod Kompotelo tudi koča na Veliki Planini. V svojem sijaju izgleda prekrasno, čisto takole:

Na tem prizorišču smo že bili, davnega 2010. Takrat nam vreme ni bilo tako naklonjeno in koča je zgledala precej manj ožarjeno... A z Radotom sva se v tistem snegu in megli vseeno prebila do nje!

Tokrat snega še ni bilo. Bil pa je jesenski, začetno oktobrski vikend, ko smo se z druščino odpravili raziskovat Veliko Planino. Po poletnem Krnu še nekaj jesenskega, kaj drugega pride prav, kot pa Velika Planina?

Po Krnu smo se hitro dogovorili kako in kaj ter celo kdaj, a dva meseca sta pičila mimo, kot da jih ne bi bilo in kar naenkrat se je bilo treba pripraviti na organizacijo. Kaj bomo počeli, kje vse hodili, kaj vse odkrili? K sreči smo začeli že v petek popoldan, tako bo vikend le dovolj dolg!

Le kje neki začneš, ko greš na Veliko Planino?

Resnici na ljubo smo s hojo začeli še malo višje, pri kamnolomu. Vseeno ne moreš že ta prvi dan vseh do konca zmatrat, ne?

V petek vreme ni bilo najlepše. Megla, rosenje, k sreči vsaj deževalo ni. Višje kot smo bili, slabše je bilo. Pravzaprav en tak bljaki, a se nismo prav veliko sekirali. Bolj nas je smeh zanimal. Tako tudi fantje niso prav nič trpeli.

Prva postojanka je bil seveda Jarški dom, še prej pa smo zavili skozi prav posebne kamne, pravzaprav za vnaprej - da se ja ne bi tukajle gor kregali!

V Jarškem nismo mogli kaj veliko razgrajat, megla in tema sta nas počasi že podili. Do Mokrice je bilo vsaj še pol ure hoda, megla se je prav nesramno spuščala, tema pa grozila. Da se ne bi že prvi dan preveč zgubljali po Planini!

Zvečer smo bili pridni. Nič žura, nič alkohola in zgodaj spat. Tako vsaj pravi uradna verzija, neuradne pa ni. Ni!

Naslednje jutro je bilo že lepše, a razgleda na žalost še nič. Hribov ni in ni bilo, je bilo pa vsaj na Planini čisto. Do neke mere. 

Namesto zajtrka sva z Miranom že navsezgodaj letela (res sva tekla!) dol v Mačkov kot iskat Petro. Potem pa seveda še nazaj. No, navzgor potem nismo tekli, k sreči. A sva bila midva tako zjutraj že dobro ogreta, nobenega problema ni bilo, ko smo se odpravili na pohajkovanje in odkrivanje!

Kar nekaj smo tisti dan videli, kar nekaj! Od jame v Dovji griči (ki smo jo našli direkt iz prve)

(C) Petra

prek gobarjenja

mimo padlih avionov

do naravnih želv

in nekaj pojest v Domžalski dom. Potem pa, težko, težko po hrani, gor navkreber, na Poljanski rob, kjer se lepo vidi, da me nihče ne posluša...,

mimo Marije Snežne na Bajtarski praznik, ki je bil ravno isti vikend. Na žalost nismo prišli ravno ob pravem času, malce smo zamujali, golaža ni bilo več, plesalcev pa tudi ne prav veliko. 

Nato pa še spust v jamo Vetrnico iskat sneg, ki ga tokrat seveda ni bilo. To je tudi treba obiskat, jasno.

Nato pa na zasluženo kosilo v našo Mokrico. 

A po kosilu nismo popadali dol in pospali, o, ne! Bili smo nadvse pridni in se zapodili še na vrh, na Gradišče, kjer so bili nekateri nadvse navdušeni!

Še ena skupinska

in že uporabimo vse, kar je na voljo za počitek! Po kosilu se pa ja prileže!

Srečamo še glavnega gangsterja Velike Planine

nato pa se vrnemo v kočo reševat nalogo, ki jo je pripravila Helena in je terjala od tekmovalcev celodnevno pozornost in spremljanje vsega, kar bova povedala. Kar precej naporno.

Zmaga je šla Petri in Miranu, pohvalit pa je potrebno še vse ostale tekmovalce, dobro so se držali. Celo fantje, ki so bili skupaj, so pokazali neverjetno veliko zanimanja in dela za reševanje vseh zahtevnih nalog! Čestitke vsem!

Potem pa spet nič žura in lepo zgodaj spat.

Ampak zjutraj! Ej, zjutraj! Mi trije smo spali zgoraj, direkt pod streho in k sreči smo imeli odprta polkna. Kako se spi v taki koči, po napornem večeru? Vsake toliko časa (eni večkrat, drugi malo manjkrat) pač pokukaš (če že ne greš ravno lulat) izpod odeje, vidiš, koliko je kaj svetlo, malce poslušaš, če kdo slučajno že ne drsa po kuhinji in kuha kavo, nato pa se spet zavališ nazaj. In tako potem kar parkrat.

Dokler... dokler kar naenkrat skozi okno ne pokuka sonćek! In to prav tista svetloba, prav tista! Seveda me je vrglo pokonci, z mano še Tamaučka in sva letela direkt ven. Nič lulat, nič zobe prat, nič kava, nič, kar direkt ven! O, ja, se je splačalo! Za tak pogled se vedno splača.

Za en pogled.

Kar stala sva tam, vsa krmežljava in mežikajoča v to mehko svetlobo dneva. Kar stala.

Smo le dočakali še hribe, juhuhuhuuuuuuuuuuu! In meglo v dolini.

Pa se je bilo kmalu treba vrnit v realni svet, si umit zobe, spit kavo, pojest zajtrk in se napotit raziskovat še kaj! Še cela nedelja je pred nami!

Začeli smo jo s spustom do žičnice, do Šimnovca. Ta krak Velike Planine najslabše poznava, če se ne voziš z gondolo in nimaš hiške tule dol, nimaš prav veliko iskati. Prek Riglja greš le zgoraj malce mimo. Zato je bilo treba malo pogledat.

Naprimer, kako iz Logarske doline meglo podijo na kamniško stran! Jo imajo tokrat preveč...

 (C) Petra

Mimo žalostno čakajočih ostankov nekoč prav dobre infrastrukture 

do največje sramote Velike Planine, bivšega hotela Šimnovec. Žalostno, a tako presneto resnično v tej deželi.

Pri gondoli smo hoteli nekaj spit, a je bar zaprt, odpre se šele ob 10h. Ljudi pa naokrog vsaj dvajset, trideset. Neeeee, bognedaj, da bi kaj zaslužili, lažje se bo potem pritoževat, da ni in ni dovolj denarja. Dobrodošli!

Tokrat se nismo pustili zavest in se nismo sekirali, v lahnih meglicah, ki so se že dvigovale, smo šli nekako počez Pod Purmanom skoraj do Planine Konjščice. Pot je malo slabše označena, a prav enkratna in zelo neobiskana. Tu najdeš še veliko samote in miru.

Skušamo rešit še oznake FS, najti lovsko kočo in rešiti uganko, kaj naj bi tole pomenilo:

Ker nam nič od tega ne uspe, se na koncu skozi turistično naselje ob občudovanju nekaterih res lepo vzdrževanih koč, zatečemo na Zeleni rob. V zadnjem trenutku naročimo, potem pa se kar od nekje pojavijo trume ljudi in sončna nedelja na Veliki Planini zasije v polnem sijaju!

Mi smo pa kar malce žalostni, treba je še pospravit, pomest, pomit, odnest smeti in se poslovit!

Mokrica, adijo! Kdo ve, kdaj se spet vidimo?

Potem se raztepemo po Planini, eni gredo v Mačkov kot, dva gresta po avto do kamnoloma, ostali štirje pa na Kisovec. Kdo je na Kisovcu prej? Heh, vsi pridemo skoraj naenkrat, v roku petih minut smo spet vsi na kupu.

Še kosilo in tokratne vikend zgodbe je resnično konec. 

Nobenega smisla nima, da govorim o tem, kako super in oh in sploh je bilo. Saj slike govorijo svoje. Tako svoje poglede že počasi usmerjam naprej, na naslednjič. Kam pa bomo šli takrat? Kaj vse bomo takrat videli, doživeli? Že kaj vemo?