Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.

Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?

Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj. 

Dan pa... jah, prekrasen.

Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.

Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.

Sonce oktobra še kar dobro žge!

Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.

S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.

Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.

Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.

Razgledi pa...

Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?

Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.

Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.

 

Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.

Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.

Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.

Na sedelcu smo gledali predvsem dol.

Direkt v Krmo.

Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.

In eni uživajo, juhuhuuuuu!

Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.

Še kratek sprehod po gozdu do avtov in

kot se spodobi - pivce na Pokljuki.

Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko. 

Ker razgledi...

Helenin 38. pohod!

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Gora Oljka.

Tam gor kraljuje tista ta velika dvojna cerkev Sv. Križa, ki jo vedno gledaš, ko se voziš proti Celju. 

In da tam gor še nisva bila, je pravzaprav prvovrstna ... no, neki.

Je bil hrib vedno premajhen, preblizu ali pa, hja, kdo ve? Saj najbrž se bo našlo še ogromno krajev, kjer še nisva bila, a tako očitnega in v glavo ti skakajočega hriba pa res ne moreš zanemarit.

Zato sva izkoristila Jernejev pohod (18. 6. 2017) tja gor in se pohodnikom PD Domžale pridružila še midva. Da popraviva to, v nebo vpijočo krivico.

Začeli smo v Šmartnem ob Paki - tudi to je en tistih krajev, ki ga velikokrat slišiš, pa tam še nikoli nisi bil. Jasno, če pa nisi nikoli lezel na Oljko.

Za en večji kombi, manjši avtobus nas je bilo. Povsem dovolj.

Sezonski prebivalci so v teh krajih lepo sprejeti!

O kakih hudih strminah in dolgih poteh seveda ni za govorit, vseeno pa se je kaka strmina našla, za zadihat je že bilo!

Potem smo bili pa že gor. Sv. Križ. Sicer ga pa ne moreš slikat v vsej veličini - prevelika cerkev ali pa premajhen vrh.

Sva pa bila povsem zadovoljna. Saj nama ni treba vedno rinit v kake skale. Se sem in tja prileže kaj bolj družabnega in manj napornega.

V gostilni na vrhu skrbijo za vse lačne in žejne. Kako so bili glasni!

Tudi navzdol smo srečali kako strmino sem in tja.

Srečali pa smo tudi zanimivost, ki sem jo tudi prvič videl. Ni čudno, ko pa je oddajnik tako dobro zakamufliran! Ampak poseg v naravo je še vedno poseg v naravo. Mogoče pa ne moti čustev ptic... ali kaj podobnega.

Na žalost ne zgleda kot drevo, ampak zgleda kot oddajnik, oblečen v drevo. Kljub temu, da je pravzaprav zelo solidno narejen in da se je nekdo s kamuflažo precej potrudil. Meni se vsekakor zdi malce shizofreno take stvari zakrivat in spreminjat. Zraven je itak ena cerkev, malo naprej je ogromna dvojna cerkev, oddajnik, ki je oblečen v drevo, pa štrli ven iz vsega tega, kot ... no, kot oddajnik, jasno. Zakaj ne bi bil torej preprosto tisto, kar je - oddajnik?

 

Pot navzdol je bila daljša, saj smo prečili še ves greben, in se čez Vinski vrh

spustili do Polzele.

Za konec smo šli pogledat še grad Komenda v Polzeli - ko smo že tam, ne?

Ravno toliko si dvignjen, da je naokoli lep pogled.

Pa še slika nazaj s tistih koncev, ki smo jih ta dan prehodili.

Lep izlet, pride prav, sama se težko spomniva na kaj takega.

 

Čim je bilo enkrat zunaj, da se gre na Kepo, sem že vedel - greva!

Kepa je ena od tistih gora, na katerih še nisem bil in za katere nimam pravega razloga, zakaj ne. No, saj je takih kar nekaj, ampak delamo na tem, da zanimivi - sploh taki markantni vrhovi, kot je Kepa, ki sem jih vedno le opazoval od daleč, že od malih nog, ko sem jo vedno videl le za kratek čas, ko smo se vozili iz Radovne proti Mojstrani, ali pa ko jo čisto malo ugledaš, če izpahneš vrat, v vožnji skozi Belco - ne bi ostali v takem stanju. Pa ne da bi osvajal vrhove, me pa vedno strašansko zanima, kak razgled je s tam gor. Skoraj vedno je drugačen.

Kar je že precej dober razlog.

In sva, opa, smo - napalila sva še Leandra - šli! Skupaj seveda z ostalimi pohodniki PD Domžale. 11. junija 2017.

Sprva se nama ni sanjalo - čez Kurjeke gremo. Kje? Čez kaj? Kaj, kdo se to heca? Tisti kraji so mi bili res nepoznani. Vsaj malo sem jih poznal od šole za markaciste, tako sem vsaj približno vedel, kam se peljemo. Skoraj do pod Erjavčev rovt smo prišli. Do konca ceste.

Pa nismo šli povsem naravnost, smo še malo zaokrožili, ob, oziroma visoko nad levim pritokom Žaklja. Nam je Luka pokazal nekaj zanimivih koncev.

Prve osvežitve, pa še sonce ni pokukalo v to senco.

Šele na Orlovem rovtu se je prikazalo, nam se je pa tudi nekaj prikazalo, ko smo videli, kam daleč gremo!

Šli smo malo počez, Luka je malo iskal, a ne preveč, hitro smo bili spet nazaj na lovski poti. Ki je sicer neoznačena, ne pa tudi nenadelana.

Prav lep mostič.

Potem pa že razgledi. Oja, tole bo še zanimivo! Najprej pogled v Krmo.

Če pa pogledaš gor, vedno najdeš kako zvedavo glavo. Grejo sem, proti meni, gor? 

No, tole je tudi ena od poti, ki bi jih rad prehodil, Za Cmirom. Enkrat. Ko bom velik. Po pravici povedano sem jo takrat vključil v nadaljnje ture tega leta, vendar se je potem zadeva sfižila. Včasih na kakšne take poti dlje časa čakaš. Če sem lahko na tole Kepo čakal 40+ let... 

Tole pa je Kot, tu sva že šla s Heleno, najbrž pa bomo šli še kdaj.

Ja, ja, vem, take slike pravzaprav niso ne vem kaj, a priznam - takih posnamem kar nekaj. Doma jih potem gledam, povečujem, ogledujem, načrtujem in... jah, no, kaj čem. Moji pohodi trajajo kar nekaj časa - načrtovanje, pohod in zbiranje slik ter pisanje (čez kako leto). Hoje je pri tem še najmanj...

Še eno, še eno, to seveda moram, (pre)malokrat ga vidim, Montaža.

Čez Kurjeke je lovska pot, kar pomeni, da je presneto zanimiva, glavni namen ni direktno gor, ampak udobno gor, malce pa tudi dol. Saj je težko, ob vseh tistih razbrazdanih grapah. Moraš kar naprej sem in tja, gor, dol.

Sem in tja pa tudi lovcem odpove - takrat pa je treba direkt gor!

Potem pa smo prišli do ključnega dela, kjer je nekaj poti kar dobro odneslo, tale Kepa je res precej podrta, grape vsepovsod. Vse leze dol.

No, mi nismo lezli dol, ampak gor. Luka je tiste, ki so želeli, raje navezal, midva z Leandrom sva kao nekaj pomagala, pa sva le pot naprej kazala. Včasih je že to povsem dovolj, da nisi preveč pameten in ne delaš gneče in težav.

Smo pa lazili gor in dol in sem in tja. GPS je to lepo pokazal. Čez eno skalo je treba zlest in potem po vsem tistem grušču malo lazit. Ni bilo preveč težko, je pa seveda vse to objektivno nevarno. Zato pa smo imeli čelade.

Potem je pot spet šla v dolgo prečenje, mi pa smo jo zavili kar direktno gor, na greben. Naš cilj je bil proti levi, pot pa v desno. Kar dobra strmina.

Takole na GPSju. Direkt, ja. Skoraj na vrh Gubna.

Tu pa spet razgledi. Jej, jej, jej.

Najhuje pa je šele prihajalo - prav tisto, zaradi česar najbrž nisem tu že prej hodil, spet ena razbrazdana škrbina! Zavarovana seveda, a po vsaj stokratnem branju različnih opisov, še vedno nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. 

Sem raje gledal naprej, čez škrbino, do vrha Kepe. Kaj nas še vse čaka?!

A se je bilo treba s škrbino kar lepo spoprijet. Čelada je, kdo ve zakaj, ostala v nahrbtniku, prehitro je šlo vse skupaj, palice na rukzak in hopla! Do dol sem bil že toliko vesel, da ni česa hujšega, da sem že afne guncal in po "ostrem" sedelcu hodil, kaj?

Pa še par strmejših mest, a nič kaj hujšega, pa smo bili gor. S tisoč avstrijci vred.

So pa razgledi res enkratni in čisto posebni, čisto tako, kot sem si predstavljal. Nobenega tako visokega vrha ni v bližini in pogled je res povsem edinstven. Beljak, Baško jezero in dolino na senčni strani imaš čisto pred seboj. Na ostale strani pa...

ja, ja, spet, seveda! Je treba tudi čez mejo kdaj pogledat, v skupino Ankogla, Hochalmspitze.

Ali pa do Velikega Kleka, Grossglocknerja! Daleč se je ta dan videlo!

Pa seveda še nekaj najlepših: Jalovec, Mangart, Viš in Montaž. Ah... res za obstat in strmet.

To pa je bila naša četica pohodnikov.

Z avstrijske strani jih je tudi kar veliko prišlo gor, se mi je zdelo, da imajo bližje kot mi, a niti nimajo. No, mi smo imeli še prav posebno dolgo turo, do vrha smo potrebovali kar pet ur in pol! Sicer res nismo hitri, a vseeno je bila presneto dolga!

Smo pa bili šele na pol poti, še dol je treba prit, tokrat po markirani čez Erjavčev rovt. Čez škrbino so pa le bile tokrat čelade tam, kjer bi morale bit tudi prej!

Pa še na drugi strani navzgor! Jep, gor gre lažje, kot dol.

Potem pa dolga prečnica po pobočjih Visokega Kurjeka

do izvira Koritec. U, je pasalo, vroče je bilo kar hudo!

Od tam gre potem pot s sedla Mlinca navzdol, najprej mimo lovske koče

in mimo Erjavčevega rovta, do našega izhodišča. Tudi, če greš lepo po poti, je kar dolga.

Dobro zanko smo naredili, zanjo pa porabili kar dolgih devet ur in dvajset!

Ampak se je presneto splačalo. Dolga, a prekrasna, malo obiskana, razen polnega vrha.

Počasi pa se želje le izpolnjujejo, kajne?! Nekaj moraš potrpet, dolgo čakat, ampak sploh gora počaka. Čeprav se to čudno zdi ravno pri Kepi, kjer zgleda, kot da se bo vsak čas vse odpeljalo v dolino... kdo ve, če bo čez štirideset let še tam. 

K sreči je za nas (še) bila.

 

 

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Malo pa me je bilo strah, da me bo kdo presenetil. Nikoli ne veš, rojstni dan je pač rojstni dan in ob bolj okroglih obletnicah si ljudje predstavljajo vsega boga. 

Potem te pa kak mlaj pričaka, ojej, to bi bilo šele nerodno!

K sreči nisem tako pomemben, najbrž pa tudi zato ne, ker pri tem - za druge - ne sodelujem.

Je pa vseeno proti večeru enkrat pozvonilo in kar naenkrat se je začela panika! PANIKA!

Dvorišče je bilo polno ljudi in vsi so tulili in se kregali kam in kako naj postavijo vse tisto, kar so pač imeli za postavit! Najprej je prišla tabla. Ok, to je še šlo.

Potem je pa vsak posebej že skoraj kopal luknjo, žagal drevje, vihtel kramp in lopato in priznam, da me je malo zagrabilo: "saj mi bodo vse prekopali!!!!" Aaaaaaaaa! Res se mi niti sanjalo, kaj bodo fantje naredili, vem pa, česa so vsega zmožni!

In me je bilo kar malo strah, res je.

V splošnem neredu, ko so že res povsod skoraj nekaj začeli, jih je bilo možno ustavit le z alkoholom. Ki ga je Helena imela kar na zalogi, le od kje, hudirja?

Za mal predaha. Meni, seveda.

Da smo se zmenil kam in kako, čeprav se mi zdi, da so oni to že dobro vedeli. Le kdo jim je prišepetoval, a?!

Potem je šlo hitro, mojstri so pač mojstri. Pomerit.

Zvrtat.

V vaservago, da bo vsaj nekaj na našem dvorišču v pravem kotu.

In samo še privijačimo in to je to.

Še gasilska za dobro in enkratno opravljeno delo! Cvet aktivnih markacistov MDO KBO PZS!

Potem sem pa moral še veliko stvari obljubit. Hm, malo sem držal fige v žepu, upam, da bo kaj pomagalo, ko pa sem moral obljubljat povsem nemogoče zadeve! Ah!

Sem pa zato postal ponosni lastnik čisto prave smerne tablice! Zelo ponosni in hvaležni lastnik!

Potem je padla še večerja na naši terasi. Kar naenkrat se je od nekod vzela vsa tista hrana in spet sem bil presenečen, ko sem končno le uvidel, da so vsi okoli mene sodelovali v prevari, le meni se ni prav nič sanjalo! Pa se imam za pozornega, ja, seveda, brihta.

Heleni bom pa že še vrnil! Saj se mi je zdelo par stvari sumljivih, ko je kam šla, pa nič povedala ali pa govorila in skrivala pred menoj. Ampak... ampak posumil na kaj takega pa res nisem. Mater!

Prjatlom markacistom se je bilo težko in se bo še težje dovolj zahvalit! Najbolje, da se jim bom zahvaljeval skozi skupno delo in morda še kje kakšno dobro uštimamo! Hvala prjatli markacisti!

 

V Kamniški Beli že dolgo vlada kaos. Precejšen kaos.

Oznake, markacije, tablice, vse je pomešano, narejeno večkrat, brez repa in glave, vse bolj po trenutnem navdihu. Jedro spora pa je v največji meri bolnica Bela, do katere se pride večji del po markirani poti po dolini Kamniške Bele. Seveda svoje doda tudi slap Orglice, ki je tudi večkrat označen, včasih tako, drugič drugače.

Pri nas je pač tako, če je nekomu nekaj všeč, bo to hitro povedal še komu, ta bolj pogumni in še bolj tisti ta pridni pa bodo vse skupaj na hitro še označili. Najprej s pikami, potem celo z markacijami, na koncu pa s puščicami (morskimi psi). A tisti res pridni se tu ne ustavijo, rišejo in pišejo kar naprej, od italijanskih oznak, pa tja do poljskih zastav. Vsega boga se najde tu.

Kako, hudirja, tako zmedo uredit, postavit na novo, naredit, da bo prav?

Težko se je že menit, še težje zmenit, a poskušali smo. Zadnji del aprila se nas je sestalo kar nekaj vpletenih na uro dolgem, zgodnjem sestanku. Nekaj smo se dogovorili, nekaj izpustili, za vse pa bomo videli, kako se bo kdo dogovorjenega držal.

Nekaj odvečnih markacij je bilo brisanih, veliko umaknjenih.

Po pravilni trasi pa sva jih tokrat z Lojzetom osvežila povsem na novo. Jaz z belo, Lojze z rdečo. Pri tem kam in kako pa nama je pomagal še Bojč.

Dan je bil prekrasen, pomlad sem že komaj čakal in konec aprila je sonce res že dobro pritiskalo. 

Takole pa z belo naredim oko - takega zna narediti tudi narava, z lišajem. Včasih moram res od blizu gledat ali je res kdo pozabil na belo piko ali je res le lišaj.

Tule čez v Beli pri višjih vodah in po dežju pada slap. A letošnja pomlad ni bila tako mokra, vse je bilo suho.

Tokrat sem bil pri Bolnici Bela prvič. Lepo je, da nekdo skrbi za prostor, se strinjam.

Ampak včasih je težko prav vsemu verjet. Na zgodovino večinoma gledamo s pobarvanimi očmi, predvsem pa ne vsi enako. Ni potrebno veliko, pa je porušeno zaupanje in si že hitro pri več škode kot koristi.

No, sem pa tokrat dobil sem in tja tudi kakšno rdečo za narisat. 

Seveda, vse take, kjer sem moral biti v posebnih pozah, da sem jih sploh dosegel. In seveda - v takem me je pa najlaži slikat! Ha!

Vso dogovorjeno in s strani našega planinskega društva upravljano planinsko pot sva lepo na novo osvežila, pomarkirala, vse do Orglic. Nazaj grede smo šli mimo bolnice in po lovski po drugi strani struge Bele. Pot je tam nekje vmes dobro zametana še od žleda in je v nekaterih odsekih tudi težko prehodna. Nekje oznake so, malo se izgubijo, gredo nazaj, pa spet so. Prehod prek struge je malce nerodno izbran, malce višje je star prehod, ki je mnogo boljši. Je pa res, da si bo narod sodbo pisal sam, kot se lahko prepričamo pri prehodu struge. Zanimivo.

Sem si včasih mislil, da markiranje ni prav zapleteno, a glej ga, zlomka! Vsak lokalni odsek ima čisto svoj lokalni pečat. Nikoli pravzaprav ne veš, kaj te čaka. Je to zaradi lastnikov, je to zaradi navdušencev, je to zaradi tistih, ki imajo vedno prav? Jasno je edino to, da nič ni enostavno in da je za vogalom vedno kako presenečenje.

Pa recimo, da nam je uspelo rešit to pot do Orglic. Vsaj zaenkrat. Se takoj nato zastavi vprašanje, kako pa naprej, do Presedljaja? Tam gre vsaj v začetku pot po kateri je jezdil vojvoda, kar sicer pomeni, da je pot lepa, a ima tako dolge okljuke, da je nihče noče uporabljat. Vsak okljuk ima tako vsaj tri bližnjice. Vse je že razrito. Kje in kako speljat pot?

Pri vsem tem pa še vedno ni povsem jasno, kako kaj poimenovat, Orličje, Orglice itd. vse je nekako povezano, pomešano. Kdo ima prav in kdo ne? Ker pri nas je s konsenzom bolj tako, tako. Vsak trdi svoje, vsak ima prav in nihče ne popušča. 

Torej, kot sem rekel: zanimivo. Precej zanimivo!

16.5.2015 sem - končno - zaključil tisto, kar sem pred dvemi leti in še več, začel.

Dolga je bila pripravniška, kaj?! In čisto nič lahka, tudi ne!

Za zadnje dejanje smo morali odit v Mojstrano. Najprej nadvse prijazno na zajtrk in še ogled v planinski muzej, kjer smo si vse ogledali še preden so ga odprli. Kar pomeni, da se z igrami na žalost nismo mogli igrat... A vseeno, razlage direktorja muzeja pa tudi ne slišiš vsakič! 

V začetku smo imeli še par res zanimivih predavanj, nato nas pa niso prav nič šparali. Razdelili smo se v štiri skupine in smo šli. Malo s kombiji, malo peš, kolikor je imel kdo daleč teren.

Moja skupina je dobila za markiranje del planinske poti na Dovško babo. Da smo lahko vsaj malo gledali v Kot.

In risali in risali. En z rdečo, drug z belo.

Jaz sem imel belo. Najprej sem delal miniaturke, potem so bile pa vedno boljše. In prav nič niso pocejale! Ha!

Mislim, da smo hodili gor in dol ter vmes osveževali markacije, kar neke tri ure. Še dobro, da smo šli po isti poti tudi dol, saj smo - nemarni pripravniki! - pozabili SPP pripisati enico sem in tja. Ojej.

Po kesanju, pojoči travici in veliko solidnih markacijah, smo vseeno dobili odpustek šefa KPP, ki je bil zadolžen za našo skupino.

Seveda je tečaj za markaciste le osnova, smernice in napotki. Dela na terenu se lahko naučiš le na terenu, s pripravništvom in veliko izkušnjami, torej z delom. Nič drugega ne pomaga, markacije so risali že s tisočerimi pripomočki, pa se je na koncu vedno izkazalo, da so navadna roka, čopič in nekaj izkušenj še vedno zakon.

Ne gre preskakovat vrste.

Torej bo treba še rdečo vadit, ta je vsekakor težja.

Na koncu smo šli še na fino kosilo k turistični kmetiji in dan je bil pravzaprav super! Sploh, ker sem zdaj strokovni sodelavec PZS. S svojo značko, ej!

Zdaj moram le še pogruntat način, kako jo spravit na nahrbtnik.