Vse tako zgleda, da sem hotel tele prvomajske praznike prav na hitro odpraviti.

Z malo morja.

S kresom, žurom in pohodom.

Takole, na hitro. O, ne, ne! Ne!

Kaj pa, ko je šel Tamauček v Beograd na tekmo? Kar za dva dni, mulc, s KK Lastovka. Igrat basket v Beograd, a? Enim se pa res gode.

In potem direktno, ampak res direktno - skoraj, da ga niso skipali dol v Brežicah - je moral na biološki tabor v Podsredo! Uh, kaj je to ene vožnje...

Spet za par dni. Spet tja dol v Podsredo. Ampak to sva pa združila s prvim majem, ja. In je šel direktno - ja, spet direktno - na žur, na kres in naslednji dan na Planino.

Hm, tale fant cel teden ni doma spal, če zdajle tole zračunam... Hja, pa doma ni kaj veliko pogrešal, mu je kar všeč malce naokrog pohajkovat. Le po kom neki je?!

Se pravi, kar naprej je bilo nekaj. Pa živo mejo obrezat (to je zame celoletni projekt), pa travo pokosit, pa klet pospravit, pa... saj se še spomnim več ne, ko pa takole odlašam s pisanjem.

Ah, pa polno mladičkov.

Najprej se tamala muca odloči, da bo nadaljevala družinsko tradicijo krtinskih škatlarjev in 2.5. dodobra napolnila škatlo s štirimi malimi pošastmi. Male cotkane pošasti bodo godne za oddajo v začetku avgusta. Dve črni, dve progasti.

Nato pa se je še njena mama odločila, da se bodo njeni letošnji otroci - ki jih je sicer skotila neznano kje - najbolje počutili ravno pri nas in da morajo odraščati pred Pixno. Pametna ideja. In spet štiri male pošasti. Te srčkane pošasti pa bodo godne za oddajo sredi julija. Ena progasta, tri črne.

Zgleda je bilo lani res polno miši...

Ne, dolgčas res nam ni bilo. In vse je minilo tako hitro, da še za kakšne bolj resne hribe ni bilo časa. Hecno, vedno hitreje gre, heh.

To, da o prvem maju pišem še v istem mesecu, je kar ok. Anede?

Skratka, najprej sva bila na morju. Le čez vikend ali nekaj podobnega, par dni, čisto na kratko.

Potem smo nekaj dni še delali, v službi in doma - pač vse tisto, kar bi morali že zdavnaj naredit, pa še nismo. No, nekaj smo naredili, uredili, a je tega presnetega dela ostalo še za kake praznike...

Smo pa potem zavili v Krško k sorodnikom. Ravno na praznovanje prvega maja. Na kresovanje.

Opa, dobro, kaj?!

Pa še pekli smo. No, jaz ne, otroci pa z veseljem! Pa tudi starejši, tudi.

Dobro je gorelo! Ko strela!

Še ognjemet smo imeli

mi pa smo še kar žurali, do konca in še naprej!

Mogoče sem sam požural celo malce preveč. Težka noč je bila, a sem se zgovarjal, da sem prvi maj združil z rojstnim dnem. Kot da je to nek fin izgovor... Eh.

H kresu pa vedno paše tudi pohod, kajne? Če si v bližini Krškega, moraš na Planino. In smo šli. In to ob sedmih zjutraj smo že začeli! Ej, sedmih!

Kar dobro zgledam, čeprav se nisem tako počutil... Ampak pustimo to.

K sreči s hojo nimam težav, avtopilota in gremo. 

Še skoraj na Hrvaško smo prišli!

Gor na Planini je bil potem program in nato še žur. Jaz pa sem samo vodo cuzal in se obnašal ko kaka mona.

Še bolj sem se obnašal ko mona, ko smo šli dol. Stotniji zidanic se ne moreš izognit in tu je potem prav vsak gostoljuben, vsak ponuja kozarček, dva. Jaz pa... hja, ne, ni šlo. Prav nobenega kozarčka nisem mogel zvrnit. So me imeli res za čudaka, upam le, da nisem koga užalil, a bilo je precej blizu. Težko je zavračat gostoljubnost...

Vse skupaj nam je vzelo kakih devet ur. A smo na koncu, v gričih nad Šutno, srečali še pravega gozdnega moža. Res!

Skupinska pri levu v Podbočju!

Prav super izlet je bil! Kdaj pa sva se zadnjič potikala po Gorjancih? Meni je vedno všeč, ko doživim kak nov košček te zemlje!

Prav super prvi maj torej!

Prav radi gremo na morje za praznike prvega maja. Skoraj vsako leto smo še šli!

Letos pa je malo manjkalo, da bi vse skupaj odpadlo. Eno so razmere, predvsem denarne, drugo so obveznosti samih otrok, ki jih sploh ne moreva več nabrat skupaj, tretje pa je cel kup dela doma, ki čaka ravno na take praznike. Kako naj ti ob vseh teh neugodnosti sploh uspe priti na morje, a?!

Težko.

A sva sklenila, da greva vsaj za par dni, enkrat prespat, se malo sprehajat, kaj raziskat, brez otrok. Saj sva lahko tudi kdaj sama, kajne? Po vseh teh letih...

Sva šla najprej v Rovinj, kjer sva si že prej ogledala en luštkan hotelček, a je hotel preveč denarja za povsem neprimerno sobo. Ne, ne, sva rekla, hvala in sva se zapeljala raje malce ven.

A sva že kdaj bila tukajle gor, v tem kotu do Limskega kanala? Ne?

In potem sva se kar vozila in vozila in zašla v nek kamp, kjer je bil celo en hotel. Sicer je ostal v osemdesetih, a za naju je bil čisto dober.

Bil je pa dober tudi za cel kup vseh vrst reprezentanc - sami športniki okrog naju torej.

Midva pa počivat tako, kot sva vajena.

Najprej prvi dan v eno smer, gor proti Limskemu kanalu

kjer sva se kar malo zgubljala in se prepuščala skoraj že poletnim nalivom

kjer po pol ure hudega pranja posije sonce in ti je ponovno vroče

midva pa kar rineva naprej, nazaj, levo, desno, sem in tja. 

In na koncu le prideva do kampa, kjer pa ne veva povsem natančno zakaj imajo take varnostne ograje? Je to zato, da ne prideš noter ali zato, da ne morejo ljudje ven? Ograja je namreč kar precej huda...

Je pa tale kamp velik ko hudir in če je povsod takole zavarovan... kje bova midva prišla do Limskega kanala? Eh.

Skratka, za prvi dan sva se nahodila kar dovolj.

Drugi dan pa seveda na drugo stran, ob morju, tja do Rovinja.

Luštno.

Če cel teden hitro mine, potem par dni mine še mnoooogo hitreje. Prehitro. 

Bistvo je najbrž potegnit čim več iz takega kratkega dopustka. No, to pa znava. Vsekakor!