Gradiška Tura

by piskec 8. februar 2013 21:59

Ne, tukajle čez se skupaj še nisva podila! 

V prejšnjih življenjih sva se že, vsak posebej, a tega je že dolgo, dolgo. 

Ker sva potrebovala eno zimsko zahtevno turo, evo, kaj boljšega kot Gradiška Tura!

Malo me je bilo strah, ker je čez noč zapadlo kar nekaj snega - sicer je tole Vipavska dolina, a nikoli se ne ve, gor bo najbrž že nekaj snega, kajne?

Sneg pa ni moj najboljši prijatelj pri kakšnih bolj zahtevnih poteh. Zdrs je hitro tu, jaz pa sem raje previden. Zato sva raje malo čakala in se odpravila šele okoli enajste. Pa še upala sva, da bo burja tačas ponehala! Da te tam nekje sredi stene odpihne... raje ne.

No, v Postojni je bilo vse belo, belo. Tudi v Razdrtem še vedno. Pogled na beli Nanos tudi ni vlival prav veliko upanja, da na Turi ne bo snega. A ko se spuščava v Vipavsko dolino, ga kar hitro zmanjkuje. Ok, nekako pa bo že, ne? Jaz kar potlačim svoje strahove, gremo, pa kar bo, bo!

Opoldne sva torej tam, nad Gradiščem. Kjer je zrasel kar precej velik športni objekt, tenis, kamp, plezalna stena, nogomet, ni da ni. Vse imajo!

 

Dostop do stene je tule enkraten, še zadihaš se ne, pa si že na melišču

navlečeš nase vsa tehnična sredstva, ki so dandanes že obvezna, včasih pa tega tudi pogrešali nismo, in si ena, dva, tri že pred vstopom!

Že prvi metri dajo vedet, da se bo treba kar fino vleč navzgor, roke dobro delajo!

Zračno je, da je joj, a mene sploh ne moti. Če je zajla, ni problema! Samo, da ni prečenje strmih trav, pa je z mano vse ok!

Je pa vse skupaj kratko, kratko. Kaj kmalu sva že na ploščadi.

Potem naju čaka še tisti luštni zračni greben

a se nama nič ne mudi. Slikava, počivava, klepetava. Dan je lep, sonček, pravzaprav toplo. Vse je super, kam bi se nama pa mudilo?

Spodaj pod nama se v sončku sveti dolina

Čas hitro mine in že sva na Gradiški Turi.

Tukaj se že kaže sneg, kar nekaj ga je že, a nama še nič ne kapne.

Potem pa deset minut naprej - povsem neka druga dežela. Iz popolne pomladi v popolno zimo! 

Še deset minut naprej... izginejo tudi sledi, zavijejo levo, midva pa morava naravnost!

O, še gazili bomo torej? 

Gamaše? Ma, kake gamaše, kakšen sneg neki!, sva si rekla doma... Evo, pa mava.

Namenjena sva proti Abramu, greva malo pogledat, še nisem bil tam. A, ker se nama prej ni nikamor mudilo, zdaj pa morava kar dobro gazit, se nama začne dozdevati, da tole ne bo šlo... Ura je že toliko in toliko, tema pa je februarja tudi že kar kmalu. Kdo pa se bo znašel na tejle planoti v temi? V snegu, brez markacij?

Greva midva raje počez, pustiva Abrama za drugič!

Pa sva šla, po cesti počez. O, lepo je bilo, čista zima, sonček, najina samotna gaz. Pa sem in tja kaka sprememba.

Sva le prišla do odcepa, kjer sva nameravala dol, v dolino. Še dobro, da sva ga videla. Kaj piše gor, se seveda ne vidi. Sva se morala kar pomatrat, da sva razbrala, v katero smer morava!

Zima je še vedno v velikem stilu, nič ne popušča! 

Pred nama so samo samotne stopinje. Še dobro! Kako se namreč sploh znajdeš v takemle:

Na tleh so markacije lepo skrite pod dvajsetimi centimetri. Na drevesih so markacije lepo skrite pod parimi centimetri. Navigacije ni več. Markacij preprosto ni!

Samo upam, da je tisti, ki je hodil pred nama, vedel, kam gre... Ni druge, kot da mu slepo slediva. Ni mi všeč, a ni druge.

A počasi začnem opažati, da je tudi njegova pot vedno bolj ovinkasta, kot da nekaj išče... In res, kar naenkrat se njegove sledi končajo na robu prepada!

Neverjetno! In res gredo stopinje čisto, čisto do roba! 

Kaj je hudir skočil dol? Je imel padalo? A? A?

Malce panike je bilo, a Helena hitro odkrije njegove stopinje par metrov nazaj. Do roba je šel le pogledat... O, mater, me je prestrašil!

Preveč, preveč desno smo prišli, čisto do Velike drče. Bo treba ob steni kar lepo proti levi in dokler ne zagledamo poti, ki naj bi nekje pri Konju zavila navzdol!

Zdaj samotnim stopinjam ne sledim več tako natančno, zdaj že veva, kje približno sva in kako priti do tja, kamor želiva. Pa še ne zaupam mu več, enkrat so me že zavedle, ne dam se še drugič!

A stopinje so šle tokrat v pravo smer. Na Konja.

Tukajle pa bo treba dol!

In po pol ure ni nikjer več niti malo snega. Kakšnega snega, tule zgleda kot da ga nikoli niti ni bilo! Pa je vsega skupaj par sto višincev razlike...

Še mimo Sv. Miklavža ali pa Nikolaja, se ne morejo zmenit, kako bi ga klicali

cesta in pot nazaj se seveda vlečeta, nazaj je vedno bolj dolgočasno!

Stene nad Gradiščem so vse žive, povsod plezalci, pri kampu pa polno, polno avtomobilov! Nekaj se dogaja, fantje igrajo nogomet.

Še pogled na preplezano steno in Gradiško Turo v zahajajočem soncu

in to je najin nedeljski izlet.

Iz pomladi v popolno zimo in nazaj! Kakšni kontrasti!

Ko se peljeva domov, skoraj ne moreva verjet, da sva bila danes na snegu. Kakšnem snegu neki?

No, ko pripeljeva na Razdrto, se pa ne čudiva več. Do Ljubljane je spet vse belo. Pa potem pri nas, v padavinski luknji, spet vse zeleno...

Takšen je najin odsekan trikotnik. Prav luštno sva se naplezala, nagazila in nahodila!

Ja, če bi podaljšala do Abrama, se ne bi dobro končalo. Tema bi že bila in navigacije potem si res ne predstavljam več. V vsem tistem snegu brez markacij... komu bi sledila?

Še takle mali izlet-ek, ki spodaj zgleda kot mala malca, ti jo lahko kaj hitro zagode, kaj hitro si lahko preko lastnih zmožnosti. In kaj potem?

 

Tags:

Na Menino!

by piskec 20. januar 2013 10:35

Četrti (po)novoletni izlet ŠD Krti!

Črnivec, Velika Planina, Krvavec, tokrat pa Menina!

Smo mislili, da je mnogo dlje tole... pa je bilo prav blizu, se mi zdi, da ni se nihče nič namatral!

Začeli smo kot vedno - ob 7h v Krtini, še tema je bila. 

Štirinajst pohodnikov se nas je nabralo, kar je pravzaprav kar veliko! Vreme kar ok, čeprav bi meni bolj odgovarjal mraz, da bi bilo vse bolj zamrznjeno. Čez polja, potoke in kar povprek je mnogo lažje hoditi ko je vse zamrznjeno. Blato je hudir...

Najprej nas je čakala dolgočasna pot čez Gradišče do Gradiškega jezera in do Trnjave. Tu smo hodili že stokrat, vse gre pa le po ravnem. A tudi to je treba dati skoz.

Nato pa je sledil bolj zanimiv del poti - Zlatopoljščica!

Tu smo imeli celo domačega vodiča - tisti ta prvi na sliki! Čisto prijazen, domov pa ni in ni hotel, je šel kar z nami... Šele v Zlatem polju smo ga skupaj z zlatopoljskimi psmi uspeli odgnati nazaj domov!

Načrt za pot je bil seveda narejen že dolgo prej, večinoma po spominu, veliko tudi po sami karti. Tokrat prav na teren nisva šla raziskovat, ni bilo nobene potrebe. Se pa seveda potem poti v naravi, ko jih ubereš, lahko precej razlikujejo od tistega, kar si načrtoval. To je meni všeč, saj nikoli nisem navezan na načrt, vedno sem vesel, če se le najde nekaj novega, svežega, teren pač vedno zgleda drugače, kot si ga skušaš predstavljati na karti.

Zato smo našo pot vseskozi sproti prilagajali. Modra pot na karti je Načrtovana pot, rdeča pa dejansko prehojena. Na karti je naprimer prav lepo narisan kolovoz ob Zlatopoljščici

ki se je potem izkazal za nekako takšnega 

kar pomeni, da ga že dolgo, dolgo ni več. Bili so ostanki, a večinoma ga je že zdavnaj odnesla voda. Kar je bilo malce nerodno za moje superge, nisem ravno hotel biti moker, čez potok pa je bilo treba vsaj sedemnajstkrat... Tako seveda tudi odcepa v desno sploh ni bilo iskati, smo šli raje kar po travnikih bolj v levo, direktno na Zlato polje. 

Prav tako ok! Za ustavit je vsak kozolec prišel prav!

Potem smo pa že pri Pšajnovici! Nas že greje sonček!

Do sem smo potrebovali 3:20h. Lepo počasi seveda, nič hitenja, veliko ustavljanja, iskanja kozolcev in podobno. Žejni vsekakor nismo bili!

Se je pa s tukaj že odprl pogled na naš cilj - Menino.

Potem pa nas je dobil v roke Bojan, naš vodič po njegovih domačih krajih. Za drn in strn ter take spuste sem mu bil presneto hvaležen

čeprav sem se - kot vedno - spet zvrnil. Palica se mi je do polovice zadrla v mehko, mehko zemljo! Še dobro, da se nisem zvrnil direktno čez glavo, pravzaprav čudno, da se mi je uspelo le po riti podrsat. Seveda morajo bit takele napake vedno zabeležene... Eh.

Še mostiček čez Nevljico. A kej drži? A je kej trden most?

Mali klanček pred Tuhinjsko dolino, čebelnjak in sonček!

Še malo dol in malo gor, do Laz, kjer so nas postregli še s kavo, potem pa le še mali vzpon in že je pred nami Zg. Tuhinj!

Po 4:56h hoje smo si pošteno zaslužili kosilo! Vse seveda dogovorjeno, naročeno in organizirano že prej!

Le jaz moram s svojim vegetarijanstvom vedno delat neke težave... potem pa morajo posebej zame kuhat. Če pa po pravici povem - se je kar splačalo, gobova juhica je bila enkratna! Mljask!

Po kosilu pa nas je čakal glavni vzpon, pravzaprav glavnina današnjega izleta, tole do sedaj je bil le sprehod do vznožja! Kake tri ure, tri ure in pol bomo sigurno potrebovali. A ura je bila še čisto ok, računal sem, da pridemo na vrh ravno nekje ob mraku, prej niti nima smisla. Lepo hoditi čez cel dan, to je tisto!

Načrt je bil spet drugačen, na Menino pelje s tuhinjskega konca le ena markirana pot. Seveda je zraven še milijon ostalih poti, a če ne veš, raje ne greš. Ker pa smo imeli domačina Bojana s seboj in ker se nam je zdela cerkvica Sv. Duh prav zanimivo čepeča nad dolino, smo rekli, da moramo tam preko!

Pa smo seveda šli. Mimo Sv. Duha in potem več ali manj kar lepo počez.

Čez pašnike, s skakanjem čez ograde, čez gozdove, prek cest, kolovozov, snega in poti. Prav nič nam ni bilo hudo...

Manjše pavze in ena malce daljša za malico in nas je sončni zahod že počasi ujel ravno na pravem mestu!

Ob mraku smo bili na vrhu Vivodnika

tukaj sem si nataknil derezice, ker je bilo kar fino zloščeno po tleh - ostane pa le še manjši spust do koče:

9:40h od domačega praga pa do Doma na Menini, skupaj z vsemi postanki. Super!

Ravno prav do noči! Meni so ti zdi kot kakšna čarovnija - s celo skupino - seveda različno usposobljenih - ljudi hodiš cel dan in vse se nekako izzide. Kosilo smo zadeli na pet minut, prihod v kočo na vrh tudi... Kako? Se res že toliko poznamo, da nam to tako dobro uspe?

Kakorkoli že, sledila je večerja, skoraj iskanje izgubljenih, ki se niso mogli prebiti z avtom do Bibe in so se potem raje obrnili nazaj domov, raznorazne zanimive zgodbe, igranje taroka in seveda žur. ŽUR!

Z mladimi oskrbniki smo se enkratno razumeli, skratka super je bilo!

Slik z žura se seveda ne objavlja, lahko pa povem, da smo najbolj trdoživi ostali pokonci do pol šestih! In to po celem dnevu hoje... No, nismo še za v staro šaro!

Tega, da sem potem tri dni spal in si lizal rane, pa ne bom povedal...

Zjutraj smo bili vsi čili in zdravi spet na kupu, med malo boljšim sneženjem se je bilo le potrebno odpraviti navzdol!

Snežilo je čisto do spodaj, meni so derezice prav dobro prišle! Spust je bil tokrat kar po markirani poti do Golic, nato pa po cesti do Zg. Tuhinja. Še eno skupinsko za dober konec, vsi zadovoljni! 

Nato pa smo le še počakali na prevoz in treba je bilo domov.

Luštno je bilo, res!

Še par podatkov, karta:

23,1km, 9:40h, 1670 vm gor in 530 dol. Dobra 1h od tega za kosilo, ena večja malica in brezštevila malih malic, kozolcev in preizkušanja najrazličnejših zadevščin za po grlu. Počasi, a z veseljem, skupine nima smisla priganjat, šli smo zato, da bi se fino imeli. In smo tudi se!

Navzdol pa še 7,5km, 2:10h in -53vm in -930vm.

Kaj pa vem... s stališča hoje mi je šlo tole tako enostavno, kot že dolgo ne! Super, navdušen sem!

Več slik pa v ALBUMu!

Tags:

Koledarji

by piskec 15. januar 2013 21:22

Vsako menjavo leta pospremijo tudi koledarji.

Novi in stari. 

Ene mečemo stran, druge zbiramo. Nekaj jih vedno potrebujemo. 

Enega v kuhinji, drugega v sobi, tretji pa je za pisat koliko mleka smo vzeli. 

In tako ima vsak svoj namen.

A počasi se mi dozdeva, da so tile koledarji vsako leto malce slabši, malce bolj nemarni. Še posebej sem bil žalosten, ko nam ga je Tamauček iz šole prinesel. O, njihove slike so že ok, vse lepo in prav, a na žalost nihče koledarja prej ni pregledal.

Kako smo kaj s prazniki letos? Aprila je Velika noč, kajne?

Na žalost letos ni ravno 15.4. Pa 27.4. je tudi še praznik, mislim, da nam tega še ni odnesla kriza! Morda pa ni napisan, kjer pade na soboto? 

Ampak 31.10. pa ne pade na soboto, pa tudi ta ni rdeč. A to bi bilo že preveč, kajne?

Škoda.

Da bi preverjal lune? Raje ne...

Lani je bila škoda z res lepimi koledarji, kjer pa so bili zadnji trije meseci natanko takšni:

Vsi se začnejo v nedeljo, ti smola, ti! S takim koledarjem si na žalost še težje pomagaš kot s tistim, ki ima narobe "le" praznike.

A vsaj knapi letos niso imeli teh težav, Veliko noč so lepo zadeli: 

pa naši gasilci tudi brez težav:

Opažam, da je tole tiskanje koledarjev speljano že do najnižje točke in do takšne cene, da se tiskarjem niti ne splača več gledati na pravilnost. Koga pa briga...

Je pa letos zmagal tale koledar, dobiti bi moral nagrado za izvirnost! Ko se vse tisto, o čemer se le hecaš, nekoč le uresniči!

Tags:

osebno

Konci in začetki

by piskec 6. januar 2013 10:30

Vedno se nekaj končuje in nekaj začenja.

Kar naprej se izmenjava, menja, preigrava. Meni je to presneto všeč. Me dela živega.

Kako končujemo staro leto - 

s prijatelji

v megli prilezemo vsaj na Primoža!

Vsi dobre volje, a presneto zmatrani!

No, razen Marjetke!

Rajko je seveda vse že zdavnaj opisal, Darja in Rado sta res razturila

ampak tudi midva s Tamaučkom nisva bila od muh (poglej Radotov pogled)!

Madonca, dobra zabava je bila tole, dobra! Že dolgo se nisem takole nasmejal. In najedel...

Pa še svet sva z Radotom rešila. Dolgo sva ga reševala, do jutranjih ur, in ker je zjutraj svet še bil - je bilo povsem jasno, da nama je uspelo! Juhej, lahko se zahvalite nama!

Potem je bilo vmes še nekaj takih in drugačnih žurov, pa primorske zabave, pa zabave v domačem okolju,

kjer zaradi Naseljencev nisem zapustil hiše kar nekaj dni...

Potem je pa končno prišel zadnji dan, ki nam jo je zagodel z meglo

tako, da smo od vseh raket in minometov vse slišali, a precej manj videli! Edino tistih par raket najbližjega soseda je bilo videti!

Vse ostalo je zabrisala megla. Na Limbarsko bi morali it ali pa vsaj kakih dvesto metrov višje... 

In kako naj začnemo Novo leto? Hmmmm... jah, seveda! S hribi, ne? 

Ne čisto navsezgodaj, a vseeno še zgodaj se zapodimo na Nanos po ta strmi!

V sončku po enkratni poti, ko Leander uživa in uživa!

Seveda pa midva tudi, sonček je in toplo in prav nič ne piha!

Morda pa smo le malce prepozni, kake pol ure prej bi bili gor in ne bi bilo še megle, ki se ravno nariva proti vrhu...

A nas ne moti, sončka in prekrasen dan smo že doživeli in to je to. Z zahoda kar naj pride tisto slabo vreme, briga nas!

Vrnitev pa mimo cerkvice

in na koncu še po kravjih poteh - ker moramo vedno nekje po svoje! 

Če se bo takole nadaljevalo, kakor se je končalo in začelo, potem... potem bo več kot super!

Najbrž se srečamo kje po gričih, hribih, grapah in dolinah!

Konci in začetki, kateri so lepši, je skoraj nemogoče rečt. Veseli smo, da imamo še toliko volje in veselja, da se sploh dogajajo!

Tags:

Takle mamo

by piskec 2. januar 2013 11:17

Sicer brez zaobljub, ampak vseeno lahko rečem: spet.

Oziroma: speeeet?!

TUKAJLE JE BILA ENA LEPA SLIKA MOJE TEŽE, AMPAK NA ŽALOST NI VEČ NA VOLJO.

PISALO PA JE - Hm, Hm - ČEZ 100KG. Hja.

Taka je pač življenjska krivulja, je*at ga. Mal gor, mal dol. No, velik gor, mal dol. 

Meni v spomin in predvsem v opomin! Da me bo malo sram, če bo šlo še gor ne pa dol...

Ampak stotka je pa stotka. Ne rata vsem!

 

Tags:

osebno

Srečno 2013

by piskec 31. december 2012 10:47

Lanskoletna želja se mi je pravzaprav izpolnila. Vsaj delno, super!

Torej si lahko za drugo leto želim le še hitrih in obsežnih sprememb! 

To željo mi bo težje izpolnit, saj si ljudje ne želijo ne hitrih, ne velikih sprememb. Raje se mučijo na dolgi rok, kot pa da bi sprejeli kako večjo spremembo. A morda pa bo!

Tiste lepe, osladne želje in vse ostalo, kar paše pocukranega zraven, pa pustimo ob strani. Saj nihče ne misli resno, drugače bi bil ta svet mnogo lepši kraj...

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

Škocjanske jame

by piskec 20. december 2012 20:02

Med letošnjim jesenskim monsunom smo se Krti odpravili še v Škocjanske jame.

Kar nekaj jih tam še ni bilo, tudi Helena ne!

Na Brkinskih trekingih sva se že vse pozanimala, našla gostilno ter dvakrat že kar fino prehodila gričke in doline tam naokrog!

Seveda pa samo Škocjanske jame ne bodo dovolj, malce bo treba še hodit! Kanjon reke Reke bo ravno pravšenj, sva si rekla, malo pa pozabila na poplave, ki so se ravno takrat dogajale po deželi.

K sreči je bilo to ravno vmes med dežjem, par dni je bilo kar ok, nato se je spet usulo.

Naša nedelja v začetku novembra pa je bila celo sončna! Le v okolici Škocjana nekaj megle.

Ker smo zgodnji, odpirajo pa ne prezgodaj, smo se še malo razgledali, na par razglednih točk, malo si ogledat table in podobno

Jaz sem skočil še malo dlje, tisti udori so enkratni!

Potem pa je le bil čas za v jamo!

Bilo nas je kar nekaj, razdelili pa smo se v dve skupini. V eno naše govoreči, v drugo pa tujci.

Jama je potem fantastična, to je res treba it pogledat! Tihi del, ki je podoben ostalim jamam in glasni del, ki ima reko Reko v kanjonu. U, ob toliko vode je tokrat prav fino šumelo!

Enkratno je bilo, le to, da smo tako presneto hiteli mi je šlo presneto na živce! Niti občudovat nisi mogel, kar naprej sem moral hitet za vsemi ostalimi, čisto nekje zadaj so me pustili...

Pa tako bi občudoval vse tiste stare poti, še nadelane in z zarjavelimi žicami in vklesanimi stopi nad prepadi! Si ogleduješ in gledaš kje je včasih šla taka "turistična" pot. In kako so si takrat upali... Huh!

Pa se potem kar naenkrat vse konča...

Je pa zunaj tudi lepo, presneto lepo!

Še malce razgledov

potem pa kar z vzpenjačo nazaj proti vrhu, Motovunu.

Mi pa potem lepo pot pod noge, v Škocjan, pogledat brezno - luknjo čisto do dol, ki je kar tam, sredi vasi. Ograjena, a vendar...

Potem pa naprej, navzdol v kanjon reke Reke. Mimogrede se spomnim še najinega prihoda na vrh iz kanjona, najdem celo potko!

Mi jo pa veselo mahamo naprej, malo gor, malo dol, nekateri razgledi so še vedno fantastični!

Imamo pa presneto srečo, voda je namreč povsem do roba! Dvajset cm več, pa ne vem, če bi se prebili čez! Na to pa nisva čisto računala, čisto lahko bi se zgodilo, da bi se morali obrniti... Pa če se pri tem spomnim letošnjega trekinga in višine takratne Reke, ko se je Helena prebila čez ne da bi si zmočila noge! Tole je bilo malce drugače, res je!

Potem je pa tudi tega lepega hitro konec...

Čas za zasluženo kosilo, smo se kar dobro nahodili, sploh ni bilo malo! 

Kosilo smo si privoščili v Dujčevi domačiji v Škofjlah in bili smo več kot zadovoljni! Res. Lepo so poskrbeli za nas!

Še ena skupinska 

in en lep pozdrav od Krtov!

Nič, na par let je kar treba malo osvežit spomin in se zapeljat do tehle Škocjanskih jam. So res lepe! In še precej turistično ne-onesnažene, vse je še nekako v povojih. 

Torej še veliko priložnosti in možnosti. Še dobro!

Tags:

domači kraji

Tek Sv. Barbare 2012

by piskec 15. december 2012 11:30

Tole je treba napisat za nazaj, kaj čmo, ko pa časa (volje) zmanjkuje...

Seveda smo bili tudi letos!

Rajko je še največ napisal!

Jaz bom pa napisal le to, da smo se spet imeli krasno!

Tako pred tekom kot med tekom, še najbolj pa po teku, ko smo zavili nekam jest. O, tam je bilo šele luštno! Tako bi morali vsako leto, ne pa da se nam velikokrat kam mudi!

Seveda pa ne morem mimo tega, da sem letos v ekipi naredil najboljši rezultat! KONČNO! Najboljši sem!!!!

Se vidimo drugo leto!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS