Po dobro prespani noči, smo se prebudili v prekrasno jutro!

Sicer vsak dan vstanemo malce prej, tokrat smo zunaj že pred deveto! Se nam počasi mudi?!

Še slika našega hotela v Antequeri

medtem ko se jaz mučim s tadolgim renojem, parkiranim na minimalnem parkirnem mestu sredi garaže. Tamauček pa ta čas nagaja voznikom z odpiranjem in zapiranjem vrat. Po mojem sva jih na koncu pokvarila... se niso več zaprla. Eh, ti balkanci.

Zakaj smo danes takoj zgodnji? Hodit gremo, v hribe!

Juhej, v hribe! 

Torcal de Antequera, zelo zanimiv hrib, pravzaprav planota.

Mene pa seveda spet skrbi, od morja gor prihaja počasi slabo vreme. Mi pa v hribe. Zunaj pa mraz. Kakšno bo šele v hribih? Megla, dež, morda celo sneg?

Mi pa letne gume. V hribih. Ja, super. Evo, pa mam spet za razmišljat.

Ker smo na planoti še pred deseto, seveda tam sploh nikogar še ni. Kateri španec pa hodi naokoli pred deseto? Še turistov ni...

Ali pa jih ni zaradi tegale?

0 stopinj! (Slikano, ko smo že nazaj, torej uro in pol kasneje...) Pa še malo piha. Presneto mraz! A nismo šli v južne kraje, se sončit, se skoraj kopat?! Ne pa v tale mraz...

Ker pa smo Krtinci tudi malo hribovci in ker je treba vedno kaj hodit, smo se vsi zahomotani veselo zapodili po planoti!

V prvih parih metrih se je izkazalo, da pa je morda minus temperatura pravi blagoslov! Vso blato je bilo namreč pomrznjeno... 

Mi pa smo jo kar dobro uživali, pokrajina je res neverjetna!

Kaj kmalu nam tudi ni bilo več mraz, hitro smo se ogreli, ob neumnostih še hitreje!

Za nekim vogalom smo, seveda kot pravi hribovci, srečali... koga, a? No, tisto, kar doma:

Celo čredo kozorogov. In ker smo bili pač v Španiji - kjer rasejo pomaranče na drevesih - prvih deset minut sploh nismo vedeli, kaj so te živali, same tropske različice so nam šle po glavi... Kar nismo hoteli verjeti, da so tole skoraj čisto običajni kozorogi. Hribovci, kot pri nas. 

No, se je izkazalo, da niso čist enaki kot pri nas. Španski Ibex je tole. Meni pa še vedno zgleda ko kozorog.

Cela čreda je bila. Navajena na ljudi, tako, da so se umaknili le toliko, da smo šli mimo, kaj več pa ne.

Smo se pa zaradi njih takoj izgubili. Ha! Slikamo in slikamo in kar hodimo naprej in kar naenkrat... je kdo videl markacijo zadnjih pet minut? Ne? Opa.

Ker markacij pa španci ne poznajo. Ne, ne poznajo. Temule ne moreš rečt markacija:

Če ne paziš, si hitro nekje drugje. Sicer se po blatu dobro pozna, kje je pot, a ponekod je shojeno vse...

Mi pa le najdemo pravo pot in hodimo naprej

iščemo prazgodovinske doline za snemanje kakšnih dobrih grozljivih filmov o izginotju dinozavrov (ali česa podobnega)

skrivne prehode

skrite zaklade

vrhove v oblakih!

Vreme pa se slabša iz minute v minute, mene pa seveda vedno bolj skrbi... Na koncu smo že skoraj čisto v megli!

Urco in pol smo potrebovali za en večji krogec naokrog po planoti. Luštno, super, enkratno! Take planote in takih kamnin pa res ne vidiš velikokrat!

Potem kar malo pohitimo dol s planote, a je še vse ok. Spodaj še vedno sonce. Sneg, pejt se solit! Ha!

Ostane nam torej le še vožnja do Granade, kamor smo namenjeni! Prejšnji dan smo namreč prek spleta rezervirali vstopnice na Alhambro, tja ne prideš brez rezervacije! 

Prvič, da smo tako zgodaj nekje v mestu in prav na hitro najdemo hotel, nikomur se ga ne da preveč iskati, hitro smo zadovoljni tudi z morda večjo ceno, kot bi jo dali, če bi bolj iskali. Pa saj smo na počitnicah, kaj bomo zdaj izgubljali čas z iskanjem, eh! Lenobe.

Nam je pa tokrat hotel vsem všeč - je res velika soba! 

Ampak v sobi že ne bomo ostali, sonce je še visoko na nebu, gremo ven, v mesto!

Pohajkujemo gor in dol in se gremo čisto prave turiste!

tele začimbe so nam precej všeč...

še kaj za pod zob na kakšnem malem trgcu

in kmalu nas že ujame tema!

Takole smo jo mahali čez mesto! Kar povprek in naokrog. Za nosom.

Moramo pa tokrat malo prej spat, na Alhambri smo naročeni že ob 9h zjutraj, kar bo super zgodaj za te kraje! A tako je najbolje, časa nam zmanjkuje, tole je že predzadnji dan! Pa tudi okoli poldne je seveda že vse zasedeno, v Alhambro spustijo le par sto obiskovalcev na uro. Kdo ve, kako je z obiski poleti? Najbrž se moraš naročit že par mesecev prej... pozimi še gre, jutranjo uro dobiš tudi prejšnji dan.

Zato smo ob pol enajstih - po dobri papici, še boljšem španskem vinu in sangrii - že vsi v postelji. Gremo spat, jutri je na vrsti ena najlepših palač - Alhambra!

Se pa res dela slabo vreme, vse se je zoblačilo, tudi tukaj. Pravijo, da bodo ponoči in jutri nevihte. Aja?! Dol s hribov smo, kaj je lahko hudega?

Naprej torej!

Pravzaprav je datum, 16.3., določil tisti, ki nam ga ne uspe in ne uspe spravit še kdaj na Šentiljsko! 

Tokrat je bil čas določen že kar nekaj časa prej, seveda pa nato zadnji teden sploh ni več vedel, za kaj gre. In seveda spet ni šel z nama.

Evo, pa je bila ekipa Srčnih spet nepopolna. Ker nekateri raje ležijo na kavču. Oziroma, zdaj ko ni več kavča... hm, kaj pa zdaj dela fant, a?!

Tokrat sem si sprosil pozno uro, ob 6:30h, pa še to sem čisto majčkeno zamudil. Tako, da sva startala ob 6:40.

Četrtič na pot, tokrat tako kot prvič, iz Sladkega Vrha, v smeri proti urinemu kazalcu. Je kar luštno malo menjat smeri in začetke/konce. Ni nikoli dolgčas.

Rajko je sicer že vse napisal, jaz lahko dodam le še kak manjši del, naprimer kako je Boris nekje pred Šentiljem padel mimo ko sneta skira... in potem z nama hodil do Gaubeja. Tako, mimogrede, za jutranji sprehod. 

Jaz sem pritisnil eno samo sliko, na Brlogi.

Tokrat mi je šlo super dobro, zato sem tudi potem, ko se je Rajko odločil, da ne bo nadaljeval, šel kar sam naprej. Sicer je bila pred mano še polovica poti, ampak brez veze se pa nisem vozil v tote konce, ne?

No, potem sem seveda sam sebe začel gnat in gnat. Kakšnega dobrega rezultata sicer nisem naredil, ampak 12:10 tudi ni povsem slabo. Sem bil kar vesel, da sem na koncu, že ob mraku, lahko še čisto dobro tekel in mi ni bilo nič težko.

Še Rajko je prišel navijat k Sirku, kamor sem se komaj prebil čez vse tisto blato, in mi polepšal zadnjih par kilometrov. Potem sva pa na koncu itak odtekla nesmrtno progo Sladkih6. Tam pa res ne gre, da bi hodil...

Tistih pet ur samote mi je bilo pravzaprav čisto všeč, nič me ni motila, tako ali tako mora človek take stvari vadit. Da se lahko sprosti in resnično uživa v sami poti. 

Ustavili smo se pri Belni (20minut) in pri Gaubeju (skoraj 1h!), jaz pa še v Zg. Velki (20min). Kar nekaj ustavljanja torej.

Na živce so mi šli edinole psi. Najprej Ari, strah in trepet Šentiljske, ki maltretira prav vse pohodnike. Seveda ga imajo izpuščenega, res pa je, da gre pot čez njihovo dvorišče. No, nekoč se bo nekaj zgodilo in nekoga bo ugriznil. In potem bo hudič. Tokrat sva z Rajkotom raje naredila obhod, ki se je kar splačal. Zverina naju je zavohala šele, ko sva bila že predaleč. In je lajal s prav posebnim užaljenim zvokom, da sva ga okoli prinesla... 

Isto tako imajo psa na eni od kmetij ODPRTIH vrat. Zoprnega psa, ki je lajal name že deset minut prej in se skoraj zaganjal vame. Kako naj grem potem k tej blesavi kmetiji ODPRTIH vrat, če me pes ne pusti, štempiljka poti pa je čisto na sredi njihovega dvorišča?! Pa ti res ne vedo, kakšnega psa imajo ali jim je čisto vseeno? Se morda čudijo, zakaj nikogar ni? Najbrž jih briga... domačini pridejo, za ostalo jim pa dol visi.

V tistem trenutku sem bil tako jezen, da se seveda nisem šel štemplat, v desetih minutah sem v glavi spisal tudi celo pritožbeno pismo PD Paloma, naj hudirja prestavi štempiljko na neko normalno mesto. K nekomu, ki bo bolj prijazen ali pa vsaj presnetega zoprnega psa ne bo imel! Čez eno uro sem se že pomiril in evo, spet nič od pisma.

Torej se bomo naslednjič spet borili z zverino... Eh.

Seveda so Sladkogorci še tako lepo poskrbeli zame na koncu, da sploh nisem hotel domov... Se jim lahko le najlepše zahvalim, prav super je začet in končat na Sladkem Vrhu!

Doma sem bil potem presenečen, kako lahko in uspešno sem tole opravil. Za prvo letošnjo preizkušnjo prav ok, brez bolečin, brez kakšne velike zmatranosti, s tekom (navzdol seveda) do konca. Če bo šla sezona takole, bo več ko v redu! Bom pa res šel lahko še na Pohorje in spet v kak Bohinj!

Hvala Rajkotu in Borisu za spremljavo! Bilo je super, nisem pa bil ravno najboljša družba. Nekaj sem se boril s šefom, službo in tako naprej. Odločitve so padle in pred menoj je spet polno izzivov, zato je glava spet bolj polna... 

Kdaj gremo torej naslednjič?

 

P.S.

Hmmm, sem našel v telefonu še eno sliko. To je po tisti kmetiji, ki imajo psa, tam nekje za vogalom, že kak km naprej. Ko sem se malo pomiril zaradi psa pa sem si rekel, da bi bilo dobro, da vsaj poslikam zadevščno. Malce pozno, a vseeno. Pa še tak lep večer se je naredil...

In končno sem tudi GPS sled gor dal na pešpoti... 

Res, prejšnji dan smo spali malce natlačeni, a se prav veliko nismo sekirali.

Na dopustu se pač ne sekiraš, ne?

Nam je pa bilo tisto malo mestece, kjer smo spali, super všeč. Ob 9h še nikjer nikogar, vse spi, sem in tja kak šolar, a bolj izjema kot pravilo. Polno avtov, a zgleda se še nobenemu ni nikamor mudilo.

Smo pa malo mestece prevozili vsaj trikrat, ker smo ga pozabili slikat. To pa res NE gre in smo se kar lepo zapeljali nazaj. Malo zgrešili zaradi hitre ceste in se skratka peljali gor in dol večkrat.

Spet ni nikogar motil. Super.

Potem smo si pa le rekli - če so tule samo apartmajska naselja... kakšne plaže pa kaj majo, a? Izkazalo se je, da takšnele:

Najbrž je bila oseka, a pogled na Gibraltar v ozadju je bil presneto lep. Seveda se na fotki ne vidi, ampak tista Skala je kar dobro dominirala v ozadju pogleda. Ene par ribičev pa je lovilo ribe na peščeni plaži, zanimivo.

Potem smo pa imeli morja dovolj. Ne ravno dovolj, a ne moremo se samo po obali vozikat, bo treba tudi bolj v notranjost. Pa smo šli! Proti Rondi!

Ronda je zanimivo mesto, ima celo eno lepših aren za bikoborbe, kar nas sicer ni nič zanimalo,

bolj super pa je, da je del mesta zgrajen ob kanjonu. Na kanjonu? Ah... visoko, skratka - takle je pogled navzdol:

Malo so se mi hlače tresle, ko sem gledal v tele globine, a drugače ni šlo. Pred otroci sem se delal frajerja, čeprav prav dobro vedo, kako mi je pri srcu...

Bi bilo pa lepo imet takole kanjonček sredi mesta...

Smo pa naleteli na alpinistični odsek Ronde v elementu:

Od daleč je hudo zgledalo. No, najbrž bi tudi od blizu tako hudo zgledalo. So pa tam doli lestvice in skobe, ne plezajo kar tako, prosto. Ampak vseeno, kanjon je kar globok. Če bi imeli več časa...

Japajade!

Smo se šli potem raje čisto prave turiste, pohajkovali smo po mestu

si privoščili tapase, s katerimi nekateri niso bili zadovoljni, drugi pa s(m)o ostajali na zelenjavi. Delali smo kroge

in še malo gledali v kanjon. Smo si kar vzeli čas, ker je bilo luštno. Pa še vreme je dobro pripomoglo k temu, da se nam ni prav nič mudilo nazaj v avto.

A prej ali slej je bilo treba it naprej.

Do desfiladero de Los Gaitanes. Nadvse zanimiva soteska s še bolj zanimivo potjo. O kateri sem poslušal in jo gledal že kar nekaj let nazaj, a si nikoli nisem mislil, da bom kdaj v njeni bližini. Prvič sem tako ali tako mislil, da je to nekje v kaki ameriki ali kaj podobnega...

Nekje za nekim ovinkom nas je Caminito del Rey pozdravila v vsej svoji veličastnosti!

Tole vsekakor paše zraven, da se ve zakaj in čemu je tole tule sploh zanimivo!

Seveda smo jo na hitro odvihrali proti začetku poti, čeprav to ni bilo prav nič enostavno. Najprej nismo imeli niti najmanjšega pojma, kam in kako, pa še izkazalo se je, da povsod nekaj kopljejo. Zato je bila vožnja s tistim presneto dolgim renojem kar zanimiva!

Potem pa še malo peš, tamle od konca modre/vijolčine črte do mosta, ki pelje direktno v predor. 

Tam nekje se približno pot začne.

Zanimivo, kako so oblasti skušale preprečiti, da bi kdo še hodil po tem, a saj vemo, kako gre to. Pot se vedno najde...

Malo nama je bilo žal, da nimava samovarovalnih kompletov, a to bolj zaradi tega, da sva se spet delala frajerja.

Dej, dej, mene že ne bi spravil tamle naokoli pot vseh tistih traverzah in luknjah v betonu... Haaaa!

Seveda pa so se kmalu po našem prihodu izza ovinka prikazali - tadam! - slovaki (kot se pač vedno prikažejo, ko je kje kaka plezarija) in se napotili direktno v steno. Takole za en popoldanski vzponček... Se je potem lepo videlo, kje se je naredila dodatna pot in kako prideš do tistega pravega začetka. No, so se kar matrali in viseli dol s stene. Mi pa smo raje gledali od daleč...

Naslednja postaja na naši poti je bilo mestece Antequera. Do njega smo delali še malo ovinka, se je bilo pač luštno vozit čez pokrajino in gledat bela mesteca.

Tokrat cesta ni bila avtocesta in je zato vijugala med nizkimi grički kot nora. Čez noben visok hrib nismo šli, vse skupaj nič, a ovinkasto in ovinkasto kot noro. Toliko ovinkov prav res že dolgo nisem zvozil!

A nekje vmes na poti nam žilica ni dala in smo se ustavili ter... no... kako bi rekel... hja...

no, rabutali! Na polno, priznam!

Ampak takega ne najdeš vsak dan, poleg tega je zgledalo, da ni prav dobro vzdrževano, je bilo veliko po tleh. S tem smo si vsaj malo oprali vest.

Sicer pa... tale drevesa...

Prisežem, da je na enem drevesu raslo vse - mandarina, pomaranča, limona, grejpfrut, vse! Tudi sadeži so imeli prav tak okus - najprej luštno po pomarančki, da te je takoj zadela limona direktno v srce, na koncu pa te je zagrenil do konca grejpfrut. Edini užitni sadeži so bile mandarine, te so bile še kar dobre. Vse ostalo... pa smo se matrali in jih jedli in jedli... ampak ni šlo. Prehudo.

Mamo raje tiste taprave iz gajbic. Ne pa da kar nekaj na drevesu raste! Kdo je pa to že videl, no!

Pa smo zvečer le prispeli v Antequero, si hitro našli hotel, ki je spet bil nekaterim všeč, drugim pa ne. Smo jo zato raje mahnili direktno v mesto, na hrib!

Ob sončnem zahodu smo videli, da so mesteca večinoma bela od daleč, od blizu pa ne več. Ura pa skoraj osem!

Še par umetniških posnetkov

v trgovino po vinčka in sangrio in kaj za prigriznit

še malo zaokrožit po mestu

potem pa v sobo gledat tekmo Real Madrid - Barcelona (ko smo jo pa ravno zadeli)! Drugače pa ima itak vsak svojo internetno napravico s katero smo kar naprej v stiku... Kot da smo sobo sploh opazili! 

O, vsak gol, ki ga je dal Real, se je dobro slišal tudi skozi okna... In tokrat so jih dali kar nekaj! Sem dobil občutek, da jim tule Barcelona ni najbolj pri srcu... Kakšni so bili šele naslednji dan časopisi! Skoraj praznik je bil tokrat, 3:1!

Sem pa med reklamami na TVju opazil en komad, ki mi je že takrat zlezel v ušesa (Jose Mota: Ey Jubilao). Zakaj in kako, nimam pojma, tako pač je, nekatere stvari se zgodijo kar mimo naše volje! Nato sem ga doma celo poiskal in priznam, da sem ga do sedaj poslušal vsaj že 52.378+4*n krat! Ne moreš verjet... evo, še zdajle ga poslušam! Po mojem sem jaz naredil vseh tistih 10k ogledov!

(Ja, res, video so čez dva dni po objavi že dali dol, da krši avtorske pravice... No, našel sem drugega, več jih pa ni. Ko bo še tega zmanjkalo pa je zmagal kapitalizem...)

Jutri pa... kam že? Aha, v Hribe!!!

Pa smo našli tudi enega naslednjih koncev sveta. Ta južnega, Evropskega.

Ki je ena velika skala, The rock of Gibraltar.

Ker se je z rentacarjem zapleteno in drago peljat izven Španije, smo avto lepo po balkansko poknili k MacDonaldsu - hm, ali je bil Burger King? - in se peš odpravili čez mejo. 

Čisto ta pravo mejo. S cariniki in policaji na obeh straneh, z rentgenom (sicer ne za nas) in s pregledi potnih listov. GBZjevec (Gibraltar British Zone) se je pohvalil, da pozna naše pasoše. Super.

Čim pa stopiš iz carinske stavbe, takoj veš, kje si:

Ne moreš zgrešit države.

Potem se sprehodiš čez letališko pisto, kjer prebivalci seveda nočejo imeti pre-več prometa, ker je treba vedno cesto zapret, ko pristaja avion. Kar pa je nerodno in je treba čakat in to ni ravno prijetno...

Bolj ko smo se približevali Skali, bolj sem vedel, da smo malce pozni. Ura je bila že okoli pet, kdo bo spravil otroke tjale gor kar takole, v uri, dveh?

Težka bo. Ni tako majhno, nizko. Ni, ne.

Pa gremo le naprej, bomo že kam prišli, pa bomo potem videli, kako in kaj naprej.

Skozi mestna vrata, ki so bila včasih edini vhod v mesto

potem pa po moderni glavni ulici. Nizki davki vsekakor pomagajo.

Trgovina ob trgovini, zelo podobno vsem tem malim državicam, ki so davčno ugodne. Trgovina cveti.

Čim pa pogledaš malce v stran, pa se že pokažejo pravi mali razbojniki, ki veselo kradejo iz kant:

Edine prosto živeče opice v Evropi. Okoli 300 njih, v 6 skupinah, zelo strogo nadzorovane, načrtno hranjene (da ne bi počele tegale, kar vidimo na sliki) in omejevane. Pod budnim vladnim očesom. Uboge opice, nič bolje jim torej ni, kot nam.

Po cesti nas kar naprej ustavljajo sitni in zoprni vozniki kombijev, da nas peljejo na vrh in da nam vse razkažejo. Otepamo se jih kot sitnih muh.

Mi pa le na koncu pridemo do gondole, koga naj peš spravim v ta hrib?! Pa je res zaprta, ob 17h zadnja vožnja...

In tako... ker nočemo ostati tu še en dan, ni časa, bo treba res najti enega od kombijev. Eh, prej sem jim žugal, jih odganjal, zdaj pa jih s sklonjeno glavico prosim... Seveda so nas obrali, ampak drugače najbrž ni šlo.

Je bilo pa veselja, se je že zaradi tega splačalo!

Tega se sami najbrž ne bi upali in niti ne vedeli kaj lahko počneš z njimi. Niso ravno najbolj prijazne, jih je treba kar dobro motivirat, da se ukvarjajo s tabo. Kar niti ni čudno pri milijonih turistov.

Več ali manj so zgoraj same mame in otroci, vsi se med sabo nekaj čohajo...

Kakšnih večjih samcev ni na spregled.

Seveda imamo 129 slik opic. Pa jih izberi...

Meni je pa seveda sama skala zelo všeč. Hribovska.

O, enkrat, ko bom velik, se tule vrnem in jo prehodim podolgem in počez!

Kar nekaj zgodovine se je že dogodilo na tem koščku sveta, od povsem antičnih 

pa do malo bolj modernih

pa prek rovov, jam, prehodov, prekrasnih razgledov v smeri Španije

in v smeri morja, kjer je na stotine ladij (oh, ti davki!)

Enkrat bom res vsega prehodil, tokrat smo ga bolj malo, a za vtis je vsekakor bilo!

Sonček je počasi šel že dol, še zadnji trg

in spet letališka steza. Človek se ne sprehaja po letaliških stezah prav pogosto, ne?

Pomahamo še Union Jacku

in se spet napotimo skozi carino, nazaj v Španijo. Tokrat je strašanska gneča z avti, smo kar veseli, da smo peš! Vsi v GBZju zaposleni Španci zgleda hitijo nazaj domov.

Za neobremenjene turiste vsekakor zanimiv ostanek nekega kolonialnega sistema, za domačine pa najbrž precejšen trn v peti. Britanci to vsekakor znajo bit. Na najrazličnejših koncih sveta.

Počasi bo tema, mi pa moramo najti kak hotel. Kar ob takšni obali, kakršna je ta, niti ni prav lahko. Vsa obala so namreč ena sama velika apartmajska naselja, ki so večinoma celo brez imen. Nobenih krajev nikjer, le ti. urbanizacije. Poleti je to že najbrž luštno in živo, februarja pa je vse to bolj žalostno.

Sicer kar zanimivo, ta masovni turizem. No, me pa sem poleti prav nič ne vleče, tole bom sigurno naslednjič, če pridem sem v poletnem času, izpustil. Huh, time sharing apartments. Uau.

Problem pa seveda ostaja - nikjer nobenega hotela. Vozimo se do Estepone, jo prekrižarimo, a imajo en in edini, presneto drag hotel. Solit se naj gredo, gremo raje nazaj!

Do nekega zaspanega kraja, kjer res najdemo edini hotel v bližnji in daljni okolici. Cenovno ni prav ugoden, a zgleda si to lahko privošči...

Pa še celo tako je, da imamo samo tri postelje za vse štiri. O, zanimiva noč je bila, kar nekaj gneče tudi pri nas! 

A na dopustu nismo tako natančni. Niti ni pomembno, ker jutri... jutri gremo naprej!

Naslednjega dne nismo bili prav zgodnji.

Se pozna, da smo bolj na zahodu - pozno spat, pozno vstat. Šele tam, malo pred deseto, smo se uspeli spokati iz hotela.

Prvo smo zavili v trgovino, nakupili kup hrane za popotnico, se načudili, zakaj je vse tako poceni, da smo dali le 31€ in se odpeljali proti Cadizu.

Lepo mestece, super! Najbrž je tole čisto noro poleti. O, takole pozimi pa vsa ta mesta zgledajo meni prav prisrčna! Nobene gneče, nobenega prometa! Strašansko mi je všeč!

Seveda smo se povzpeli na stolp in poslikali navzdol vse, kar se je dalo.

Bazene, kjer smo si ob sončku že kar zamišljali, kako bi... aaaaaah. Če nimaš snega in takole podnebje, najbrž tole ni noben problem - evo, v začetku marca že začnejo štimat:

Sicer pa so vsi nekaj vzdrževali. Več ali manj. Kaj je ta stric počel na tem stolpku, nismo uspeli zvedet. Najbrž je "meu deu".

V Cadizu je na koncu rta še trdnjava, sicer zaprta, se je pa lepo sprehajat. Če ne drugega, si lahko zamišljaš, da je v tejle smeri za trdnjavo nekje amerika. Ne čisto blizu, ampak v tej smeri. Amerika. Ej.

Takole nekako smo ga malo prehodili in prevozili. Najbrž je res tole poleti muka in ne prideš nikamor.

Potem se zapodimo naprej, a po petih minutah hitro zabremzam. Hej, pa saj tole se vozimo mimo Atlantskega oceana, hej! Atlantskega oceana!

Smo pozabili namočit noge, morda?!

Oh, to je bilo veselja! Z valovi

ali pa s sipinami! Potacali smo vse! Jasno, da se je moral Tamauček preobleč. Je bil moker.

Pa je bilo le treba naprej, zdaj nas čaka malce več vožnje, tokrat brez avtocest, gremo mi raje po regionalkah. Ki se izkažejo za povsem ok, pravzaprav so dostikrat kar štiripasovnice, omejitev pa ista kot na avtocesti, 120km/h. Pa še to je preveč za nas, gremo raje počasneje, tako kot vsi ostali, težko je najti koga, ki bi te sploh prehitel, vsi se držijo omejitev. Kar malce čudno se mi zdi, vožnja je res prava milina. Prav za takle road trip...

Tako se vozimo čez tipično pokrajino, ponekod kraljujejo biki

večinoma pa vetrnice, na tisoče jih je! Se mi vedno prikaže nasmešek, ko se spomnim na našo deželo in vse kolobocije okoli energije. Nismo ravno najbolj sposobni okoli tega, kajne?

Pa smo na koncu sveta, na koncu Evrope, prav kmalu, kako urico in pol lepe vožnje.

Kar naenkrat je pred nami... morje in... Afrika!

Sem kar malo presenečen, čeprav niti ne vem zakaj. Saj nisem nič pričakoval, a vseeno. Nekako se mi ni zdelo, da bodo na oni strani.. no, hribi. Kot da bi morala biti Afrika ravna... Čudne predstave gojimo ljudje o stvareh, ki jih ne poznamo. Čudne.

O, pa so hribi. Veliko njih in še prav zanimivi so!

Mestece Tarifa je spet luštkano, tale gradiček s pogledom čez ožino si je pa res postavil tisti, ki ceni razgled! V takem bi pa še jaz prebil kak teden (preden bi me odneslo naprej, seveda).

Na eni strani torej Atlantik, na drugi Sredozemsko morje. Tu Evropa, tam Afrika. Hecno.

Takole nekako zgleda GPS sled čisto na konec sveta.

A nekateri pravijo, da je konec sveta nekje drugje, v bližini. In tudi mi smo namenjeni tja, saj sploh ni več daleč!

A o tem nadaljujem naslednjič!

Že dolgo nazaj je postalo jasno, da bomo morali spet v Španijo. V Andaluzijo.

Heleni je bilo preprosto super všeč in je na vsak način to morala deliti še z mano in s tamalima otrokoma. Ni šlo drugače.

Jaz sem seveda vedel, da bom prej ali slej pogorel in da se ne bom mogel večno upirat. Seveda sem navijal za avto, uporabljal take in drugačne prijeme, da mi nekako ne bi bilo treba spet podoživljati letenja, a je bilo nekako sredi lanskega leta že povsem jasno, da mi ne bo uspelo. 

In po pravici povedano je mene tudi privlačila Andaluzija... Če le ne bi bilo tistega aviona...

Še otroci so pritisnili in na koncu so me nekega dne, zmatranega, ob čaju in rumčku (ali jih je bilo več?) dobili na pravi nogi in velikodušno sem se vdal v usodo. Uspel sem pa zbarantati to, da še sam malce pogledam kako in kje bi leteli. Problem je namreč v prestopanju, v Sevillo pozimi ne leti prav veliko avionov z nam bližnjih letališč, zato bi bilo treba prestopati v Valencii! O, hudirja, še prestopat, kot da že en avion ni preveč?!!

Pa sem se trudil in trudil in delal vedno večje kroge, dokler nisem našel malega letališča v Bologni! G. Marconi, rešil si me! Tista urica in pol več kot do Benetk ni nikogar bolela, samo, da bom jaz tiho in priden...

In tako je bilo... Španija, prihajamo! In to že par mesecev prej, kar nikakor ni v skladu z mojimi plani potovanja, a pri teh rajanerih in izidžetih preprosto ne gre drugače. Denar me pač prepriča, priznam.

Še celo rentacar sem si moral prej zorganizirat, le nastanitve smo pustili za kasneje, sproti. Nikakor ne morem potovat naokrog z mislijo na to, da moram nujno do nekam prit. Zato pri nas ni rezerviranja. V dobi interneta je zadeva toliko lažja, hotele si vsaj na približno že prej ogledaš, kje so in kake so cene, nato pa le še skočiš do tja, če si že ravno tam. Ali pa si ravno kje drugje. Ni problema.

Skratka.

Počitnice.

Hja. Za nekatere. Za druge pa Preizkušnja. Z velikim P!

Višina, vozilo v rokah nekoga drugega in skoraj neprevozne ceste. Par stvari, ki mi res niso pri srcu in ki me preizkušajo v dno moje duše. Seveda so se že prvi dan naših "počitnic" zlile skupaj v eno veliko ogromno gmoto! Kakšna ironija, kakšno naključje in zakaj, hudiča, ravno zdaj?!

Ob 14h smo namreč morali biti v Bologni. Pri nas pa snežni meteži, zaprte ceste, neprevozne, neizmerno slaba napoved, bljak, bljak, bljak. Kako se (spet) prebit na primorsko? Pa čisto vedno, ko kam greva, je nekaj takega!!! 

A me kdo zafrkava (gledam gor)?

Začeli smo torej mnogo, mnogo prej, ob 6h. Pred Domžalami. Jeba.

Počasi, a vztrajno - mene že ne bo noben je*al!!! - smo le naleteli na plužno skupino! Juhuhu! Počasi, ampak vsaj sigurno. Brez kakšnega počez postavljenega tovornjaka, ki misli, da je sneg samo voda.

Čeprav je poljak kar naprej težil s svojim ogromnim tovornjačkom.

Presnet sneg, no! Prav neverjetno, kako mi vedno dela nek kažin, ko kam gremo...

Seveda že v Sežani ni bilo prav nobenega sledu o snegu več. Malo naprej je sijalo prav luštno sonce. Do Bologne je bil potem le še sprehod in prijetna vožnja.

Marconi nas je pričakal, parkirišče tudi. Ker smo imeli kar nekaj časa, smo šli seveda lahko malce dlje (in ceneje) parkirat. Jasno smo hoteli zmutit po balkansko, da nam sploh ne bi bilo treba plačat, a so italijani lisice! Že obvladajo balkanske fore in zato nam ni uspelo. Smo moral pustit juketa na uradnem parkirišču. No, ja, sicer pa to sploh ni slabo, ne?

Še obdelovanje prtljage, natanko štiri male kuferčiče imamo lahko, prav nič drugega! Cel hudir, kako jih napolnit, da bo prav...

Notri me spustijo celo z odpiračem za buteljke. Kako jim je to ušlo? Sva kar tvegala, a špansko vino je pač špansko vino. Je treba bit pripravljen!

Potem pa rajaner. Dve uri in pol muke in čakanja, čakanja, čakanja, kdaj bo konec. Sicer ti pa ne dajo miru, avion je cel čas ena sama tržnica, prodajajo vse, od elektronskih cigaret pa do... kdo ve, česa! Vse!

A, ko se enkrat začnemo spuščat... o, to pa je milina! Sevilla, vesel sem te neizmerno!

Nobenemu se ne sanja, kako bomo našli naš rentacar, oziroma, kam pride njihov kombi. Sicer je pa meni vseeno, samo, da so pod mano trdna tla!

Nato nas pa tako ali tako začnejo zanimat čisto ene druge stvari! Naprimer pomaranče, ki niso v zabojih, ampak kar na drevesih! Malce se držimo nazaj, da jih ne začnemo na veliko rabutat. Ne moreš ravno direkt na letališču tega počet, ne? 

Na koncu celo najdemo - pojma sicer nimam, kako? - postajo za goldcar rentacar, seveda nič ne piše. Kombi pride v parih minutah in nas odpelje kak kilometer do njihovih prostorov.

Moram priznat, da sem mislil, da bomo dobili kripo in da je rentacar še vedno drag in zanič. Hm... ampak v vseh teh letih pa se je le nekaj spremenilo in to celo na bolje. Kar ne morem verjet, ko nam dajo prav dobro ohranjenega renoja. In celo prav velikega.

Saj bo šla celo prtljaga noter in celo komot bomo! Dizel pa še šparovček.

Presenečen sem. In to pet dni za 240€, od česa je 90€ poln tank bencina. All included, niti prask ni treba gledat, nikogar ne zanimajo.

Hja, res se je nekaj spremenilo v vseh teh letih... Neverjetno!

Ja, kaj... pa smo šli, vsi navdušeni! Toliko navdušeni, da še svojega GPSja nisem mogel uštimat... 

Plan je bil priti ven iz Seville in tja nekam do Cadiza. Oziroma v okolico. Ura je bila že pozna, dan se je počasi poslavljal, v kakem hotelu bomo nekje ob devetih. K sreči je dolg dan, se zahodni kraji kar fino poznajo!

Počasi smo se valili po avtocesti in končno začeli uživati Počitnice! Tokrat tudi jaz. Z velikim veseljem!

Še postanek na avtocesti, kjer za šankom vsi pijejo pivo iz plastičnih kozarcev, razen mi nekaj jemo in prčkamo, a na koncu nas pot pripelje v El Puerto de Sta Maria. Malo se vozikamo naokoli, dokler ne najdemo pametnega hotela.

Internet je povsod. Res povsod. Včasih se ga da pred hotelom celo sunit. Da poiščeš drug, cenejši hotel. Hja.

Naša sobica sicer ni nič posebnega, a za štiri ne moreš ravno veliko zbirat. Niti ni prav veliko hotelov, ki bi tako sobo sploh imeli. Ene sobe so nam všeč, druge ne. Meni so prav vse všeč. Povsod je internet in postelja. Pa stranišče. Kaj pa še rabim drugega?!

Jutri pa naprej, šele dobro začenjamo naše Počitnice!

Pod Rebrijo sem se že parkrat podil, a še nikoli nisem zavil na vrh.

Zakaj ne? Kdo bi vedel?

Za pustno soboto pa se nismo imeli kam dat. 

No, tole seveda ni čisto nić res, a prišlo je tako, da smo spet imeli (pre)malo časa, da je bilo treba združit sneg, nekaj hoje in krofe. Lepo bi se lahko delali, da iščemo izgubljene krofe!

In ven iz sita "kam neki naj gremo?" je padla Reber!

Kar se je izkazalo za več kot optimalno. Na Reber se gre namreč lahko čisto lepo s Trojan. Tam pa vemo, kaj je... 

Le to smo se najprej zmenili, da gremo najprej v hrib, potem pa šele na krofe. Drugače ne prilezemo nikamor več!

Dan je bil prekrasen, ravno lepo je zasnežilo!

Mi pa počez čez ovinek (tukajle poteka Rokovnjaška pot), kdo pa bo hodil naokrog po cesti, direktno v hrib!

Potem se je pa počasi že začelo, snežne radosti so nas povsem prevzele... En drugemu smo za vrat stresali,

en drugega smo porivali... (no, po pravici povedano se nekaterih sploh ni bilo treba dotaknit, da so zleteli z nasmeškom na ustih v sneg!)

in tako je minilo kot bi mignil in smo že pred seboj zagledali stolp:

Najprej mi seveda ni bil prav nič všeč in niti najmanjšega namena nisem imel, da bi gledal na svet iz tele perspektive

a sta me na koncu le pregovorila in sem zlezel gor.

Oh, ne bi o tem...

Je bilo potem bolj luštno preko ozkega, ozkega grebena

do razgledne točke

kjer nam je uspelo celo ujet samo fotografinjo!

Čajček, rumček, malo se pogret, potem pa direktno dol!

Po sledeh sodeč so neki smučarji zavili direktno dol, nekdo je šel pa tukaj gor. No, mi smo jo udrli dol, pa je bilo presneto strmo! Tamauček je seveda vriskal od veselja, jaz sem tulil, naj bo previden, mami pa se je čudno zdelo, kam midva tako hitiva po taki strmini...

Ampak bilo je *resnično* lepo!

Svež sneg, neobdelan, neprehojen, še na drevesih, sonček... ja, taka zima pa bi mi bila lahko celo všeč!

Potem pa veselo na trojanske krofe. Pojedli smo jih tako hitro, da jih ni bilo časa slikat. Njam! je naredilo in jih ni bilo več!

Potem so pa kar še nekaj časa dišali po avtu. Ni kaj, trojanski so še vedno zakon, pa čeprav nisem prav velik ljubitelj samih krofov... Se pa kar nekajkrat tam ustavim.

Dobra je bila tale, res! Čeprav spet snežna. Spet.

Par let nazaj smo šli na isti, Prešernov dan, tudi na Planino.

Takrat je bil en lepših, že povsem pomladnih dni!

Seveda pa je bil tudi tokrat en lepših dni, čeprav ne pomladnih, tokrat je bil pa povsem zimski dan!

Saj lani je bilo tudi nekaj snega, pa še pasje mraz je bilo!

Že do Primoža je bilo snega kar nekaj

potem pa je odeja le še rasla!

Obema je nasmešek kar vidno rasel

a se vidi, kdo pri hiši nosi fotoaparat! Le sem in tja jo uspem kdaj ulovit s kakšno sliko:

Pri Jarškem je bil kar zajeten kup snega

za tegale pa še sedaj ne vem, ali je užival ali pa mu je šel sneg presneto na živce! Meni bi vsekakor šel, če bi se mi popal povsod naokrog po glavi!

Midva sva bila bolj zadovoljna, vsaj zgledala sva...

Sploh je fino, ko si gor že zjutraj in veš, da boš do opoldne že nazaj, otroc pa sploh opazili ne bodo!

Pa še tekmo svetovnega pokala sva videla gor in sploh... kaj pa nama je bilo hudo?!

Prav nič. Zato pa sva uživala, kljub temu, da sva precej dolgo hodila gor, sneg je pač sneg.

Je šlo pa zato dol presneto hitro. V derezah jo kar zdereš dol. 

Super luštno!