Eh, nič se ne dogaja zadnje cajte.

Čakam na konec sveta in se grejem s čajem in rumom.

Pravzaprav nimam o čem pisat, a se mi zdi blog tako nekam prazen, da mi je skoraj hudo. Zato pa potem tole.

Pa sem šele en rumček spil.

Heh.

Zadnji mesec (ali sta že dva?) nabiram pogum, da se kam spravim. Ven, v naravo, v svet. Mogoče celo tečt v svojo hosto. Pa mi ne gre in ne gre. Neka zapora, bremza, travma. 

Čakam najbrž na stotko, da mi bo mogoče potem kapnilo in me odneslo ven.

Upam, vsaj.

Ko zunaj počasi začenja snežit, a še ni vse tiho in belo, se je lepo spominjat kakšnih sončnih dni.

Bomo jutri občudovali belino in kidali, danes pa bom še sanjaril o sončku, ki se v jesenskih dneh sicer rad prikaže, a se moraš zanj kar malce potruditi!

Tako je bilo tudi tokrat, v dolini siva megla, mi pa vsi doma za vikend. Ja, seveda, prav doma bomo ostali! Tako, kot vedno, kajne?

Sva popokala otroke in se - po dolgem, dolgem času - napotila proti Planini. Tam že od dogodka nisva bila, mene je že pošteno vleklo, priznam!

Pravzaprav nisva niti pričakovala kaj veliko, gremo najprej do Primoža, do tja sigurno pridemo, morda jih uspeva zvleči do Kisovca. O čem višjem, daljšem pa nisva ravno razmišljala. Saj bo že na Kisovcu sonček, ne?!

Do Primoža je seveda šlo, že takoj na ovinku smo jo z otroci spet mahnili direkt v hrib in potem čez gričke, da bi le čimmanj hodili po poti. Tisto ni zanimivo. Edino Helena jo maha po cesti in zastopala familijo pri pozdravljanju vseh, ki so se vračali z Lige na Primoža.

No, do Primoža sploh ni kaj omeniti, saj si gor en, dva, tri. Še otroka se ne zadihata. Malico pa je pa vseeno treba imet!

Tudi tu je vse oblačno, megla je le malce nad nami. Gremo gor, gremo pozdravit na Kisovec! Po lovski poti, ki sicer ne bi smela biti markirana, a je vseeno opremljena s kažipoti.

In markacijami, ki so včasih čudne, a so.

Nekaj ljudi je kar jeznih, ker pot ni markirana uradno, a moje menje je mnogo bolj liberalno. Ljudje moramo obdržati velik del lastne odgovornosti. In to tudi in še posebej pri hoji v gore. Ne pa za vse neprilike tega sveta in še posebej lastne neumnosti kriviti drugih. Če pot ni vzdrževana, pač ni vzdrževana, tvoja odgovornost je, kam in kako se podajaš. Pozanimaj se, preveri, poskusi. Če ne gre, se obrni. Mi pa vsi raje nalagamo celo paleto odgovornosti tistim, ki se vsaj toliko trudijo, da bi bilo nam lažje in s tem uničujemo pogoje za kaj večjega.

Kakorkoli že. Pot je super, zaenkrat tudi kar ok vzdrževana. Kar dosti žaganja je bilo potrebno po prvem letošnjem snegolomu...

Potem smo pa že na Kisovcu. Spijemo čajček, se pogovorimo, pojemo - spet! - sendvič. 

Ampak, sončka še vedno ni! Hmmmmm, dej no, gremo še malo višje, čisto malo! Na sonček!

In takoj naletimo na svinjarijo.

Jaz grem kar mimo, kaj pa naj naredim s toliko smeti? Ampak otroci se ne dajo, sploh Flori je zagreta - pospravit je treba!

In spakirajo vse v veliko vrečo, ki jo prišparamo za potem, ko se bomo vračali.

Od kje smeti, nam ni jasno, od zgoraj niso, ker so preveč na kupu, od nekje blizu so prišle. Najbrž od bližnje koče, potem pa kaka žival odnese vrečo za vogal, je že moralo v njej kaj dišat!

In potem smo še nekaj časa v megli, jaz pa razmišljam - kaj pa, če se ne bo razjasnilo?

Ampak...

Malo sreče pa tudi moramo imet, ne?

Razmišljam tudi o nečem drugem - nekam počasni smo in prav nikamor se nam ne mudi, ampak... hm, težka bo, da bomo mi v dolini, preden bo tema! Sicer pa imam s sabo svetilko, bomo že kako! Užij zdaj tale sonček!

Ko potem zagledamo tole, se še otrokoma izvije vzdih iz prsi. Seveda fotka ne pokaže niti približno tistega občutka, ko zagledaš gore v ozadju in ko je vse obsijano s soncem. Ah! Velikokrat že videl, pa še vedno me vsakič znova preseneti.

Na griček nad Domom moramo seveda it. Je treba poslikat, se naužit razgledov, se napast sončka in hribov!

Dobro nam je tole uspelo! Vsi smo kar malce vzhičeni!

Potem pa še dobra papica v Domžalskem domu, en dober šah

pa je bilo že treba it počasi nazaj.

Pobrali smo smeti, jih nesli do koče in upamo, da jih bodo spravili tokrat v dolino, ne pa nazaj v hosto.

Pojdimo še pogledal čez Pasjo peč, sem slišal, da so popravili pot. Me prav zanima, kako zdaj zgleda. Pa še otrokoma bo zanimiva, čeprav bi sam raje videl, da gremo po ta zgornji. Tema je sicer blizu, a ni še tako hudo, nekje pri Primožu nas bo najbrž ujela.

Pot je prav lepo popravljena!

Tistih par zoprnih koncev je prav zgledno urejenih. Ko pa je sneg, pa se vedno raje odločim za vrhnjo pot. Mnogo boljša v snegu in skoraj nikoli ledena.

Dol se je potem še vleklo, a smo se nekako le zamotili. Tema nas je ujela točno ko smo zakoračili na pot do Primoža. To pa poznam tudi v temi, z zavezanimi očmi bi jo najbrž lahko prehodil... Pa še lučko smo imeli s sabo! Itak.

Smo pa tako lepo, počasi in z užitkom opravili s tem, da se tudi otrokom ni zdelo prav nič hudo. Saj smo si vzeli cel dan! 

18km in slabih 6 ur hoje, 1370 višincev. Brez postankov seveda.

Zanimivo, kako prav nihče ni niti opazil, da je kar nekaj danes prehodil. Vse je bilo tako umirjeno, počasi, od postojanke do postojanke, od malice do malice, od megle do sončka in nazaj v meglo. Da sta prišla čisto iz doline na Veliko planino pa sploh nista pogruntala do večera. Juhej!

O ja, je bilo luštno, kot je pač vedno!

Že od nekdaj govorijo, da moraš pazit pri svojih željah.

Lahko se ti namreč izpolnijo.

Meni se je lanskoletna zgleda že začela izpolnjevat.

Konec sveta se je definitivno začel. Tudi pri nas.

Zdaj je le še vprašanje, koliko časa bomo mučili en drugega, preden bomo spoznali, da je treba nekaj novega naredit, postavit, se čemu odpovedat, stopit korak naprej.

Lahko da traja desetletja...

Zadnja dva vikenda je jesen ponovno lepa.

Nehala je z dežjem in nam je ponovno poslala kar nekaj sonca in toplote. Sicer ne čisto v dolino, več teh zadev - sonca in toplote seveda - najdemo malce višje.

Koliko višje pa?, sva zadnjič potihoma razmišljala, ko se je že par dni prej dobro vedelo, da bo vikend lep. Koliko visoko morava it? Kam naj sploh greva?

Nekako bova že prišla do sončka, zdaj se je treba le še odločit koliko časa ga bova uživala? Če greva iz doline hodit, ga bova videla šele po kakih dveh, treh urah, odvisno kje je meja oblačnosti.

Nekaj me straši, da bo meja spet nekje na 1700 - 1800m, kar je kar visoko, tako bova sončka bolj malo videla.

Pa pejva raje nekam na višje izhodišče, Krvavec! Visoko, južna stran, cel dan bo sonček! Planina Jezerca, torej!

Opa! Takoj sprejeto!

Megleno morje je ta dan celo nekaj nižje, pri 1000-1100m, kar pomeni, da bi tudi drugje dobro skozi prišla, a tukaj že začenjava v sončku in nama ni prav nič žal!

Že pri Kriški planini se pokaže, da je tudi mnogo drugih pohodnikov popolnoma enako razmišljalo. Kar naju malce spodbode, Helena se prav zažene v hrib. 

Jaz jo pa seveda sopiham za njo. Komaj. Seveda ni šans, da bi pojamral ali sploh rekel: "a greš lohka bolj počas?" Če lahko ona, bom pa še jaz! Me prav zanima kdaj bo odnehala!

Po pravici povedano mi je kar všeč, da se malce zluftam, čeprav mi gre danes res slabo. V hribe nisem šel že... oh... dolgo, predolgo! Višinci me super hitro utrujajo in vidno me pobira. To, da sem prejšnji dan najprej tekel, nato dve uri igral še košarko, za vsem tem pa imel še obvezno regeneracijo v sosednji gostilni, seveda nima nobene zveze z mojo utrujenostjo. Ah, kje pa!

Saj gre! Z ljubeznijo pa sploh!

Sonček je čisto v bližini, je pa drugače kar fino mraz. Pod ničlo.

A že obet toplote v obliki sončnih žarkov, ki počasi prihajajo izza vrhov, ti že daje občutek topline. Počasi ti ogreva srce in korak postane kar bolj poskočen.

In tam nekje pod vrhom te dolinice proti Kompoteli, se sonček sprehodi še prek dolinice, bližnjih vrhov in prek naju. Dan oživi, vse barve pa dobijo neko posebno mehkobo. Zamrznjenost trave popusti, mrzle, našpičene skale pa dobijo mehke obline.

In od takrat naprej dan postane mehak. 

Se že gibljeva v bolj skalnem svetu, razgledi so res fantastični, skale, prepadi, jasne linije med svetlobo in senco

a dan ostaja mehak. Še dolgo ne razumem tega, a vedno, ko pomislim na ta dan in njegovo svetlobo, me takoj prešine: mehkoba!

Je že morala bit svetloba takšna, kajne?

Zavihtiva se mimo Kompotele, čisto pod Vrhom Korena do sedelca Škrbina. Ne zavijava na vrhove, nisva zbiratelja, sicer pa smo jih že enkrat obdelali. Uživava v sami poti.

Helena jo pa še kar maha, nikakor ji ne zmanjka, jaz sem pa že čisto na koncu. Zato sem presneto zadovoljen, ko je čas za malico. Prvič, da se takoj strinjam!

No, prav nič dobro ne zgledam, me je res namatrala danes!

K sreči se utrujenost hitro porazgubi, s hrano pridobim energijo in lahko naprej nemoteno uživam v prekrasnih razgledih.

Resnično, tukajle je res dvorišče Grintovcev!

Kar sediva in sediva, gledava in občudujeva. Današnja mehkoba počasi preplavlja še naju. Obsedel bi. 

A je treba počasi naprej, Kalški greben je pravzaprav že čisto blizu!

Ampak potem... še par sto metrov višje... se pa meni resnično ne da več, Višinci me res povsem uničujejo in začnem se vleči. Prepočasi.

Kalški bo že ostal tam, se ni za bat. Imava pa dober izgovor za naslednjič! 

Nisva prav daleč, višine je že 2080m, najbrž le še kake pol ure. A nima nobenega smisla, če ne gre. Danes že tako uživava, vrh ne bo prav nič spremenil!

Uživanje v razgledih je tukajle res zagotovljeno! Le fotografije nikakor ne morejo prikazati, ne teh razgledov, ne mehkobe dneva, ne vseh občutkov, ki prevevajo planinca nekje takole sredi gora. Preprosto ne gre...

Spustiva se po drugi poti, malce krožne pa že mora bit, kajne? Greva pogledat, kje so zdaj te dolge njive!

Ena malce novejša koča, najbrž za ljudi

in druga, starejša, najbrž za živino. Ali pa tudi ne, kaj pa vem.

Nad nami pa se šopiri greben Ježa ves našpičen in s polno premikajočih pikic se na njem! Veliko je ljudi danes naokrog, a se kar dobro porazgubimo v velikosti gorskega sveta.

ž

Še majhen vzpon nazaj do Krvavca

in greva pogledat v Dom na Krvavcu. A to sploh še kaj je?

In se izkaže, da to nič več ni. Vse zaprto, polno nekih privat apartmajev. Hecno. Tak kolos, ki je dolga leta dobro služil namenu, je zdaj... kaj? Krneki. Brezveze.

Dela to vsaj pozimi ali tudi takrat ne?

Še spust do avta in sva že nazaj! Presneto lep izlet je bil tole danes, niti nisva pričakovala! 

4:53h, 12,5km, 1200 višincev, Kalški greben bo pa že počakal.  

Ampak ti mehki razgledi nama še dolgo ne bodo šli iz spomina! Kakšen preprosto mehkoben dan!

Je mar že tretji dan?

Nekam hitro nama gre, cel dan nekje naokrog, zvečer pa padeva v posteljo. Bo treba počasneje!

Ja. Seveda.

Tokrat greva iskat kako tržnico. Olive naju mamijo, še bolj pa spet začimbe. Eno, baje je super, najdeva na Piazza Testaccio. Pa pojdiva tja!

Ampak prej še nekaj obveznega, da ne bi slučajno pozabila! San Pietro in Vincoli, sicer nedokončan kip v celoti, a Michelangelov Mojzes je ena lepših stvaritev!

Nato pa naprej na metro in znajdeva se na postaji Piramide in glej zlomka - zunaj res stoji prava pravcata piramida!

Tržnico jasno najdeva, ampak... grrrr... vse zaprto! Zgleda bodo vse skupaj prenovili, porušili, kdo ve kaj naredili. Eh. Bo treba najti kako drugo tržnico, ampak zdajle sva blizu term.

Zato jo spet mahneva malce naokrog, pa čez hrib in sva že pri Terme di Caracalla! O, kako je to veliko!

Turistična kartica Roma Pass nama pride zelo prav, brezplačno je tole.

Danes bo bolj dan ogledov, zato jo mahneva še malo na tramvaj, da vidiva, kako se sploh peljejo in padeva dol spet pri Koloseju.

Tokrat pa nama Roma Pass *RES* pride prav! Vrsta se vije daleč, daleč, mi s karticami pa kar lepo mimo, skozi posebna vrata in prehod. To, da je brezplačno (saj plačaš prej), niti ni najbolj važno, važno je predvsem to, da ti ni treba stat štiri, pet ur v vrsti!

Ker notri pa je gneča, o ja!

Malce se sprehajava gor in dol, levo in desno, iščeva neprehodne prehode in zaprta vrata kako bi se prešvercala še kam drugam (povsem balkansko!), malo se slikava

potem pa jo pred gnečo pobegneva.

Pa ne prav daleč, mimo rimskih vojakov

se komaj prebijeva na Foro Romano in Palatinski grič. Pri tem se Helena razjezi in gre kar mimo vse vrste (ja, tudi tu je spet vrsta) in glej - tukaj spet Roma Pass! Juhu, še sreča, da ni vse povezano v celoto, spet imava brezplačno (in brez vrste!), čeprav tokrat ne bi smela več imeti. A se ne sekirava, na hitro, da naju ne bi ujeli, jo švigneva za prve ruševine!

To je spet vse veliko, špancirava, nekje vmes pa se pridružim skupini, kjer mladi italijan v pravi amerikanščini razlaga zgodovino mesta na prav zanimiv način. To, da je italijan, se sliši šele ko govori po telefonu...

Ja, tudi tu se veliko nahodiva, kako pa naj bi?

Malce že sitna, lačna, si izbereva kapučino nekje bolj na obljudenem mestu. Jej! Zdi se mi, da je bil to najdražji kapučino sploh! Sploh!

Ker naju povsod malce lupijo - saj sva turista! - greva raje kar galerijo v Palazzo Barberini se malce izobraževat. Enkratne slike ter zanimivi dueli Berninija in Borrominija.

Sonce že počasi zahaja. Nekam hitro gre tole, vsak dan hitreje!

V okolici hotela le najdeva potem naslednjo tržnico. Bova šla jutri, si rečeva, potem pa le še po obvezno vince, pizze in spat!

Naslednji dan je najin zadnji v Rimu, zvečer morava biti že na letališču. Napoved je slaba, dež, dež, dež. Zato pravzaprav nimava drugega, kot da dopoldan še nekako izkoristiva, opoldne greva v kak šoping center, popoldne pa že kar proti letališču.

Sounds like a plan! bi rekli v neki igrici...

Zato se malce sprehodiva (ja, spet!) naokrog, tukajle pri Fori Imperiali še ne dežuje

končno si tudi pobliže ogledava Trajanov steber iz leta 113(!)

potem pa že počasi začenja deževati. Biti zunaj postaja zoprno, zato greva iskat šoping center, kje pa je ta Euroma2? Izkaže se, da precej daleč, faliva celo eno postajo, zato jo morava mahnit čez avtocesto in spet na bus v nasprotno smer. Nekako se nama izzide, center ima celo lepo speljane potke in prehode prav za tiste, ki pridejo z avtobusom!

Zunaj dežuje že na polno, midva pa šopingirava. En tak btc x 3. Milijone trgovin, ampak prav nič uporabnega. Vsaj zame ne, pa tudi Helena ne nosi ravno nekam veliko vrečk.

Ko imava dovolj, se spokava lepo nazaj do hotela po prtljago, še zadnjič pomahava našemu atriju

in se že nekih pet ur prej odpraviva na letališče. Kaj pa bi počela v tem dežju in s prtljago in... nima smisla. Niti na tržnico se nima smisla it prerivat.

In imava presneto srečo!

Vezana sva seveda na bus do letališča. A kaj, ko se ta dan odloči najmanj pol oz. tričetrtine rimljanov, da gredo vsi ven iz mesta! Točno takrat kot midva! V gneči in nalivih. Super, super, super. Samo, da speljemo iz ulice, kjer ustavi bus pri želežniški postaji, potrebujemo nekih 15, 20 minut!

Saj nekaj časa gre, uro, dve, potem pa me začenja že skrbeti. Kdo ve, kje smo in kdaj bomo prišli? Vozimo se namreč po takih malih cesticah, voznik podi kot nor - seveda tam, kjer sploh lahko, a povsod naletimo na gnečo. Neznansko gnečo!

Neverjetno, da se nihče ne razburja, pa saj niso vsi šli pet ur pred odhodom aviona na letališče? Ali pač?!

Skratka, midva imava srečo in se pri tem naučiva, da mora človek vedno, ampak res vedno, od letališča v mesto in nazaj z vlakom! Vlak je preprosto zakon, avtobus v prometu pa povsem nepredvidljiv. 

A kar naenkrat vsega tistega časa, ki sva mislila, da ga bova na letališču imela, ni več. Še par spominkov in se je že treba prerivat za boljše sedeže na iziđetu.

Let mine super, tudi po mojih merilih.

Sem pa vseeno vesel, ko smo na trdnih tleh v Benetkah. Privoščiva si malico nato pa se že peljeva proti domu.

In potem je na italijanski avtocesti spet takšna gneča, kot da gre pol Italije v Trst! Take gneče še nisem videl in to pozno zvečer, ob 22h! En dan praznika pa se italijanom že zmeša.

Pri nas pa je že praznik, čaka nas še en dan. Zato od Sežane do doma srečava šest avtomobilov (+-2).

Tako sva prispela domov. Vesela in zadovoljna. Lepo je bilo. Super je bilo. Pravzaprav je bilo tako super, da sem v navalu vznesenosti in navdušenja obljubil, da se bom kmalu spet usedel v letečo kišto. Oh!

Pa bom že nekako, kajne?

Tokrat šestič.

Pravzaprav bi bilo še najbolje, da čisto nič ne napišem.

Ker sem le nadgradil svoje lanske dosežke.

Navzdol. Jasno.

Res pa je, da z eno veliko in pomembno razliko: čisto NIČ se nisem sekiral. In se še vedno ne!

Naredil sem 15 krogov in to je pač v tem času točno to, kolikor dosežem. Kolikor vloženo, toliko dobljeno. 

In končno enkrat sem se s tem sprijaznil. Madonca, je trajalo, ko sem vedno hotel več in več, naredil pa manj in manj. To pa ne gre, ne?

Morda me bo vse to le pripravilo do tega, da bom sem in tja še tekel in se ne bom dokončno razlezel. Človek prav potrebuje doseči dno, da se z njega lahko spet dvigne. Le majhen, običajno nerešljiv problemček ostaja tukajle - dno je lahko še mnogo, mnogo nižje, kot se človek zaveda.

Kakorkoli že.

Tokrat sem začel v lahnem drncu, tekel deset krogov, šel nekaj pojest, tekel tri kroge, šel nekaj pojest in nato zdržal še dva kroga. Potem sem pa povsem brez slabe vesti rekel, da takole ne gre več in da nima nobenega smisla, da naslednji dan razpadem! Tako ali tako jih prav veliko več ne morem narest. Hodil sem že lani, kaj čem še letos!

Zato sem se preoblekel in raje šel delat kaj koristnega, pomagat. In nadlegovat tiste, ki so vztrajali in vztrajali.

Tekaško torej zelo ubogo, a vseeno super. Sem se tokrat posvetil drugim opravilom in si končno enkrat dodobra ogledal dobrote in zakaj se Sladkim 6 sploh reče Sladkih 6! Ufff, sem se napokal...

Tole je pa edina, ena sama fotka, ki sem jo - kljub uram in uram časa! - uspel narest. Heh.

Ana, Marjetka in Rajko, saj veste: hvala za tole! Kot vedno je bilo tudi tokrat super. Sicer sam nisem bil tako vzhičen kot takrat, ko podrem lastni rekord, a vseeno. Povsod je čutiti neobremenjeno zadovoljstvo in veselje! To pa je v današnjih časih presneto težko doseči! Čestitke, torej!

In že je tu naslednji dan!

Za ta dan je bilo napovedano še kolikor toliko dobro vreme, zato sva ga izbrala za hojo! O, ja, malo pa bo le treba hodit!

Sicer sva si že prejšnji dan kupila turistično kartico Roma pass, da bova z njo imela dostop do transporta, do znižanih cen ter do čimkrajših vrst. Ker velja tri dni, je bil ta dan ravno pravi dan, da ga začnemo s kartico!

Zato nisva začela s hojo temveč sva se spokala za dve postaji na metro. Do Španskih stopnic, v tem letnem času povsem brez cvetja in brez sedečih turistov:

potem pa sva jo lepo krenila peš naprej po čimbolj majhnih uličicah. Da bi kaj videla, kajne?

Naprimer kak hladilnik - tako je stal ponosno tam sredi izložbe, da sem ga moral slikat:

Potem pa se že za vogalom prikaže najbolj znan vodnjak v Rimu, Fontana di Trevi:

Seveda je naokoli nabito polno turistov in prav podvig je že, da sem na sliko ujel LE eno samo roko!

Vodnjak je znan predvsem zaradi filma La Dolce Vita, a je tudi resnično prekrasen. Pa še polno denarja je notri! Na leto poberejo iz njega čez 150000€ in ni čudno, da so povsod napisi:

Seveda, ko pa turisti noter mečejo!

Tole je vrgla prvič in zgleda bova v Rim še morala it. Kdaj je vrgla drugič in tretjič pa ne vem, želje so se ji namreč izpolnile.,,

Čisto blizu je nato Piazza Colonna s svojim stebrom Marka Avrelija. Huh!

Nekaj rosi, a se ne dava motit, greva mimo spodnjega doma naprej. Po uličicah do Pantheona:

mater, je tole veliko! Težko si je predstavljat, da je bilo tole zgrajeno že daljnega leta 126, težko! Odprtina na sredi je enkratna, škoda, ker ne dežuje bolj, pa tudi sonca ni. Baje je v obeh primerih še bolj zanimivo!

Potem pa smo že pri Santa Maria sopra Minerva ter Berninijevem slončku, enem od enajstih rimskih podstavkov za egipčanske obeliske.

Piazza Navona je ogromna, še danes zgleda kot stadion, kar je zelo včasih tudi res bila, krasijo pa jo kar trije vodnjaki!

Najznamenitejši med njimi je Vodnjak štirih rek. Seveda obvezni obelisk.

Na žalost prav veliko ljudi ni naokrog, nekaj umetnikov, pa še ti so pakistansko/indijskega porekla. Kakšni so njihovi akvareli pravzaprav ne pogruntava, so "ta pravi" ali le reprodukcije?

Da bo bolj živo na Campo dei Fiori sva upala in seveda tudi doživela. Še slikat se ni dalo, začimb pa sva seveda nabavila polno! Jej, kako to diši! Cene pa so navite, še bolj pa se navijejo in zaokrožujejo spet odvisno od jezika in naglasa... Ah, kako nas lupijo!

S tam zavijeva v iskanje želvic in jih seveda tudi takoj najdeva! Škoda, ker enega bolj luštnih vodnjakov ravno obnavljajo:

Še nekaj ruševin in celo kolonijo mačk si ogledava na Largo di Torre Argentina: 

in ne, mački niso prav nič suhi, ubogi ali kakorkoli drugače grozni. Vsi so presneto dobro rejeni, lepi in bleščeči!

V okolici si končno privoščiva eno pizzo in malce daljšo pavzo. S kapučinom pa to. S presneto dragim kapučinom pa to...

Potem pa nama pot prekriža Leonardova razstava njegovih najrazličnejših strojev in kar nekaj časa porabiva tam! Kakšne zanimive stroje je človek izdeloval, huh! Še danes so zanimivi, kaj je to šele bilo v tistih časih!

Ali pa kaj takega, da ti ni treba obračat preveč glave, se vidiš naenkrat celega:

Sva že v blizu Kapitolskega griča, zato se seveda povzpeva nanj po Michelangelovih stopnicah. 

Za kakšne muzeje tokrat ravno nisva, zunaj je celo posijal sonček! Prebereva pa si le, kaj je tole tukaj vse naokrog!

Nato pa se odločiva, da greva pogledat še drugo filmsko znamenitost - Bocca della Verita.

Ogled je zastonj, a je tudi tu seveda vrsta! Baje je tu celo ena največjih vrst, a tale čas sploh ni tako hudo. Kakih petnajst minut bi morala čakat, ne več. Nama pa ni ravno zato, da bi se slikala z roko v ustih. Tudi takole je povsem ok!

Ko sva že tule, jo mahneva še čez otok sredi Tibere, si ogledava Ponte Rotto, ki je meni strašansko všeč, pa nimam pojma zakaj:

Tud na teh mostovih se najdejo ključavnice!

Nato pa se je treba odločit! Koliko je kaj ura, koliko se nama še da, kam greva?

Ah, do Vatikana pa še prideva! Ampak greva kar lepo na avtobus! Da vidiva Angelski grad.

Potem pa zavijeva na dolgo promenado, ki je povsem izven Berninijevih načrtov trga Sv. Petra. Bernini je namreč načrtoval, da bi ljudje prišli do bazilike Sv. Petra po stranskih, malih in ozkih uličicah in da bi potem kar naenkrat pred seboj zagledali ogromno baziliko in trg in bi padli dol! Šokirat je hotel, jasno!

A diktator kakih štiristo let kasneje je imel povsem drugo mnenje. Široka, odprta, dolga cesta. In res je od njenega začetka Sv. Peter videti kar nekam majhen...

Ne se bat, preden prideš do konca, je zadeva že mnogo, mnogo večja! Trga pravzaprav sploh ne moreš normalno zajet in se ti tako ne zdi neznansko velik. 

A vseeno Vatikan kraljuje tukaj!

In tudi, če nisi prav nič veren, neko spoštovanje do tega moraš imet. Nekaj je na tem mestu, pa tu ne mislim njegovega balkona

temveč prej mojstrovine Michelangelove kupole, Michelangelove Pieta

Berninijevega baldahina

in še in še. 

Ogromno ljudi je v baziliki, celo maša je, a vsi se porazgubimo, celotna cerkev je res velikanska!

Ko prideva ven, je že skoraj tema, pogledava na hitro še, kako glavar te male državice vidi svojo čredo - nekako takole, samo, da je najbrž mnogo, mnogo več ljudi!

Midva pa se gneteva v vatikanski pošti in pošiljava kartice domov - baje je mnogo bolj učinkovita kot italijanska...

Še obvezno v trgovino, po pizze in po vino! Tokrat jaz zase kupim dva litrčka z navojem, za Heleno pa si kar lepo izbereva odpirač! Naj si privošči malce boljše vino!

Ampak, kam vse morava potem po tisto "dobro" vino, naj pa kar sama pove! 

Ko sva nazaj v hotelu sva že oba precej utrujena in presneto lačna! Pizze in vinček se priležejo še mnogo, mnogo bolje, kot prejšnji dan!

Naslednji dan pa že čaka!

Ne, ne, tudi letos nismo šli iz svojih okvirjev.

Vsaj, kar se oktobra in reka "Oktobra pa vedno nekam" tiče.

Italija še vedno. 

A ker se je vse tako izšlo z otroci, da sva bila sama in da je vse skupaj padlo celo na deseto obletnico poroke... sva jo morala mahnit pa že v kako večje mesto! Kljub temu, da se večjim mestom raje izogibava, se tokrat večnemu mestu nisva mogla izogniti!

Rim, torej!

Začelo se je že kar nekaj časa prej. S prepričevanjem ali JA avion ali NE avion. Dolgo sem se upiral in bil za NE avion, skoraj že predolgo. Na koncu je prevladala povsem navadna gorenjska škrtost nad strahom pred letenjem in sprintane strani z izđeta so bile že doma... Za ceno bencina do Benetk in nazaj. 

Tile avioni, na koncu daš za avion še najmanj, vse ostalo je precej večji strošek. Čudni časi, se kar ne morem navadit.

Potem pa le pride tisti teden prej, jaz sem ponoči skoraj že na običajnem bujenju vsako uro (zaradi strahov pred avionom), ko se še vreme zaroti proti nama! V Benetkah bi namreč morala biti natanko na dan ljubljanskega maratona, torej na dan, ko so obljubljali sneg, štalo na cestah ipd.

Povsem jasno, da jaz vremenarje vzamem resno. Ne tako kot nekateri...

In se zato sekiram cel teden. Se oba sekirava cel teden - kako neki bova pa prišla v nedeljo zjutraj na avion v Benetke?! Kdaj morava it? Kje, hudiča, so zimske gumeeee? Kdaj prestavimo uro?

No, vse to in še več sva morala že prej zrihtat, a na koncu sva imela zimske gume, vse spakirano, spala pa sva pri moji Mami na primorskem in tako pretentala presneto vreme, ki mi je hotelo še dodatno popestriti že tako osovražen polet. Kot, da se nisem že dovolj, celo preveč, sekiral! Še poledica, še sneg na cesti, še orkanski veter, še zmrzal... Pa kaj hudirja še?!

Običajni ljudje pač tega ne razumejo, ampak meni je to požrlo skoraj ves spanec čez tisti teden. Kot da že sam polet ni dovolj, se potem voziš in razmišljaš, kako se avion obnaša, ko piha orkanski veter? A ga kaj premetava?

Aaaaa. Skratka. Brez veze.

Do Marca Pola sva prišla pravi čas, brez težav, na pravo (poceni) parkirišče sva zapeljala le po enem kiksu v enosmerno ulico, torej vse ok!

Potem pa - kot na vsakem letališču - čakanje, sekiranje, čakanje, sekiranje, sekiranje, se... ja, ja, ok. Dokler, končno(!):

Seveda to slika Helena, jaz zavzeto berem navodila. Kar tam neka navodila. Kdo ve, kakšna. Ampak potem pa rad gledam slike in se mi zdi laguna super stvar in se mi zdi, da je premalo poslikala.

Pri meni je tudi tako, da svoje naloge jemljem resno. No, ja, pustimo zdaj detalje, včasih jemljem naloge resno, bo to dovolj dobro?! Zato večinoma obiske drugih mest že prej načrtujem. Včasih malce več, včasih malce manj, a ponavadi se hočem tam, kamor grem, znajti. Nočem biti izgubljena kura, že prej skušam izvedeti vse zame pomembne informacije - transport, kako po mestu, kako do mesta, kako sem in tja, kaj videt, kako videt in tako naprej.

Le to, kje spat, me ne zanima. Pravzaprav me boste težko prepričali, da bi že vnaprej rezerviral hotel. Skoraj nemogoče! Le ogledam si, kje so cenovno ugodni (poceni) hoteli in to je zame povsem dovolj! Pa še to samo zato, ker bova tokrat peš, če bi bila z avtom, še tega ne bi bilo treba gledat.

Danes je to lažje, internet in polno informacij, včasih se je bilo težje prebijat skozi knjige in prijateljske informacije. In tako nekje tam izvem, da je zadnjo nedeljo v mesecu vstop v vatikanske muzeje brezplačen! Opa, opa, opa! Pa to ni spet samo gorenjska navada ampak povsem racionalna zadevščina. V Rimu obstaja namreč zanimiv sistem. Zadeva ni v denarju, temveč v čakalnih vrstah! Kdaj boš prišel nekam in koliko boš dal, je pravzaprav odvisno od tega, koliko se ti da čakati. Celoten sistem je sicer zapleten, v turističnih konicah pa ti najbrž ne preostane prav nič drugega kot da vse že tedne vnaprej rezerviraš, kupiš, plačaš. Da vidiš muzej v Vili Borghese se moraš naročiti vsaj tri dni prej, odvisno od gneče.

Na Vatikanske muzeje je strašen naval in čakaš pet, šest ur. Če seveda nisi v najavljeni skupini, kjer se predhodno najaviš in plačaš dvakrat več. Ali pa - če ni zadnja nedelja v mesecu! Takrat ni pobiranje vstopnine in vrsta se mnogo hitreje premika.

Edini problem, ki sem ga videl, je bil preprosto v tem, da vhod zapirajo ob 12:30, midva pa sva šla iz Benetk ob 9h. Bova prišla? Nama bo uspelo?

Hudo je, ko se ti že prvi dan - še preden si sploh stopil tja, kamor si se namenil - mudi. Hudo.

Reši naju pravzaprav iziđet, ker na avionu že prodaja avtobusne karte za v mesto. Seveda sem hotel z letališča do centra s podzemno, ki je sicer malce dražja, a zanesljivejša, a me je ponudba premamila, ker se avtobus ustavi tudi blizu Vatikana! Toliko se ukvarjam s temi presnetimi kartami, da nisem niti opazil, kdaj pristanemo. Hvala iziđet, dobra fora!

Jaz imam potem take čudne navade in tekmovalne naloge sam s seboj - kako najhitreje najti izhod, avtobus in vse, kar pač moram najti. Kako hitro se znajdem v tujem mestu? Koliko sem se pozanimal?

K sreči imam s seboj Heleno, ki celo kaj vpraša, jaz kot moški si kaj takega ne morem privoščit.

Zato sem le malce jezen, ker nisva čisto prva na avtobusu in so naju nekateri z aviona prehiteli... Šment!

Ja, kaj!? Človek mora met veselje! Ko bi vedeli, kako sem Blaža podil tiste štiri dni v Parizu! Ojej.

Čaki, kje sem že ostal? Aha, Vatikanski muzeji. Ojej.

Kolona je bila dolga kaka dva km. Manj ali več. A se je kar naprej premikala in je dajala nek vtis, da nama mogoče tudi uspe. Tu je bil še ta faktor najinih kufrov -  pojma nisva imela ali naju bodo na koncu sploh sprejeli v muzej. Ampak Helena se je tako dobro držala, da je še mene minila ta skrb...

In, ne moreš verjet, ob vseh tistih, ki so hodili ob vrsti in prodajali karte z "no que, no line" stavki... sva se končno le prebila v same muzeje. Kufre so nama brez besed (navajeni!) pobrali v obvezni garderobi, midva pa sva prišla zastonj noter. Koliko časa sva čakala? Urico? Pha, skoraj nič!

In ko misliš, da si rešen, se vse skupaj šele dobro začne! Gneča, gneča, gneča, gneča!

Na koncu je celoten ogled popolnoma površen, saj se ne moreš niti ustavljat. Poleg tega je vsega mnogo, mnogo preveč! Izračunala sva, da potrebuješ najmanj tri obiske - na prvem sploh spoznaš sistem in celoten labirint, na drugem obisku se lahko pozanimaš kaj bi si res rad ogledal in na tretjem obisku si to res ogledaš. Po vseh teh treh pa najbrž začneš šele zares uživat.

No, midva sva bila tu predvsem zaradi Sikstinske kapele. Brez tega pa res težko prideš iz Rima...

Muzeji so drugače enkratni! Enkratni! Je treba videt, pa čeprav v toku turistov, ki te goni naprej!

Sobe in sobane, kipi, Rimljani, slikarji... oh, ni, da ni!

Bogastvo in kulturna dediščina, vse je zbrano. Ogromno!

Presnetijo naju geografske karte iz 16. stoletja, ki kažejo na slovenskem področju eno veliko, kaj veliko, ogromno jezero!

Gledava in gledava in nama ni nič jasno. Potem pa le sokolje oko zazna napis - Cerkniško jezero!

No, eto, V 16. stoletju je bilo precej veliko, bi rekel! Vsekakor se je ustvarjalcu zdelo ogromno! Spet stoletne poplave?

Sikstinsko kapelo sva si le ogledala, je čisto na koncu, do nje sva potrebovala več kot dobro uro, pa sva se kar naprej premikala v smeri izhoda! In vse je res, presneto lepa je! Jaz sem kar vesel, da sva jo sploh uspela videt!

V naslednjem koraku je potrebno najti hotel! Greva na podzemno, kupiva karte (danes jih pač še morava, jutri bo to čisto druga reč!) in se zapeljeva do postaje Termini. Tam nekje bo najina postojanka, predel je povsem postajni, a živ in nikakor ne zanemarjen in neugleden. Ena taka mešanica vseh mogočih narodnosti...

Nekaj časa iščeva hotel, sprašujeva, se zanimava. Par je luštnih, pa cene niso najbolj, par je cenovno ugodnih, pa sobe niso... a na koncu, kakor vedno!, ujameva enega takega, ki nama je všeč!

Cena je pač cena, spreminja se iz dneva v dan, iz narečja v narečje, iz časa, spola in položaja planetov. Za naju se zdi - pri vseh ogledanih - kar ok. Tole bo najina postojanka, juhej!  (Fotka je slikana po razdejanju, torej povsem na koncu, s polnim košem... dobila sva jo v lepšem stanju, turista pač!)

Razmečeva kufre, se malce osveživa, ampak dan je še dolg, ura še štiri popoldan ni!

Dejstvo je, da je Rim majhen. Še manjši je, če ima človek kondicijo. Pravzaprav ga lahko prehodiš sem in tja, večkrat. To sva seveda tudi preverila. In spoznala. Dodobra.

A za to popoldne je bil dovolj le mali špancir do...

Zaenkrat še brez karte, le malo spogledovanja z Rimljani. In Konstantinovim slavolokom v večernem soncu.

Piazza Venezia in Vittoriano, ki mu rimljani pravijo pisalni stroj ali pa poročna torta:

Balkona, s katerega je diktator nagovarjal množice, nisva slikala. Naj se gre solit.

Še večerni sprehod mimo vseh možnih trgovin po Via Nazionale in usklajevanje mnenj glede večerje - kar traja malo dlje, ker se najina pričakovanja malce (malce!) razlikujejo, ampak... no, saj se znava uskladit! Razkazovanje temperamenta pa v Italiji itak ni nikoli problem. Če se kregaš sredi ulice, nikogar ne zanima.

Pizze si nabaviva iz trgovine, vino pa tudi. Edini problem je to, da ni niti enega vina, ki bi imel navojni zamašek. Zato vso zagato spet reši Helena, ki flašo iz trgovine odnese odpret kuharju v restavracijo.

Jaz bi najbrž odpiral zamašek kake dve uri, nato pa bi morala oba piti tiste odurne koščke plute...

O, ja! Dobra hrana, dobro vince in postelja, tegale pa že dolgo ni bilo! 

Pa šele prvi dan je bil!

Naslednji dan pa že čaka!