Helena si je zaželela kremšnite namesto torte za rojstni dan pa smo ji naredli kremšnite. Take, v obliki torte. No, skoraj, bile so pravzaprav kremšnite s svečkami.

Kuhanje je bilo naporno, a so bile na koncu zelo dobre.

Pihanje svečk je naredilo cel oblak čez mizo.

Lepo družinsko praznovanje torej, zabavali smo se in se najedli do konca.

Tadeja se je z darilom zelo potrudila, seveda pa zraven ni pozabila niti na sladkosnedne!

Pa še tako enostavno jih je narediti... Kremšnite, mislim.

Včeraj smo šli spet v Škofjo Loko. Te čase že kar nekajkrat. Najprej Tadeja in Flori, zdaj smo šli pa še vsi ostali. Pa Flori še enkrat, kaj čmo. Taborniki imajo kar naprej nekaj tam. Včeraj je bila na vrsti orientacija za Mitjo, ki jo je enkratno prestal!

Prvo mesto med GGji za ekipo Pire Krompir! Jah, enkratno, doma smo zelo ponosni! Čeprav nam ni jasno, kako so bili prvi tudi po času prehojene poti, a zgleda, da je motivacija ključ do uspeha, kajne?

Doma nimamo občutka, da bi bil naš Mitja med bolj poskočnimi, zato nam takle rezultat mnogo več pove in tudi da mnogo več zadovoljstva.

No, mi smo šli v Škofjo loko že malo prej, dva mala podivjančka je bilo potrebno spravit malo ven. Na sončka, malo se lovit. In smo to počeli kar sredi starega mesta. Čeprav je res, da se jaz ne morem kaj dosti loviti, kmalu sem zasopihan ko konj, tamaučka pa še vedno letata ko nora. Dan je bil lep, a je pihalo in je bil presnet mraz. Dokler se nismo nalovili, ah, potem pa nam je bilo vroče... Nikoli ni prav, kajne?

Pri podeljevanju nagrad si nisem upal bližje, a naš Mitja je tam nekje, če si "oko sokolovo":

Mitja, čestitamo!

Drugače sem pa moral seveda še malo poslikat. Tako, za dušo pa da imamo malo spravljenega materiala kje vse smo se potikali.

Tule se že privajam na kadilske zakone. Sam zmrzujem zunaj, drugi pa se grejejo ob kremšnitah...

Ja, cel hudič je, če si lačen in zaspan hkrati. Nekaterim sicer uspe jesti tudi med spanjem ampak taki so redki. Naš tamauček je eden od njih.

Očijeve palačinke tako teknejo, da jih lahko ješ tudi med spanjem...

Predvčerajšnjim smo imeli s fanti sestanek. Sem doma rekel, da grem mikrofon vrnit in na eno pivo.

Včeraj pa sem moral Heleno spravit ven ob 18:45. Pa sva šla na sprehod. Malo se ji je zdelo sumljivo, ker že dolgo nisva šla, a šla je vseeno. Še dobro.

Ob 19h je namreč iz gostilne k nam skočilo deset gostov, ki so se poskrili v kuhinjo. Seveda so me takoj klical, jaz pa sem moral mutit ko zmešan, da me iz službe kličejo in podobno, da Helena ne bi kaj posumila. Pa sem se dobro ven zmazal in sum je bil ovržen.

Pa sva le prišla domov... V kuhinji tema, nikjer nikogar... Potem pa kar naenkrat luč in "Vse najboljše zateeeee!"

Se je skoraj sesedla, še dobro, da so začeli potihoma peti, če bi se drli, bi moral blazino podstavljat!

Skratka, presenečenje je popolnoma uspelo, tako uspelo ni še nikoli! Končno enkrat obiski in žur brez pospravljanja in brez sekiranja, kaj bo kdo jedel in pil. Pa pripravljanja in živčnobe.

Upam, da mi bo še kdaj zaupala... Hm.

Eh, ljubezen moja, Vse najboljše, a ne? Ljubim te, veš!

Danes gredo okraski v pospravljanje. Se že dogaja, lučke sem že odklopil, zložil in pospravil. Otroci se matrajo z obeski in okraski.

Jelka je pa vse iglice spustila. Maščevanje zapuščene jelke, bi lahko rekli temu. Kakorkoli bomo pospravljali, iglic bo še vedno nekaj.

Enkrat smo imeli tako, ta pravo, živo, v loncu. Smo jo potem dali ven, lepo je preživela tisto novo leto. Na žalost pa jo je potem pobralo. Je bil lonec premajhen ali pa zima prehuda. Sva jo vseeno presadila spomladi v zemljo, a se ni nič prijela. Škoda.

Na, pa smo dobro zakorakali v 2007.

Tamauček je dobil špiko včeraj. Prestal kot pravi fant! Ga testiramo, da bomo sploh videli, kaj mu je. Šest tednov smo že doma... Ves urnik razbit in vsak dan nova dogovarjanja kdo in kdaj gre v službo. Naporno je ne-vedeti.

Včasih, ampak res samo vsake kvatre enkrat, sem sam doma. Precej nenavaden občutek, meni čisto tuj.  Nikjer nikogar, otroci ne vreščijo in se ne pretepajo, kregajo, niti niso podivjani. Lahko bi počel, kar se mi zljubi, nobenega ne bi motil, nihče mene ne moti.

Jaz pa hodim od okna v kuhinji do okna v predsobi in gledam kdaj bo kdo prišel...

Čudno, kajne? Pa si tako želim imeti včasih mir in tišino in pol ure časa, ko otroci ne hodijo k meni en za drugim. Hm, a ko to dobim, ne vem, kaj bi s tem počel, kaj?

Ja, res je. Včasih je naporno imeti polno hišo, a po drugi strani ni lepšega. Vrvež in komunikacija kar naprej. Sem čisto zadovoljen kadar nas je vseh šest doma. Ko se usedemo za mizo in je potrebnih vsaj deset minut, preden se umirimo. Ko se kregamo kateri film bomo gledali in gre na koncu vsak na svoj konec. Ko se odpravljamo ven in se vsi zgnetemo na kvadratnem metru v predsobi. Ko se obmetavajo z blazinami, midva s Heleno pa noriva. Ja, luštno je takrat.

Pri nas je mir, ko smo doma samo trije. Pa čeprav tamauček dela kažin do neba. Takrat je mir.

Ko že misliš, da si prišel tako daleč nekam v gozd, da zdaj pa res nikogar več ne bo, hopla:

Povsod so ljudje, če ne nabašeš na peš hodečega, se pa s strojem vali naokrog. Kako je šele kje na kitajskem? Še v teh naših gozdovih, kjer se ti zdi, da si res bogu za ritjo, je vse poseljeno. Povsod.

A je mir samo še doma? Ko naženeš vse otroke ven?

Dolga leta nazaj sem se smukal tam okrog Poljan, takrat je bila še Srednja šole Poljane. Enkrat smo imeli tam na dvorišču skoraj koncert pa nam je Habič vse skvaril, a se nismo sekirali. Vem le, da nismo bili ravno najbolj pridni... Kar naprej so našo šolo, polno fantov, tlačili s Poljanami, polno šolo punc. Še zaključni ples smo imeli skupaj, prej in kasneje pa seveda ogromno prežurali.

In danes, več kot dvajset let kasneje, ko sem šel na roditeljskega, sem s strahom opazoval, od kje neki bo skočil ravnatelj... Oh, čeprav sem že siv in za mlade že starejši gospod, sem v sebi še vedno paglavec, ravno tak kot takrat. Me je prav imelo, da bi kakšen gasilni aparat sprožil, zavoljo starih časov.

A sem se raje premislil, na roditeljskem sedel čisto v zadnjo klop, lepo poslušal, vse napisal in se nato tiho pobral. Tadeji pa že ne bom delal blamaže.

Ja, šole mi res ne gredo najbolje. Še vedno ne. Ampak fotko sem pa le stisnil. Poljane, z gasilnim aparatom vred.