Nekaj malega sem se naučil od prejšnjič in stvari so kar naenkrat malce bolj jasne. Dobro razlago wardrivinga ponuja wikipedia. Zgleda, da je to povsod bolj hoja na robu in da se tega ni dobro lotevati v širšem obsegu. Naj pojasnim, da moj namen nikakor ni vdiranje v tuja omrežja temveč me je predvsem zanimala gostota wlan dostopnih točk ter kako take podatke spraviti v berljivo obliko.

Ko sem pustil iPaq mašino in se lotil PCja je bilo vse malce lažje. Sicer je za to potrebno kar nekaj kablov ampak kaj čmo...

Netstumbler je pravi odgovor, za winse seveda, logirati zna access pointe in tudi GPS koordinate, seveda z vključenim GPSjem. Ko se navoziš naokoli pa postane gpsvisualizer nepogrešljivo orodje. Pozna namreč tudi Netstumbler datoteke in jih z lahkoto predstavi v takšni obliki:

Tole je seveda slika, rdeče pike so zaščitena wlan omrežja, zelene pike pa prosta oziroma omrežja brez šifiranja. Kar nekaj jih je, kajne? Če se kdo želi poigrati, je tule NS filet, s katerim lahko preko gpsvisualizerja delate vse tisto, kar se pač lahko dela z Google Maps - detaljni prikaz kraja. Seveda točke niso natančno definirane, saj se voziš po cesti in wlan omrežja samo loviš, vendar pa so tam v bližini.

Vse skupaj lahko spraviš celo v tekstovno obliko in s konverterjem GPSBabel pretvoriš v obliko, razumljivo Oziju. Kar sicer ni enako podrobno, je pa na karti!

Tako.

Najbrž me bo zdaj, ko vem, kako zadeva deluje, stvar nehala zanimati... Kot je to navada v naših krajih. Hm.

Sicer pa: tisti, ki ste zeleni, potrudite se, da zaščitite svoja omrežja, če sem že jaz samo "driver", drugi mogoče niso! Če pa puščate svoja omrežja zanalašč odprta, za kar se odloča vedno več ljudi (bandwidth sharing), je pa tako ali tako v redu. Internet naj bi bil vsem dostopna dobrina, lepo bi bilo, ko bi ga lahko uporabljali vsi. Priznam, da sem in tja, ko sem kje na poti, pogledam, kaj se dogaja doma preko katerega od podobnih omrežij... Nič ne hekam, samo malo si "sposodim" pasovne širine.

Da me bodo zdaj, hudimana, še zaprli zaradi tega...

Ufff, danes pa se je tehle pojavilo:

Info TrackbackBlocked:
Trackback blocked for Pocenitev from http://www.australiancarsales.com/carsforsale/admin/config/t... originating at IP Address 72.232.207.26 because the server did not return a valid response

Začelo se je ob 11:10 in je trajalo ene pol ure. Različni naslovi, različni IPji. Sreča, da zna DasBlog vse to lepo blokirat. Tale internet nam bodo čist pokvarili. Spam, spam, spam in še enkrat spam. Že tako se borim z e-pošto, kaj vsega mi ne ponujajo!

Temule našemu vrtičkarju se kar naprej dogaja. Včasih me prav drži, da bi šel tudi jaz malo v vrtec... Pa ne zato, ker se jim veliko dogaja, saj se meni tudi, ampak preprosto zato, ker lahko po kosilu spijo. O, miline!

Doma pa ob vikendih Leander skoraj ne spi več popoldne, še posebno ne, če je Flori pri nas. Takrat nima časa in je zvečer že tako utrujen, da samo pada in je siten ko strela. Zaspi pa takoj.

Kolikor se jaz vrtca spomnim, smo se imeli tudi fino. Še posebno v soboto, takrat je bil vedno gris za kosilo. S čokolado oziroma bogve kakšnim nadomestkom...

Šele zdaj sem opazil, kako smo izpadli na tisti zadnji sliki od prejšnjega posta. Mitja je namreč, medtem ko je slikal, zakričal: Mirno!

Jaz sem seveda planil v pozo, kot so mi to pač vklestili v mojo dušo. Ob vsakem času in na vsakem mestu. Seveda sem pri tem pozabil, da tega ne smeš delat (roke k glavi dajat), če nimaš kape. Oh, kdo se bo tega spomnil, nekatere stvari ostanejo v tebi, druge pa ne...

Tadeja se je postavila v čisto pravo pozo za mirno, sicer z nasmehom, ampak vseeno. Taborniška vzgoja, se pozna. Novodobno taborniško, resno, a ne preveč.

Helena pojma nima, kaj je to Mirno!...

Leandru je pa čist vseen, kdaj se drugi derejo...

Kaj vse iz ene slike pride! Res pa je, da sem že pri naslednji fotki kazal fotografu jezik, čar trenutka je že izginil. Ampak dobil pa me je na limanice...

Sonček nas je danes kar potegnil ven. Pa smo šli malo okrog našega kraja, po gozdovih in jasah. Čeprav se ti od začetka prav nič ne da, je vse poplačano. V naravi se da pa res uživat! Še posebno, če je tak lep dan, ko bi moral biti že sneg, mi pa skoraj v kratkih rokavih naokrog. 13-14 stopinj konec novembra! Toliko, da nismo regrata nabiral, smo moral Heleno kar krepko držat nazaj...

Helena je domačim fantom iz Gorice prinesla čudežno darilce.

Šiba ko raketa pa še ves se sveti!

Jasno je, da smo fantje čisto navdušeni. Od najmanjšega do tavelikega. Samo še kregamo se, kdo ga bo vozil!

Svinjarija pa je, da take stvari stanejo samo še 10 Eurov. Ooooooooo... Zakaj niso toliko stale, ko sem bil jaz majhen? Vedno sem si taaaaaako želel takole stvarco, da bi šibal z njo in delal neumnosti. Pa nikoli nič iz tega! Še danes, če kje vidim, da dirkajo z avtomobilčki, se raje obrnem stran in odhlačam čimprej dalje, da ne bi potočil kakšne solzice in tam stal sedem ur...

Bom pa zdaj NADOKNADIL!!!! Ha!

Huh, gumbek me je presenetil s temperaturo naše kaminske peči. Res si ne bi mislil, da pride tja do 75 stopinj. Hm, čisto lahko bi kaj pekli na njej. Sem mislil, da bo zaradi keramike kaj manj vroče. Kakšno temperaturo ima pa potem železo???

Keramika se hitro ogreje pa malce počasneje hladi. Čeprav ne prav dosti počasneje, če smo iskreni. Tisto o držanju toplote je bolj iz trte zvito, bolj prodajna zadeva ali kaj? Ali so pa take krivulje povsod.

Sem in tja se vprašam, čemu neki tole počnem... Če povem čisto po pravici, pojma nimam, kam naj gumbek vtaknem. Pa iščem pravo mesto... Zdaj sem ga šuknil v hladilnik spodaj. Pa potem ga bom vmes, pa zgoraj, o, bom še imel dela. :)

Pa še res je bilo to, kar sem včeraj napovedal. Privoščili smo si pohanega purana in dve kili pomfrija. Dve kili! Iz ušes mi gleda, če mi bo kdo samo omenil pomfri v naslednjih parih tednih, ga pobruham...

Tadeja je morala na žalost jest mrzlega, ker je bila precej pozna, v mikrovalovni pa od krompirja nič ne ostane. En tak čigumi rata, bljak. Da bi ga pa spet grel na olju, po vsem dvokilskem pečenju in litru porabljenega olja, japajade.

Seveda sem se najedel ko zverina, na koncu me je pa še Leander dal spat ob pol desetih. Pa sem mu lepo rekel, da ne bo mogel danes vstat, in, glej ga zlomka, celo prav sem imel! No, pa tudi z mano ni bilo nič drugače, tudi po tolikšnem spanju sem čisto enako - težko - vstal. Mitju je pa itak ura piskala 38 minut, za kar sem mislil, da je rekord. Pa ni. Rekord ima uro in pol. Ojej... tista ura mrtvega zbudi, po celi hiši jo slišimo in se nerviramo, a Mitja ob njej sladko spi... A mislite, da je to kaj povezano z radostjo hoje v šolo???

Pa se res pozna, da Helene ni doma!