Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.

Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?

Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj. 

Dan pa... jah, prekrasen.

Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.

Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.

Sonce oktobra še kar dobro žge!

Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.

S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.

Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.

Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.

Razgledi pa...

Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?

Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.

Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.

 

Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.

Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.

Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.

Na sedelcu smo gledali predvsem dol.

Direkt v Krmo.

Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.

In eni uživajo, juhuhuuuuu!

Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.

Še kratek sprehod po gozdu do avtov in

kot se spodobi - pivce na Pokljuki.

Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko. 

Ker razgledi...

Helenin 38. pohod!

Sredi oktobra 2017 je bil končno en lep dan, kjer nismo bili vsi zasedeni in smo lahko tudi kaj naredili popoldne.

Je bilo treba par smernih tabel zamenjat. 

Lojze, Jože in jaz smo se potem malo pomatrali pri Jurčku.

Nad Podkrajnikom - tale ni bila enostavna, sicer smo blizu prišli z avtom, a vseeno je bilo kar nekaj cementa in vode za znest dol.

Pa še na planini Kisovec. Tu smo se najbolj matrali s slikanjem. Je bilo treba samo prišraufat.

Cel popoldne v prekrasnem vremenu za kratke rokave. Sredi oktobra. 

To je delo, ki mi je všeč! Pa še super plačano je! No, ne z denarjem, z drugimi stvari, saj se vidijo na slikah.

Ah, Srebrno sedlo!

Koliko časa smo čakali nanj, koliko časa sem čakal nanj!

Pa nikoli zbral toliko poguma, da bi vodil sam, da bi šla s Heleno sama. Nekatere stvari pač pustiš tako, da greš s tistim, ki si je to zamislil. Z Markotom.

Smo se pa res menili, vsaj kakih pet, šest let. Preden je le nastopil pravi trenutek, da smo imeli vsi časi in se končno zbrali. 

Midva sva vzela še Leandra s seboj, v skale gre pa vedno rad, tu ni težav.

Čas? Osmi oktober 2017. Jesen v polnem razmahu. Snega naj *NE* bi bilo, je pa v meni močno kljuvalo, ker se mi je zdelo, da Wizijak se pa že ne bo kar tako dal... Ampak je kljuvalo v drugi smeri - pejmo, pejmo!, še bolj. Kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ampak vsi smo ujetniki svojih sanj.

Pa smo šli.

Jesen je res prekrasen letni čas. Morda se res še največkrat v takih časih podim naokrog. Le zakaj, a?

Začeli smo na Jermanci, seveda, dolga je naokoli čez Planjavo. 

V Repovem kotu si hitro.

Pri tolmunih te oktobra sicer ne daje, da bi skočil vanje, a vseeno so prelepi.

Dolina pa tudi. Še vreme se je začelo nekaj delat.

Zadnji del zgleda kot povsem neprehoden - za take, kot sem jaz seveda. In ko sem enkrat že iskal prehode po slikah, se mi nikakor ni izšlo.

A v resnici so strahovi votli, okrog jih pa nič ni. In tudi najhujša mesta so - no, drugačna od tistega, kar si si predstavljal.

Najbrž je tule res zoprno, če je mokro in spolzko, v suhem pa ni problema.

In tudi malo poplezavanja nam nobenemu ni še delalo težav.

Kvečjemu smo bili zadovoljni!

Pa še sneg smo našli! Sneg? O, presneto, me je že začelo vse bolj glodat.

A so bila veselja prevelika in široke planjave Planjave tako nežno položene, da se je skrb raje skrila.

Dolgo časa smo takole uživali.

Je pa celotno pot za/pred nami hodil še en pohodnik, ki pa je tule na vrhu sedla zavil dol proti Korošici. Smo se vsi spraševali zakaj, saj ima do doline tule vsaj še štiri ure! Ufff.

Verjamem, da Markotu res ni bilo jasno zakaj, meni pa bi to moralo biti jasno. Presneto jasno. Ampak ne. 

Pa se nismo odločili za Planjavo, bila je nekaj v megli, samo osvojit vrha pa se nam tudi ni dalo. Čemu? Na Srebrno sedlo smo šli, to je to.

Čreda gamsov na Sukalniku. Dovolj daleč, da se niso prav nič vznemirjali zaradi nas.

Do vrha Sukalnika je šlo vse ok. Vreme prekrasno.

Razpoloženje na vrhuncu.

Potem pa... Ja, seveda. Točno tisto, česar nočeš, česar se bojiš in kar si kar naprej dajal vstran. Sneg v Wizijaku. Vedno je sneg tule in vedno je presneto nevaren. Ker pač zdrčiš direkt v grapo.

Ja, nekateri se seveda pri tem sploh ne sekirajo, Marko sploh zadeve ni opazil, jaz pa sem vsak korak prav grdo zaklel. K sreči so bile stopinje dovoluj globoke, sneg pa južen. Kaj pa, če...?

Skratka, da ne govorim preveč o neumnostih, vsak od nas kakšno tako malho s seboj nosi, izšlo se je ok, upam le, da je bila dobra šola za naslednjič. Ker česa takega se preprosto ne greš, brez opreme in znanja njene uporabe že ne. Veliko bolj pametno je it čez Korošico, pa čeprav je do doline mnogo dlje.

No, potem se je vzdušje malce razbistrilo, 

jaz sem pa hitro postal veliko bolj zgovoren

in pameten. Kot vedno, ko se po prestanih skrbeh odpre cel vrelec...

Pivo je pasalo. Fejst pasalo.

In ko se je vreme začelo kisat in smo jo končno mahnili dol, je izza Planjave priletel še helikopter. Nekdo tega dneva ni preživel. In stisnilo nas je še bolj.

Vreme se je tako, rad bi verjel, da iz bolečine, čeprav mu je vseeno, skisalo do konca,

mi pa smo se malo zamišljeni še malce obirali.

Pa vendar je težko trdit, da ni bilo prekrasno!

Toliko časa smo čakali na to Srebrno sedlo, ko pa se je zgodilo, smo obstali z mešanimi občutki. Zadovoljni, zaskrbljeni, navdušeni, razočarani, ponosni, užaljeni.

Pa vendar. Z leti bo ponos in veselje in poznavanje prehodov ostalo, neumnosti in sneg pa se bodo zmleli v izkušnje. Za katere pa upajmo, da bodo naslednjič pri takih odločitvah prevagale. 

Hribi niso šala. In kljub vsem pripravam, znanju, izkušnjah in še čemu te lahko pripelje v dolino helikopter. Nesreča je pač nesreča, sam pa si si kriv, če nisi možnosti zmanjšal na minimum.

Nekih sedem ur in pol.

V začetku septembra 2017 sva se odločila za en krožni izlet čez Hudičev Boršt. Že dolgo nisva bila v tistih koncih, vsake toliko časa pa je treba it.

Čeprav je bilo slabo vreme, sva se vseeno odločila. Včasih naju pač niti vreme ne moti. Pa res ni nič kaj dobro zgledalo.

Ker sva hotela narest eno dolgo krožno, sva parkirala kar pred hotelom Bor.

Ne, nič kaj spodbudno vreme ni bilo.

Potem sva se pa ravnala kar po navdihu, in ker nisva še nikoli šla mimo Josipine in Senčnice in tam naokrog, sva kar desno zavila.

Kakšen novi konec je vedno dobro obiskat! 

"Na čeljust" je res bilo nekaj temu podobnega, precej strmo! Seveda me je kar gnalo v klanec, Helena pa se je nekaj razburjala in metala palice naokrog, da tako hitro pa ona že ne bo hodila! 

Pa sva šla potem malo bolj počasi. In Jakoba gledala le od daleč.

A tjale greva? A bova sploh našla v tej megli?

Na križišču pod Potoško goro megle še ni bilo.

Potem se je pa še to vse poslabšalo. Bljaki.

A začuda naju ni prav nič motilo. Kakšnega mraza ni bilo, megla pa... hja, kaj češ.

Se pa ne spomnim, da bi bile tu jeklenice? So bile? Ja?

Nova planinska koča je bila tokrat odprta, seveda sva se šla pogret in nekaj spit. Pivo po 2.5 €, čaj 1.3 €.

Razgleda na dolino je bilo ravno toliko, da ne moremo reč, da ga ni bilo.

Hiška je pa lepa, lesena. Super. Enkrat morava prit v kakem boljšem vremenu, morda celo kdaj poleti?

Pa še nisva imela dovolj, še naju je gnalo naprej, vreme pa se tudi ni dodatno kisalo.

Huda zima bo!

Na Kališče, seveda. Te poti so nama vedno blizu, od najinega prvega trekinga naprej jih skoraj vsako leto obiščeva.

Kališče, pivce po 3 € je pasalo. Presta po 1.5 € tudi.

Dol pa spet malo iz megle, malo v meglo.

Pa spet pod meglo in oblačnostjo. Vsa nasmejana, saj sva slabemu vremenu ukradla prekrasno soboto.

Pa še pri Boru so imeli poroko, vendar se vsa blatna in preznojena nisva ravno hotela rinit v ospredje.

Tamle čez in zadaj in levo, levo, pa gor pa dol pa spet desno. Tko nekak.

Potem pa kar nisva vedela, katerega naj vzameva! Kateri je zdaj naš?

Tak lep krogec je to. Ne prav malo, a zame pravo veselje! Vsaj nekaj dolžine in višincev! Sedem ur in četrt vsega skupaj.

Prejšnji zapis - Triglav do Vrha!

Torej smo le prišli na vrh Triglava!

Ni bilo ravno neke gneče, smo se lahko celo slikali brez ostalih ljudi. Prav neverjetno!

Aljažev stolp - ne razumem povsem ljudi, ki morajo povsod pustit svoje neumnosti. Razumem, da človek piše po wcjih, ampak tukajle? Ne, ne razumem. V letu 2018 so potem stolp odnesli v dolino in ga povsem prenovili. Pa tudi prav, v vseh teh letih je doživel že marsikaj, bolj ko bi ga ljudje pustili na miru, bolje bi bilo. Ampak ne, nismo mi taki.

Flori ni in ni hotela dol. "Razglede čakam!", je govorila. Ampak na žalost... nekaj je bilo, pa to bolj borno. Ja, bo treba večkrat prit!

Se je pa dobro videlo Planiko

Kredarico pa seveda tudi. Rjavina je tudi s tu precej mogočna, Vrbanove špice, Cmir in Begunjski vrh so pravi palčki.

Nekaj časa sem zdržal, si grizel nohte in preveč skrbel, kako pridemo dol, potem sem jih imel pa dovolj, klinc pa razgledi, in je bilo treba it proti dolini. Po grebenu nazaj do Malega Triglava, nato pa na Planiko. Baje je ta pot najenostavnejša, a ker po njej še nikoli nisem šel, me je seveda skrbelo. Saj, če bi kdaj po njej šel, bi me pa skrbelo kaj drugega. Tu ne morem zmagat.

Začetek je kar ok, v nadaljevanju pa ima par zoprnih mest, kjer sem spet govoril grde besede. Najbrž bi bilo veliko lažje it gor.

Dol pa nikjer po takem ni najbolj prijetno, ko ti vse visi v brezno. K sreči smo srečali le nekaj takih, ki so hodili navzgor, pa še ti niso bili preveč hitri in nasilni in s(m)o se lahko počakali.

Takole gre pot slikana od Planike. Saj na koncu ni nič hujšega, le tista prečka v zgornjem delu poti je bila zoprna.

Potem pa smo le prišli do Planike, meni pa je večino zaskrbljenosti lahen vetrič počasi odpihnil, sploh ob 4€ za pivo.

Opremo smo pospravili in se odpravili dol, v lažji svet, tja nekam pod Tosc.

In če je gor pihalo in bilo kar za obleč, je malo nižje v brezvetrju sonce že presneto pripekalo!

Še nekaj zajl in klinov pod pobočji Tosca do Vodnikove koče, a vse nadelano, da je kar joj!

Potem smo pa že pri Vodnikovi koči. Tule sem bil celo prvič, ha! Kdo ve, kako to, ampak tudi take stvari se zgodijo. Pravzaprav smo prav zaradi te koče (in piva v njej!) naredili mali ovinek, si je bilo treba pot malo zabelit. Nekako nisem hotel po normalni magistrali od Konjskega prevala v Krmo, je bilo treba videt še kaj. Dan je dolg, kaj bomo pa počel?! Pa še gneči se bomo kar dobro izognili!

Hm, načrtovanje ni bilo ravno najbolje, kaj? Saj razumem, da se je nekdo potrudil, ampak tole?! Še malo pa bi bila v vsaki besedi napaka... Po mojem bi lahko ta napis čisto lepo definiral besedo "skropucalo". Vseeno pa kaže, da je nekomu napis, najbrž prav zaradi teh njegovih v nebo vpijočih napak, všeč. Morda v opomin ali v spomin?

Pivo se je prileglo - čeprav še vedno po 4€ -, ker je bilo res vroče, ampak potem nismo šli dol, ampak - gor!

To so bili vsi veseli! Mislim, da so pihali in stokali in nasploh se pritoževali. A do Bohinjskih vratc med Toscem in Vernarjem je pač treba gor.

Je pa teren prav prikladen za kako razglednico z Mišelj vrhom v glavni vlogi.

Spust na drugo stran je zoprn in šodrast. Flori, ki se je preobula v lažje čevlje na Planiki, se je tu morala še enkrat, toliko je drselo. Pa še strmina je kar ok in pot ne preveč uhojena - kdo pa gre tule gor/dol?!

Še kaka ura vedno večje vročine in smo že v Krmi. Od Vodnikove koče nismo srečali nikogar, medtem, ko so se gor in dol po Krmi valile gruče.

Na koncu smo pa Krmo skupno proglasili za najdaljšo slovensko dolino. Najdaljšo črevasto dolino, ki je edina dolina brez konca. Ah, kako se presneto vleče!!!

Nikoli konca, ure in ure (no, skoraj) do zasluženega piva pri Kovinarski koči! In par zavitkov. Pivo že občutno ceneje, kot 900 m višje - le "še" po 2,90€.

A to še ni vse! Avto je bil namreč v Kotu, mi pa v Krmi. Kaj zdaj? Jah, kaj? Isto, kot zadnjič. Spil sem pivo in se urno podvizal proti Kotu. Ker pa s(m)o planinci dobri ljudje, mi je čez tri minute že takoj en ustavil - ki je sicer zgledal, kot da najraje ne bi ustavil, a mu srce ni dalo, da me ne bi pobral, pa je potem celo pot govoril, kako on ne ustavlja - in me odložil pri vhodu v dolino Kot. Sicer sem moral še čez celo dolino, a, če se prej nekako pripraviš, da to ni prav nič hudega, to tudi res ni. Dobre pol ali tričetrt ure, pa si že pri avtu!

Itak pa so naši, ki so lepo počivali pri Kovinarski koči, mislili, da me ni bilo petnajst minut. Tako sem hitro dobil dokaz o relativnosti časa, čeprav se noge s takšno razlago ne bi povsem strinjale.

Ni nam torej preostalo drugega, kot da Krmi pomahamo v pozdrav in se odpeljemo proti domu.

Prehodili smo kar nekaj, bilo je luštno in zanimivo, spoznali pa smo kar nekaj vrhov, koč in dolin.

Ja, pa še na Triglavu smo bili!

Priznam, da se na Triglav ne trudim hodit, pravim si, da čimmanj tembolje, pa vseeno se v letih teh triglavov kar nabere. Niso to neke velike številke, a vseeno - pa greš s tem pa z onim pa s tretjim pa otroke pelješ in tako naprej... se nabere teh vzponov. Tudi ne moreš reč, da Triglav ni lepa gora in da vzpon nanj ni super, seveda je, vse prvine gorolazništva ima, vse prvine, ki jih človek od gore tako rad pridobi. 

A ta njegova simbolnost in posledično obleganost, včasih tudi potem obsedenost nekaterih z njim, ga - vsaj meni - delata za nekaj drugega, kot je. Za precej neprivlačen in nepriljubljen cilj. Veliko rajši ga - skupaj z vsemi njegovimi dodatki - gledam z distance. Tako ali drugače, kot goro in kot simbol.

K sreči hribov ne zmanjka tako hitro, poti še manj. Kot je ta naša dežela mala, se ga pa tudi vidi skoraj s povsod. Če si veliko v gorah, je tudi Triglav kar naprej s teboj. Še bolj pa je s teboj, če imaš od doma tudi razgled nanj.

Impresivna gora, torej. Zato je tudi fino sem in tja na njej stat, da vidiš, kako si majhen in da vidiš, da je gori zate prav vseeno. Vse ostalo je v naših glavah, zato malce skromnosti nikoli ne škodi.

Takole, veliko sem zapisal, a vse bi lahko strnil v tisto, kar sem napisal kot komentar k Heleninem 35-em izletu v njeni seriji 50 za 50:

"Timing je bil pa res presneto dober! Da smo bili v vsej tisti gneči več ali manj sami... Prav hecno.  Sem si pa res precej oddahnil, ko smo dali tole čez. Morda sem z idejo o skupni plezariji in pripravah takrat, pred letom, dvema, res malce pretiraval... A k sreči se je vse skupaj precej dobro izšlo!

Juhej!"

In res je tako! Juhej!

Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!

(Že davnega 20.8.2017! Sploh še kdaj pridem na zeleno vejo - vsaj na letošnje leto?)

Potikanje pod in po Veliki planini. Kot že večkrat doslej, ampak prav nikoli ni dolgčas. Pa še vedno najdeš kaj novega, grem pa tudi stavit, da še polno stvari sploh ne poznava. Zato pa rad hodim s poznavalci naokrog, upam pa, da vsaj kaj odnesem.

Tako, da se lahko potem delam brihta in peljem druge naokrog. Jah, čemu pa bi znanje služilo, ne?!

Tokrat sva šla z Brankom in Vido. Ker je bilo sredi poletja, je bilo treba najprej vodo pregledat,

pa kakšno sotesko videt.

 Šele potem se zapeljat gor na Planino.

Eni z nihalko in nato še z vlečnico,

 drugi pa so raje šli naokoli z avtom in peš s Konfina. Pa sem jih vseeno ujel - oziroma prišli smo ob istem času, ne moreš verjet!

Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a vsaj prevroče ni bilo.

Na vrh je treba tudi pogledat!

Pa v Vetrnice tudi!

Pa v muzej, obvezno!

Obisk Gradišekovih tudi ne sme manjkati!

Domžalski dom je itak obvezen, pivo tam pa tudi!

Še skok med kamne prijateljstva

in smo že pri avtu.

Nekaj smo videli, kar nekaj se tudi sprehodili. Super dan!

Nič kaj posebnega, a Potikanje naokoli po Veliki planini z veliko začetnico!

Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.

Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!

Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!

Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.

Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.

To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.

Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?

Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?