Me prijemlje dilema.

Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?

Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.

Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.

Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?

Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.

Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?

V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.

Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.

Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne  bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.

Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.

Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.

Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.

Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.

Ne morem, sorry.

Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt

Danes sem v svojih logih opazil, da me je nekdo prek iskalnika našel s takole prijetno frazo:

pranje pičke (www.najdi.si)

O, mater. In pri tem sem celo prvi med prvimi z mojim postom o Nostalgiji. Ja, fino, enkratno, čudovito...

Se bom že pomiril, če me ne bodo prej odpeljali protipornografi, vendar pa me zanimata vsaj dve stvari:

- ker je prišel na moj blog, me je moral kliknit - kaj si je človek mislil, ko je prebral post? Najbrž WTF??? Kaj pa ima to s pranjem intimnih delov telesa?

- kakšna spolna nagnjenja ima? To bi pa znalo biti zanimivo... Lahko bi si izmislil na tisoče glagolov pred to besedo, ampak "pranja" pa res ne bi dal v to besedno zvezo. Pranje pi*ke mora biti pa zares vznemirljiva zadeva!

Sicer pa, kdo pa sem jaz, da bi sodil, kajne? Fraza bi lahko bila še mnogo hujša...

Malce sem dodelal storitev Arhiv Vremenskih Napovedi ZEVSa. Zdaj lahko pogledaš kdo vse je Napovedoval in kolikokrat je to počel.

Nekateri so pridni, drugi malo manj. Nekateri so hitro obupali, drugi se še držijo. Enkrat moram res še narediti tudi kakšno je bilo potem dejansko stanje, da vidimo, kdo je prav napovedal. Čeprav je to težko in v nobenem primeru ne bo dalo prave slike. Lokalno vreme je preveč raznolično prek cele države. Samo fante bom razjezil...

Dela imam za ZEVSa še čez glavo, a ta obdobje ni ravno najbogatejše s časom. Tako, da sem in tja naredim le kaj manjšega. V paci pa je kar nekaj večjih projektov, ki pa se jih ne morem pošteno lotiti, dokler nimam (dovolj) časa na razpolago. Najhuje je nekje vmes nehat in potem spet začet na novo, od začetka skoraj. Grrr.

Ja, tudi jaz sem pisal pesmi. V rani mladosti. In blog je kakor naročen, da jih objavim.

Ne zato, da bi ostale odganjal, zato, da bom imel vse lepo spravljeno na kupu. Tudi to je del mene, sicer precej oddaljeno, a zaznamovalo me je v ravno "tistih" letih.

Ali so bili takrat taki časi, da so mi jih celo objavili v Mladih Potih, v Mladini, ne vem. Zgleda že tako. Enkrat bi moral B. Ogorevca vprašat. Hm, kje se bo pa spomnil, enega od mnogih...

Skratka, jaz sem zadovoljen, da so jih objavili, ker drugače jih ne bi več imel. Še te kopije sem iskal celo večnost po NUKu, da sem jih dobil, ker ravno teh izvodov na Mladini nimajo. Vse ostale so šle v maloro pri mojih neštetih seljenjih. Šmrc.

Zanimivo pa je, da se po več kot dvajsetih letih vračam, tokrat na Monitor, a, hej, Mladina ga izdaja. ;)

Kakorkoli že, tisti z rahlim srcem ali tisti, ki čutijo odpor do, khm, neke vrste lirike, končajte tukaj. Zadeva bo v parih nadaljevanjih.

Tele so ene prvih. Se mi zdi. No, vsekakor je '84 precej daleč. Čas ko so Nieti nažigal na Novem Rocku. Heh, še Jonas je bil mlad, kaj šele jaz! Zato ne zamer't.

19.9.84
Premražen, od sten vesolja,
sem zaspal. Tema. Nič.
Ves entuziazem, iz krvi spočet,
preliva se v mavrico. Svetloba. Vse.
Odsev zvestobe, žalosti pozabe,
vrača se v svet. Tu. Čas.
Odrekanje, kitajski zid srca,
polzi v breg. Nikjer. Nikoli.
Morala, prepleskana,
ostane v večnosti. Zmeraj. Prostor.
Križ, simbol zemlja prekletih,
čas na vajetih drži. Bog. Hudič.
Jaz, pozabljen utrip srca,
držim ga v rokah. Nič. Kaos. Spet.

22.10.84
Klop na kateri
sem sedel
je umrla
spominjala me je
na čas
otroških oči
potem je vstala
in rekla
da je bog
nikoli ji nisem verjel
dokler je bila
vedel sem da
zakaj
nisem vprašal
naenkrat je ni bilo
več
pod našimi nogami
s seboj je odnesla
vse kar smo imeli v glavi

27.10.84
Ležal sem v travi in moja
obleka je bila tako zelo naga
pil sem posušeno pivo
dokler mi ga ni odnesel veter
otroci so mi skakali po očeh
zato sem jih pač vrgel stran
pustil sem da se mi je splazil črv v uho
nato sem ga preklel
posesal mi je vse možgane
in iz vsega veselja sem ga poljubil
tako sem ležal v travi
ko so začeli hoditi ljudje mimo
sem umrl

27.10.84
V daljavo je
pripešačil klic
ujel sem ga in odšel
bilo me je groza
njegove bele mesečine
grozečih oči prihodnosti
njegovi zlovešči pogledi
so opisovali vse
grozote umazanih lobanj
razklali so mi misli
na milijon ugašenih lučk
mogočnih pasti filozofije
potem je naredil temo
in njegov čaj
je bil tako dober

13.11.84
Smeh je ležal v travi
lahko bi ga ukradel
bila pa je tako prekleto žalosten
vzeli so mi smeh je rekel
in se odplazil v
nikolivečsenevrne
ne bomo se več smejali
to je bilo včeraj

18.11.84
Sneg je bil tako vroč
da je prežgal očesno mreno
te velikonočne noči
skozi zamegljeno svetlobo mavrice
sem si lahko predstavljal
vso senco izgubljenih let
za belimi podplati je
odgomazel milijon
vijoličastih krav
v senci dreves tišine
zmrzoval je pašnik
od bega poteptan
pripeljal je princeso
sončnega sijaja
da obljubila mu je
lunin žarek v meso kosti

6.12.84
Vrnite se bogovi
zlepljeni smo v čast ledu
za zaprtimi straniščnimi vrati
cigaretni ogorek v školjki
poje o prekletstvu duš
razčetverjenih in zatiranih ljudi
vrnite se bogovi
kajti ni ostalo toliko čudes
da laži ne bi prepoznali
v srcu prestreljenem
joka mladi mož noči
vrnite se bogovi
v svet nesrečni
kjer redili kače smo na prsih
svojo milost nam je
podaril mož besneči
človek s prižnice

Ne, ne tolk naglas!, sem tulil danes v avtu.

"Si siten k sam v službo hodš? Maš še kej duše sploh u seb? Kok s pa str?" je pripomnila naša najstarejša Tadejka (na, pa maš!), ki je svečano obljubila, da bo pridna - šparam še SMS, da bom kdaj za naprej uporabil. He, he.

Ampak tole je bilo čisto dovolj, da sem uvidel, da ima čisto prav.

In, hudiča, Gunsi nabijajo ko sto vragov!

Play It Loud!

Play It *bloody* Loud!

Ja, je pomagal. Je imela čisto prav. Hvala, Tadeja!

Komunikacija peša. Močno peša. Še posebno in predvsem v osebnih odnosih. To videvam povsod in kar naprej.

Ljudje se preprosto ne znajo več pogovarjati. Raje kuhajo mulo in so sitni, kot da bi se pogovorili. Ko pa enkrat mine preveč časa, je pa itak za vse prepozno. In vedno težje se je pogovorit.

Je tako težko spraviti svoja občutja iz sebe? Povedati svojemu bližnjemu kaj te teži, kaj ti ni všeč ali kaj ti je všeč? Se pogovorit kaj kdo pričakuje in kaj kdo lahko sploh daje? Je tako težko biti TI? Saj ni drugega kot da odpreš usta in poveš, kaj misliš, kaj čutiš, kaj pričakuješ, kaj želiš, kaj ne maraš... Jaz tega ne (z)morem razumet. Preprosto ne.

Zame je edini možni odgovor, da še sam ne veš, kaj bi rad in kako. To pa je težava, ja.

Kot da nimamo ust in jezika prav za to, da se pogovorimo! Kot da je bolje biti siten in zoprn... Ah.

Ja, tudi jaz sem včasih siten. Priznam. Si preprosto vzamem pravico do tega, ker sem samo človek, a si v opozorilo drugim prižgem vse rdeče luči, kar pomeni, da je takrat brez veze komunicirat z mano, ker ne prideš nikamor. Potrebno je samo počakati, počakati dokler ne mine. Nikoli se ne drži prav dolgo in sitnoba crkne sama od sebe.

Če ne moreš ali nočeš biti odprt do svojega bližnjega, kako lahko pričakuješ kakršnokoli ljubezen? Le odprtost te bo spravila v njegovo bližino, popolna odprtost obeh strani pa vaju bo povezala kot vaju ne more povezati nič drugega.

In verjemite mi, da je to več kot lepo.

Evo, danes je padla odločitev! Tamauček gre jutri spet v vrtec!!!!!!!

Juhuhuhuhuhu! Vsi smo zadovoljni, on, jaz, Helena, sploh vsi! Končno bo lahko spet malo z vrstniki in bo "mogoče" spet malo utrujen do večera. Mi ga ne uspemo utrudit do konca.

In končno, spet, se bo življenje sestavilo nazaj, kakor je treba.

Tehle šest, sedem tednov je bilo kar napornih. Resnici na ljubo ne napačnih, a napornih. Spremembe življenskega tempa so več ali manj naporne. Še posebej, če ne veš koliko bodo trajale. Da pravzaprav nič ne veš.

No, saj zdaj tudi nič ne vemo. Vemo, da tamauček nima Montrouxa (al' kako se že piše?), in da je več ali manj zdrav. Nekaj ima na pljučih pa tudi pri pulmologih ne vedo kaj. Skratka, tamaučki ne prenašajo TBCja in se ni za bat, da bi ga še kdo dobil. Samo starejši smo prenašalci, a tamaučku nihče ni niti dokazal, da ga ima. Lahko je tujek, lahko je počasna pljučnica, lahko je še milijon stvari, a ker se ne počuti v nobenem primeru slabo, so ga spustili v vrtec. Variante pa so pregledi taki in drugačni, analize in preiskave, s totalno narkozo in podobno... Uffa, to pa ne bi bilo nič kaj dobro.

Hm, pravzaprav ne vemo nič kaj več, kot smo vedeli pred štirimi tedni. Nič več. Čez dva meseca imamo spet pregled, pa bomo takrat videli. Ejhata.

Danes skače in tuli od navdušenja, kako gre jutri v vrtec. Bomo videli, koliko bo zdržal. Pričakujem eno krizo, tam nekje... no, v četrtek. Ko bo hotel kar doma ostati. Mi ne bi, po šest-sedmih tednih doma???

Človek odpove v najbolj enostavnih trenutkih. Bolj ko je enostavno, bolj zna zakomplicirat stvari. Ali pa samo meni to ne gre... eh.

Včeraj sem, po parih dneh, doma vključil svoj prenosni disk. Pa nič od njega. Noče se pokazat. Nikakor. Menjam kable. Vkluči izključi metodo tudi probam, večkrat seveda. Restartam vse skupaj. Nič. Se razburim in grem razdret kištico. Opaaaaaa!

Nekaj mi notri manjka! Gledam in gledam in na koncu vidim, da ni kabla! Aha! Glej ga, zlomka, nekdo mi je pajsnil kabel, ki gre od diska do vmesnika, si rečem. Kakšen šaljivec je pa to bil? Kdo pa bi sploh rabil tak kabel??? Sem že začel razmišljati koga bi lahko obtožil te predrzne kraje.

Doma imam na tone kablov, seveda pa noben ni bil dober. Moško-ženski flat, takih ni, a ne? In sem bil jezen na šaljivca, kaj vse mu bom naredil!, sem se že naslajal.

Ker me je potem skrbelo ali je to sploh še isti disk, sem usposobil še en računalnik in vse skupaj povezal prek IDE. Olala, če mi je šaril po ohišju, mi je lahko tudi disk zamenjal. Ampak ne! Še sreča! Hitro sem skopiral vse skupaj, da ne bi šlo kaj v maloro. Zato sem porabil vsaj dve uri, če ne še več, kopiranje namreč vzame kar nekaj časa, še posebej slik, ki se jih je nabralo za kar 25GB.

Danes pa pridem v službo, grem najprej pregledat prenosni disk od kolega. Ja, on ima kabelček, ja. Sicer malo drugačen model, a kabelček pa, ja, seveda, ima!

Potem pa gledam noter, v svojo kišto in razmišljam, kako neki je lahko kabel kar izpuhtel. Bogve zakaj sploh dajejo kabel noter, če pa gre tole kar skupaj... In hop, disk in vmesnik se prav lepo združita...

O, je*emti. WTF?

Ko mi kapne, skačem pol ure naokrog in govorim grde besede. O sebi.

Kabla sploh ni, vse skupaj sem toliko pretresel (ker nikoli nič ne prišraufam), da se je disk pač snel dol z vmesnika.

Še zdajle nisem prišel čisto k sebi... Me je sram do neba pa še malo čez ampak tole moram napisat. Da bom vedel in da si bom zapomnil za vse večne čase. Da bom padel na realna tla. Če pričakuješ kabel potem kabel *mora* bit, kaj? A?

Zdaj lahko cel teden okličem za Teden Sklonjene Glave.

Še dobro, da sem vsaj malo počakal in (še) nikogar nisem obtožil, da prčka po mojih stvareh! Zdaj pa le upam, da bo šola zalegla in da bo ves pripetljaj dober primer kako lahko človek odpove na celi črti...

In jaz nisem pri tem nobena izjema.