Voznik avtobusa nas je danes odpeljal na morje. Najprej si je priskrbel pravo karto in nas nato vozil levo in desno. Pa tudi malo naravnost. Tako je šibal, da nam je bilo sem in tja kar malo slabo, skoraj smo padli s stolov.

Tale tudi ni od muh. Mi je pravzaprav celo zelo všeč ampak težko se ga navadim. Prehod z Nokie ne gre prav na hitro. Koncepta sta čisto druga in človek kar rabi nekaj časa, da osvoji vse te funkcije. V vsakem primeru pa so to telefoni, ki bi jih imel. Kar vse. Naenkrat.

Danes sem dobil telefonček Nokia N93. Malo za igrat in za testirat.

Takšenle je tale telefonček:

Ni kaj, meni se kar dopade, čeprav je kišta. Ampak je kar luštkan in v prehodu z N80 se ga takoj navadiš oziroma se ga sploh ni treba navajat... Posnel par fotk in filmček ampak ista kvaliteta. V slabi svetlobi bolj švohotno. Najbrž pa precej dobre fotke v lepem, sončnem vremenu.

Tole je slikan naš Leander:

Na vsak način je moral stiskat avto k sebi. Ga je malo sram, ko se takole nastavlja širši javnosti. Očiju noben več na zaupa. Kdo ve, kdaj si lahko na blogu...

Filmček pa še sledi, ko se uploada na gugla. Včasih malo več traja... Ops, saj je že:

Dragi Dedek Mraz,

letos Ti pošiljam moje prvo pismo s svojimi željami (prej še nisem vedel zate):

V upanju, da mi boš izpolnil željo, Te lepo pozdravljam,

Tvoj Leander

Sporočilo je seveda šifrirano posebej za Dedka Mraza oziroma Božička (Leandru je vseeno), z malo domišljije pa lahko preberemo:

letos si nadvse želim tisti velik avto z lučkami, ki sem ga videl v domžalskem Sparu! Božička je pomagala Mami narisat zato ne biti name jezen, če ti slika slučajno ni všeč.

Hm, tole sploh ni slaba ideja, je pomislil tudi Očka... Nikoli ne veš, kaj je res in kaj ne. Kaj pa če je res in potem ostaneš z dolgim nosom? Pa se boš nato sekiral, da nisi izkoristil ponujene priložnosti?

Zato je Očka sklenil:

Dragi Dedek Mraz,

tole najbrž ni moje prvo pismo Tebi, lahko pa tudi je (se ne spomnim, sorry), ampak če boš slučajno, čisto slučajno, kaj metal skozi naš dimnik tudi zame, bi Te lepo prosil, da vržeš kaj izmed tega, kar si želim. Spisek ni predolg, ker sem ga že močno oklestil, stvarem nad 30kg sem se pa popolnoma odrekel, ker vem, da težko nosiš. Pa jih je bilo veliko... Joj, kaj vse sem spustil, ko bi Ti le vedel!

Lahko mi prineseš tole ali tole ali tole ali tole.

Vse ALI v prejšnjem stavku seveda lahko enostavno zamenjaš z IN, če ti je to lažje. Ne bom nič jezen.

Listo sem na hitro sestavil in ti jo poslal, vendar vem, da vedno slišiš prav vsak moj vzdih: Oh, kaj bi pa tole imel! in da točno veš, kaj si želim!

Tvoj - Leandrov Očka

P.S.

Helena, če tole bereš: ne goljufaj! To NE velja zate ampak za Dedka Mraza!

Pranje perila je pri nas zahteven projekt. Za šest ljudi se ga kar nabere. Včasih ga je težko prat sproti potem pa se ga kar nekaj nabere. Priznam, da to v celoti prepuščam Heleni, jaz samo sem in tja kaj pobarvam, ponavadi na rdečo oziroma nežno roza. Spodnje hlače s pridihom nežne roza so potem zanimiva stvar, Mitja jih sigurno ne bi hotel nosit...

Ne vem pa čisto dobro, zakaj si je Tadeja raje izbrala zlaganje perila kot pa pomivanje kopalnic. Za takle kup kar porabiš nekaj časa.

Da bi pa tole še likali? A ste čist nori???

Danes je moj plačilni dan.

To sem vedel takoj, ko sem se zbudil ampak nisem šel pogledat, dokler mi niso listka za plačo prinesli. Pa še potem sem ga odprl s tresočo roko. Tako, kot to počnem vsak mesec sproti. Saj ne vem, kaj tako groznega lahko zagledam notri, a vseeno me vedno preveva neka vznemirjenost. Ja, če dobim deset tisoč manj, sem takoj slabe volje. In potem čakam raje skoraj do konca dneva, da ne bom po nepotrebnem slabovoljen.

Čeprav... drugo leto bo vse drugače. Tale plača je dobra, drugo leto bo pa groza. V ubogih eurih, kar naenkrat bo zgledalo za 239,64-krat manj. Za mene, ki štejem 1, 2, mnogo, je to pač mnogo. Groza.

Ne me narobe razumet, ker sem rekel, da je tale plača dobra. Tale plača po višini nikakor ni dobra, dobre so le zdajšnje številke v primerjavi s tistimi po novem letu.

Me prav zanima, katerega v mesecu bo pa zdaj že vse šlo? Kako pa bom upravljal (huu, se dobro sliši: upravljal - bolje bi bilo reči zapravljal) z denarjem, če se mi bo zdel 1 euro nekaj presneto malega, še 10 eurov se ne sliši prav veliko? 100 eurov bo letel iz denarnice kot za stavo... In, hop, kar naenkrat bo minuuuuuuuuuuuuus.

Ja, fino, no. To bo pa res lepo.

Zadnjič sva z Leandrom skupaj obešala plakate za jutrišnje predavanje Staneta Klemenca. Celih 13 sva jih obesila, kar pravzaprav ni malo. Sem in tja, gor in dol, pa v avto pa iz njega, pa rajsnedlni pa kladivo pa še tisoč drugih stvari. Ampak sva bila vseeno kar hitra in sva dobro opravila!

Naredila sva pa takole pot:

Na koncu, ko sva prišla domov in zakurila, da je bilo lepo toplo, pa tudi najboljši omagajo.

Saj ne, da ni tri minute prej na ves glas tulil, da ne bo nikoli spal in da on ŽE NI utrujen. Na, potem mi pa takole zgrbljen zaspi na stolu. Še dobro, da je še gumijast in da ga (še) nič ne boli. Si predstavljate, če bi vi takole zaspali? Jaz sploh ne bi več vstal...

Danes je lep dan. Zavore so me namreč stale samo (SAMO!) 23.978 SIT! Še nikoli nisem tako malo plačal pri mehaniku... Skoraj, no.

Račun je takle:
zavorne pl.espave, laguna zadaj 9.252
menjava ploščic + mazanje vodil 11.620
stroški uničenja nevarnih odpa 300
pa še davek 3.967
pa pride skupaj: 23.978.

Tudi tegale zato nisem iz ihte takoj dol strgal. Se je kar nekaj časa z mano peljal. Za drugič.

Da pa vse ne bi bilo tako lepo in da se vseeno ne bi izmuznil s samo tako majhnimi stroški, so mi na delovni list pripisali: GUME SO ZANIČ!

Na, pa smo spet tam...