Novi Sad

by piskec 15. december 2006 09:14

Pa je šla mimo še ena službena pot. Tokrat v Novi Sad. Zaznamovala sta jo vožnja, delo in megla.

Megla, megla, megla. Najprej doma,

potem na Hrvaškem,

in še v Srbiji.

Na bencinskih postajah morate paziti, saj vas lahko hitro olajšajo za nekaj denarja, če počnete neumnosti:

Še sreča, da smo šli čez Fruško goro,

smo vsaj videli, da sonček še obstaja. A takoj nato spet potop v megleno morje, tja do Novega Sada. Od Donave in Petrovaradinske trdnjave v takem dnevu lahko ostane le bled spomin.

Trdnjava je tisti megleni zmazek v ozadju, Donava pa tisto, kar zgleda kot kakšna reka...

Potem pa hop na delo. Proti večeru smo le našli toliko časa, da smo šli malo pogledat v center, ki je lepo zrihtan, počasi se postavljajo lučke, novoletno vzdušje seveda tudi tu.

Pa še osrednji trg v centru.

V večernih urah dosti lepši, kakor v sivem meglenem dnevu.

Hotel Park ima pet zvezdic in je prav fancy. Za 75 eurov eden izmed bolj poceni.

Tudi tole se najde v sobi, zelo lep primerek:

Že v Sarajevu sem našel star znak LB, tukaj pa še stara Iskra, ki je že dolgo ni več.

Je pa zato sinagoga preko ceste mnogo lepša in predvsem ogromna.

Po opravljenem delu pa spet v avto in proti domu. Na Fruški gori spet sonček in spet potop v meglo,

in tako do doma. Sem in tja pa še kakšna jelka, ki me opomni, da bo Novo leto prav kmalu tu.

Pravzaprav je kar fino, da me sem in tja pošljejo kam naokrog. Čeprav je precej naporno in je lastno rit tako zelo težko premakniti, pa se na koncu vseeno pokaže zadovoljstvo. Če ne zaradi drugega, greš lahko vedno tja zaradi hrane. Kolikor roštilja sem pojedel te dni, ga ne bom videl več v celem naslednjem letu... Enkrat smo jedli v Žal za mladost, drugič v spensu. Ena boljša od druge... Mljask. No, pa tudi Nikšičko pivo se prav fino prileže!

Sploh pa je dobro vsake toliko časa obnovit malo cirilice. Prav nič ne škodi.

 

Tags:

dogodki

Nekje Vmes

by piskec 11. december 2006 17:15

Zadnja v nizu objav v Delovem blogu. Mater, zakaj takih ne pišem več? Lenoba lena, stara...

----------------------

Za in Pred

Najlaže bi sebi takole odgovoril.

Vsak od nas je sam. Čisto sam. Znotraj sebe nimaš nikogar drugega, kot samo samega sebe. Kar pa seveda ne pomeni, da moraš biti osamljen. Osamljenost je stvar lastne izbire, odločitve, dejanj. Je pa med njima tanka črta, ki ločuje in človek težko hodi naravnost po njej. Vedno se nagibaš v eno ali drugo smer. Zato včasih tako radi to dvoje zamešamo, skušamo odpraviti svojo “samost” s tem, da nismo osamljeni, a ves tak trud je že vnaprej obsojen na neuspeh.
Biti sam ne pomeni nič slabega. Nezavedati se svoje “samosti” pa je lahko že težja stvar. Ker iščeš in iščeš pa seveda nikoli ne najdeš. Najtežje je najti tisto, kar imaš pred nosom, kar je v tebi. Največ napora in največ energije gre za raziskovanje samega sebe. Ker moraš sebe, svoj jaz, mučiti, trgati, z vseh strani analizirati. In to je težko.

Strinjam se, da mora človek čisto sam narediti preskok naprej, v novo fazo ali v novo obdobje. Brez tega seveda to sploh ne gre. Vendar pa so vplivi tisti, ki nam to omogočajo. Vplivom se nihče ne more izogniti. So dobri in so slabi, povsod okrog nas. Kamorkoli gremo in karkoli delamo, nekdo ali nekaj vpliva na nas. Narava sama, ostali ljudje, stvari s katerimi se ukvarjamo. S pomočjo vseh teh vplivov se razvijamo, se tvorimo, in se tudi spoznavamo. Skozi te vplive dobivamo tudi izkušnje. Ti vplivi nam omogočajo, da lahko naredimo naslednji korak naprej, seveda, če ga sploh hočemo. Od nas samih je odvisno ali bomo stopili naprej v neznano, vendar nam vsi ponotranjeni vplivi dobro kažejo pot. Nekaterim odsvetujejo, nekatere primorajo, nekateri naredijo korak naprej nezavedno.
Razsvetljenje. Korak naprej, ko so kar naenkrat stvari jasne in določljive, kjer so se vse stvari postavile v obliko, ki jo prepoznamo. Pa vendar smo vse te oblike nosili v sebi, jih gnetli in ponotranjali, jih analizirali, se ukvarjali z njimi. Tehtali ali se splača, ali je vredno, ali se nam preprosto sploh da. In na koncu, ko se slika sestavi, zasije v vseh svoji preprostosti. Koraka naprej potem ni več težko narediti. Vendar je vse to zasluga vplivov in našega dojemanja teh vplivov. Našega razmišljanja ob določenih vplivih, naših načel in vsega tistega, kar mislimo, da je važno v življenju. Tako se seveda vedno zgodi, da lahko popolnoma enak vpliv večim ljudem pusti čisto drugačne posledice.

Ljubezen je... priznam, da pojma nimam. Trudim se in trudim ampak te uganke najbrž ne bom nikoli rešil. Po mojem ljubezen preprosto JE. Vse kar mora človek narediti je, da jo najde. Skriva se v tebi, meni in v vsakem od nas. JE. Če verjameš v njo, jo lahko odkriješ, jo lahko najdeš. A se skriva, preoblečena je v tisoč različnih oblek in nikakor se ne mara prepoznati. In smo pri zaupanju. Če zaupaš vanjo, če veš, da te bo našla sama oziroma, da jo boš prepoznal takrat ko naletiš na njo potem jo boš našel. V nasprotnem primeru boš odkrival na tisoče kamnov in gledal pod njih v upanju, vse do brezupa.

Če bi bili ljudje bolj odprti in veliko bolj dovzetni za Sočloveka, bi videli, da ljubezen preprosto je. S preračunljivostjo, hinavščino in skrbenjem za lastno r*t pa je jasno, da je ne bomo nikoli odkrili. Ker ljubimo samega sebe in ne Sočloveka. In čemerkoli bomo dali ime ljubezen bo tu samo zato, da bomo še bolj ljubili samega sebe. Bistvo ljubezni pa je v nečem drugem. Večina v tem, da se predaš, da se daš drugemu, da se mu prepustiš na milost in nemilost, da te oblikuje, da počne s teboj kar mu je volja. Predaš mu ravno tisto, o čemer sem govoril čisto na vrhu: samega sebe, svojo “samost”, svoje bistvo. Je sploh še kaj težjega?

Se oproščam za tako veliko “luknjo” med prispevki ampak... ne, ne bom se opravičeval, brez veze. Našel bi lahko na tisoče izgovorov, ki čisto nobenemu ne bi koristili. Ne meni, ne tistim, ki me berejo.

Priznam,da se je včasih težko potruditi in, ja, tudi jaz sem len. Biti odprt ni tako lahko, moram se precej truditi, da napišem kaj, kar bi bilo vsaj za silo razumljivo. Ne mi preveč zameriti, trudim se in se še bom.

Tags:

resnobnosti

Ne začetek in ne konec

by piskec 11. december 2006 17:12

Tretji in četrti post z Delovega bloga, združena. Hm, saj sploh ni tako slabo...

--------------------

Kdo in kaj sem?

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka nato vse ostalo sledi.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nihče ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. A odločitve na tej podlagi so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, od ljudi tudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi s katerimi komuniciram skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen nabor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni pač samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Ne pobegnem pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi vzgajal 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. Na tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev, a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da kljub svoji naravi, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno (so)delujem v takšnem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje s(m)o in bomo naredili še vse, kar je mogoče in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih še ne (z)morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

H. neznansko dobro vpliva name. Spoznal sem, da mi daje samega sebe nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj ne ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem.

-------------------

Tags:

resnobnosti

Ne o Vsem

by piskec 11. december 2006 17:10

Drugi post z Delovega Bloga.

--------------------------

Priznam

Sem in tja si želim, da bi bil pomemben. Da bi bil resnično pomemben v tem svetu. Da bi bil predsednik, da bi bil rock zvezda, da bi bil Bill Gates. Da bi imel kupe denarja, da bi imel moč, da bi imel vse, kar se da imeti: stvari, ljudi, cel svet, vesolje.

Čisto navaden človek sem in sem in tja me primejo take misli. Kot najbrž še vse ostale pripadnike te rase. Pravzaprav nič posebnega in čisto nič nenavadnega.

Včasih sem se zavestno branil, si podajal protirazloge, debatiral sam s seboj, se kregal in se prepričeval, da tega jaz nočem, da to pa že nisem jaz, da nočem biti takšen. In bilo me je strah.

Zdaj mi tega ni potrebno več početi, odprem si en svoj, čisto majčken zaprt svet in v njem tiho uživam tistih pet minut, kar me take misli držijo. Danes me tega ni več strah. Svoji podzavesti sem zgradil peskovnik, v katerem se lahko igra pod budnim nadzorom. Danes si lahko priznam, da sem v svojem bistvu zverina. Da sem bitje, ki gre lahko čez trupla, da sem bitje, ki lahko ubija ne da bi trenilo z očmi, da sem bitje, ki lahko mimogrede uniči sebe. In drugega. In svet. Da sem preprosto: Človek.

Po pravici povedano, je bilo to eno najtežjih priznanj samemu sebi. Seveda pa se vse skupaj ne konča pri priznanju. Tam se dolga pot šele začne.

Če se namreč ne strinjam s tem, kam gre ta podivjani svet, kaj bom naredil, da bi bilo drugače? Bom sedel na riti, užival življenje, kradel sebi in času čas? Bil tiho, puščal stvari mimo, se ne zmenil za njih, jih sploh ne opazil? Se z ne-akcijo pravzaprav potihoma strinjal in počasi izkoriščal ta svet do konca? Lahko pa se obrnem v čisto drugo smer, v aktivno smer. Bom kričal, pisal, prepričeval, vodil ljudi? Jih vodil do *svoje* resnice, do tistega, v kar verjamem jaz?

Izbral si nisem ne prve, ne druge variante. Izbral sem tretjo varianto, po moje najtežjo, notranjo. Zavedam se, da sem samo delček tega vesolja, delček tega človeštva, presneto nepomemben delček. A hkrati je ta moj nepomembni delček, cel moj svet. Najbolj pomemben. Zanj sem odgovoren edino in samo jaz. Nihče drug. Druge svetove vodijo drugi, zanje so odgovorni drugi. Drugih svetov ne smem in ne morem voditi. Lahko le poskušam vplivati na njih. S svojimi mislimi in s svojim zgledom.

In prav zaradi tega mi je oblika bloga všeč. Nikomur se ne vsiljujem, ne prepričujem nobenega, ki mu to ni povšeči. A vendar mi oblika daje možnost, da izrazim svoja prepričanja, nazore, razmišljanja. Da morda, res morda, komu kdaj kaj ostane. Temu svetu bi namreč rad kaj vrnil pa čeprav samo delček tistega, kar je on meni vsega dal. In če se bo le nekaj tega prijelo, le en čisto mali del, bo smisel mojega malega sveta izpolnjen.

Si želim preveč? Je vse skupaj skromna osebna želja ali pa le prevladujoč Ego?

Seveda pa se poraja vprašanje: sem v štiridesetih že prepozen? Kaj sem čakal, kaj sem delal do zdaj? Lahko sploh še kaj naredim? Sem (pre)pozen?

----------------

Tags:

resnobnosti

Blog z Dela

by piskec 11. december 2006 17:08

Blog z Dela bom prenesel sem. Zakaj točno ne vem, ampak veliko časa že o tem razmišljam. Najbrž bo tako prav. Delov blog je bil le izlet v druge vode. Kako bom vnaprej združeval, če sploh bom, bomo pa videli.

Tole je bil moj prvi prispevek. Ne se bat, ni jih bilo veliko. Pa mi je kar malce žal...

-----

Bom ali sem že (pre)pozen?

Mogoče bi bilo prav, da se najprej predstavim.

Zakaj sem piškec, čisto natančno ne vem. Najbrž pa ima precej opraviti z majhnostjo dotične živalce, njeno krhkostjo, njeno nedolžnostjo, njeno odvisnostjo. Predvsem sebi v ravnanje in v opozorilo.

Zakaj in čemu tale blog? Tudi to ne vem čisto natančno, obstaja pa velika notranja želja po pisanju. A ker odgovor ni en sam, bom moral odgovore na to vprašanje še dolgo zbirati.

Fizično pri štiridesetih. Psihično še ne prilezel do tja. Bolj ko se bliža okrogla obletnica, bolj se upiram. Pa sem vedno mislil, da me to ne bo ganilo. Ha! V kar nekaj stvareh sem podoben našemu trinajstletniku. Dobra stran pa je, da se tega zavedam.

Kava, cigareti, alkohol, tudi tiste stvari počnem. Prehranjujem se ne prav zdravo, čeprav tudi ne prehudo ne-zdravo. S športom in rekreacijo se ukvarjam čisto majčkeno. 187 cm, številka noge 42, v skladu z zlatimi šestdesetimi - še malo pa bom čevlje kupoval na otroškem oddelku. Puberteto doživel in preživel s Punkom. Veliko takratnega razmišljanja se je obdržalo do danes. Sem računalničar in večino dela opravijo ročice in oči. Pa včasih malo glava. Delam v eni od slovenskih bank. Imam previsok pritisk in zato jemljem tablete. Ogrožena vrsta. Občasno me trga v rami, če nisem ponoči oblečen. Pet (samo!) kil preveč, obilico las, vendar že kar fino sivih. Drugič poročen. Otroci, 15,13,8,3. En moj, en skupen, dva priženjena. Svojo ženo ljubim. Tudi zato, ker mi dovoli, da z njo rastem. Le upam lahko, da tudi ona z mano.

Radi bi pisal "odpuljene" stvari, rad bi pisal "pametne" stvari, rad bi pisal "klasične" stvari, rad bi pisal nenavadno, nekaj posebnega. Pa najbrž ne bom. Najbrž bom pisal o čisto navadnih stvareh na čisto navaden način. Enim presneto dolgočasen, drugim morda zanimiv. Trudil pa se bom biti iskren in - predvsem - osebno izpoveden. V tem namreč vidim največjo prednost in vrednost samega bloga.

Vsega, česar bo več, bom vesel.

Metallica pravi v Enter Sandman takole: 
Hush little baby, don't say a word, never mind a noise you've heard.
It's just a beast under your bed in your closet in your head!

Najbolj me mori tista zadnja beseda. In vse, kar se tam notri (lahko) nahaja.

 

--------

Tags:

resnobnosti

Slabi dnevi

by piskec 11. december 2006 13:39

Vsakdo od nas ima kdaj pa kdaj slab dan ampak...

Predstavljajmo si, samo predstavljajmo, da, ko zjutraj stopimo ven na lep svež zrak, se ozremo v nebo in zagledamo tole:

 (C) Coja

Najbolje, kar lahko storimo v tem trenutku je, da se vrnemo v hišo, gremo v klet ali čimbolj oddaljen in temen konec stanovanja, se zvežemo in se zapakiramo v plastično vrečko ter smo čisto pri miru najmanj 22 ur in 13 minut. Ne govorimo, ne migamo, sploh nič ne počnemo, še dihamo zelo počasi in potihem.

Mogoče bo s tem urok pregnan. Ali pa tudi ne.

Kakorkoli že, jasno je, da je najbolje, da se nam kaj takega sploh ne zgodi...

 

Tags:

dogodki

Ledena doba

by piskec 11. december 2006 06:20

Včasih tamaučkom prinesem tudi kak film, da bi se malo zamotili in naju s Heleno tačas pustili na miru.

Ampak to je račun brez krčmarja, ker na koncu vsi skupaj ležimo na kavču in se krohotamo. Tale je sigurno eden boljših, kjer cepaš od smeha. Kje samo ideje dobijo???

Tags:

splošno

Stane Klemenc

by piskec 10. december 2006 15:00

Včeraj je naše ŠD obiskal Stane Klemenc in nam predaval.

Severni tečaj in Sibirija. Kul, presneto mraz, a s fotk ta mraz na srečo ne zna priti dol. Čeprav, kolikor je bilo videti, se tam nihče ne sekira zaradi -25. To je čisto nekaj normalnega.

Tudi naš predavatelj nam je rekel, da je tudi mraz samo stvar v glavi.

Ojej, zakaj pa mene vedno zebe. Od oktobra pa do maja...

Tags:

dogodki

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS